April 2019

OŠ BRŠLJIN BRŠLJINKO APRIL 2019 Bliža se dan Zemlje, dan, ko se spomnimo, da je Zemlja ne pripa- naša Zemlja planet, ki ga je vredno zavarovati. Naš da nam, mi pri- planet ima zelene travnike, sinje modre oceane, v padamo zemlji. katerih se skrivajo najrazličnejša bitja, globoke ja- Poglej globoko v me, gromozanske gore, ki segajo do oblakov in čez. naravo in vse boš In dan Zemlje je namenjen zaščiti tega čudovitega razumel bolje. planeta, saj zaradi človekove dejavnosti morda ne bo ostal tako lep. V tej številki: Izpod peresa Tudi v Novem mestu se dobro zavedamo, da je naš Vesela šola planet vredno varovati. Zato je potekala že 14. tradi- Intervju cionalna prireditev ob dnevu Zemlje. Na prireditvi so Angleški kotiček bile mnoge delavnice, ki so ozaveščale o ekologiji, Za razvedrilo stojnice, z najrazličnejšimi okolju prijaznimi izdelki. Tudi naša šola je imela svojo stojnico. Dragi bralci, kako vi vsak dan skrbite za svojo Zemljo? Uredniki Bršljinka: Nejc Gabrič, Gal Jurij Kova- čič, Maja Mihina, Čila Radakovič 1

IZPOD PERESA Čarobna krogla Nekoč je živela hudobna čarovnica. Imela je grd nos in ošiljena ušesa. Hotela je imeti deklico služkinjo. Iskala jo je po gozdu in je ni našla. Nato se je spom- nila, da ima v predalu čarobno kroglo. Položila jo je na svojo mizo. Spomnila se je na pesem iz 7. kitic. Šele, če bi zapela vse kitice, bi krogla pokazala, kje bi lahko bila deklica služkinja. Čarovnica je bila tako stara, da je pozabila na melodijo pesmi. Ta čas je mala deklica nabirala borovnice in veselo skakljala po gozdu. Medtem si je deklica prepevala pesem, ki jo je nekoč slišala v ve- tru. To pesem je drobna ptičica slišala in jo začivkala pred čarovničino hišo. Ko je čarovnica zaslišala melodijo, je takoj zapela in čarobna krogla se je za- svetila. Čarovnica je zagledala malo deklico sredi gozda. Takoj se je odpravi- la, da jo ulovi. Čarovnica jo je zvabila v hiško, saj ji je ponudila začarano ja- godo. Deklica je mislila, je to njena babica. Čarovnica jo je zaprla v smrdljivo kletko. Deklica je morala čarovnici pomivati, pometati in sekati drva. Čarovni- ca je izvedela, da ima deklica mlajšo sestrico. Hotela je imeti tudi njo, da bi ji kuhala, in ob večerji prepevala pesmi. Zopet je vzela iz predala čarobno kro- glo in začela iskati njeno sestrico. Starejša sestra, ki je ravno ribala pod, je od jeze tako zakričala, da je čarobna krogla počila. Čarovnica se je razburila in hotela deklico vreči v lonec. Dekličino kričanje je na srečo slišalo 12 gozdnih škratov. Vdrli so v hiško in rešili deklico. Čarovnica se je še pravi čas spreme- nila v veter, ki še danes po gozdu prepeva melodijo čarobne krogle. Deklica je v zahvalo 12. gozdnim škratom pripravila gostijo, ki traja še danes, če niso vsega že pojedli in popili. Angelika Umek, 3. b 2

Šahovska ABECEDA – 2. RAZRED MAJ: Šah mi je všeč, ker se veliko naučim. Pri šahu se družim s prijatelji iz drugega razreda. URBAN: Pri šahu mi ni dolgčas. PATRICIA PIA: Najraje šahiram na računalniku. Mene vsi prema- gajo, jaz pa premagam le očija Jurija. ŽAN: Najraje šahiram zunaj, na šolskem velikem šahu. Rad ša- hiram z Anejem, ker ponavadi zmagam. LOVRO: Pri šahu mi ni dolgčas. Tu se družim s prijatelji. TONI: Jaz sem najboljši v šahu. ANEJ: Najraje šahiram na računalniku. Z dedijem igrava šah do- ma. Vedno ga premagam. MIHAEL: Šah sem prvič igral v šoli. Nikoli nisem še nikogar pre- magal. Ampak enkrat bom zmagal! SIMON: Najraje šahiram na leseni podlagi. Šah mi je všeč, ker greš lahko na tekmovanje. NEJC: Včasih izgubim, včasih zmagam. OŽBEJ: Rad šahiram na računalniku. 3

4

Zlata ptica Nekoč pred davnimi časi so živela tri dekleta. Najstarejša je bila Taja, malo mlajša Gaja in najmlajša Kaja. Taja je imela rada samo zlato, Gaji je bilo mar za druge ljudi, Kaja pa je bila prijazna. Nekega dne so izvedeli novico o zlati ptici, ki pozdravi vse bolezni. Ravno, ko je prišla novica jim je zbolela mati. Taja je hotela ptico, zato ker je bila zlata, Gaji ni bilo mar, Kaja pa je želela ptico, da bi pozdravila mati. Taja se je odpravila po ptico. A, ko je prišla do votline, Taja ni mogla dobiti ptice, ker so bile tam tri vile. Vile so vprašale Tajo: Katera je najlepša? Taja je rekla: Vse ste grde. Pa jo je prva vila začarala, da je postala grda. Taja se je domov vrnila objokana in grda. Gaja je cel dan ležala. Nato se je na pot odpravila Kaja. Tudi Kaja je srečala tri vile. Pa so jo vprašale: Katera je najlepša? Kaja je rekla: Vse ste lepe zelo lepe. Za nagrado ji je druga vila dala zlato ptico. Kaja se je vrnila domov in prosila ptico, da pozdravi njeno mamo. Ptica jo je pozdravila. Tako so srečno živeli do konca svojih dni. Brina Malnarič, 3. b 5

6

7

OTROŠKO RAZMIŠLJANJE O ČIŠČENJU Čiščenje dolgočasno in počasno je. Zakaj bi se z njim mučili samo mi? Najprej sesalec, potem še krpa, takrat nastanem prava zmrda. Zakaj bi to počeli sami, če lahko rečemo mami? Zelo dolgočasno bi bilo, če bi sami čistili takšno prašno zlo. Nika Povše, 6. a Moja najljubša beseda je domišljija, saj je moja druga mama, ki me vsako noč uspava. Je beseda sladkosneda, kjer sem včasih jaz, včasih ti, včasih pa vsi. To je moj svet, to so moje sanje, v katerih vse doživim in v katerih vse izgubim. Trina Zupančič, 6. a 8

NAJLJUBŠE BESEDE Najljubše besede so tiste prave, ki ne grejo v odrasle glave. Razumejo jih otroci, in najmlajši froci. So sladke, mlade in jih nihče ne krade. Otroci jih poznajo, in radi jih imajo. Hadis Bytyqi, 6. a PRIJATELJSTVO Prijateljstvo je lepo, z najboljšimi prijatelji, Zato ga nikoli ne smemo pozabiti. Prijateljstvo je magično, saj smo v njem z najboljšimi prijatelji, ki so vredni prijateljstva in tebe. 9

BESEDE Besede so lahko lepi spevi, lahko pa črni kriki. Besede so lahko svetlo nežne barve, lahko pa grobe kot nesmiselne pijanke. Besede so lahko izreki, ki polepšajo dan. Ali grdobe, ki smodijo naš besedni zaklad. Zato veselim, lepim in nežnim besedam pustimo, da nam polepšajo dan. Grobe, nesramne pokveke pa vrzimo stran! Darja Hrastar, 6. a HVALA Hvala je beseda z nebes, tam iz čudes, kjer je vse lepo in milo. Je prijazna, nežna, lepa in vse po vrhu prečudovita, kot slika naslikana od najlepših rok. Katja Fišter, 6. a 10

ŠOLSKA Od jeseni do poletja, od jeseni do poletja, šola traja in nam vsak dan nagaja. Od jeseni do poletja smo v šolskih klopeh in se poletja veselimo spet in spet. Da le hitro to leto mine, ker poletje že dela nam skomine. Nika Grill, 9. a SAMO MOJE MESTO V središču sveta je ena majhna država, ki ima samo eno mesto, po imenu Do- mišljija. V mestu so same izmišljene stvari, kot so mostovi iz čokolade in leteči avtomobili. Tudi hiš je kar nekaj in vse so zgrajene iz različnega materiala, ki ga tam ni malo. Mesto obdaja neverjetni nevidni ščit, preko katerega ne more nihče vstopiti niti izstopiti , razen, če z zelo bogato jahto odpluješ po kristalni reki do drugih držav, mest in podobno. Tam denarja ne poznajo, zato lahko do- bijo vse, kar hočejo in to brezplačno. Tudi šol ne poznajo, ker menijo, da je iz- obrazba bedna reč. In seveda tudi dela ne poznajo, ker vse, kar potrebujejo jim naredijo roboti. Če se vrnemo nazaj k nevidnemu ščitu. Pozabil sem napisati, da okoli nevidnega ščita stojijo vesoljci, ki so oboroženi s pištolami, ki streljajo bel puding s čokoladnim prelivom. Jure Progar, 6. d 11

Samo moje mesto Nekje v nekem skrivnem majhnem kotičku domišljije leži misel. V tej misli pa nastopa mesto. Ko sem v hudih težavah, imam kakšen problem, me nekdo nadleguje, me je ne- česa strah in se bojim, takrat se skrijem v to mesto. V tem mestu se dogaja sama sreča. Nikoli se ne dogajajo negativne stvari. Ko sem v tem mestu, me nihče ne najde in nihče ne more priti vanj. Mesto je veliko, a v tem mestu ne živijo ljudje, temveč škrati. V sak ima svojo hišico, nekje na sredi mesta pa je velika vila. V tej vili živim jaz. Po celem me- stu , kakih 10 m nad hišami, stoji zračna železnica. Začetek železnice je na vzhodni strani mojega podstrešja, konec pa na zahodni. Vmes je tudi vlakec. Vsak dan se po železnici zapeljem skozi celo mesto. Na levi in na desni strani vlakca sta obešeni pištoli. Ti strelja- ta naboje, polne pozitive in dobrih misli. Ko škrati dobijo dovolj dobrih mili, začnejo širi- ti mesto. S tem, ko se širi mesto se širijo tudi ideje, zamisli in pogum in ko pridem iz te- ga mesta, se mi misli zbistrijo in dobim motivacijo. LJUBEZEN Nik Brljavac, 6. d Vsakič, ko pomislim nate, Takšno je življenje, dan izboljšaš mi, ne glede na tvoje mnenje. a še vedno mislim, Lana Potokar, 7. c da upanja več ni. Moje oči pečejo in srce me boli, ko ga gledam in vem, da ne bom nikoli z njim. Spomin je lahko samo opomin, da nič ne traja večno. To sem razumela, ko ljubezen je izpuhtela. 12

Jabolko je slastno, včasih pa tudi malo mastno. Ko ga poješ, dobiš energijo in spet lahko pišeš poezijo. Timotej Femc, 7.a KAKO SE NAREDIJO UČITELJICE Učiteljice se same ne narede, za njih potrebne so sestavine. Te dobimo v šoli le, od koder pobegniti res težko je. Števke, koti, šestila, ravnila, kakšna zmeda se je naredila! Vse to v lonec se zmeče, da naredili bomo matematičarje. Kmalu glagol, pesem, pikica nimam pojma, kje je vejica. Vedno s spisi ti težijo in s testi te morijo. Sedaj pa hi, bye, aufwiedersehen, že nimam pojma, kaj je kaj. Že mislim, da je ptica cat, a učitelj reče: »Sedi cvek.« Ula Klobčaver, 7. a 13

Recept za dobro voljo V kotel zmešamo 3 sestavine. En kilogram najbolj smešnega vica, 7 gramov nasmejanih ust. In ne pozabimo na ščepec smeha in dobre volje. To je vse, kar rabite, to zmes popijte in se še cel dan smejite. Melita Adamič, 7. a LJUBEZEN Ljubezen je lepa, če je iz srca. Na začetku je slepa, kasneje iskrena. Vsak dan bolj je lepa, včasih pa tudi boleča. Ljubezen ostane ali pa gre, ne pozna meja, Četudi drugače ne gre. biva v mislih, živi v oblakih, obišče pa vsako srce. Lia Plantan, 7. c 14

PRVI APRIL Prodajalka na blagajni velike veleblagovnice me je gledala z jeznim, a hkrati začudenim pogle- dom. Očitno ni velikokrat videla, da bi nekdo ob 5. uri zjutraj pristopil do nje s polno košarico be- le barve v tubah in vodnih balončkov, ki so bili lično zapakirani v majhne plastične vrečke. Kljub temu da je izgledalo, da bodo prodajalki oči skočile iz jamic, se to na moje veliko presenečenje ni zgodilo. Z visokim glasom ji je uspelo izdaviti končni znesek, ki je znašal 30,45€, in preden mi je lahko zaželela lep dan, sem na svojem obrazu že začutila mrzel jutranji zrak. Z majhnimi koraki sem se napotila proti avtu. Vanj sem nekaj sekund pozneje položila vrečke polne reči, ki sem jih potrebovala za izvedbo svojega načrta. Vožnja do doma je trajala dobrih 10 minut. Ko sem na koncu Kettejeve ulice zagledala majhno hišo z belo fasado, se mi je zdelo čudno, da je v dnevni sobi prižgana luč. Kmalu je bil avto varno parkiran na dovozu in jaz sem se s težkimi vrečkami vred odvlekla do vhodnih vrat. Nekaj časa je trajalo, da sem v svoji prepolni torbici našla ključe, vendar je ključavnica kmalu zaškrtala in kot bi mignil sem stala v veži naše hiše. Po zavitih lesenih stopnicah sem hitro smuknila v svojo sobo. Tam sem se preoblekla iz trenirke, nato pa sem s police vzela zvezke in se napotila proti levemu kotu sobe, kjer je ležala moja šolska torba. Vanjo sem hitro natrpala vse zvezke. Ko so bili vsi zvezki kar se da lepo razporejeni v torbi, je bilo v njej ravno prav prostora, da sem vanjo stlačila še tube bele barve in vrečke z vodnimi balončki. Torbo sem si hitro nadela na rame ter stekla iz sobe. Pred vrati pa sem se ustavila pri koledarju in v roke vzela črn flomaster, ki je venomer visel na vrvici poleg njega. Z veliko zvezdo sem označila datum takratnega dneva. Bil je namreč moj najljubši dan v celem letu, prvi april. Namesto da bi hodila po stopnicah kot običajen človek, sem sedla na ograjo stopnic ter se kot po toboganu spustila do pritličja. Ko sem pod svojimi nogami začutila trdna tla, sem se nekaj časa obotavljala. Ker pa me je moja radovednost na koncu premagala, sem sklenila, da raziščem, zakaj je v dnevni sobi prižgana luč. Na moje veliko presenečenje je na kavču spal moj starejši brat Nik. Najverjetneje je omagal po včerajšnji zabavi, ki se je je udeležil. Se mi je zdelo, da sem danes zju- traj ob okoli treh ponoči zaslišala škrtanje ključev v ključavnici. Najverjetneje je bil tako utrujen (mogoče pa tudi pijan), da se je komaj privlekel do kavča v dnevni sobi, kaj šele da bi odšel po stopnicah navzgor do svoje sobe. Kljub močnemu omahovanju sem se odločila, da ga raje ne zbudim iz globokega spanca. To bi lahko hitro postalo nevarno, posebej zame, saj vem, da je Nik nagle jeze. Kljub svoji odločitvi pa sem pograbila bratov telefon. Hvala bogu, da moj brat ni po- sebno pameten, saj bi potem potrebovala veliko več časa, da bi vdrla v njegov telefon. Tako pa sem le odtipkala 12345 in že sem zagledala fotografijo rdečega športnega avta, kar je pomenilo, da je bil vdor uspešen. Seveda pa sem imela dober namen. Niku sem namreč nastavila budilko na 7.30. Nisem želela, da ga mami vidi takega, ko bo ob 8. uri prišla domov z nočne izmene. Da pa ne bi bil Nik še bolj zmeden, kot sem predvidevala, da bo, sem ob alarmu napisala še sporoči- lo, ki se je glasilo: »Hitro vstani in se preobleci, preden pride mami domov.« To je bilo vse, kar sem lahko naredila za svojega brata, dokler je bil v takšnem stanju, saj sem opazila, da je ura de- set minut do osmih. To je pomenilo, da mi ostane le še petnajst minut, da pravočasno pridem do 15

Vozniki na cesti so jezno trobili za menoj, vendar se na njih nisem ozirala. Pod nobe- nim pogojem nisem smela zamuditi v šolo, saj bi to pomenilo, da bi dobila neopravi- čeno uro in čeprav se zdi, da mogoče nisem najbolj pridna učenka, je to popolnoma zmotna predstava. Res je, da živim z malce norim bratom in materjo samohranilko, ki cele noči dela, dneve pa v večini prespi, vendar moj učni uspeh zaradi tega ne trpi. V šoli imam v večini same petice in štirice. Res je, da se med te ocene kdaj prikrade kakšna slabša ocena, vendar ta nikoli ne povzroči, da bi moje celotno povprečje pad- lo pod 4,1. To je zame zelo pomembno, saj moram pod vsakim pogojem obdržati šti- pendijo, za katero sem v osnovni šoli tako neverjetno garala. Po dolgem in nesmiselnem sanjarjenju med vožnjo sem na šolskem parkirišču padla spet nazaj na realna tla. Iz avtomobila sem izstopila tako sunkovito, da sem skoraj padla po tleh. K sreči sem se v pravem trenutku ujela z rokami. Vendar nisem smela izgubljati časa. Pri priči sem vstala ter v teku zaklenila vrata avtomobila. Ravno, ko je zvonec oznanil začetek pouka, sem se z olajšanjem pognala skozi vrata učilnice. Na mojo srečo učiteljice še ni bilo v razredu, zato sem v miru lahko pripravila vse svoje reči. Nisem mogla verjeti, da sem končno preživela dve izjemno dolgočasni uri zgodovine. Sicer vem, da je bila tema prva svetovna vojna, vendar si več od tega žal nisem za- pomnila. A preden bi moji možgani lahko začeli sestavljati možne datume oz. letnice, je do mene pristopila moja najboljša prijateljica in sošolka Zoja. Hitro sva se zapletli v vneto debato, v kateri sva razpravljali o fantih, šoli in najinih družinah. Ko sva po dol- gem času obdelali skoraj vsa območja najinega življenja, sva se lotili načrtovanja zad- njih podrobnosti naše res neverjetne šale za prvi april. Jaz, Zoja, Klemen, Martin in Tim smo se namreč odločili, da bomo namesto vsakoletne šale za konec srednje šole izkoristili dan šaljivcev. Tako nihče ne bo pričakoval naše briljantne potegavščine. Kmalu so bile vse podrobnosti dorečene. Ker fantov seveda ni bilo na dogovorjenem sestanku, je Zoja prevzela odgovornost, da jim kasneje vse razloži. Tako sem imela dovolj časa, da sem hitro skočila do svoje omarice in iz nje vzela tube bele barve in vodne balončke. Ravno ko sem zaprla vratca svoje omarice, je zazvonil zvonec, ki je oznanjal začetek četrte ure. Na srečo ne jaz, ne moji prijatelji nismo od te ure naprej imeli nič pouka, tako da smo se lahko popolnoma posvetili naši potegavščini. Ura je bila 11.25 in s prijatelji smo vsi nestrpno čakali Tima. Ko je njegova glava končno poku- kala skozi strešno okno, nam je vsem odleglo. Bali smo se namreč, da nas je Tim odšel zatožit ravnatelju. Tim je bil namreč, že odkar ga poznam, pridna duša in se je ob vsaki dani priložno- sti do potankosti držal pravil. Vendar sem bila kljub temu vesela, da se je odločil, da sodeluje pri naši potegavščini, saj je kljub svoji težki naravi zelo bistroumen. Ni bilo težave, ki je Tim ne bi znal rešiti. Naenkrat sem se prebudila iz transa in se zavedala, da strmim v Tima. Bilo mi je 16

zelo nerodno in tako se nisem mogla niti opravičiti, saj so bila moja usta čisto suha. Namesto, da bi uporabila besede, sem se raje nasmehnila in očitno je to delovalo, kajti Tim mi je nasmeh pri priči vrnil. Tako sta se vsa napetost in sramota v ozračju pretrgali in lahko smo nadaljevali z uresničitvijo svojega načrta. Delali smo kot po tekočem traku. Jaz sem držala balon, medtem ko ga je Zoja polnila z belo bar- vo. Tim je balone zavezal, nato je Martin z njih obrisal ostanke bele barve, na koncu pa jih je Klemen položil v veliko plastično posodo. Ko so bili vsi baloni napolnjeni z belo barvo, nam ni preostalo nič drugega, kot da počakamo. Svoje delo smo opravili relativno hitro in čakanje je bilo dolgo in mučno. Sama sem skoraj uto- nila v spanec. Iz sna me je prebudil Klemen, ki je glasno zakašljal. To je pomenilo, da je čas, da svoj načrt uresničimo. V hipu smo imeli v rokah vodni balonček, napolnjen z belo barvo. Bili smo nevarno blizu roba strehe, vendar na to nismo niti pomislili, kaj šele, da bi kdo to omenil. Na srečo ni nihče padel s strehe. Namesto tega so z nje namesto nas množično frčali vodni ba- lončki. Skoraj vsak met je bil natančen. Najprej smo »pobelili« mlajše učence, nato knjižničarko, na koncu pa še vse mimoidoče učitelje. Vse žrtve so jezno pogledovale proti strehi, vendar niso videle ničesar, saj smo se vedno v pravem trenutku skrili. To je bila brez pomisleka najbolj za- bavna stvar na celem svetu. Vsi smo se kotalili po tleh, tako močno smo se smejali. Ostal nam je še en vodni balonček, ki pa ga nismo imeli namena uporabiti. Potegavščina je bila zelo zabavna, a smo bili vsi mnenja, da je bolje odnehati, preden nas zasačijo. Naenkrat pa smo zaslišali, da so vrata glasno zaškrtala. Vsi smo se zdrznili. Le kako smo lahko pozabili, da nekateri učitelji pridejo na streho, da lahko po- kadijo nekaj cigaret? Le kako smo bili lahko tako neumni? Vse nas je bilo zelo strah, saj nismo mislili, da nas bo kdorkoli odkril in kaznoval. Preden sem lahko pomežiknila, so se vrata blisko- vito odprla. Skozi njih je stopil ravnatelj. Preden bi lahko kdorkoli kaj rekel, je Martin pograbil zadnji vodni balonček in ga zalučal proti ravnatelju in že v naslednjem trenutku je možakarjevo glavo krasil debel sloj bele barve. Ravnateljev odziv na Martinovo reakcijo je bil ta, da je kot žival glasno zarenčal. Jasno nam je bilo, da smo v velikih težavah, vendar nihče od nas ni bil pri- pravljen sprejeti posledic za svoja dejanja, zato smo se v istem trenutku pognali v tek. Hitro smo skočili skozi na stežaj odprto strešno okno. Seveda bi lahko zbežali tudi skozi sedaj že odpr- ta vrata, vendar bi to pomenilo, da bi morali steči mimo jeznega ravnatelja. To bi bil nevaren podvig, za katerega se na srečo nihče ni odločil. Z glasnim treskom sem pristala na trdih lesenih tleh. S hlač sem odstranila ostanke prahu in listov, ki sem jih pobrala na strehi, nato pa sem z olajšanjem dejala: »No družba, kot kaže smo ubežali strogi roki zakona na naši šoli.« Mojo izjavo je pospremil glasen smeh sošolcev, a to je bila očitno napaka, saj so se v naslednjem trenutku skozi okno prikazali najprej noge, nato pa še trup. V hipu nam je bilo jasno, da naših težav še zdaleč ni konec. Telo, ki je pripadalo našemu ravnatelju, je v naslednjem hipu z glasnim truščem pristalo na lesenih tleh hodnika. Brez 17

pomisleka smo se pognali v tek. Zdelo se mi je, da tečem za svoje življenje, zato si ni- sem upala upočasniti. Ko pa sem čutila, da mi zmanjkuje zraka, sem se naposled vsa zadihana ustavila pri vhodu v knjižnico. Videla sem, da se nihče več ne podi za menoj, izkoristila trenutek ter za hip sedla na tla. Ko sem v svojih pljučih po dolgem času začutila zadostno količino zraka, sem počasi vstala, in se naslonila ob steno. V glavi mi je prevevala samo ena misel in ta je bila, da so moji prijatelji še vedno v nevarnosti. Samo zato, ker sem jaz na varnem, to še ne po- meni, da so oni v istem položaju. Ravno v tistem trenutku bi lahko kdo izmed njih padel po tleh ali se spotaknil in tako pristal v rokah našega krvoločnega ravnatelja. Občutek krivde, da sem zapustila svoje prijatelje, me je prisilil v drastično dejanje. S hitrimi kora- ki sem se napotila proti koncu hodnika, kjer se je na steni nahajal velik rdeč gumb. Ta gumb je bil namenjen temu, da ga ob znakih požara pritisnemo. S pritiskom na gumb bi se po celi šoli sprožil alarm. Alarmu bi sledili evakuacija in prihod gasilcev ter policistov. Čeprav je bila ta odločitev neverjetno neumna in riskantna, mi ni preostalo nič druge- ga, kot da pritisnem na velik, rdeč gumb. Z vso močjo sem uprla kar celo dlan na rdeč gumb in preden bi mi srce lahko ponovno utripnilo, se je po celi šoli zaslišal glasen alarm. Nisem želela ostati na prizorišču »zločina«, zato sem hitro stekla iz šole na zelenico, kjer je stal mogočen hrast. Brez po- misleka sem splezala na to neverjetno visoko drevo. Ko sem se na največji veji drevesa namestila tako, da ni bilo skoraj nobene možnosti padca, sem pograbila svojo šolsko torbo in iz nje izvlekla telefon. Že po treh piskih se mi je oglasila Zoja. Tako sem bila vesela, da sem ponovno zaslišala njen glas. Naročila sem ji, naj previdno zbere vse fante, nato pa skupaj z njimi pride do visokega hrasta. Naslednjih nekaj minut je bilo najbolj napetih in živce parajočih minut v mojem življenju, a naposled sem le dočakala prihod Zoje in fantov. Ko so vsi splezali na drevo in se udobno namestili, je sledila napeta razprava o tem, kako zelo se je naš načrt izjalovil. Povedali smo vsak svojo plat zgodbe in doumela sem, da je bilo moje ravnanje popolnoma pravilno in opravičeno, saj bi ravnatelj skoraj ujel Klemna in Mar- tina. Tako pa ga je alarm popolnoma presenetil in kot bi mignil, je na našo šalo pozabil ter se s hitrimi koraki odpravil proti igrišču, na nasprotnem koncu šole. Sedaj sem v daljavi že lahko slišala tuljenje siren in kot da dan ne bi bil že dovolj razbur- ljiv, smo se s prijatelji odločili, da pojdemo pogledat, kako se bo vse skupaj razpletlo. Pazljivo smo se skrili za grmovje. Tu je bilo najboljše skrivališče na celem svetu, saj si lahko videl vse, kar se dogaja okoli tebe, ne da bi kdorkoli videl tebe. 18

Čez nekaj minut je bil prizor okoli nas še bolj pester, saj so na igrišču poleg ravnatelja sedaj stali še gasilci in policisti. Ubogi gospod je vsem prisotnim poskusil razložiti, da je bil alarm le lažni preplah, vendar mu gasilci niso verjeli, zato so se napotili proti šoli. Na lastne oči so se želeli prepričati, da šole res ni zajel požar. V trenutku, ko so gasilci vstopili v šolo, so se v naših očeh prižgale iskrice. Vsi smo točno vedeli, kaj moramo še narediti. Ni minilo niti pol minute in s prijatelji smo že stali ob gasilskem avtomobilu. Od bli- zu je bil veliko večji, kot sem pričakovala, da bo. Njegova zunanjost se je bleščala v zloščeni rdeči barvi, ki jo je krasila dolga, siva cev. S skupnimi močmi smo dvignili težko cev in se od- pravili proti šolskemu igrišču, na katerem je sedaj stal le še naš ravnatelj. Glavo je sunkoviti obrnil proti nam, vendar dvomim, da je karkoli videl, saj ga je v naslednjem trenutku zajel curek mrzle vode. Kaj lahko rečem? Saj smo se mu odkupili za prejšnjo potegavščino. Le kdo si želi po svetu hoditi z glavo, prekrito z debelo plastjo bele barve? Jaz že ne. In poleg tega ravnateljev »mrzli tuš« niti ni trajal tako dolgo, poprej smo se namreč odločili, da sta- remu gospodu nekoliko le prizanesemo. Seveda smo po tej potegavščini morali ponovno zbežati, vendar to ni bila velika težava, saj je bil naš preganjalec popolnoma moker in zme- den. Tekli smo tako hitro, kot so nas nesle pete. Čeprav smo vedeli, da nas v tistem trenut- ku nihče ne lovi, smo se kljub temu pognali proti najbližji jasi, ki je bila od šole oddaljena približno dva kilometra. Dobra lastnost jase, poleg njene oddaljenosti od šole, je bila ta, da je bila z vseh strani obdana z gostim grmičevjem. Sicer si potreboval nekaj časa in pridobil si nekaj modric in odrgnin, vendar je bila jasa popolno skrivališče. S prijatelji smo sedli prav na sredino jase, kjer je rasel najmehkejši mah. Skupaj smo se smejali in pogovarjali o preži- vetem dnevu, ko pa se je nad mesto spustila noč, se nismo niti za milimeter premaknili. Z nasmeški na obrazih smo vsi potonili v lep in mehek spanec. Živa Bregar, 8. a 19

Moje domišljijsko mesto Ravno sem pojedel večerjo. Jedli smo piščančje sendviče. O, kako so bili dobri! Moj bratec se je že tuširal, jaz sem pa sedel na kavču in bral. Malo je ropotala televizija in zunaj se je slišalo, kako sta starša barvala nadstrešek z zaščitno barvo. Ampak jaz sem bil zatopljen v knjigo. Ravno takrat je iz kopalnice prišel bratec in rekel, da sem na vrsti jaz (za tuširanje, seveda). Hitro sem se umil in si opral zobe. Zatem sva odšla spat. Takoj sem zaspal. Začel sem sanjati, da sem vstopil v svojo domišljijo. Tam sem videl veličastno pravljično mesto. Hiše so bile visoke in široke. Narejene so bile iz naj- slajših piškotov, okna so bila iz mlečne čokolade, pohištvo je bilo iz sladkorja, vrata iz kolačkov in streha iz torte. To so bile seveda otroške hiše. Odrasle hiše so bile iz zlata in diamantov. Otroci smo se prevažali z majhnimi letali iz pokovke, starši pa z letali iz denarja. V tem mestu so bili vsi prijatelji. Tam niso poznali noči, ker tam ni nikoli nihče spal, zato ker so se vsi preveč zabavali drug ob drugem. Vode je bilo več, kot dovolj, alkohola pa nič. To mesto me je osrečevalo, ker so bili ljudje prijazni in ustrežljivi. Rav- no, ko sem se igral z enim izmed mojih novih prijateljev, je začela zvoniti budilka. Vstal sem in začel nov dan ter komaj čakal na noč, ko bi spet sanjal to moje pravljično me- sto. Vraževernost Vsi smo vraževerni, čeprav vidimo vse dokaze, da v to ne verjamemo. Vražever- nost je nekaj, kar ima vsak človek. Vraževernost je že, če verjameš, da je svet plo- ščat ali pa, da štiriperesna detelja prinaša srečo. Vraževernost obstaja že več tisoč let in vsi smo malo vraževerni. Vsi verjamejo v nekaj. Eni v eno, drugi v drugo in nekateri verjamejo v vse. Vraževerje je verovanje v nekaj, kar ni znanstveno dokazano. Jaz nisem ravno vraževeren, a verjamem v to, da detelja prinaša srečo. Vsakič, ko najdem štiriperesno deteljo, vem, da bom srečen ali pa, ko je mavrica, vedno mislim, da ko bom velik, bom bogat, čeprav to ni dokazano. Vraževernost čutimo vsi, še posebej se čuti pri otrocih. Oni verjamejo v vse, kar slišijo od staršev. A z leti vraževernost pri odraslih zamre, saj so o vsem poučeni. Vraževernost me spravlja v veselje, srečo, zabavo, vzhičenost … Jaz osebno sem rad malo vraževeren. Žiga Strajnar, 8.a 20

Petek 13 Vsi poznamo slabo stran petka trinajstega, saj naj bi veljal kot nesrečen dan, ne- kateri pa so še toliko bolj vraževerni, da v to verjamejo. Ko se bila manjša, mi je babica vedno pripovedovala o zgodbah o petku trinajst- emu, kako je na tisti dan dobila slabo oceno, kaj izgubila ali celo izgubila bližnjega. Takrat sem se zelo poglabljala v njene zgodbe ter jim verjela, nato pa sem bila prestrašena, da bi se mi na ta dan zgodilo kaj slabega. Petek trinajsti se je bližal, zato sem se odločila, da bom na ta dan storila vse prav in pazila na vsak korak. Zjutraj sem se zbudila kot vsak drugi dan in z mami odšla v vrtec, v vrtcu ni bilo še nikogar, zato sem se sama odšla igrat. Ko so začeli prihajati prijatelji, sem jih za- čela spraševati o petku trinajstemu, vsi so o njem vedeli našteti kar nekaj stvari, vendar jim niso verjeli. Vse bolj so me prepričevali, da so to samo izmišljotine, manj me je bilo strah tega dne. Nato pa je kar naenkrat pošla elektrika in vsi smo bili zelo prestrašeni, tudi jaz, nikoli več nismo želeli slišati o petku trinajstemu, saj smo se tresli od strahu. V razred je prišla učiteljica, ki nas je pomirila in razložila, da je hišnik po nesreči izklopil varovalko, v tem trenutku smo vsi pahnili v smeh, saj smo se počutili neumno, ker smo verjeli v ta vraževerja. Od takrat naprej nisem nikoli več verjela v kakršnakoli vraževerja in se nikoli ni- sem bala petka trnjastega. Mislim, da ne smemo verjeti vsemu, kar slišimo, in ne smemo biti naivni. 21

ŠOLSKE NOVICE — DOGODKI V mesecu branja smo v 2.c - razredu vsak dan 15 minut pred poukom namenili branju. Učenci so razmišljali tudi o tem, kaj jim branje pomeni, s kom radi berejo, kaj radi berejo … Preberite si njihova razmišljanja. V mesecu aprilu smo vsak dan v šoli brali različna besedila. Brali smo v delovnem zvezku za slo- venščino, brali smo tudi v berilu. Z branjem se lahko kaj naučiš. Če bereš, si boljši bralec. Branje mi je všeč, ker z njim spoznavam nove besede, povedi. Branje mi veliko pomeni. Lili Lenko Berem zjutraj. Brati se učim v šoli. Berem zato, da bom boljši bralec. Rad berem smešne knjige. Najraje berem z očkom. Simon Goričar Ajdič Branje imam rad zato, ker se iz tega kaj naučim. Rad imam stripe, grozljive zgodbe in lepe prav- ljice. Najraje berem Kosovirja na leteči žlici. Gašper Miklič Berem popoldan, zato da se kaj naučim. Rad berem Lahko noč gradbišče, lahko noč. Ožbej Korenjak Rad berem, ker je zabavno. Najraje berem Piki Jakoba. Branje rad vadim doma, najraje pa be- rem z očijem. Luka Janjac Berem takrat, ko mi je dolgčas. Berem zato, da mi ni dolgčas. Rad berem Piki Jakoba. Brati se učim doma in v šoli. Najraje berem s prijatelji. Urban Benkič 22

Mesec april je mesec branja. Beremo zato, da se naučimo brati. Najraje berem nove knjige, take, ki govorijo o rastlinah in živalih, o pravljičnih bitjih, o pravljičnih junakih. Rada berem z mamico in očijem. Rada se učim brati v šoli in doma. Rada berem male pisane črke. Všeč mi je, ko skupaj s prijatelji naredimo kakšno knjigo. Rada berem, ker so mi knjige všeč. Eva Trs Berem zvečer in zjutraj. Berem z očkom ali mami, včasih me posluša tudi bratec. Prva me je nauči- la brati mami. Rada berem, kadar sem zadovoljna s knjigo. Živa Bat Branje mi je všeč, kdaj pa kdaj pa tudi ne. Brati se učim doma ali v šoli. Berem rad z mami. Najraje berem enciklopedije ali stripe. Miha Brezovar Rada berem dobre knjige. Z branjem spoznavam nove besede in izboljšam svoje branje. Brati se učim v šoli in doma. Rada berem s svojimi sošolkami. Maša Podkrižnik 23

JAZ V ŠOLI V NARAVI Vsi učenci iz petega razreda smo se že navsezgodaj zbrali na avtobusni postaji. Ko je bila ura osem zjutraj, smo zložili kovčke v avtobus ter se odpravili na pot. Odpravili smo se v Rakov Škocjan. Ko smo prispeli, so nas lepo sprejeli in nam povedali, kaj vse nas čaka v tem tednu. Povedali so s kom smo v sobi in se šli namestiti, potem pa pohiteli na dejavnosti. Ogledali smo si Zeljško jamo (kjer smo si ogledali izvir reke Rak), mali naravni most, Zmajsko jamo, Zeljške jame (ogled jamskih živali), nastavljanje pasti za živali, ZIP- line, vožnja s kanuji, kur- jenje ognja, ogled Tkalca jame, hoja z zaprtimi očmi, lokostrelstvo, ogled italijanskih rovov med obema vojnama, ogled Planinske jame, nočni po- hod, ogled velikega naravnega mostu. Najbolj mi je bila všeč vožnja s kanuji. V enem kanuju so bili lahko samo trije ljudje. Pri nas smo bile v enem kanuju jaz, Julija Redek in Neža Bob- nar. Jaz sem sicer hotela biti z učiteljico Ano, vendar je bilo tudi tako v redu. Neža je bila krmarka, najprej ji ni šlo najbolje ampak se je potem že naučila. Julija in jaz pa sva bili veslačici. Najprej me je bilo zelo strah, ker sem se prvič peljala s kanujem. Na koncu pa sem spoznala, da sploh ni hudo. V tem tednu sem se veliko novega naučila. Naučila sem se, da imajo netopirji dva imena (mali podkovnik, veliki podkovnik), legendo o Cerkni- škem jezeru, kako odreagirati ob medvedu, prepoznavanje stopinj, kako prav zakuriti ogenj, kje prebivajo človeške ribice, da so Italijani imeli boj- ne rove na današnjem Slovenskem ozemlju. Najbolj mi je bilo všeč to, da sem bila v sobi s prijateljicami in da smo se družile, vseeno pa sem bila vesela, ko sem se vrnila domov. Vse bi še enkrat ponovila, saj so bili nepozabni trenutki. Občutila sem veselje in srečo. Zala Gabrič, 5.b 24

ŠVN 3. razred: TERME ČATEŽ MOJ DNEVNIK 1. dan Avtobus je ustavil pred hotelom. Učiteljice so nam razdelile sirovke in vodo. Potem smo oblekli kopalke in šli v bazen. V bazenu smo pokazali, kaj znamo. Šli smo na piratsko ladjo. Po plavanju smo dobili sobe in se razpakirali. Imeli smo še malo počitka. Potem smo odšli na ko- silo. Po kosilu smo plavali. 2. dan Zgodaj smo se morale zbuditi, ker so prišle ocenjevalke sob. Dobile smo 9 točk od 10. Bila sem vesela. Obiskale smo prijateljice in se pogovarjale. Potem smo šli na zajtrk, ki je bil samopostre- žen. Jedla sem salamo in kruh. Po zajtrku smo odšli v sobe, se oblekli v kopalke in odšli plavat. Po plavanju smo se vrnili v sobe in se preoblekli. Odšli smo v trgovino in kupili razglednice in znamke. Ko smo se vrnili v hotel, smo imeli kosilo. Potem smo šli zopet na bazen. Zvečer smo šli v kino. 3. dan Zjutraj so zopet ocenjevali sobe. Zajtrk je bil samopostrežen. Potem smo odšli na bazen. Šli smo v trgovino. Kupila sem zapestnico, ogrlico in magnetek. Potem smo šli na kosilo. Po kosilu smo šli plavat, nato pa ven. Zvečer smo šli v disco. Na koncu smo bili vsi zaspani in smo hitro zaspali. 4. dan Zjutraj smo takoj spakirali in šli na zajtrk. Potem smo šli plavat. Vse je bilo enako kot prejšnje dni, le da smo malo pohiteli. Popoldne smo se z avtobusom odpeljali proti šoli. Ko smo prispeli, smo bili vsi zelo veseli, saj smo spet videli starše. 5. dan Zjutraj smo takoj spakirali in šli na zajtrk. Potem smo šli plavat. Vse je bilo enako kot prejšnje dni, le da smo malo pohiteli. Popoldne smo se z avtobusom odpeljali proti šoli. Ko smo prispeli, smo bili vsi zelo veseli, saj smo spet videli starše. Lia Ana Prosen 25

1. dan Pripeljali smo se v Čateške toplice. Zunaj smo pomalicali. Po malici smo šli plavat. Plavalnim učite- ljem smo pokazali, koliko znamo plavati. Ko smo končali, smo šli v sobe. Potem smo šli na kosilo. Po kosilu smo šli na bazen, kjer so nas plavalni učitelji razdelili v skupine. Po plavanju smo pomalicali rogljičke in jabolka. V sobah smo narisali znak sobe in napisali naša ime- na. Po večerji dolgo nismo zaspali. 2. dan Zjutraj smo vstali in pospravili sobe, da so jih ocenili. Po zajtrku smo šli na bazen. Potem smo šli v trgovino in kupili razglednice in znamke. Ko smo se vrnili, smo šli na kosilo. Po kosilu smo se v sobah pripravili za plavanje. Na bazenu sem se naučila veliko novega, Potem smo napisali razglednice in jih odnesli na pošto. Šli smo na igrišče in se igrali na igralih. Ko smo se vrnili, smo se v sobah malo spočili, nato pa šli na večerjo. Po večerji smo šli v dvorano in gledali film Kako izuriti svojega zmaja 2. 3. dan Zjutraj smo vstali in v sobah počakali na ocenjevanje sob. Po- tem smo odšli na zajtrk. V sobah smo se pripravili na plavanje in šla na bazen. Po plavanju smo pisali dnevnik. Šli smo na ko- silo in nato zopet plavat. Do večerje smo šli ven. Po večerji smo šli v igralnico, nato pa spat. 4. dan Ko smo se zbudili, smo pospravili sobe. Šli smo na zajtrk. Po zajtrku smo se preoblekli in šli plavat. Nato smo šli v trgovino. Potem smo se vrnili v hotel in šli na kosilo. Popoldne so plavalni učitelji oce- njevali, kako znamo plavati. Po plavanju smo v avli pisali dnevnik in šli ven na igrala. Po večerji smo se lepo oblekli in šli v disco dvorano. Dobili smo priznanja. Potem smo šli spat. 5. dan Vstali smo, pospravili sobe in šli na zajtrk. Potem smo šli na bazen. Po plavanju smo spakirali svoje stvari in šli v avlo. Tam smo se igrali, dokler so bili učenci druge skupine na bazenu. Ko smo se vsi zbrali, smo šli na kosilo, potem pa na bazen. V garderobah smo se preoblekli. Na ba- zenu smo imeli čas za igro. Potem smo se v garderobah posušili, preoblekli in šli v avlo, kjer smo po- čakali na avtobus in kombi. Odpeljali smo se proti šoli. Pred šolo so nas čakali starši in šli smo domov. Lamija Hasančić 26

1. dan Najprej smo šli na bazen. Plavalnim učiteljem smo pokazali, kaj znamo. Razdelili so nas v skupine. De- lali smo različne plavalne vaje. Potem smo šli v svoje sobe. Popoldne smo šli še enkrat na bazen. 2. dan Zjutraj smo vstali in pospravili sobe, da so jih prišli ocenit. Potem smo šli na zajtrk. Za zajtrk so bili raz- lični kosmiči, namazi, hrenovke, sir in salama. Pili smo lahko mleko ali čaj. Potem smo šli na bazen. Zopet smo delali različne vaje za plavanje. Potem smo imeli malo počitka. Od- šli smo v trgovino po razglednice in znamke. Za kosilo je bila juha, riž in omaka. Popoldne smo šli spet na bazen. Po plavanju smo napisali razglednice. Zvečer smo šli v kino. Gledali smo Kako izuriti svojega zmaja 2. 3. dan Pri zajtrku so bile še palačinke. Potem smo šli na bazen. Po plavanju smo se v sobah preoblekli in po- sušili. Kasneje smo se oblekli v bunde in šli na igrišče. Ko smo se vrnili, smo šli na večerjo. Zvečer smo bili v igralnici. 4. dan Dolgo sem spala, zato sta me prijateljici zbudili. Pospravile smo sobo. Potem smo šli na zajtrk in na ba- zen. Po plavanju smo se posušili in preoblekli. Počasi smo se zbrali v skupni avli. Potem smo šli na ko- silo. Po počitku smo spet šli plavat, potem na večerjo in zvečer v disco. 5. dan Zbudili smo se in že malo pakirali. Po zajtrku smo šli plavat. Po plavanju smo spakirali še ostale stvari in šli v avlo, kjer smo se igrali, dokler je bila druga skupina na bazenu. Po kosilu smo šli še enkrat na ba- zen. Po plavanju smo se preoblekli in posušili lase. Potem smo počakali avtobus in kombi. Peljali smo se do šole in šli domov. Neža Zupančič 27

1. dan Ko smo prišli v Terme Čatež, smo šli na bazen. Učili smo se plavati. Potem smo se preoblekli. Za kosilo smo jedli krompir in pohanček. Po kosilu smo šli v sobe. Preoblekli smo se in šli na bazen. Tam smo se razdelili v skupine. Po plavanju smo šli v sobe. V sobah smo se pripravili za večerjo. Jedli smo testenine in omako. Po večerji smo šli v sobe in spat. 2. dan Vstal sem ob štirih. Potem sem se preoblekel in počakal na zajtrk. Izbral sem hrenovke in žemljo. Potem smo se pripravili za plavanje. Učili smo se prsno plavanje in plavanje pod vodo. Potem smo šli na kosilo. Jedli smo riž z gobovo omako. Popoldne smo plavali in se spuščali po toboganih. Potem smo šli kupit razglednice in znamke. Ko smo jih napisali, smo jih odnesli na pošto. Sprehodili smo se do igrišča, kjer smo igrali nogomet. Zvečer smo šli v kino. Gledali smo Kako izuriti zmaja 2. Film je bil zanimiv. Končal se je ob 21.30. Spat sem šel ob 22. uri. 3. dan Vstal sem ob šestih. Pripravil sem se na zajtrk. Jedel sem palačinke. Potem smo šli plavat. Plavali smo 50 m in sredi bazena naredili zvezdico. Po kosilu in plavanju smo šli na igrišče. Igrali smo nogomet. Ko smo prišli v hotel, smo se preoble- kli in šli v igralnico. 4. dan Zjutraj sem se zbudil in se preoblekel. Za zajtrk sem jedel kruh in salamo. Potem smo šli plavat, na kosilo in spet plavat. Opravljali smo naloge za konjičke in delfinčke. Opravil sem naloge za brona- stega delfina. 5. dan Vstal sem, šel na zajtrk in se pripravil za plavanje. Potem smo šli na kosilo in spet plavat. Po plava- nju smo šli na avtobus in se odpeljali domov. Pred šolo smo prišli ob 15.20. Tai Luzar 28

Iza Simona Udovč Lamija Hasančić 29

PLAVALNA ŠOLA 3. RAZRED DOŽIVETJA TRETJEŠOLCEV In smo šli … na PLAVALNO ŠOLO … Zjutraj smo se zbudili in najprej pospravili sobe, saj smo imeli ocenjevanje. Ko so bile sobe oce- njene, smo šli na samopostrežni zajtrk. Potem so šli učenci 3.a in 3.b na dopoldansko plavanje, učenci 3.c in 3.d pa smo se odpravili v bližnjo trgovinico nakupovat spominke. Ko smo prišli na- zaj, smo imeli eno uro za igranje z igračami. Kmalu za tem smo se preoblekli v kopalke in odšli na plavanje. Ko smo se vrnili z bazena, smo po kosilu odšli na igrišče, kjer smo lahko igrali no- gomet. Tudi popoldan smo odšli na bazen. Po večerji je sledil najbolj zabaven del dneva. Imeli smo večerno zabavo in podelitev nagrad za najbolj pospravljene sobe. Po zabavi smo utrujeni, a veseli, da smo zmagali v pospravljanju sob, odšli spat. Patrik Gvido Hren, 3.d Zjutraj smo vstali že zelo zgodaj. Umili smo si zobe in odšli na samopostrežni zajtrk. Po zajtrku smo odšli plavat, nato pa smo imeli dolg počitek. Po počitku smo odšli na kosilo. Bilo je zelo do- bro. Pred plavanjem smo odšli ven, kjer smo se zabavali in igrali. Kasneje smo kupili razglednice in jih poslali domov. Sledilo je plavanje potem pa prosti čas. Po večerji smo odšli v kino, kjer smo si pogledali film Kako izuriti svojega zmaja 2. Po ogledu filma smo odšli nazaj v sobe in se pripravili za spanje. Nal Plantan, 3.d Arslan Čandić, 3.d 30

V četrtek, 28. 3. 2019, smo se zjutraj zbudili, pospravili postelje, se umili in oblekli. Odšli smo na zajtrk. Ko smo se najedli, smo odšli na počitek in nato na bazen. Plavali smo dve uri, nato pa smo se posušili in preoblekli. Odšli smo v restavracijo na kosilo. Bili smo zelo lačni. Po po- poldanskem počitku smo odšli spet na bazen. Tam smo pokazali, kako znamo plavati. Kdor ni znal, so ga naučili. Tekmovali smo za delfinčka. Po plavanju smo odšli v sobe. Uredili smo se za večerjo. Po večerji smo imeli prosti čas za igro. Nato smo se v sobah preoblekli v pižame in utrujeni zaspali. Nika Krajnc Križan, 3.d Zjutraj smo se zbudili in začeli pospravljati sobe. Dobili smo ocene in počasi odšli na zajtrk. Po krajšem počitku, smo odšli na sprehod. Do kosila smo plavali. Za kosilo smo imeli krompir- ček in hrenovko. Po popoldanskem počitku smo še drugič odšli na bazen. Sledila je večerja in po njej igralni večer. Dobili smo žeton, ki smo ga pora- bili na igralnih avtomatih. Večer smo končali prijetno utrujeni v posteljah. Ota Zupančič, 3.d Sara Godina, 3. b Sreda, 27. 3. 2019 Takoj, ko smo vstali, smo pričeli pospravljati sobo. Učiteljici sta jo ocenili z odlično 10. Naša soba se je imenovala Dooble. Po zboru v avli, smo odšli na zaj- trk. Po zajtrku je vsak napisal svojo razglednico. Do kosila smo bili na igrišču in v bazenu. Po kosilu smo odšli na sprehod, od tam pa zopet v bazen. Sledila je večerja. Po večerji smo se zabavali na igralnih avtomatih. Ko je bila ura 21.30, smo že vsi sladko spali. Jakob Zorman, 3.d Torek, 26. 3. 2019 Zjutraj smo se zbudili, se oblekli in začeli popravljati sobo. Učiteljici sta začeli ocenjevati sobe. Ko sta končali, smo odšli na zajtrk. Nato smo se odšli pripraviti na moj najljubši del dneva, pla- vanje. Učili smo se plavati in potapljati, nekateri so, pod vodstvom učiteljev, skakali na glavo. Dočakali smo kosilo, bili smo zelo lačni. Nato smo šli v kino gledati film Kako izuriti svojega zmaja 2. Po večerji smo se pripravili na nočni počitek. Komaj sem čakal, da zaspim in se zbu- dim v nov dan. Maks Ivan Podvinski, 3.d Monika Adamič, 3. d 31

TEHNIŠKI DAN V ponedeljek, 15. 4. 2019, smo imeli v 3. a tehniški dan z naslovom Vse se giblje. Delali smo poskuse. Pri prvem poskusu smo imeli tovornjaček in kocke. Spuščali smo ga po klancu in me- rili dolžino in čas. Pri drugem poskusu smo izdelali vrtopir. Pri tretjem poskusu smo sestavljali zobata kolesa. Četrti poskus so bile ladjice. Naredili smo ladjice in jih spuščali po vodi in ugotavljali, katera hitreje plava. Peti poskus je bil z žogicami. Eno žogico smo spustili po klancu. Pod klancem so bile v vrsti druge žogice. Premaknila se je zadnja. Šesti poskus je bil z avtom in balonom. Balon smo napihnili in ga dali v avto. Avto se je premaknil in balon se je izpraznil. Pri sedmem poskusu smo imeli magnete, kovine in avte. Z magneti smo avte pre- maknili. Osmi poskus je bil mlinček. Z vodo smo polili mlinček in mlinček se je vrtel. Iz papirja smo izdelali aviončke in jih preizkusili na igrišču. Tai Luzar, 3. a 32

BOLNIŠNICA NOVO MESTO JE ODPRLA VRATA Četrtošolci smo se na deževni torek odpravili v Splošno bolnišnico Novo mesto. Tam smo si v okviru mednarodnega dne zdravja ogledali urgentni center, travmatološki in otroški oddelek. Naj- prej smo spoznali, kako poteka sprejem pacientov na urgenci, reanimacijsko sobo, rentgen, mav- čarno in manjšo operacijsko sobo. Bili smo navdušeni nad sodobno in moderno medicinsko opre- mo. Nato smo imeli predavanje o preprečevanju poškodb in nezgod. Glavna medicinska sestra je na učencih praktično pokazala različne načine povijanja. Ogled smo nadaljevali na travmatolo- škem oddelku, kjer smo se lahko pogovorili tudi s pacienti in se seznanili z njihovim poškodbami ter postopki zdravljenja. Najbolj zanimiva nam je bila prebujevalnica v sklopu operacijskega bloka. Ogled smo zaključili z obiskom otroškega oddelka. Predstavili sta se nam bolnišnični učiteljica in vzgojiteljica, ki poučujeta dolgotrajno bolne otroke. Medicinsko osebje, ki nas je vodilo skozi vse oddelke, je bilo zelo prijazno in nam je omogočilo, da smo pridobili veliko novega znanja. Dobili smo dober vpogled v vsakodnevni tempo in delo bolnišnice. Veliko učencev je z navdušenjem spremljalo celoten ogled in prav gotovo se bo kakšen izmed njih odločil za ta zanimiv, a odgovo- ren poklic, ki zahteva človeka in pol. Zapisali: Četrtošolci in razredničarke 33

KAJ SO UČENCI 4. C POVEDALI PO OBISKU BOLNIŠNICE NINA VELKAVRH: Meni je bilo žalostno, ko sem gledala ljudi, kis o bili poško- dovani. Všeč mi je bilo, ko sme bila v sobi, kjer so skenirali naše telo. ARNE ROZMAN: Bilo je zelo zanimivo, ker se skoraj vsa vrata v bolnišnici od- pirajo na kartico. Imajo veliko aparatov, ki jim pomagajo pri zdravljenju. Najbolj mi je bilo všeč, ko nam je medicinska sestra dala povoje, zato bi se ji rad zahvalil. ANŽE LUZAR: Bilo je zelo zanimivo. Spoznal sem veliko novih stvari in se ve- liko naučil. Najbolj mi je bila zanimiva urgenca. Izvedel sem, kako merijo sladkor, dajo infuzijo in, da veliko ljudi rešijo, nekateri pa tudi umrejo. ŽIGA BAT: Na obisku je bilo super. Izvedel sem vse od nesreč, do mavcev, operacij in na sploh, kako tam rešujejo ljudi. Rad pa bi videl celoten potek , ko pri- peljejo poškodovance iz nesreče. VID TRAJSKOVSKI: Izvedel sem veliko novega. Najbolj zanimivo mi je bilo v mavčarni, pa čeprav sem tam že bil. Zelo zanimive so bile tudi zgodbe pacientov in bil sem presenečen, kakšne nesreče vse se lahko naredijo. 34

Športni dan v bolnišnici Novo mesto V torek, 9. 4. 2019, smo se učenci 4. razreda odpravili peš v bolnišnico Novo mesto. Ko smo prispeli, so nas že pričakale medicinske sestre. Razdelile so nas v dve sku- pini. Odložili smo nahrbtnike in jakne in si šli ogledati otroški oddelek. Medicinska sestra nam je v igralnici pokazala delovne pripomočke. Nato smo odšli smo na od- delek za odrasle. Druga medicinska sestra nam je razložila, zakaj in kako se poško- dujemo. Pokazala nam je, kako se pacienti umivajo v banji. Zelo zanimivo je bilo, ko je sošolcu slikala srce. Odšli smo v sobo, kjer se pacient sleče in uleže na mizo, ki ga pripelje na drugo stran v operacijsko sobo. Tam je medicinska sestra nekaterim povila roke. Potem smo se zamenjali. Odšli smo v sobo, kjer sprejmejo tiste, ki jih pripeljejo z reševalnim avtom. Nadaljevali smo v rentgensko sobo, kjer nam je rent- genski tehnik razložil, čemu je namenjen prostor. Nato smo odšli v mavčarno. Tam so nam pokazali razne opornice. Sošolki Lisi je naredil mavec. Potem smo se poslo- vili in odšli ven. Pred bolnišnico smo počakali še drugo skupino in odšli nazaj proti šoli. Ta dan mi je bil zelo všeč. Najbolj mi je bila všeč rentgenska soba in mavčarna. Zelo sem se zabavala. Tjaša Krajnc, 4. b 35

OPIS OGLEDA URGENTNEGA CENTRA NOVO MESTO Najprej smo se zbrali v razredu. Ko so vsi prišli smo, odšli na malico. Po malici smo se oblekli in odpravili proti urgentnemu centru Novo mesto. Ko so se vsi zbrali v čakalnici, so gospe, ki tam delajo, vse razložile. Razdelili smo se v dve skupini. Ena gospa nas je odpeljala do sobe, kjer smo odložili oblačila in nahrbtnike. Gospa nam je razkazala pediatrični oddelek, kjer smo videli igralnico in sobe, v katerih so bili otroci z mamami. Ob 9:00 imajo zdravniki vizito. Pred malico smo odšli do operacijske sobe. Tam sem srečala družinskega prijatelja, ki je kirurg. Po malici so nas odpeljali v mavčarno in rentgensko sobo. Potem smo si ogledali sobo, v kateri sprejemajo ponesrečence. Pokukali smo tudi k nekaterim pacientom, ki smo jih pozdravili. Obisk mi je bil zelo všeč, ker hočem tudi sama postati zdravnica. Po koncu ogleda smo se peš odpravili nazaj proti šoli. Anastasija Tukić, 4. b 36

POHOD PO OKOLICI NOVEGA MESTA V petek, 29. 3. 2019, smo se z učenci, ki se niso udeležili šole v naravi, podali na pohod po okolici Novega mesta. Pot nas je vodila skozi Marof, na igralih v Ragovem logu pa smo naredili prvi daljši postanek in se okrepčali z malico. Pot smo nadaljevali proti centru Novega mesta, nato pa zavili k reki Krki na Župan- čičevo sprehajališče. Na igrišču smo se preizkusili v teku, ter se razgibali na zunanjih fitness napravah. Pri Loki smo zavili na Portoval, kjer smo se poigrali na igralih, malo bolj lačni pa so si privoščili še drugo malico. Ob reki Krki smo se vrnili v Bršljin ter opravili še očiščevalno akcijo okoli naše šole. Saša Kovač 37

38

ENGLISH PAGES 39

40

41

42

43

VESELA ŠOLA V letošnjem šolskem letu smo pri interesni dejavnosti vesela šola spoznavali lutke, denar, ži- vljenje in delo fizika Nikole Tesle, slikarstvo na Slovenskem, vodo, retoriko in vodne ujme. Po- sebej zanimive so bile vsebine iz člankov v PIL-u o skrivnih združbah (Ku Klux Klan, Al Kaida, Črna roka, organizacija OAS) ter članka o volku in plamencu. Učenci od 4. do 6. razreda smo prebirali tudi knjigo Vesolje, me slišiš?, učenci od 7. do 9. razreda pa Bron in Sončnica. »Veliko sem se naučil o elektriki in o Nikoli Tesli.« (Jure Juršič, 4. b) »Veliko sem se naučila o lutkah (javankah in marionetah), spoznala sem, kaj pomenijo besede patos, logos in etos.« (Anastasija Tukić, 4. b) »Zanimivo mi je bilo spoznavati temo o Nikoli Tesli, zgodovino Al Kaide, KKK (Ku Klux Klana), OAS, Črne roke, naučil sem se, da se japonsko tradicionalno gledališče imenje bunraku, da vodne lutke izhajajo iz Vietnama in da je retorika pomembna veščina.« (Jaka Škofljanc, 5. a) »Pri veseli šoli sem se zelo veliko naučil. Največ sem se naučil pri temi o lutkah, o Nikoli Tesli in o denarju. Pri lutkah smo se pogovarjali o marionetah, marotah, javankah, vodnih lutkah, mi- mičnih lutkah… Pri Nikoli Tesli smo govorili o tem, da je Thomas Edison izumil prvo žarnico, kako pomemben je bil Nikola Tesla - naredil je prvo hidroelektrarno na Niagarskih slapovih ter se zavzemal za uporabo izmeničnega toka. Pri denarju smo izvedeli veliko o kriptovalutah, da je bitcoin ustvarila ekipa Satoshi Nakamoto, pa o jenih, funtih, dolarjih, evrih in o Evropski cen- tralni banki v Frankfurtu v Nemčiji.« (Gal Jurij Kovačič, 6. c) »Veliko sem se naučil o Nikoli Tesli in njegovih izumih, o govorništvu, vodi, denarju, slikarstvu, lutkah in vremenskih ujmah. Bile so dobre teme in prihodnje leto bom spet šel na veselo šo- lo.« (Miha Makše, 6. d) »Naučil sem se veliko in teme so bile zelo zanimive. Zelo rad rešujem naloge v zvezi s temami. Še posebej me je navdušil članek Ku Klux Klan. Tako zelo, da sem si ogledal film Mississippi Burning, ki je bil omenjen v članku.« (Domen Zagorc Gorjanc, 6. a) »Meni najljubša tema je bila o denarju, izmed člankov pa Črna roka in Al Kaida. Veliko sem se naučil. Tudi drugo leto se nameravam udeležiti interesne dejavnosti in tekmovanja iz vesele šole. Knjige Bron in Sončnica pa nisem prebral in to me je na državnem tekmovanju stalo dve točki. Upam, da bo prihodnje leto kakšna tema o športu.« (Jan Radakovič, 7. c) 44

»Meni najljubša tema je bila o Nikoli Tesli, izmed člankov pa Ku Klux Klan. Mislim, da sem se res veliko naučil. Predlagal bi temo s področja računalništva, mehatronike.« (Domen Rakoše, 7. a) »Ni mi bila všeč tema o denarju, ostale so mi bile kar všeč. Izmed člankov pa sta mi bila najljubša članka o plamencu in volku. Zanimivo je, da sem pri pouku naravoslovja zaradi vesele šole vedela, kaj pomeni sublimacija. V šoli v naravi smo obiskali hidroelektrarno. Gospod Matej je razlagal o zgodovini hidroelektrarn. Mi, ki smo bili pri veseli šoli, pa smo že vedeli, da je prvo dal zgraditi Ni- kola Tesla skupaj z Georgom Westinghousom na Niagarskih slapovih. Všeč mi je bila tudi knjiga Bron in Sončnica.« (Larisa Redek, 7. a) »Letos sem se naučila zelo veliko. Zelo so mi bili všeč članki, priloge (ostale teme) pa nekoliko manj. Največ sem se naučila o kriminalnih združbah kot so KKK, Črna roka, Al Kaida. Najbolj mi je bil všeč članek o poskusu atentata na francoskega predsednika Charlesa de Gaulla.« (Čila Rada- kovič, 8. a) Ali ste vedeli: da senčne lutke izvirajo iz Indonezije da je radovedni Taček s televizijskih ekranov mimična lutka da so kriptovalute virtualne valute (npr. bitcoin, ripple, litecoin, ethereum) da je marža drugo ime za dobiček (denar, ki ostane, ko se od prodajne cene odptejejo vsi stro- ški) da je največja hidroelektrarna v Sloveniji HE Zlatoličje na reki Dravi da imamo v Sloveniji dve povodji: črnomorsko in jadransko povodje, ki jo ločuje razvodnica da je na Zemlji le približno 2,5 % sladke vode, ki je večinoma vezana v ledenikih da je izvir Ljubljanice eden največjih kraških izvirov na svetu da je bil največji govornik rimske dobe Ciceron da je več intenzivnih vremenskih pojavov povezanih z nevihtnim oblakom kumulonimbusom Naloga 1 Kdo je izumil žarnico (priimek)? __ __ __ __ __ __ Za kaj se je zavzemal Edison: za uporabo enosmernega ali izmeničnega toka? Kateri pisatelj je bil velik prijatelj Nikole Tesle? M __ __ __ T__ __ __ __. Po kom se imenuje proizvodnja električnih avtomobilov (namig: direktor tega podjetja je Elon Musk)? Naloga 2 Kako se imenuje angleška valuta (in kratica zanjo)? Navedi vsaj dve sliki Ivane Kobilca. Kako z drugo besedo imenujemo govorništvo? Kaj ne sodi poleg: marioneta, javanka, dalang, marota? 45

Angleški kotiček – premešaj črke in ugotovi angleško besedo za slovenski izraz bančni sef bankomat nakit BNKA LVTAU SHCA HINMCAE EJLEEWLRY desetletje gledalec kobilica EDADCE RSTATOCEP ERGPPRASOHS Rešitve: 1. Edison, enosmerni tok, Mark Twain, po Nikoli Tesli 2. funt (GBP), Poletje in Kofetarica, retorika, dalang (=lutkar), a bank vault, a cash machine, jewellery// a decade, a spectator, a grasshopper 46

REGIJSKA PODELITEV VARNO NA KOLESU V četrtek, 11. 4. 2019, smo se vsi tekmovalci projekta Varno na kolesu zbrali v mali telo- vadnici OŠ Bršljin. Voditelj je najprej naredil uvod v prireditev. Začel je s šalami. Po ne- kaj šalah nam je povedal, kaj smo v projektu Varno na kolesu ustvarjali. Preizkusili smo se v kvizu. Potem smo prišli do glavnega dela prireditve. Voditelj nam je razložil, na kak- šen način so ocenjevali opravljene dejavnosti. Spoznali smo ocenjevalno komisijo. Vsa- ka šola je najprej dobila priznanje za sodelovanje. Nato pa je pričel z razglasitvijo rezul- tatov in s podeljevanjem prvih treh denarnih nagrad. Tretje mesto v naši regiji je osvoji- la OŠ Dolenjske Toplice, drugo mesto OŠ Cerklje ob Krki in prvo mesto mi, OŠ Bršljin. Zakričali smo v en glas in odšli na oder. Po razglasitvi smo se posladkali in se udeležili različnih postaj, kjer so na nas podučili o varni vožnji v avtu ter preizkusili smo se v vož- nji s kolesom. Bršljinčani smo bili dobro »poplačani« s prvim mestom in se veselimo finalne prireditve v Ljubljani. Maruša, Ruby, Nika, Sara D., 5. r. 47

VARNO KOLESARIM Rad kolesarim in nikoli ne lenarim. S kolesom se zabavam, pa tudi poigravam. Karkoli se zgodi, čelada glavo obvaruje mi. Upoštevam vsa pravila, tudi razvedrila. Varnost si zagotovim, kolesarjenja se veselim! Peter Sinur, 5. c 48

49

CANKARJEVO TEKMOVANJE Sama nisem ravno velika ljubiteljica slovenščina. Ljubezni do nje, ki jo čuti večina mojih družinskih članov, jaz preprosto ne zaznam. Mogoče tako ču- tim tudi zaradi generacije, v katero spadam, saj se zdi, da nihče mojih let ni pretirano navdušen nad slovenščino. Vendar vse to črnogledost razblini ena stvar in to je pisanje spisov. Ob teh besedah veliko ljudi pomisli na dolge ure sedenja za mizo. To je na- mreč za nekatere najtežja naloga, saj na podana na- vodila ne obstaja točno določena definicija. Te se moraš spomniti in ubesediti sam, kar je včasih zelo težko, saj nikakor ne moreš najti pra- vih besed. Vendar jaz spise naravnost obožujem. Ko jih pišem, se besede preprosto izli- vajo na papir. Naenkrat nisem le jaz v svoji sobi, saj pred mojimi očmi oživijo osebe in nji- hove pustolovščine, ki jih opisujem. Poleg tega lahko o podani tematiki povem svoje mnenje, ki je v resničnem svetu pogosto preslišano. Doslej sem se v šoli srečevala le z doživljajskimi spisi. Ko pa sem se letošnje šolsko leto prijavila na Cankarjevo tekmovanje, nisem vedela, da bom morala napisati popolno novo obliko spisa, ki se imenuje razlagalni spis. Raziskovanje tedaj neznanega področja me je zelo ustrašilo, saj nisem hotela, da bi pisanje spisov zame postala le še naloga, ki jo mo- ram opraviti. Ker sta bili knjigi, ki sem ju morala prebrati, precej poglobljeni in malce za- htevni, sem morala v priprave vložiti veliko truda, vendar se je ta na koncu obrestoval. Priprave so bile sicer zelo intenzivne, vendar hkrati tudi zabavne, saj sem ugotovila, da moraš knjigo vedno brati med vrsticami. To je bil zame tudi verjeto najtežji del, saj po na- vadi vse knjige le berem od besede do besede in listam list za listom, vendar sem se nau- čila, da se moraš pri posameznih odlomkih ustaviti in o njih malo razmisliti. Tako od knji- ge odneseš veliko več kot le kljukico za branje. Nagrado dobiš tudi, če se za nekaj potrudiš. Ni nujno, da za svoj trud prejmeš priznanje, vendar se bo ta trud nekje obrestoval. Nobene veščine se ne naučimo čez noč, vendar to ne pomeni, da se moramo nehati truditi. Še posebej pri tekmovanjih, kot je Cankarjevo, je pomembna vztrajnost. Mnogi pravijo, da je to zelo težko tekmovanje, vendar jaz mislim, da nobena gora ni nepremagljiva. Živa Bregar, 8. a 50