Bilten št. 26 2008

Raziskave Jamarski raziskovalni tabor JKŽ – Račice 2007 Mateja Ferk O d 27. 7. do 3. 8. 2007 je potekal ja- Tabora se je udeležilo deset jamarjev in marski tabor na Matarskem podolju nekaj njihovih družinskih članov. Dneve pa v bližini naselja Račice. Matarsko podolje je smo preživljali nekako tako: vstajati smo relativno uravnano območje med Slavniškim začenjali od sedme ure naprej, po jutranjih pogorjem na jugozahodu in Brkini na seve- kavicah, zajtrkovanju in dogovarjanju o na- rovzhodu v jugozahodnem delu Slovenije. črtih dela za tekoči dan smo se nekako ob Razpotegnjeno je v dinarski smeri. Sega od deveti uri odpravljali počasi na teren. Prvi Kozine na severozahodu, kjer dosega nad- del raziskovanja je bil namenjen merjenju in morsko višino okoli 490 m, do Staroda na risanju jam, odkritih prejšnji dan, drugi del jugovzhodu, kjer je nadmorska višina okoli pa iskanju novih jam. Po vrnitvi v tabor in 640 m. Podolje je od 2 do 5 km široko. Na kratkem pregledu opravljenega dela je sle- severozahodu prehaja v Matični kras, na ju- dilo »voljno«. Družabni del taborjenja se je govzhodu pa meji na nižje Brgudsko podolje. odvijal seveda ob tabornem ognju pozno v Na severozahodu gradi Matarsko podolje pas noč, za popestritev pa je skrbel Jolbe z nje- paleocenskih apnencev, ki proti jugozahodu govimi partizanskimi koračnicami. prehaja v kredne apnence, apnence z roženci, Na taboru smo odkrili 31 novih jam, zato dolomite in apnenčaste breče. Na raziskoval- ga lahko označimo kot zelo uspešnega. Med nem območju prevladujejo kredni apnenci. odkritimi jamami prevladujejo brezna. Poten- cial za odkritje kakšne daljše vodoravne jame Ker je Matarsko podolje površinsko in pod- je velik, na kar nakazujejo jame v okolici, kot zemeljsko močno zakraselo in prepredeno z sta Račiška pečina in Ulica pečina (kat. št.: velikimi doli, vrtačami in jamami, predsta- 965) in več večjih brezstropih jam, ki smo jih vljajo doslej neraziskana ali slabo raziskana našli med pregledovanjem terena. Večji odse- območja velik potencial za odkrivanje novih ki so zelo razčlenjeni in težko prehodni, kar jam. Za raziskovanje smo si izbrali odseke otežuje sistematično pregledovanje. Vsekakor zelo zakraselih območij na severovzhodnem pa območje skriva še marsikaj zanimivega, in jugozahodnem pobočju Stržena in v okolici kar nam do sedaj še ni poznano.   Kovačevega Stržena, kjer do sedaj še ni bilo registrirane nobene jame. Boštjan se vrača iz jame. Foto: Miha Melink Za bazo tabora smo si izbrali uravnano obračališče pred Račiško pečino (kat. št.: 942). Zaradi slavnosti ob zaklenitvi Račiške pečine (nekaj dni pred našim prihodom) je bila oko- lica pred jamo pokošena in urejena, kot nalašč pripravljena za šotorjenje. Zapuščeni vojaški objekti so bili zelo uporabni predvsem kot shramba, prostori za kuhanje in umivanje, v primeru slabega vremena bi lahko služili tudi kot zavetje pred dežjem, česar pa nismo po- trebovali, saj je bilo vreme odlično. 49

Zanimivosti Med jamskimi potapljači (ob 25. obletnici prvega slovenskega podvodno-speleološkega filma) Ciril Mlinar - Cic Č emela sva v nizkem, vodnem rovu, Zunaj, pred izvirom, naju je sprejela bela kakšne štiri metre vsaksebi. Marko zimska noč. Snežinke so naletavale, sprijete v Krašovec kot igralec, jaz kot snemalec. Me- velike mokre cunje. Ob potoku Žerovniščica, hurčki najinih izdihov so se lovili na rav- ki je izviral iz Veselove jame, sta stala star nem stropu in v srebrnih curkih izginjali v mlin in žaga ter prijetna, čeprav zapuščena razpokah. Izmenjala sva si nekaj nemih, le domačija. V hiši smo lahko polnili akumula- nama razumljivih znakov. Malo zatem sem torje in shranjevali opremo, dostikrat pa smo prižgal podvodna reflektorja. Rov je vstal iz tam tudi prespali. Takrat smo zakurili veliko teme, v prijazni rumenkasti svetlobi halo- kmečko peč in se greli na njej, ko smo po genk. Markov oranžni kombinezon, ki ga je dolgih urah mokri in premraženi prihajali iz oblekel prek zakrpanega neoprena posebej jame. Domačija se nam je tako priljubila, da za snemanje, je zažarel v kamniti pustoti. smo dvakrat celo silvestrovali v njej, v jami Strop in tla sta bili ravni vzporedni plošči, za sifonom pa posneli tudi film o silvestrova- le na nekem mestu je od zgoraj rasla siga- nju za sifonom – s čisto pravim novoletnim sta kapniška tvorba. Popravil sem izrez na žurom, ob šampanjcu v kristalnih kozarcih! kameri in pritisnil na sprožilec. Potapljač v Zdaj sva pa pozabila na ključ in topla krušna iskalu je zaplaval proti kapniku, pritrdil nanj peč je ostala nedosegljiva. In kaj, ob dveh orientacijsko vrvico in zdrsnil mimo objekti- ponoči sva pri potoku zakurila ogenj in si va naprej po rovu. Ugasnil sem luči za sne- ocvrla vrečo sardel. Bivakirala sva na seniku, manje in s čeladnima svetilkama zadovoljno zarita v spalni vreči in seno, kot dve bubi, pokimal prijatelju. Sedaj sem bil jaz na vrsti. vsaka s polno glavo svojih misli. Marko je prevzel snemalno tehniko, sam pa sem poprijel za boben z navito vrvico. Pred Nenavadno, sem pomislil, kako sem se stranskim rovom sem se pripravil, da odi- naenkrat znašel do vratu v jamarstvu in jam- gram naslednji prizor. Pomahala sva si in skem potapljanju. Tako rekoč prek noči. Res spet so zasvetile luči. Pri sebi sem štel do sem se že prej rad zavlekel v kako morsko pet, nato sem zaplaval k ozkemu stranskemu jamo, če sem le naletel nanjo, ampak tisto je rovu. Bil je tako tesen, da sem si moral sneti bilo nekaj drugega. Ko so tistega usodnega jeklenko z ramen in jo potiskati pred sabo. večera pri poročilih pokazali udrto strugo Zvijal sem se kot jegulja in počasi polzel v sredi reke Reke, v katero je padal slap, se mi rov. Ko so moje plavuti popolnoma izginile je zdelo to nekaj grozljivega. V takšno luknjo z vidnega polja kamere, so luči ugasnile. že ne bi lezel, za noben denar na svetu, sem Marko je zakrulil v regulator – znak za še si mislil! A glej ga vraga, že naslednje jutro en uspeli kader! Rola filmskega traku se je sem se kot član Društva jamskih potapljačev iztekla. Bila sva zadovoljna. In prezebla! Še Proteus spustil prav vanjo. Skupaj z Mare- posebej jaz, ki sem imel nekaj kilogramov tom in Danilom Bernikom smo jo raziskali, manj. izmerili in narisali načrt. Kako nespametno je bilo takrat tisto naše početje, smo videli 50

Zanimivosti dan kasneje, ko smo jo obiskali še enkrat, da Dolgo sva tuhtala z Maretom, kako se lotiti bi jo fotografirali. Na dnu dvorane, kjer smo stvari, da se premakne z mrtve točke. prejšnji dan raziskovali in merili, je ležala dvajsettonska skalna gmota, ki se je medtem Takrat sva prvič pomislila na film. Ja, če odtrgala s stropa. bi posnela kratek dokumentarni film, ki bi prikazoval raziskovanje jamskih potapljačev Čeprav je bilo v tistem času Društvo v družbi najznamenitejše jamske živali na jamskih potapljačev Proteus še mlado in na svetu – proteusa ali človeške ribice. Potem bi začetku, je klubsko blagajno že prekrivala bilo laže ... toda kako? S čim? Novo društvo pajčevina. Rezultati pogovorov z različnimi je bilo brez opreme, imelo je le štampiljko in inštitucijami in zavodi so bili negativni. Mi prazen žiro račun. Takrat sem se odločil. De- pa smo pokali od energije! Zadnje upanje je nar, ki sem ga leto pred tem zaslužil v Iraku bilo podjetje Jama iz Postojne. Raziskovali in ga je bilo ravno dovolj za novo stanovanje, smo sifone njihovega jamskega sistema, zato je bil kot nalašč pri roki. Z Maretom sva po- smo nekako upravičeno pričakovali njihovo hitela v München. Pri Denizu sva kupila par finančno pomoč. Direktor s svojima priboč- akumulatorskih luči za podvodno snemanje, nikoma nas je povabil na delovni sestanek pri Kodaku kup filmov, v Ljubljani pa odlično – kosilo za bogato obloženo mizo. No, to amfibijsko kamero Eumig Nautica. Podjetje pa bo nekaj, si je mel roke Mare. A razen Djuro Djaković nama je kot protiuslugo za re- požrtije s sodelovanjem ni bilo nič. Finančne klamo odstopilo deset potapljaških jeklenk in pomoči ni bilo niti za vrv, kaj šele za zahtev- prav toliko respiratorjev iz svojega programa. ne raziskave. Treba je bilo resno razmisliti o Tako! Opremo sva imela, bila pa sva skoraj nadaljevanju jamskih potapljaških raziskav. brez snemalnega znanja. Že res, da sem pred Mare za prvim sifonom Veselove jame. Foto: Ciril Mlinar - Cic, 1982/83 51

Zanimivosti dvanajstimi leti posnel kratek film v morju, Med snemanjem prvega podvodnega filma o jam- a na tisto se nisem mogel zanašati. Imel pa skem potapljanju. Cic s kamero Eumig Nautica in sem precej znanja o podvodni fotografiji, kar lučmi Deniz 2 x 250 W. Foto: Marko Krašovec, mi je bilo pozneje v veliko pomoč. In tako pozimi 1982/83 sva se brez zavor pognala v novo filmsko da bi se lahko končno odpeljala domov na izkušnjo. zaslužen počitek, sva morala pred tem skida- ti še ves kolovoz do glavne ceste. In siromaka Jutro je bilo svinjsko mrzlo. Nerad sem še lopate nisva imela! Na žagi sva poiskala zapustil topel puh in se po lestvi spustil s primerno desko, nanjo privezala vrv in na- senika. Zaledenele neoprenske obleke, ki so redila primitiven snežni plug. Potem je to ponoči zmrznile namesto da bi se posušile, čudno pripravo eden vlekel, drugi porival in so bile trde in bleščeče kot viteški oklepi. tako vseh dvesto metrov do splužene ceste. Najraje bi pobegnil nazaj v toplo vrečo in In ko sva ravno končala, se je nasproti naju počakal na pomlad. A napad me je minil, pripeljal nasmejan sosedov kmet, s traktor- zakurila sva velik ogenj in neopren odtajala, jem in plugom. da se med oblačenjem ne bi zlomil. Navzven razgreta guma, iz katere se je kadilo, je bila Kljub napornemu snemanju v zimskih na notranji strani še vedno malo ledena. To razmerah so se filmski koluti počasi kopi- je tisti grozljivi občutek na goli koži, ki ga čili. Vsak potop, nov kolut. In potopi so se pri oblačenju v mrzle mokre obleke potaplja- nizali drug za drugim. Najbližji laboratorij či najbolj sovražimo. Toda na srečo traja le za razvijanje filmov Ektachrome je bil takrat nekaj sekund, dokler telo obleke ne segreje v Frankfurtu, zato sem moral na rezultate na »delovno temperaturo«, potem je spet vse vsakega snemanja čakati dva do tri tedne, v najlepšem redu. V sifonu sva nadaljevala tam, kjer sva si- noči končala. Mare me je pričakal na drugi strani ožine in začel snemati, ko so se pojavili moji zračni mehurčki, za njimi se je prikazala srebrna jeklenka in potem še potapljač v raz- trganem zaščitnem kombinezonu. Živo sem si predstavljal posneto sekvenco, podloženo z dramatično glasbo Jeana Michela Jarra. In res, pozneje, ko je bil film dokončan, je bil prizor s potapljačem, ki se tlači v komaj pre- hodno ožino, eden od vrhuncev. A do konča- nega filma nama je še veliko manjkalo! Po šestih urah snemanja, v in za sifo- nom, sva na novo rolo filma zabeležila delo jamskega potapljača v jami in priprave na potop v sifon. Bila sva zbita, a v jami vsaj zimskega mraza nisva čutila. Varovalo naju je podzemsko zatišje s sedem Celzijevih sto- pinj bloškega letnega povprečja. Zunaj, pred jamo, pa je bilo vse drugače. Zima naju je pričakala z ostrim mrazom in s štirideset centimetri novozapadlega snega! Namesto, 52

Zanimivosti preden sem lahko s tresočo roko vložil film vklopil kamero, je Mare prižgal luči. Le na v kinoprojektor. To je bil čas pričakovanja ta način sem dobil na film še mirujoče živali. in otrškega veselja. Doma sem presedel ne- Že naslednji hip, ali pa v najboljšem primeru šteto ur ob montažni mizici in prešprical po nekaj sekundah pa so jo ribice odkurile. marsikatero noč. Lepil sem delčke filma in Luči so kmalu opešale in za ta dan je bilo sne- pred mano je počasi nastajal prvi podvodni manja konec. Rezultat: okoli pet minut po- film o jamskem potapljanju, kot sva si ga snetega gradiva. Snemanje v Planinski jami zamislila v snemalni knjigi. Zdelo se nama sva še večkrat ponovila in človeška ribica je je, da imava končno dovolj izkušenj, da se postala naš priljubljeni fotomodel. lahko lotiva glavnega v filmu, proteusa! To Z uspelimi posnetki proteusa je bilo sne- je bilo tisto, kar bi moralo film povzdigniti manje najinega filma zaključeno. Bil je šele iz sivega povprečja. Človeška ribica v svojem grobo zmontiran in še brez zvočne podlage, naravnem okolju! Do takrat je še nihče ni ko sva ga na filmskem festivalu v francoskem posnel. Še vedno je bila zima in konec febru- mestecu La Chapelle en Vercors predstavila arja so vodostaji upadli, vidljivost v sifonih mednarodni javnosti. A le malo je manjka- je postala najboljša, kot je v nižinskih vodnih lo, da ga ne bi in bi bil naš trud za vedno jamah sploh mogoče. Za prvo snemanje sva izgubljen! Na nočnem postanku v Marseillu izbrala Pivški rokav Planinske jame. Kakšen so nam vlomilci razdejali avto in pokradli kilometer daleč v notranjosti sva se potopi- vse, kar se jim je zdelo dragoceno, skupaj la z močnimi halogenskimi lučmi. Tisti dan, s potnimi listi. No, film v pločevinasti škatli 27. 2. 1983, pred petindvajsetimi leti, sem v se tatovom očitno ni zdel primeren za pre- dnevnik zapisal takole: prodajo in ga niso odnesli, potne liste pa »... pri brzicah zlezeva v mrzlo vodo, previ- smo po naključju dobili nazaj, ker so jih v dno, da ne dvigneva rahlega rumenega mulja. naglici odvrgli. Tako je bil film Cave diving le Spustiva se proti dnu. Svetlobni stožci naji- predstavljen festivalski publiki, žirija pa mu nih brlivk nemo tipajo skozi rjavkasto vodo. je podelila celo posebno nagrado za kvaliteto Naenkrat dosežejo dno. In že jih zagledava, podvodnega snemanja. To je bila največja za dobro ped dolga, bleda telesca, ki leže tu nagrada, ki sva jo lahko prejela in velika in tam na mulju in skalah. Približava se jim, vzpodbuda za naprej. da bi jih lahko dosegla, a s svetlobo porušiva spokojnost med živalmi. Dvignejo se od tal in urno zaplavajo zvijajoč svoje vretenasto telo ... Raz- burjen gledam skozi iskalo, medtem ko kamera brni, saj nastajajo prvi filmski posnetki proteusa v njegovem naravnem okolju.« Človeških ribic je bilo dosti, a bile so plašne in zaradi nenadne močne svetlobe vedno na begu. Zato sva za njih iznašla poseben pristop za snemanje. Potopila sva se ob šibkih svetilkah na čeladi, reflektorja pa prižgala malo pozneje, ko sva jih Razmere med snemanjem so bile krute. Mare se greje ob našla. In sicer hkrati, ko sem jaz ognju pred sifonom med dvema potopoma. Foto: Ciril Mlinar - Cic, 1982/83 53

Zanimivosti Doma sem film še malo izpilil. Nekatere Bili smo sicer relativno dostojno oblečeni, kadre sem izločil, druge zamenjal, ga pre- a kot se je izkazalo, povsem neprimerno za montiral, dodal glasbo in šume ter nekaj dragocenost prireditve. Čeprav smo prispeli stavkov besedila. Zdel se mi je mnogo boljši med prvimi in je bilo prostora za mizami še v kot prej in z velikimi upi sem ga poslal na fe- izobilju, so nam redki imenitneži zagotavlja- stival podvodnega filma »Hans Hass Medail- li, da je že vse zasedeno. Šele organizator, le« v Linz. Malo pozneje je prispelo pismo in gospod Erich Pröll je neroden položaj razrešil vabilo avstrijskega pionirja podvodnega fil- in nas povabil za veliko omizje, ki je bilo ma dr. Hansa Hassa osebno, na svečano po- še malo prej alles besetzt. Seveda so se dvi- delitev nagrad. Prireditev v mestnem Teatru gnjeni nosovi povesili kmalu po razglasitvi je bila zelo nobel, ob svečah, v frakih in ve- nagrad, ko sva z Maretom na mizo postavila glavno nagrado festivala »Gold Hans Hass černih toaletah, Medaille«. s šampanjcem in kaviarjem. Le Film Med jamskimi potapljači, kot se je po nas pet, kolikor slovensko imenoval, se je še dolgo prikazoval se nas je naba- na raznih zborih, kongresih, seminarjih in salo v Dadijev predavanjih. Nikoli ni prinesel neposrednega avto, je bilo brez denarnega uspeha, vendar nam je marsikje oblek in kravat. odprl do takrat za nas zaprta vrata.   Na podelitvi zlate »Hans Hass Medaille 1986« za podvodni film v Linzu. Tretji in četrti z leve sta: Marko Kra- šovec in Ciril Mlinar - Cic, prvi z desne pa srebrni Hermut Singer iz Avstrije. Foto: Rainer Hamedinger 54

Zanimivosti Pozabljen železniški tunel v Godoviču Aleš Lajovic G odovič je nenavaden kraj na zelo ne- po nadaljnjih nekaj sto metrih nenadoma ne navadnem kraju. Ko bezljamo iz Lju- konča. Če se na mestu, kjer smo se pripeljali bljane v Idrijo ali še kam dlje, ne opazimo na železniški nasip, obrnemo v nasprotno kaj posebnega. Edino to, da se začne cesta smer, to je proti severu, lahko peš po dobrih kmalu za Godovičem spuščati med vedno sto metrih v useku dosežemo južni portal bolj strme bregove doline Zale, ki je vrezana enega najbolj nenavadnih tunelov oziroma v Idrijski ravnik. Če v Godoviču zavijemo levo podzemeljskih gradenj v Sloveniji nasploh. proti Ajdovščini, nas kaj kmalu preseneti ce- stni tunel, ki je tam ravno toliko nepotreben, Prepričan sem bil, da poznam vse cestne kot bo bodoči tunel v Šentvidu nad Ljublja- in železniške tunele po Sloveniji, še zlasti no, le precej krajši je in bil je seveda znatno zato, ker sem prebral tudi knjižico o žele- cenejši. Namen njegove izgradnje mi nikoli zniških tunelih pri nas (J. Resnik, Š. Stepic, ni bil jasen in mi še danes ni popolnoma. Železniški predori v Sloveniji, Tiri in čas Menda so mu Italijani namenili neko funk- 8/1996). Tam je sicer bilo omenjeno, da je cijo v primeru morebitnih vojaških operacij, menda na idrijski progi nek tunel, ki ga av- zgrajen pa je bil med obema vojnama, ko so Južni vhod v tunel. Foto: Peter Gedei tu gospodovali naši zahodni sosedje – meja s tedanjo Jugoslavijo je bila par kilometrov vzhodno proti Hotedršici. Ko pridemo iz tunela, zavije cesta najprej desno in kmalu nato v serpentini levo. Če bi peljali v serpen- tini naravnost, bi se znašli na t. i. »Franco- ski cesti«, ki je izredno lepo speljana in nas pripelje nad Divje jezero in nato v »ključih« navzdol v Podrotejo. To cesto dandanašnji uporabljajo le še kot gozdno cesto, med prvo svetovno vojno pa je bila po njej deloma spe- ljana ozkotirna vojaška železnica (Feldbahn), ki je povezovala Logatec z Idrijo in naprej s Spodnjo Trebušo. No, to je posebna in malo znana oziroma pozabljena zgodba. Nad omenjeno serpentino je manjša ita- lijanska utrdba, cesta pa nas vodi navzgor in potem v dolg desni ovinek. Ko se cesta zravna, zagledamo levo odcep gozdne ceste – pravzaprav dveh. Leva vodi do Šebalkove- ga zelo slikovitega umetnega bajerja, desna pa nas po nekaj sto metrih privede na že- lezniški nasip in vodi po njem, dokler se ta 55

Zanimivosti Vhod v italijanski bunker, ki je povezan s tunelom na severnem delu. Foto: Peter Gedei torja knjižice nista našla, sta pa o njem nekaj ških koncev, kaj več pa ni vedel. Ustavila sva slišala. Nekaj kakor legendo. O godoviškem se torej nazaj grede v gostilni v Godoviču. železniškem tunelu pa nič. In potem sem ne- Megla, popolna megla. Splošna amnezija. kega dne srečal Toma Petka, geologa in staro Razne zgodbice, več ali manj brez repa in ferajnsko kost. Ker se že dolgo nisva srečala, glave. Edina koristna informacija je bila, kje sva klepetala o tem in onem in pogovor je približno lahko iščeva tunel. Vreme je bilo kdo ve kako nanesel na idrijsko železniško megleno, dolgočasno in deževno. Prehodila progo, ki da je bila oziroma ni bila in tako sva lep del gmajne severno od gozdne ceste naprej, potem pa tudi na godoviški tunel. proti Šebalku in iskala karkoli, kar bi bilo Tomo je bil tam nedavno in je vse videno lahko povezano z gradnjo tunela npr. hal- navdušeno opisoval. Skratka – nobenega do. Nič, le neki italijanski bunkerji ali nekaj dvoma ni bilo več, da je idrijska proga bila takega. Potem sva se premaknila bolj južno in bila je speljana po takem terenu, da še in naletela na nasip, v nasprotni smeri pa danes sapo jemlje; da tunel na tej progi je, na usek, ki naju je pripeljal do dveh lukenj. da je pa še eden južno od Godoviča. In to za Vsaka s presekom približno 2 × 2 metra, ena normalno železnico. nad drugo in vodili sta vodoravno v hrib. Z Andrejem tedaj nisva imela primerne razsve- Pa je spet preteklo kar nekaj Save in po- tljave, zato sva se že po nekaj metrih obrnila tem sva se nekega dne z Andrejem Mihevcem in nadaljnje raziskave preložila v megleno odpravila proti Pečniškim mlinom nad Idrijo. prihodnost. Medtem sem namreč na nekem Pogovor o tem in onem naju je pripeljal tudi kupu peska v zgornjem rovu izgubil ravno- do godoviškega tunela. Tudi Andrej je nekaj težje in polomil marelo, na katero sem padel. slišal o njem od neke študentke iz godovi- 56

Zanimivosti Kaže, da cokle niso najprimernejša obutev za del z dvema rovoma, tako kot na začetku. klatenje po nedograjenih tunelih. Pa spet deloma zbetoniran del, pa v celoti izgotovljen del, potem pa v daljavi nekaj kot Sledila je solo akcija. To pot sem se podal zid čez cel spodnji del profila tunela. po spodnjem rovu in ugotovil, da je prav lah- ko prehoden, le mestoma so manjši podori. In levo spodaj v zidu – vrata. Fatamor- Tla so zravnana, saj so imeli po njih položene gana? Ali so morda to taka vrata, kot si jih tire za izvoz izkopanega materiala. Tirnic ni je zaželel Jolbe v Gamsovi? Težka hrastova več, le sem ter tja še kakšen lesen prag s ka- vrata, ki se cvileče odprejo. Kot v filmu! Ne- kim cvekom. Že po nekaj deset metrih zija v nadoma sem v čisto drugem svetu, v italijan- zahodnem boku rova luknja, ki vodi poševno skem bunkerju, ki je očitno doživel že boljše navzdol in ravno dovolj daleč, da je primerna čase. Izolacijskih opažev seveda že davno ni za registracijo. Sicer pa so nekako na petnajst več, železne traverze na stropu so deloma metrov luknje v stropu, ki so služile za na- izpuljene itn. Pred mano je luža in na koncu kladanje izkopanega materiala v zgornjem luže – WC. Pravzaprav dva. Na štrbunk! S rovu na vagončke v spodnjem. Po dobrih keramičnimi ploščicami po zidovih in bogato sto metrih se rov odpre. Nenadoma stojimo zasigana. In voda iz luže, pravzaprav manj- sredi že izgotovljenega in zbetoniranega že- šega podzemeljskega jezera, je odtekala v lezniškega tunela! Čuden občutek. In potem školjki. Očitno WC-ja po skoraj osemdesetih nekaj deset metrov naprej zopet nedograjeni letih še vedno funkcionirata! Le par me- V največjem delu tunela. Foto: Peter Gedei Na koncu tunela je za hrastovimi vrati vhod v italijanski bunker. Foto: Peter Gedei 57

Zanimivosti trov za vrati so na zahodni strani stopnice Avstrijci sredi prve svetovne vojne ugotovili, navzgor in nato zopet težka hrastova vrata. da ozkotirni »Feldbahni« ne zadoščajo več za Odprem jih in znajdem se na dnu vrtače le oskrbovanje soške fronte na tem odseku in so nekaj deset metrov od asfaltirane ceste Go- se z vsemi silami lotili izgradnje normalnotir- dovič – Črni Vrh! ne proge iz Logatca proti Črnemu Vrhu. Do konca vojne je bila proga menda že prevozna Sklenjeno je bilo, da je tunel tako edin- do Hotedršice. Na tem odseku sta dva tune- stven, da ga je treba med drugim tudi po- la – pod Naklim v Logatcu in pod Kalcami. slikati, kar v današnji dobi digitalnih fotoa- Naprej proti Godoviču je vidnih nekaj že iz- paratov znese vsaj sto posnetkov. Zadano je gotovljenih objektov (mostovi, useki, nasipi). izvedla ekipa v sestavi, seveda, Peter Gedei, Južno od našega tunela proti Črnemu Vrhu že omenjeni Andrej in podpisani. V tunelu je še okoli 400 metrov nasipa, naprej pa trasi se je bliskalo kot na fronti. Peter je namreč ni mogoče več slediti. Podatki o moštvu, ki je slikal. Jaz pa sem tam blizu vrat stopil čez gradilo progo, so med 5 in 20 tisoč možmi, nedolžen kup peska. V križu je reklo resk pretežno ujetniki in prav toliko konjev. in že sem bil za nekaj tednov obsojen na In še nekaj številk. Koordinate južnega poležavanje pod domačo odejo. Čez kakšno portala tunela so 5429 050 / 5089 880 / leto sva kljub vsemu z Andrejem tunel celo 620, vhod v jamico v boku tunela pa je 40 m izmerila vključno z naravno jamico v boku severno od spodnjega vhoda v tunel. Do vrat tunela. Narisal sem že načrt, zapisnika pa še v italijansko utrdbo je 350 metrov, sam tunel nisem sestavil. Čakam na inspiracijo. pa je nekoliko daljši. Če prištejemo še zgornje rove v nedokončanih delih tunela in pod- Marsikaj v zvezi s tunelom pa še ni jasno, zemeljske hodnike v utrdbi, je vsega skupaj npr. to, ali je sploh bil prebit. Usmerjen je za skoraj 600 metrov poligona. Izkopanega praktično natančno v smeri sever–jug, ves materiala je bilo okoli 6000 kubikov, glav- izkopani material pa so očitno zvozili na na- nina seveda v izgotovljenih delih. Tunel je sip na južni strani tunela. Verjetno zato, ker dandanašnji zanimiv predvsem zaradi tega, se tam gradbenih podvigov v gostem smre- ker so v njem ohranjene vse gradbene faze, kovem gozdu iz avionov ni videlo in je bilo ki so bile v rabi pred skoraj stotimi leti. delo tako bolj varno. Če podaljšamo linijo Za konec, seveda zato, da dobimo po- tunela na severni strani proti današnjemu ce- polnejši vpogled v podzemlje Godoviča, še stnemu tunelu, ugotovimo, da je med njima omemba italijanske utrdbe ob cesti, ki vodi očitno povezava, pa tudi nadmorske višine se iznad cestnega tunela čez Griže proti Logu ujemajo. Ali je bil cestni tunel zgrajen med (zaselek severozahodno od Godoviča proti prvo svetovno vojno kot železniški in kasneje Idriji). Tik ob cesti dvoje hrastovih vrat in razširjen, ni znano. Očitno pa je bil severni za njimi zopet ena obsežnejših italijanskih del železniškega tunela deloma uporabljen podzemeljskih vojaških gradenj, ki so tvorile pri izgradnji italijanske podzemeljske utrdbe Valle Alpino – italijansko obrambno linijo, med obema vojnama. Utrdbe še nismo do ki se je začela na Reki in končala v – Ge- kraja raziskali, prav tako ne njene »strehe« novi. V uporabi je bila, z rahlimi popravki, v samem tunelu in nam tako zaključek tu- do leta 1995. Ta utrdba, tako rekoč skoraj v nela na severni strani ni znan. Mora pa biti centru Godoviča, ni dokončana. Izkopana je tam nekje geološka meja med apnencem, v v dolomitu, ki pa je dovolj kompakten, da se katerem je izkopan skoraj cel tunel, in do- pretirano ne podira. Res nenavaden kraj, tale lomitom. Godovič!  V zvezi s samo izgradnjo godoviškega že- lezniškega tunela je danes znano le to, da so 58

Zanimivosti Dežela vampirjev (Veteranska zgodba iz leta 1983) Ciril Mlinar - Cic Z a dober razred jamskih potapljačev iz odličnost predstave čestitali, je povezovalec vse Evrope nas je s polnimi želodci če- napovedal novo predstavitev, film Cave di- ških knedličkov in poceni piva naveličano zrlo ving in moje ime. v skodranega češkega jamarja. Dolgočasno nam je podajal svoj referat, čigar korenine Film sva posnela z Markom v slovenskih so segale globoko v njegov ego. Z rezkim sifonih le malo pred tem [glej članek na stra- glasom je venomer znova poudarjal svoj Jaz ni 50 tega Biltena], zato še ni bil v celoti in nas odločno prepričeval o svojih izjemnih končan. Ker je bil brez zvočne podlage, sem zaslugah. Utrujen od celodnevne jamarije po dogajanje na platnu komentiral kar v živo. Moravskem krasu in blatnega 270-metrskega Odziv je bil kljub temu zelo pozitiven in Cri- sifona v Macochi sem s težavo držal oči od- stian nama je navdušeno vrnil čestitke. prte. Tudi ostali udeleženci mednarodnega tabora, ki so se klatili po okoliških jamah, »Bravo kolega! To pa je bilo nekaj! Ne so bili videti zbiti. Edina stvar, ki nas je še spomnim se, da bi že kdaj prej videl kaj ohranjala budne, je bila mična natakarica, podobnega. Bi prišla za nekaj dni k nam, v ki je zapeljivo sukala svojo rit po skromno Romunijo? Bila bi naša gosta in se z nami opremljeni konferenčni dvorani. potapljala v najlepše sifone na svetu. Lahko bi skupaj posneli podoben film v naših ja- Nenadoma je domačin zaključil svoj re- mah,« je predlagal Romun. ferat in najavil naslednjega, predstavnika romunskih jamarjev. Nekaj udeležencev je Ideja mi je bila všeč, nikoli nisem niti po- diskretno zapustilo prostor. Romunski fo- mislil na Romunijo. Vse do takratne Cristia- tograf Cristian Lascu je na mizo postavil nove predstavitve. Zame je bila doslej čista preprost ročni diaprojektor, formata 6 × 6 eksotika. centimetrov, in ugasnil luči. Nato je vklopil kasetnik in ob glasbi pričel svojo nepozabno »Imam prijatelja Serbana, ki je velik predstavo. Že prve fotografije so mi razbli- navdušenec za jamsko potapljanje in foto- nile spanec, potem pa se je budnost samo grafijo. Sam je izdelal podvodno ohišje za še stopnjevala. Posnetki Romuna so bili iz- šestnajstmilimetrsko filmsko kamero. Manj- jemno lepi. Nekaj prav posebnega. Odlično ka nam izkušenj pri filmu, drugače se pa naštudirane kompozicije z različnimi osvetli- na fotografijo vsi dobro razumemo,« je še tvami jamskih dvoran in rovov iz romunske naprej vabil. jame Şura Mare so bile naravnost pravljič- ne. Fotograf je spretno menjaval okvirčke Obljubil je, da naju bo povezal s prijate- v ritmu muzike, zdaj levo, zdaj desno, da ljem Serbanom in se na romunskem speleo- avtomatske aparature skoraj ne bi potrebo- loškem inštitutu dogovoril za najin obisk. val. Okusna kombinacija svetlobe s pravo mero elektronskih bliskov in acetilenke je ••• dala diaprojekciji nepozaben pečat. Ko se November je bil, ko sva z Markom pri je viharni aplavz utišal in smo avtorju za Severinu prečkala jugoslovansko-romunsko mejo. Mejni prehod je bil samoten in dokler se nisva tistega poldneva pripeljala midva, ni te idile zmotil prav noben avto. Pri ram- pi so naju obstopili mrkogledi zdolgočaseni cariniki. Katrca, polna nenavadne svetleče 59

Zanimivosti poskusijo s plavanjem prek Donave. Toda malokomu uspe! Tiste, ki se ne utopijo sami, jih ustrelijo romunski graničarji. Spodaj, pod dolgim severinskim jezom, prek katerega je vodila meddržavna ce- stna povezava, so bregovi dobivali lede- no oblogo. Bil sem zadovoljen; danes ni bilo nobenega trupla. V Severinu sva se pridrsala pred hotel. Če bi dejal, da je bilo parkirišče skoraj pra- zno, bi močno pretiraval – bilo je popolno- ma prazno! Receptorka je prestrašena pla- nila iz sna, ko sva jo povprašala za pot do mesteca Baia de Aramă. Po dolgotrajnem tolmačenju nam je končno uspelo ugoto- viti, da ne ve, kaj hočeva od nje. Razoča- rana sva zapustila hotel. Ampak imela sva srečo! Po kilometru blodenja sva naletela na samotno postavo, ki se je hotela peljati z nama. Ravno prav, bova vsaj za pot iz- vedela. Spustil sem šipo in vprašal za ime kraja, kamor sva bila namenjena. Ženska je veselo pokimala, pomahala naravnost naprej in se začela tlačiti v avto. Ne da bi Mare pred potapljanjem na Češkem leta 1983. Foto: koga vprašala za mnenje, se je namestila Ciril Mlinar - Cic med jeklenke in transportke in se tiho ha- opreme, jim je v očeh nenadoma prižgala hljala. Po nekaj minutah vožnje smo skupaj iskrice upanja. Med brskanjem po opremi, ugotovili, da gospa ne govori niti ne sliši in da katere vrednost je nekajkrat presegala vre- je kratko malo gluhonema. Ves najin verbalni dnost vozila, so si izmenjevali pomenljive trud je bil torej zaman. Po nekaj kilometrih poglede. Zdaj bo pa sranje, sem pomislil! vožnje je ženska zakrilila z rokami in urno Preveč živo sem si predstavljal, kako nama izstopila. Nama pa je pomaha naprej po cesti, bodo zagrenili prihodnje ure. Vendar so se kar naravnost, pa bo vse v redu. Kdo je ne bi cariniki izkazali za manj pohlepne, kot je poslušal, oziroma pogledal, ko pa se je tako izgledalo na začetku. Zadovoljili so se že z prijazno in hvaležno smehljala. Konec koncev, manjšimi darili, z nekaj zavojčki cigaret, s vsaj videla je in mogoče je le razbrala, kam svinčniki in značkami, ki sva jih po nasvetu sva namenjena. domačina vnaprej pripravila zanje. To je na Vozila sva po nasvetu, kar naravnost in res videz zapleten položaj povsem razpletlo. sva na obcestnem kamnu kmalu lahko pre- Skozi obcestno varnostno ograjo na jezu, brala: Baia – 60 km. Asfalt je zamenjal dober, ki je pobliskavala mimo, sem napeto opazo- utrjen makadam, tega pa kmalu razdrapan val rjavozeleno površino Donave. Bodita po- kolovoz. Hitrost sva prilagodila razmeram na zorna, so dejali v Kladovu, tam voda pogosto cestišču in z neverjetnimi desetimi kilometri naplavlja na breg človeška trupla. Romuni, na uro poskakovala čez kamenje. Na nekem ki masovno bežijo v Jugoslavijo, največkrat mestu je bila cesta zasuta z zemeljskim pla- 60

Zanimivosti zom. Morala sva se ustaviti in si ročno izkrčiti ke je vodila kolona vozil, ki ji ni bilo videti prehod skozi primrznjeno kamenje. Gozd je konca. postajal vse gostejši in temnejši. Naredila sva se Angleža in vprašala usluž- »V teh krajih gotovo medved raznaša po- benca na črpalki, če lahko dobiva gorivo. što,« je skušal biti duhovit Marko. »Ja, lahko. Postavita se tja zadaj!« nama »Ja, če je ne raznašajo vampirji. Ne po- je uslužbenec vprašujoče pokazal nekam v zabi, da sva v Transilvanskih Alpah!« sem daljavo, kjer naj bi bil konec vrste. skušal biti duhovit jaz. Ni bilo druge možnosti. Če bi hotela Napočil je čas našega snidenja z romun- tankati prek vrste, naju bi ljudje na mestu skimi potapljači pred pošto v mestecu Baia. linčali. Peljala sva proti koncu jare kače. Na Midva pa sva bila pa še vedno izgubljena drugem ovinku sva videla, kako se kolona nekje sredi temnega smrekovega gozda. In končuje nekje daleč v jutranjih meglicah. temu ni bilo videti konca. Pa še bencina Med čakanjem in premikanjem avtomobila nama je zmanjkovalo! Mislila sva, da bova za se je dogajalo marsikaj. Trgovina je cvetela. gorivo poskrbela v Romuniji in tako prihrani- Midva, s tujo registrsko tablico, sva izgledala la nekaj dragocenih bencinskih bonov. Zdaj najprivlačnejša za barantanje. Možje v raz- sva strahoma gledala na padli kazalec. ličnih pisanih oblačilih so se lepili na naju, Noč se je ulegla na neznano pokrajino kot muhe na drek. Želeli bi pokupiti vse. Od in k tlom spustila prosojne meglice, ko so avdio kaset in avtoradia do blatnih škornjev avtomobilski žarometi oplazili prvo poslo- in potapljaškega regulatorja za dihanje. Vse, pje. Na obtolčeni krajevni tabli je hvaležno seveda za njihovo ceno. Tudi prodali bi vse pisalo Baia de Aramă. Končno, prispela sva. kar so imeli. Le bencina, edino kar sva res Prispela, s peturno zamudo! Hitro sva poi- rabila, niso imeli. Z barantanjem so nama skala pošto, naš dogovorjeni kraj, toda pred nehote krajšali ure, dokler nisva prišla tudi stavbo, kot sva slutila, ni bilo nikogar več, midva na vrsto. ki bi naju še čakal. Tudi bencinska črpalka »Polno, prosim!« v angleščini. je bila zaprta. Odrezana od sveta in odvisna »Bone, prosim!« nestrpno, črpalkar. od znancev, ki sva jih zamudila, sva se vrnila na mesto sestanka – pred pošto. In zaspala. ••• Jutro je bilo zavito v ledene rože. Bilo je tako svinjsko mraz, da si nisem upal iz spalne vreče. Okoli avta je po- stalo živahno. Nekdo je poskusil srečo z odklepanjem vrat, in ko jih je naposled odprl, je bil presenečen nad tem, da je avto naseljen. Prva jutranja skrb, še pred hrano, je bila dobiti gorivo za avto. Ostrgala sva ledeni oklep s šip in zapeljala tistih nekaj ovinkov nazaj do črpalke. Prizor, ki sva ga bila deležna – pozneje sva izvedela, da je odražal normalno vsakdanje stanje – je bil zastrašujoč. Od bencinske črpal- Mare v akciji. Foto: Ciril Mlinar - Cic 61

Zanimivosti »Kakšne bone?« sem bil presenečen. Bone sva se pobrati. Čudno se mi je zdelo le, da imamo vendar v Jugoslaviji, štirideset litrov niti marke niti dolarji niso pomagali. Najbrž na mesec. Nisva si mogla predstavljati, da je bilo preveč ljudi in se je zbal za službo. ima še kakšna druga država na svetu tako pametno vlado kot mi. Medtem ko sva se z njim prerekala, se je po cesti mimo črpalke pripeljal velik umaza- »Bone, bencinske! Če jih nimata, kaj sploh nobel tovorni kombi. Zavrl je in iz njega sta delata v vrsti? Umaknita se, dajta prostor skočila dva hribolazca. Vsaj videti sta bila drugim!« je postajal vse bolj živčen. takšna, v pumparicah, karirastih srajcah in v gojzarjih. »Ampak midva sva tujca! Kje naj dobiva bone?« se nisem dal. »Marko, Ciril! Ali sta vidva? Potapljača iz Slovenije?« se nama je z razširjenimi rokami »Lahko jih dobita na meji.« prismejal visok nakodran bradač. »Ampak do tja ne moreva priti, če nimava goriva! Ali se ne bi nekako dogovorili?« sem »Jaz sem Serban, tole pa je moj prijatelj bil trmast in iz žepa vlekel bankovce različ- Teddy in še dva sta v kombiju. Kje sta ho- nih narodnosti. dila včeraj? Štiri ure smo vaju čakali pred »Na to bi morala misliti prej! Alo, gremo pošto.« naprej!« Rinil naju je v avto in krilil z rokami. Tudi Pomahal je črpalkarju, ki je prijazno na- drugi so začeli kričati in se zbirati. Morala polnil rezervar, kot da se ni nič zgodilo. Cic in Mare pred potapljanjem na Češkem leta 1983. Foto: Ciril Mlinar - Cic »Če bi počakali še eno uro, bi naju doča- kali,« sem pričel pripoved o cesti presenečenj, ki naju tako dolgo ni spustila iz svojih kole- snic. Fantje so se prijemali za glavo. Seveda, ko bi izbrala pravo cesto, bi se po dobrem asfaltu pripeljala do Baie v pol ure. ••• Stvari so se začele hitro razpletati. Vse je steklo po vnaprej pripravljenem scenari- ju, brez zastojev. Odpeljali smo se v Isverno, dvajset kilometrov oddaljeno vasico, kjer se nahaja jama z njihovimi najčudovitejšimi si- foni. Tako so trdili. Bila je pozna jesen, z ostrimi zimskimi temperaturami, a brez snega. Pokrajina je bila zavita v rjavo ogrinjalo. Drevesa so bila rjava, trava je bila rjava, plotovi ob cesti, ki so varovali rjave ovce in kopice ličkanja, so bili rjavi, rjava je bila strešna kritina in tudi ženske pred hišami, ki so predle ovčjo volno, so bile oblečene v rjave jopice in rjava krila. Svinje, seveda rjave, so se pasle ob rjavi cesti na vsakem koraku. Vhod v jamo Peştera Isverna se je skrival za zadnjo hišo na koncu vasi. Dolgotrajna suša je iz komaj opazne jamske odprtine spuščala le skromen potoček. Ob sadovnjaku 62

Zanimivosti Serban in Teddy. Foto: Ciril Mlinar - Cic zadnje kmetije v vasi smo posedli v suho travo in si postregli z delikateso iz jugo- slovanske zaloge. Fantje so zadovoljno nabadali slanino, sir, gobice, kumarice in druge dobrote, ki jih v Romuniji ni bilo moč kupiti. Medtem je Serban zaljubljeno pripo- vedoval o jami, ki nas je čakala, in njenih čudovitih sifonih kot o najčistejših biserih narave. »Sifoni so tako lepi, bosta videla, tako čisti, tako ... kaj takega sigurno še nista Slovensko-romunski avtopark. Foto: Ciril Mlinar - Cic videla!« je kar žarel. »Danes bomo tu naredili testne posnetke s kamero, pozneje »Vidiš, na tole membrano pritiska vodni pa tudi prvi romunski film o jamskem pota- tlak globine, na kateri se kamera nahaja. pljanju ...« Tako piha zrak iz jeklenke v ohišje toliko Iz nahrbtnika je izvlekel aluminijasto plo- časa, dokler se ne izenači z zunanjim tla- ščo, kovinski valj s steklenima pokrovoma, kom,« je vneto razlagal. pločevinasto škatlo, majhno jeklenko s sti- »Zato je lahko kamera uporabna do ka- snjenim zrakom in pred nami začel sestavlja- terekoli globine.« ti podvodno ohišje za šestnajstmilimetrsko Že od prej sem poznal sistem samoizena- rusko kamero Krasnogorsk. čevanja, bil pa sem presenečen nad neverje- 63

Zanimivosti tno improvizacijo izdelka. Vse skupaj je bilo »Nič hudega ne bo. Kamera je suha, se bolj podobno škatli za orodje kleparskega pravi, da je s filmom vse v redu.« vajenca. Testni posnetki so bili s tem narejeni. Jama Isverna je bila raziskana okrog 600 ••• metrov daleč. V njej je več sifonov, ki so jih poimenovali po imenih barv. Drugi, Zeleni Inštitut Emil Rakoviţă, oziroma njegova sifon, je Serban določil za testno snemanje. podružnica iz Bukarešte, nas je sprejel v temi Za njim je bil še kratek Rumeni sifon in in hladu. zadnji, Črni sifon, ki še ni bil raziskan do konca. »Redukcija električnega toka!« je razložil Serban, medtem ko je prižigal petrolejko. 300 metrov od vhoda v jamo, pred Zele- nim sifonom, smo nase navlekli podvodno »Mi smo tega navajeni. To je pri nas vsak- opremo. Serban je pred naju postavil sesta- danji pojav. Pred kratkim so odklopili elek- vljeno kamero v ohišju in pokazal, kako se triko za tri mesece po vsej Romuniji, razen v z njo rokuje. prestolnici. Zdaj je dobro, zmanjka je samo še po nekaj ur na dan.« »Tu jo imata in dobro snemajta!« Z Markom sva se spogledala. Midva? Večerja je bila tradicionalna, romunska. »Boš ti snemal?« mi je vprašujoče ponu- Goveja kri v črevu, podobno našim krvavi- dil. cam, le s to razliko, da so krvavice dobre. »Ne, ti boš! Pozimi sem jaz prvi posnel Opazoval sem Marka in v veliko tolažbo mi človeške ribice. Bodi tokrat ti prvi,« sem je bilo, ko sem videl, da se tudi on muči. Iz odvrnil in porinil pločevinasto škatlo pred vljudnosti se nisva zmrdovala, dokler se niso Marka. sami pričeli opravičevati. Teddy je zapičil vi- Prižgali smo luči na čeladah in poniknili lice v črevasto maso, da je špricnilo po mizi pod površino. Voda je bila presunljivo čista. in z gnusom odrinil krožnik. Take bistrosti do tedaj še nisem doživel. Rov je bil prostoren, dovolj da si trije potapljači »Jaz te svinjarije ne bom več jedel. Jutri nismo bili v napoto. Dobro sem slišal, kdaj je bom sam poskrbel za hrano!« je odločno Marko pritisnil na sprožilec. Kamera je gla- obljubil, ob tem pa se je skrivnostno na- sno zapredla, ko se je tridesetmetrski kolut smehnil. zavrtel. Potopljeni rov se je spustil štirinajst me- »Ko boste vi jutri v jami, bom jaz nabavil trov globoko in se po sedeminpetdesetih me- meso za kosilo.« trih strmo dvignil na površje. Izplavali smo navdušeni nad čudovitim sifonom. V ohišju »Kje boš dobil meso? Saj veš, da ga ne pod kamero pa se je zibala majhna lužica. moreš kupiti!« »Ups! Malo vode je prišlo noter,« je pre- strašeno sporočil Marko in pokazal na pred- »Ne bom ga kupil, pa vseeno bo meso!« njo šipo, ki je bila počena v obliki peterokra- se je zasmejal Teddy in s težko roko položil ke zvezde. puško na mizo. Bila je stara lovska dvocevka »Ja, seveda! Pozabil sem odpreti jeklenko z nekoliko odžagano cevjo. in pritisk se ni mogel izenačiti,« je bilo Ser- banu takoj jasno. »Pri nas se moraš znajti, če hočeš preži- Odvil je škatlo, zlil vodo ven in se za- veti,« se je zresnil in na mizo spraznil žepe, smejal. polne nabojev. »Poglejta, tale je za fazana,« je pokazal na naboj z drobnimi šibrami. »Tale je za srno in tale za jelena.« Teddy je zlagal patrone enega poleg dru- gega, po vrsti, glede na velikost divjadi. »Tale je zelo močan, z njim podreš med- veda.« 64

Zanimivosti Serbanovo podvodno ohišje za 16-milimetrsko filmsko kamero Krasnogorsk s sistemom za samoizenačevanje tlaka. Foto: Ciril Mlinar - Cic Potem je pobrskal in med palcem in ka- tje le uhlje in parklje, vse ostalo gre v izvoz. zalcem pred nama podržal nenavaden naboj Ljudje malodane umirajo od pomanjkanja. za največjo divjad, morda za slona? Najhuje pa je to, da ne moremo zapustiti države. Če nekdo slučajno dobi izhodno vizo, »Ta ki ga vidita, pa je nekaj posebnega. so vsi ostali družinski člani pod policijsko Ta je za Ceauşesca!« kontrolo, dokler se ne vrne,« se je ves razvnel Serban in si pri tem živčno kuštral brado. Teddy je stisnil naboj v pest in se zastrmel v goreči stenj. »Jaz sem že resno razmišljal, da bi prepla- val Donavo. Povejta mi, kako bi me sprejeli »Življenje pri nas je res nevzdržno. Po- jugoslovanski graničarji, če bi me dobili?« je glejta na primer nas, vsi imamo akademsko zanimalo Teddyja. izobrazbo. Cristian je geolog, Teddy je profe- sor telesne vzgoje, jaz sem biolog. Govorimo »Ne računaj na to. V Kladovu sem slišal, po več jezikov, delamo noč in dan, imamo da reka vsak dan naplavlja trupla na jez.« krasne ideje, a vse skupaj nam nič ne po- maga. Ne moremo se premakniti iz sivega »Ne vem, nekaj bo treba pogruntati. A ne, nizkega povprečja. Radi bi snemali filme v Serban?« je vzdihnil Teddy. naših čudovitih jamah za velike evropske te- levizije, za National Geographic Channel. A »In to čim prej!« mu je pritrdil prijatelj. ne moremo si nabaviti niti osnovne opreme, S to mislijo smo se poslovili in se zalezli inštrumentov, kadar hočemo delati, ni elek- po spalnih vrečah. trike. Kot sta lahko sama videla, tudi hrane ni. Svinje, ki se pasejo na vsakem koraku, so ••• vse registrirane. Ko jih zakoljejo, dobijo kme- Ura je prinesla jutro nekoliko prezgodaj. Posledice včerajšnjega napornega dne sem še vedno čutil po telesu, ko so se oglasile prve 65

Zanimivosti zadrge. Iz vreč smo se preselili za mizo in Videla sva ga, ko je dosegel koleno sifona pospravili ostanke hrane od večerje. na najgloblji točki. Za hip se je ozrl in nama vrgel snop luči, nato je izginil za rob. Gledala Sifonul Negru ali po naše Črni sifon nas sva se in rjovela od navdušenja, praznila ma- je čakal na dogovorjenem mestu. V jami ski in spet vriskala od veselja. Nič čudnega, Isverna, za Zelenim in Rumenim sifonom, doživljala sva svoj najlepši jamski potop. 450 metrov od vhoda. Serban je imel veliko Pred zgradbo inštituta se je sušil kožuh opraviti s svojo opremo, zato sva ga počakala divjega zajca. Iz kuhinje je dišalo po sveži v Rumenem sifonu. Potopljeni del rova je bil pečenki. Teddy je držal obljubo! V gozdu je kratek in širok. Na sredini ga je delil na dva ustrelil zajca in za naju pripravil poslovilno dela mogočni skalni steber. Stene so bile res večerjo. Obetala je polno obljub in velikih rumenkaste, dno pa je prekrival pesek, za načrtov. noht veliki črni in beli kamenčki. Le odkod ••• so se vzeli? Ambient je bil prava umetnina Minilo je leto, ne da bi slišal karkoli o narave in naravnost idealen za snemanje fil- svojih romunskih prijateljih. Potem pa je ne- ma. Pravi studio v naravi. nadoma prispelo pismo z Bahamov: »Dragi Cic! Uspelo mi je zapustiti Romuni- Serban se je pojavil v svoji grdi, na pol jo. Zdaj delam tu na inštitutu. Ko boš tole bral, doma izdelani opravi in pokvaril romantično bom plul z raziskovalno ladjo po Pacifiku in vzdušje. S tremi zarjavelimi jeklenkami na raziskoval jamsko favno tihomorskih otokov. hrbtu in z avtomobilsko zračnico za rešilni Best regards, Serban Sarbu. jopič je bil bolj podoben staremu gumime- Nato so minevala leta. Leta velikih spre- haniku z varilnim aparatom kot jamskemu memb. V Romuniji so preživeli krvavo drža- potapljaču. Ampak bil je jamski potapljač, in vljansko vojno. Ceauşescu in njegova vlada to prekleto dober. Plaval je urno kot tjulenj, sta padla, ne da bi Teddy uporabil svoj veliki ne da bi se pri tem preveč zadihal, in nama specialni naboj. Tudi Slovenci smo preživeli razkazoval svoje vodno prostranstvo. Ni bil vojno, veliko manj krvavo, a vendarle, dobili sam kriv, da mu je državni sistem onemo- smo svojo državo. gočal napredovanje. Toda bil je ves predan V jamah in sifonih se je veliko snemalo. svojim sanjam in vedel sem, da jih bo nekoč Tako v Romuniji kot v Sloveniji. A naneslo uresničil. je tako, da se z romunskimi prijatelji nismo nikoli več srečali. Nekoč pa, po vseh teh letih, Črni sifon se je pričel s petnajstmetrskim smo se le našli, istega dne na istem, najbolj breznom. V resnici ni bilo v njem nič črnega. eminentnem televizijskem kanalu National Ime je najbrž dobil zaradi globine, ki je bila Gegraphic Channel. Medtem ko sem gledal v tem rovu takrat največja. Stene so žarele svoj prispevek o slovenskih jamah in človeški svetlorumeno, voda je bila tako prozorna, da ribici, se je v pavzi pojavil napovednik za sva se z Markom spogledala in zavriskala v naslednji film o nenavadnem odkritju ro- regulator. Od brezna se je spuščal poševno v munskih jamskih potapljačev: globino raven rov, lečastega profila. Serban, V jami nedaleč od Črnega morja sta biolog domačin in poznavalec, je plaval prvi. Pustila dr. Serban Sarbu in geolog dr. Cristian Lascu, sva ga deset, dvajset metrov naprej in uživala s svojo ekipo jamskih potapljačev odkrila dva v briljantni predstavi. Droben potapljaček se nova, povsem samostojna ekosistema, z več je lepo risal sredi osvetljene zelene vode pred kot štiridesetimi za znanost novimi vrstami njim, najini močni reflektorji pa so osvetlje- organizmov ...  vali gladke fasete po vsem obodu rova. Na najvišjem delu stropa je proti nama curljal srebrni potok Serbanovega izdihanega zraka. 66

Izobraževanje Jamarski šoli 2006 in 2007 ali kako postanem eden od nas Boštjan Vrviščar - Bole, vodja jamarske šole 2006 in 2007 N e bi vam rad vzel veselja do branja tega celo do naslednjega jutra. zanimivega članka, zato bom kratek in Program šole je vsako leto bogatejši in upam, da berljiv. Privežite se, naša pot skozi jamarsko šolo 2006 in 2007 se pričenja. raste skupaj s kvaliteto kluba in njegovimi potrebami. Tečajniki se naučijo varne hoje Osnovne reči, ki jih potrebujemo za izved- v jame, vozlanja vozlov, vrvne tehnike, hoje bo jamarske šole, so: vodja šole, predavatelji, po lestvicah, razpletanja las, vpetih v vrvno pomočniki pri izvajanju praktičnih vaj, in- zavoro, zamrzovanja v ledeni jami, ožinanja, štruktorji in seveda naša ciljna skupina, to blatenja (pa ne verbalnega), namakanja v je nekaj živih bitij, ki si predstavljajo, da jih vodi, poziranja fotografu in kako mami pod- zanimajo jame, jamarke in jamarji. Izobliko- takniti ekstremno umazano obleko, ne da vati je treba tak program, da bo za njih dovolj bi to opazila in da bi pralni stroj preživel ta zanimiv in seveda predstavil nas ostale kot grobi poseg v njegov boben. nekakšne polbogove, vsemogočne ljubitelje Hada. Torej tečajnikov ne naučimo, kako se Že na prvem uvodnem predavanju pre- riba zelje, vozi tramvaj ali prežarči iz tega v teklih jamarskih šol smo jih seznanili z drugi svet, ampak kako se nedelja ne zapravi osnovnimi informacijami o tem, v kakšno v nakupovalnem središču, temveč v prijetni kraljestvo se podajajo, v svet nevidenega, ne- družbi jamoholikov v lokalu do dvanajstih in zaslišanega, nepredstavljivega. Postavili smo potem s poležavanjem v globinah pri kapni- jim osnovno vprašanje, ali so pripravljeni na kih, blatu in vodi do večera, noči ali morda nekaj novega, kar jim bo polepšalo bivanje na zemlji, pardon, pod njo. Jamarska šola 2006. Foto: Miha Melink 67

Izobraževanje šču. Tu smo se preizkušali tudi v plezanju po pajkovi mreži, spleteni iz kosov vrvi, lestvic ter dobre volje klubskih klekljaric. Na plezal- nih treningih smo jim pokazali tudi tovariško pomoč, zabijanje svedrovcev, plezanje preko prečnic, opremljanje jame in jim z veseljem prepustili razopremljanje ter pospravljanje in zlaganje vrvi, ki je eno od osnovnih opravil vsakega tečajnika, poleg skrbi za gašenje žeje vedno suhih ust mentorjev. Po vajah in med njimi je velikokrat tudi prijetno zadišalo po pečeni hrani in milo- zvočnih glasovih odpiranja pločevink. Ko so tečajniki osvojili dovolj osnovnega zna- nja vrvne tehnke, pa smo že obiskali prve jame, če naštejem le nekatere od njih: Li- piška jama, Jeralovo brezno, Zelške jame, Jama pod cesto, Medvedjak, Velika Kozinska jama, Kališnica, Gorjanska jama, Apolono- va jama, Dimnice, Globoka jama, Petrova jama, Ledena jama na Stojni, Huda luknja, Tau Tona, Hotiške ponikve in Ocizelske jame, ki jih vedno prihranimo za generalko pred izpitom. Tisti, ki so bili v slednjih, že vedo, Jamarska šola 2007. Foto: Miha Melink zakaj se starejši člani tako radi prvi spustijo Ob četrtkih smo jih na predavanjih sezna- v brezno. Izpit je leta 2006 potekal v kamnolomu nili z osnovami speleologije, speleobiologije, Lipica, kjer so ga več kot uspešno opravili speleoarheologije, z delovanjem Katastra jam Mirela Čehić, Mateja Ferk, Peter Rink, Polona in Jamarske reševalne službe Jamarske zveze Rozman, Anja Šalehar, Rok Tkavc in pribežni- Slovenije, s postopki ob morebitni nesreči in ki iz DZRJL Boštjan Gačnik, Janez Pucihar ter nudenjem prve pomoči, z varovanjem jam, Petra Gostinčar. Izpita leta 2007 v Maslenici orientacijo, merjenjem jam, predstavili pa pri Mirni Peči pa sta se udeležila, in ga se- smo tudi delovanje jamskih potapljačev. veda opravila, Tea Kaluža in Valter Rupnik. Njihovih uspehov je bil vesel tudi Lucifer, ki Zadnja leta je stalnica spoznavnega obiska jih je uradno sprejel v jamarsko druščino na podzemlja Turkovo brezno. Dovolj zanimiv vsakoletnem luciferovanju, to pa je že tema in lahek speleološki objekt, ki privabi tudi drugih člankov, ki jih najdete v Biltenu. veliko starejših članov, ki se z užitkom in ne s Srečno vsem novopečenim pripravnikom škodoželjem naslajajo ob naporih bodočih ja- in še na veliko prijetnih druženj v nam dra- marskih pripravnikov pri premagovanju ožin gih podzemnih kamrah. Za konec le še hvala in prvem srečanju z blatnimi lužami. Vrvne vsem predavateljem, pomočnikom na terenu tehnike smo se učili na plezalnih stenah ši- in tečajnikom za njihovo vztrajnost. Brez vas, rom Slovenije, v Iškem Vintgarju, na Črnem raje napišem nas, velike družine jamoljub- kalu, v Rakovem Škocjanu, Vranji jami, pri cev, tega prispevka ne bi bilo.   Podpeči, na Šancah in, da ne pozabim, na našem plezalnem stropu v klubskem skladi- 68

Civilna zaščita Pregled akcij civilne zaščite Miha Čekada T e dni mineva 7½. obletnica naše prve rešite iz jame.« Če te vržejo v vodo, pač pla- reševalne vaje društvene ekipe civilne vaš. Člani ekipe smo imeli z reševanjem bolj zaščite in ob takšnem okroglem jubileju se malo izkušenj, nekateri sploh nič. Pa smo spodobi narediti pregled preteklega dogaja- staknili glave, nekako nabrali razpoložljivo nja. Naš klub je sicer s civilno zaščito sodelo- opremo, napeli prečnico, zavili ponesrečen- val že pred desetimi leti in več, a je delovanje ca v nosila in ga potegnili ven. Za zabavo nekako zamrlo. Leta 1999 pa smo dobili pova- pa je poskrbel možakar, ki nas je priganjal, bilo za formiranje ekipe in podpisali smo prvo kako smo počasni in da nam bo na koncu dal pogodbo. Spomladi 2000 smo posamezni oceno. Najprej smo mislili, da je to kak visok člani ekipe podpisali svoje pogodbe in prejeli ocenjevalec civilne zaščite, v resnici pa je bil poziv na prvo vajo. Omeniti moramo še to, starejši jamar iz tistih koncev. In ocena? 7,3 da nekaj naših članov, npr. Tibor Gedei, Vito točke (od koliko možnih?). Hussu in Tomaž Petek v civilni zaščiti delujejo že vrsto let, vendar ne preko kluba. Ker smo z reševanjem iz jame hitro zaklju- čili, smo pomagali še pri drugih dveh akcijah, Nabrati vse podatke o preteklih akcijah tako tipičnih za vaje civilne zaščite: razsuta ekipe civilne zaščite sploh ni bilo tako eno- hiša, notri je ponesrečenec, uporabite lahko stavno. Jamarske akcije sicer načeloma redno razpoložljivo opremo, hiše pa »nič ne špa- beležimo v društveni dnevnik, druge dogod- rajte«! Zvečer so nas odpeljali na obrobje ke, kot so npr. tečaj prve pomoči, pa včasih ja, Kočevskega roga, k še eni razsuti hiši, kjer drugič ne. Dodatni vir informacij so zasebnih smo imeli nočno vajo. To je bila obenem edi- dnevniki akcij posameznih članov, fotogale- na nočna vaja, v kasnejših letih nismo imeli rije in seveda spomin, v kolikor ni že opešal. nobene več. Tako sem uspel zbrati osnovne podatke o 14 dosedanjih akcijah, čeprav sem morda kate- 31. marec 2001 rega od udeležencev nehote izpustil. kraj: Brezno pod Velikim vrhom, vzhodno od 16.–17. junij 2000 Podpeči udeleženci: Miha Celarc, Matjaž Cvar, Simona kraj: jama Malinkovec, jugovzhodno od Semiča Glavan, Peter Gedei, Tomaž Koblar, Simon Oprešnik, udeleženci: Miha Celarc, Matjaž Cvar, Miha Če- Urša Podvršič; od nereševalcev: Ljubo Golob, Dejan kada, Simona Glavan, Peter Gedei, Tomaž Koblar, in Bojana Hladnik, Marko Krašovec, Zvezdana Kržič, Simon Oprešnik, Urša Podvršič; od nereševalcev: Nace Labernik, Aleš Lajovic, Nebojša Matijević Aleš Lajovic Vaja v Beli krajini je sicer uspela, a vseeno Prva akcija v okviru civilne zaščite je bila smo bili enotnega mnenja, da moramo znanje kar takoj reševanje iz brezna. Jama Malinko- izpopolniti, uskladiti manevre ipd. Zato smo vec je naravnost idealna za reševalno vajo, pripravili interno reševalno vajo, ki se je je saj ima tako navpičen kot tudi enostaven poleg naše ekipe udeležilo tudi precej drugih vodoraven vhod. Tako se je »ponesrečenec« članov kluba. Brezno pod Velikim vrhom je sprehodil skozi vodoraven vhod na dno za takšen trening zelo primerno, saj je dovolj jame, poleg njega pa še snemalec lokalne široko, s kompaktno skalo in veliko drevesi ob televizije. Že takoj na začetku vaje so nas robu, globoko pa je 28 m. Na tej akciji smo tako rekoč vrgli v vodo: »Vi ste jamarji, pa ga začeli uporabljati jamarsko vrvno dvigalo (čla- 69

Civilna zaščita nek o tem je bil objavljen v Biltenu št. 22), ki je Tečaj je bil omejen le na postopke ob zastoju bila nekaj časa naša standardna tehnika. srca oz. ob prenehanju dihanja, prejeli pa smo tudi skripta. 30. september 2001 1. junij 2002 kraj: Brezno pod Velikim vrhom, vzhodno od Podpeči kraj: Brezno pod Velikim vrhom, vzhodno od udeleženci: Miha Celarc, Matjaž Cvar, Miha Če- Podpeči kada, Simona Glavan, Peter Gedei, Simon Oprešnik, udeleženci: Miha Celarc, Matjaž Cvar, Miha Če- Urša Podvršič; od nereševalcev: Kristina Jager, Tibor kada, Peter Gedei, Simona Glavan, Simon Oprešnik, Gedei Urša Podvršič; od nereševalcev: Kristina Jager, Igor Perpar Druga v sklopu internih vaj je bila na- menjena le treningu, pač pa je prišlo do ne- Že tretja interna vaja v isti jami. Tokrat ljubega dogodka. Pri napenjanju prečnice s sta nas prišla pogledat tudi predstavnika ci- prižemo Basic se je, ne da bi se kaj posebej vilne zaščite, med njimi naš predpostavljeni zaletavali z vrvjo, olupil oplet napenjalne Roman Lavrač. Vaja je potekala brezhibno vrvi. Od te vaje naprej za napenjanje preč- in v poročilu predsednika JKŽ za leto 2002 nice uporabljamo prižemo brez zob, kakršen lahko preberemo: »Celoten postopek, od pri- je Petzlov Rescuecender. prave do izvleka ponesrečenca, je trajal 50 minut in vodstvo civilne zaščite je bilo zelo 19.–20. oktober 2001 zadovoljno.« kraj: Snežna jama na Rabotnem, Lokve v Trno- Jamarsko vrvno dvigalo na junijski akciji leta 2002. vskem gozdu Foto: Peter Gedei udeleženci: Miha Celarc, Matjaž Cvar, Miha Če- kada, Peter Gedei, Tomaž Koblar, Simon Oprešnik Tudi za drugo uradno vajo so izbrali staro, napol razsuto hišo. Udeležencem bo ostala v spominu po diamantni žagi in gnilem zidu ... Naloga naše ekipe je bila rešiti iz brezna po- nesrečenca, ki naj bi ga pred tem našli vodni- ki psov. Reševanje je potekalo gladko, omeni- ti pa kaže veliko bojazljivost ponesrečenca, ki si ni upal, da bi ga po vrvi potegnili ven. Na srečo je to vlogo odigral eden od ajdovskih jamarjev, ki so tudi sodelovali na vaji. Vaje se bomo spominjali tudi po precejšnjem mrazu in jutranji budnici »Ferrari polka«, ki so jo ob 7h prijazno navijali gasilci. 2001 kraj: Center Ledina v Ljubljani udeleženci: Miha Celarc, Matjaž Cvar, Miha Če- kada, Peter Gedei, Simona Glavan, Simon Oprešnik, Urša Podvršič Enkrat leta 2001, pa tudi leto ni čisto go- tovo, smo imeli popoldanski tečaj oživljanja. 70

Civilna zaščita 2003 Vaja Potres 2004 na Poljanah v Ljubljani. Foto: Peter Gedei Leta 2003 smo za uspešno delo v prete- klih letih prejeli bronasti častni znak civilne peljemo od točke do točke. Dva dni prej pa zaščite. Na slovesnosti v mestni hiši jo je pre- smo imeli pripravo na vajo. vzel vodja naše enote Miha Celarc. 16. oktober 2004 4. junij 2003 kraj: šolski center Poljane v Ljubljani kraj: prostori CZ na Linhartovi v Ljubljani udeleženci: Miha Celarc, Matjaž Cvar, Miha Če- udeleženci: Miha Celarc, Matjaž Cvar, Miha kada, Peter Gedei, Kristina Jager, Tomaž Koblar Čekada, Peter Gedei, Kristina Jager, Tomaž Koblar, Simon Oprešnik V okviru nekajdnevne vaje »Potres 2004« smo imeli tokrat prvič priložnost v živo reše- Imeli smo popoldanski tečaj prve pomoči, vati iz stavbe s pomočjo prečnice. Ker smo ki so se ga udeležili tudi člani drugih ekip tako uspešno drajsali tista nosila gor in dol civilne zaščite. Program je obsegal širok na- po prečnici, so nas fotografirali razni novi- bor znanj, od tega, kako oskrbeti zlom, do narji in naša slika je prišla v vse mogoče me- umetnega dihanja. dije. Enotno pa so povsod pozabili napisati, da gre za jamarje. Prvič so na vaji sodelovali 26.–27. september 2003 tudi člani Športnega društva Tornada, ki jih dobro poznamo iz jamarskih logov. kraj: ob Ptujskem jezeru udeleženci: Matjaž Cvar, Miha Čekada, Kristina Jager To je bila prva vaja, na kateri je kot pol- nopravni član sodelovala tudi Kristina, saj se je naši ekipi priključila šele tri leta ka- sneje od »ustanovnih članov«. Obenem sta nas zapustili dve ustanovni članici, Simona Glavan in Urša Podvršič. Ena zaradi noseč- nosti, druga zaradi selitve v drugo občino. Od vseh vaj je bila ta še najbolj oddaljena od naše dejavnosti, tudi razbijanja razsutih hiš ni bilo, temveč smo trenirali polnjenje vreč s peskom za primer poplav. In bilo je veliko komarjev. 12. in 14. 6. 2003 kraj: Ljubljana, park Zvezda z okolico udeleženci: Miha Celarc, Matjaž Cvar, Peter Ge- dei, Kristina Jager, Tomaž Koblar, Simon Oprešnik V soboto, 14. 6., je potekalo v Ljubljani tekmovanje ekip civilne zaščite. Postavili so jim točke, kjer so morali rešiti situacijo, deni- mo: delavca je stresla elektrika, negiben leži na tleh; motorist je podrl pešca, ima odprt zlom noge itd. Naša naloga je bila, da jih 71

Civilna zaščita 17.–18. junij 2005 zavijanje ponesrečenca v nosila, prepenjanje nosil itd. Poleg članov ekipe se je zvrstilo tudi kraj: grad Rakičan pri Murski Soboti deset članov JKŽ. Bilo je veliko komarjev. udeleženci: Matjaž Cvar, Miha Celarc 6.–7. oktober 2006 Od vseh dosedanjih akcij je bila ta nabolj klavrno obiskana, saj je bilo veliko članov kraj: med Koprom in Ankaranom ekipe tako ali drugače zadržanih (jaz sem udeleženci: Miha Celarc, Miha Čekada, Matjaž bil na bolniški). Kljub temu so s pomočjo Cvar, Peter Gedei, Kristina Jager članov drugih ekip izvedli manever reševanja iz poslopja s poševno prečnico. Spet ena »lepa« podrtija. Stavba je bila zanimiva še po tem, da so bila okna in vra- April 2006 ta polovice stavbe zazidana, menda zato, da se ne bi kdo vselil vanjo. Naša naloga je kraj: okolica zgornje vrhniške kasarne bila iz prvega nadstropja napeljati poševno udeleženci: Miha Čekada, Kristina Jager, Miha prečnico in po njej spustiti ponesrečenca. Celarc, Peter Gedei, Tomaž Koblar Kako to izvesti, pa je vaš problem, so nam rekli. Izbrali smo si eno okno, rekoč, tu bomo To je bila interna vaja, kjer smo trenirali napeli prečnico. »Ne ne, to okno pa ne,« je posamezne manevre: napenjanje prečnice, bil odgovor. Zakaj pa ne? Ker so se lokalni reševalci naučili spuščati ponesrečenca ravno »Truplo je spakirano, dejmo ga zdej dvign't!« Na vaji skozi to okno in nobeno drugo. In res, ko so v Kopru. Foto: Peter Gedei prišli, so skozi natančno tisto okno izjemno hitro spustili ponesrečenca. Od drugih dogodkov moramo vsekakor omeniti grelne naprave, ki so poskrbele, da nas ponoči v šotorih ni zeblo. 3. oktober 2007 kraj: Ljubljana, Stožice udeleženci: Miha Celarc, Matjaž Cvar, Miha Če- kada, Kristina Jager, Peter Gedei, Boštjan Vrviščar To je bila prva vaja, v kateri je sodeloval naš novi civilko, Boštjan Vrviščar. Nekaj prav posebnega je bila lokacija. Gre za staro beto- narno streljaj od blokov BS-3 za Bežigradom. Scena pa je nekaj med Vukovarjem leta 92 in filmom Mad Max. Totalno razsute stare industrijske hale, ki kar kličejo po tem, da jih še malo »popravimo«. Ima pa ta posest 24-urno varovanje, morda zato, de ne bi kdo ukradel kake razbite šipe ... Pa smo razbijali zidove in skoznje tovorili ponesrečence. Naša specialnost je bila spet napeljava prečnice, tokrat iz stolpa separacije, za katerega je varnostnik rekel, da »ni varen«.  72

Drugačne akcije Skupinske akcije Nebojša Matijević A h, Miha, izgleda, da bom res moral ba dobesedno zvezati z vrvjo in privleči do napisati ta članek. Tema mi res ni vhodnega brezna, v katerem je bila lojtrica. všeč, a kar se mora, se mora. Ven iz jame jo je bilo treba po lojtricah kar odnesti. V zadnjih desetih letih smo v jame vodili Veliko več pa je bilo lepih trenutkov, ko veliko ekip nejamarjev. Bile so to razne sku- smo skupaj z nejamarji uživali v jami, se dru- pine prijateljev, sodelavcev, prijateljevih pri- žili in po končani akciji odšli kaj pojest in z jateljev in bog si ga vedi, koga še ne. Razlog lepimi spomini odšli domov. za vodenje nejamarjev v jamo je bil zmeraj Ne vem, če ima to kaj veze s promocijo moj predolg jezik. Po naših akcijah sem te- jamarstva, verjetno ne, a kdo bi se s tem roriziral sodelavce, prijatelje in sorodnike z ukvarjal.  dogodki iz naših odprav. Nebojša med reševanjem lepe deklice. Foto: Boštjan Ljudje so me poslušali, nekateri so mora- Vrviščar li, drugi so me vprašali, če je možen ogled kakšne neturistične jame. Dogovor je padel in v spremstvu nas jamarjev smo organizirali skupne akcije. O dogodkih, ki smo jih doži- vljali v jamah z raznimi ekipami nejamarjev, bi lahko napisal kar veliko. Začenjalo se je zmeraj s tekočimi zadeva- mi, nekaj iz potrebe, nekaj za pogum. Potem je bil ogled ekipe in ocenjevanje psihofizič- nih sposobnosti udeleženih oseb. V jami smo pri vodenju preko nevarnih prehodov pazili še posebej na nežnejši spol. Po malici je po navadi padla tudi kakšna pesem. Za opogu- mljanje udeležencev smo imeli zmeraj s sabo sredstva varno shranjena v prasicah. Na sre- čo so se akcije v glavnem srečno končale. No, zmeraj ni šlo vse tekoče. Spominjam se nekega Jožeta, ki se je odločil, da bo kar ostal v jami, ko je zagledal lojtrice pri povratku iz jame. Nisem vedel, ali mu je jama tako všeč ali so mu lojtrice tako grozno izgledale. Nekdo drug se je tako debelo oblekel, da ni mogel čez ožino. Pomagali smo mu tako, da smo ga slekli do spodnje majice. Naprej je šlo z lahko- to. Imeli smo tudi takega, ki je imel v svojem nahrbtniku toliko konzerv in druge hrane, da je že do sredine jame izgubil vso moč. Spominjam se lepe deklice, ki je do konca jame porabila vso moč, nazaj jo je bilo tre- 73

Drugačne akcije Reševalna vaja na Ljubljanici Nebojša Matijević P oletje 2007, datuma se ne spomnim, je ševanje ponesrečenca iz soteske, potapljaški bila vaja reševalcev iz vode Podvodne klub pa dvigovanje avta iz vode. Od naših reševalne službe, ki deluje v okviru Sloven- članov smo bili prisotni na začetku Snežana ske potapljaške zveze. Jeretina - Sneki in jaz. Po kavici si je Sneki zaželela zamenjati družbo, tako da je odšla Na vajo smo bili povabljeni med drugi- na jamarske izpite nekam na Dolenjsko. Na mi tudi člani JKŽ. Za potapljaški klub je bil srečo se je od nekod pojavil Aleš Lajovic in to pomemben dan zaradi nove pridobitve. spet sva bila dva člana JKŽ. V lepem vreme- Dobili so nov čoln za reševanje iz vode s nu se akcija ni hotela lepo začeti. Pri spla- pomočjo oddaje Trenja in sponzorjev. Orga- vljanju čolna v Ljubljanico se je ta hotel na niziran je bil tudi kulturni program. Med hitro spraviti v vodo. Pri reševanju situacije povabljenimi je bil tudi podžupan Ljubljane. je pomagal naš Aleš.  Jamarsko društvo iz Kranja je izvedlo vajo re- Aleš nesebično pomaga pri splavitvi čolna. Foto: »Reševanje« vozila. Foto: Nebojša Matijević Nebojša Matijević Mont Blanc 2006 Miha Melink - Glumac N a začetku je bila le ideja, kmalu pa je tisočaka. Temu primerna je bila tudi moja padla tudi končna odločitev. Jamarji oprema. Za v »resne« hribe sem imel le gate gremo v hribe. In ker gora ni nora in je nor in vetrovko. Zato je bilo potrebno še manjše tisti, ki gre gor, jamarji pa smo itak nekaj romanje v prestolnico, kjer se športnih trgo- posebnega, smo si že takoj na začetku za- vin kar tare. In ko sem končno spravil vso stavili najvišji možni cilj. Mont Blanc, 4807 potrebno šaro na kup, kar v začetku poletne m. Najvišji vrh Alp. Da pa ne bi bilo vse tako sezone ni niti malo lahko, sem poskrbel še za noro, smo naredili načrt. Ta je bil: »poskrbi kondicijo. Dvakrat na Slivnico (1114 m) in zase«. Vsak je poskrbel za svojo opremo, svo- enkrat na Snežnik (1796 m). To je to! Mont jo prehrano in tudi za kondicijo. Blanc, here I come! Sam do takrat nisem imel veliko izkušenj Preden pa odrinemo v Francijo, je prav, s hribi, saj sem imel za seboj le dva dva- da predstavim še ekipo. Iz Jamarskega dru- 74

Drugačne akcije štva Rakek so bili Urška Drnovšek, Luka Za- bo s tem dejanjem njihov zločin vsaj malo lokar in Damjan Intihar - Brnte. Barve JKŽ-ja opravičljiv. Jeze in razočaranja seveda ni tre- pa smo zastopali Mojca in Boštjan Vrviščar, ba opisovati. Dogovorili smo se, da Urška Ines Klinkon, Miha Staut in jaz. preživi še eno noč v koči, mi pa jo mahnemo Zbor ekipe je bil 24. julija zjutraj na Ra- naprej. Končno smo ubrali pot pod noge pro- keku pred Lukčevo hišo, od koder smo z ti Refuge de l’Augille du Goûter, premajhni najetim kombijem krenili proti Chamonixu in prenatrpani koči na višini 3817 m. Hodili oziroma Le Fayetu. Vožnja je minevala glad- smo po goli skali, večino poti pa smo si tudi ko in v prijetnem vzdušju. Časa nismo imeli pomagali z jeklenicami in klini. Bil je prav veliko, saj smo lovili zadnji vlak gorske že- prijeten sprehod, samo Grand Couloir nam je leznice ob 17h. Glede na to, da je vso pot malo razrahljal živce. Pač, občutek ni najbolj vozil Bole, ni bilo niti najmanjšega dvoma, prijeten, če okoli tebe letijo nekajkilogram- da nam to tudi ne bi uspelo. Ob 16h smo ske bombe, ki jih veselo rušijo malomarni tako na parkirišču pred železniško postajo planinci pred teboj. že pripravljali nahrbtnike, čez eno uro pa se Zabijanje časa v koči je poglavje zase. Na je začela pot, s katere smo se imeli namen našo srečo smo prišli dovolj zgodaj, da smo vrniti le kot zmagovalci. dobili mizo z dvema klopema v »slovenskem Vlakec oziroma Tramway du Mont Blanc, kotičku«, saj so se poleg nas dolgočasili še v katerem smo bili sami, nas je v dobri uri Primorci. Popoldne je minevalo v znamenju z začetnih 580 m nadmorske višine po viju- iskanja najboljšega položaja, v katerem bi gasti in strmi progi popeljal na Nid d’Aigle, lahko vsaj za pol urice zadremal. Vsak se končno postajo na višini 2372 m. Po skupin- je znašel, kakor je vedel in znal, dokler nas ski fotki smo vzeli pot pod noge in odmarši- niso začeli naganjati ven, da so lahko tisti rali prvemu cilju naproti. V Refuge de Tête srečneži, ki so imeli rezervirano ležišče že Rousse na 3167 metrih nad morjem nas je pol leta vnaprej, v miru večerjali. Ker jih lačni sprejel Mojčin prijatelj, Francoz, in nas po- nismo mislili gledati, smo si tudi mi privoščili častil z večerjo. Ostali gostje so že zdavnaj večerjo. Seveda ni treba ugibati, da so bili na spali, ko smo mi še vedno ob svečah kovali jedilniku spet špageti. načrt za naslednji dan. Končno smo se tudi Po večerji, to je okoli osmih zvečer, naj mi odpravili vsak na svoje ležišče. Noč mi je bi bila v koči tišina. Počasi smo se spravili k v znamenju pomanjkanja kisika in smrčanju počitku. Trije na mizo, po dva pa na klopce. neznanca poleg mene minila presenetljivo Tako smo ob »vetrovih«, smrčanju, nerga- hitro. Ko smo se zjutraj zbudili, smo bili v sobi že sami, saj se nam zaradi bližine naslednjega cilja ni mudilo z zgodnjim vstajanjem. Tako smo si v sobi tudi v miru pripravili jutranji obrok. Glede na to, da smo potrebovali veliko energije, smo si pripravili pravi zajtrk šampionov: špagetke z neko čudno omako. Pred odhodom pa neprijetno presenečenje. Urški so čez noč nepridipravi zmaknili čisto nove gojzarje. Pustili pa so ene stare ponošene škarpe. Verjetno so mislili, da Na razgledni točki. Foto: Miha Melink 75

Drugačne akcije naslednje jutro na svojem mestu. Žal nismo imeli časa na pretek, saj smo spet lovili zadnji tram- vaj v dolino. Ker hrabre spremlja sreča, s tramvajem nismo imeli težav in tako smo srečno prišli v dolino. Povratek v dolino pa še ni po- menil konca počitnic v Franciji. Ker smo imeli časa na pretek, Počitek. Foto: Miha Melink nju Španke poleg nas ter smehu končno dočakali čas odhoda. Ura je bila 1.30, ko smo štar- tali. Lepo v vrsti smo korakali eden za drugim, slišati je bilo le škripanje snega pod nogami in težko sopenje. Pomanjkanje kisika se je na nekaterih članih odprave že lepo poznalo. Trplje- nje je lajšal vsaj čudovit pogled Prečenje v snežni pravljici. Foto: Miha Melink na Chamonix pod nami. Čas je hitro mineval, mi pa smo hitro pridobiva- smo tri noči ostali še v Chamonixu. V kampu li višino. Proti vrhu smo prišli v oblak, ki smo imeli bazni tabor, ki je bil izhodišče za nam je zakril pogled naprej in nazaj. Ta je izlete in raznovrsne dogodivščine v samem bil tudi eden izmed razlogov, da se nisem mestu in njegovi bližni okolici. V teh treh obrnil proti dolini, saj sem verjel, da je vrh dnevih smo si tako ogledali mesto, del ekipe že za naslednjim ovinkom. Tako sem s s pre- se je z gondolo zapeljal na Aiguille du Midi, izkušeno tehniko »pet korakov, pol pa dihat« vsi skupaj smo šli na Brévent (2525 m), od po petih urah končno dosegel vrh. Veselje koder smo se sprehodili do Lac du Brévent ekipe je bilo nepopisno. Nepopisen pa je bil (jezero na višini 2127 m), večeri pa so mine- tudi glavobol, ki pa je bil zaradi čudovitega vali v spoznavanju lokalne kulture. sončnega vzhoda in pogleda čez pol Evrope Ker se vsaka lepa stvar enkrat konča, je kmalu pozabljen. Na hitro smo pritisnili ne- prehitro prišel tudi čas odhoda proti Sloveniji kaj fotografij in krenili proti dolini. in že smo se počasi premikali proti predo- Pot navzdol je zaradi vedno »gostejšega« ru Mont-Blanc (11,6 km). Pogledi so nam zraka in poletnega sonca minevala še hitreje ves čas uhajali proti okoliškim vrhovom in kot vzpon in kmalu smo se že martinčkali na obljubili smo si, da se v te kraje še vrnemo. ledeniku pred Refuge de Tête Rousseu. Tam Do takrat pa moramo postati boljši, močnejši nam je naproti pritekla Urška, vesela, ker je in bolj izkušeni. In tako se je začela nova dobila nazaj svoje gojzarje. Ti so jo čakali zgodba.  76

Iz tujine Obodska pećina Mateja Ferk O d 28. 5. do 4. 6. 2007 so bile pri usme- natisnjena prva srbska knjiga v slovanskem ritvenem predmetu Geografija krasa jeziku. Zelo znan je tudi kamniti most čez (Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, reko. Ker je bil zgrajen leta 1855 za časa kne- Univerza v Ljubljani) izvedene terenske vaje za Danila, se imenuje Danilov most. Knez je v Črni gori. Med drugim smo si ogledali tudi dal zamenjati stari lesen most, ki je bil še iz Rijeko Crnojevića in izvirno jamo te reke, časov vladike Njegoša. Obodsko pećino (po naše Obodsko jamo). Na poti iz Virpazarja proti Ceklinu spre- Rijeka Crnojevića leži na jugovzhodnem mlja ozka serpentinasta cesta Rijeko Crnoje- delu Črne gore. Izvira jugovzhodno od Cetinj vića. Reka izvira v zatrepni dolini Obodske in teče v dinarski smeri (severozahod–jugo- pećine. Vendar se glavni vhod v jamo nahaja vzhod) proti Skadarskemu jezeru, v katerega nad izvirom, približno v sredini pobočja za- se izliva na njegovem skrajnem severozaho- trepne doline. Pod najnižjim stalnim Obod- dnem delu. Kmalu za izvirom reke se nahaja skim izvirom se dolina Rijeke Crnojevića raz- istoimenski kraj Rijeka Crnojevića. Naselje je širi. Kanjonski del doline je zarezan vzdolž znano po tem, da je bila v njem leta 1493 kontakta med dolomiti in apnenci, korito Vhod v Obodsko pećino. Foto: Viola Altová 77

Iz tujine Rijeka Crnojevića, pogled proti Skadarskemu jezeru. Rijeka Crnojevića, Danilov most. Foto: Matej Lipar Foto: Matej Lipar med katerimi so tudi grmade, ki zavzemajo reke pa je zapolnjeno z velikimi bloki, zaradi čez 20 m3. Do dolžine 100 m se rov vzpenja zadenjskega umikanja izvirnega zatrepa in in na prelazu je njegovo dno okoli 30 m nad razpada jamskih rovov Obodske pećine. dnom vhodne odprtine. V tem delu se strop spusti na vsega 3 do 6 m nad dno rova, ki je Že raziskan in proučen del Obodske peći- kamnito in razjedeno s škrapljami in žlebiči. ne je dolg 340 m. V glavnem gre za vodo- Od prelaza do dvorane s ponorno jamo, na ravne rove velikih dimenzij. Neraziskan je dolžini okoli 80 m, se jamski rov spusti okoli pritočni sifon, po katerem priteče podzemni 35 m. V tem delu ima jamsko dno najnižjo tok, ki napaja stalne in občasne izvire v ka- točko in spominja na velik prepad. Strop je njonski dolini in koritih Suvodolice. mestoma visok čez 30 m, stene so zglajene, dno pa je pokrito z ogromnimi podornimi Vhodna odprtina Obodske pećine se na- bloki, rečnimi nanosi proda, peska in finejše- haja v začetni steni zatrepne doline. Rov je ga materiala. Podolgovata dvorana z jezerom usmerjen proti jugozahodu, kakor so orien- ima v odnosu z globokim prepadom obviseli tirane tudi lezike. Nad vhodno odprtino, ki položaj. Široka je do 20 m, visoka pa do 6 je 12 m široka in 14 m visoka, se pojavljajo m. Dno in stene so oblikovane v masivnih močno razlomljeni sloji masivnih apnencev apnencih, ki so v nižjih delih razčlenjeni z in dolomitov. Jamski rov ima na celotni dol- agresivno korozijsko vodo. Prečni profil jam- žini znatno večje dimenzije od vhodne odpr- skega rova je na celotni dolžini nepravilnih tine in ima v glavnem obliko razpotegnjene oblik. Stene so vertikalne in v osnovi na- dvorane. Do oddaljenosti okoli 180 m od gnjene proti severovzhodu. Na stropu jame vhoda ima rov v glavnem smer jugovzhod– so pogosti kamini, ki so nastali z udiranjem severozahod, za tem pa vse do konca blago blokov s stropa. V celotni jami so opazni ostri vijuga, vendar generalno gledano ohrani prelomi, ponekod podobni stopnicam, na- prvotno smer. Zaključuje se z nizko dvora- stali s selektivno korozijo posameznih slojev no elipsaste oblike, katere dno zaliva voda apnenca. Erozijske oblike se nahajajo zgolj v Obodskega jezera. Razen ozkega brezna, v dvorani z jezerom, kjer so apnenci zglajeni, katerega ponika stalni odtok iz Obodskega in v delu rova pred ponorno jamo. jezera, v Obodski pećini niso odkrili nobenih drugih stranskih prostorov. Obodska pećina je izvirni tip jame. Sko- znjo teče stalen podzemni tok ponornice V prvem delu je jamski rov širok 20 do 35 m in visok od 10 do 20 m. V glavnem je dno prekrito z velikimi podornimi bloki, 78

Iz tujine Cetinjske reke. Občasen podzemni tok se pećini odvija zelo hitro. Proces je zajel ne le pojavlja v prvem delu jame do velikega pre- vhodni del jame v zatrepu, ampak tudi ves pada. Pronicujoča voda, ki priteka v jamo, se jamski rov, še posebej v delu do Dvorane z izgublja med podornimi bloki, ki prekrivajo jezerom. Rušenje stropa je posledica polo- dno. V najnižjem delu rova in v Dvorani z žaja plasti apnenca in preloma, ki poteka jezerom so pogoste manjše škavnice, ki se vzporedno z jamo. V prvih 100 metrih rova čez vso leto polnijo s kapljajočo in mezečo je jamsko dno prekrito s podornimi bloki, vodo. katerih debelina je mestoma ocenjena na 15 do 20 m. Po vsej dolžini jame se jamski Obodsko jezero je približno 50 m dolgo rov ruši tako, da jama rase navzgor. Podorni in 20 m široko. Jezero se zaključuje z dvema bloki v vhodnem delu jame imajo ostre ro- sifonoma. Globina jezera se povečuje proti bove, v drugih delih so kamniti bloki delno čelni steni in je največja v levem sifonu: 76 zaobljeni. Čez podorne bloke globlje v jami m. Za sifonom se Obodsko jezero nadaljuje tečejo visoke vode vsako pomlad, medtem ko v drugo jamsko dvorano. V času nizkih pre- se v prvem delu jame vodni tok pojavi zgolj tokov se voda iz jezera pretaka po globokem občasno in traja zelo kratek čas. žlebu v navpično brezno. Ob visokih vodah V dvorani s ponorno jamo se pojavljajo pa voda iz jezera odteka tudi v stranske ka- nanosi peska in proda. Prinesel jih je podze- nale. Odtočne vode se pod podornimi bloki mni tok ponornice Cetinjske reke, zanimivo združijo in čez približno 30 m padajo v slapu pa je, da se pojavlja na drugi strani ponor- v ponorno jamo, kjer tudi ponikajo. V obdo- nega brezna. Prod je slabo zaobljen, v sestavi bju najvišjih vod se ponorna jama popolno- peska pa prevladujejo dolomitni delci. V tem ma napolni z vodo in vodni tok teče po vsej delu jame se pojavljajo tudi manjše zaplate širini vhodnega dela Obodske pećine. ilovnatega materiala, vendar zgolj v višjih predelih rova. Čeprav je Obodska pećina pre- Kratek in globok kanjon Obodskih izvi- točna jama, ima zelo malo rečnih nanosov. rov, ki se skoraj pod pravim kotom izlivajo v Po nastanku je jama dokaj mlada. Ker so dolino Rijeke Crnojevića, je oblikovan s po- v jami stalno prisotni procesi rušenja jamskih diranjem jamskega stropa in skrajševanjem rovov in pretok vode, je v jami zelo malo ke- glavnega rova Obodske pećine. V 10 do 15 mijskih sedimentov. Redke stalagmite lahko letih, ob koncu 19. stoletja, naj bi se vhodna srečamo v razpokah in starejših stranskih odprtina jame pomaknila nazaj za 4 do 5 m. votlinah, medtem ko pravega jamskega na- V času od 1935 do 1975 leta se je jamski rov kita ni.  skrajšal za nadaljnjih 10 do 15 m. Ti podatki kažejo, da se proces rušenja stropa v Obodski JKŽ na internetu! www.ljudmila.org/jkz/ 79

Iz tujine So, how do you like Iceland? Mirela Čehić V se skupaj se je odvijalo zelo na hitro. Dobra stran večne teme Nekje sredi januarja 2006 je padla od- – nočno življenje ločitev, da se udeležim mednarodne študent- ske izmenjave Socrates-Erasmus. Zato sem Po enoinpolurnem letu do Londona in prebrskala fakultetno spletno stran, da bi si skoraj dvajsetih (predolgih) urah na letališču ogledala, s katerimi tujimi fakultetami ima Stansted sva končno poleteli proti najsever- Oddelek za geografijo podpisane pogodbe nejši prestolnici sveta – Reykjavíku. Škoda, o sodelovanju. Zelo sem bila presenečena in da sva si mesto še kakšen teden po prihodu hkrati navdušena, ko sem na tem seznamu lahko samo predstavljali. Zaradi goste in niz- zagledala tudi University of Iceland, ki je ke oblačnosti, pršenja in skoraj nepretrgane prejšnja leta ni bilo. teme nama ni uspelo videti dosti več, kot le medlo svetlobo božično-novoletnih lučk. V pričakovanju neznanega Takoj ob prihodu na letališče v Keflavíku Da bi moje navdušenje razumeli, moram naju je presenetil tudi močan, sunkovit in povedati, da je bil obisk Islandije moja ve- odločno premrzel veter, zato sva se hitro lika otroška želja, ki se je zadnja leta sicer vkrcali na tako imenovani Fly Bus, ki naju skrivala nekje v ozadju. Ponovno je prišla je odpeljal v mesto. Po približno 40 minutah na plano takoj, ko se je ponudila priložnost. vožnje sva se na glavni avtobusni postaji sre- Islandija. Vedno me je zanimalo vse o tej čali z Zoranom, Slovencem, ki že 20 let živi državi. Če je bilo le mogoče, so moji pla- v Reykjavíku. Za 14 dni nama je odstopil dve kati in referati v šoli vsebovali tematiko iz sobi v svojem velikem stanovanju, dokler se Islandije, od prve predstavitve pri zemlje- nisva 3. januarja 2007 vselili v študentsko pisu v 7. razredu do učnega predmeta »na- stanovanje. ravne nesreče« v okviru študija geografije. In seveda, kadarkoli sem pogledala na ze- Prvih nekaj dni sva bili z Nino kar malce mljevid, mi je pogled ušel na otoček sredi razočarani in brezvoljni ter ne preveč nav- Atlantskega oceana na skrajnem severoza- dušeni nad najinim novim okoljem, saj sva hodu Evrope. večino časa preživeli doma oziroma v zaprtih prostorih. V večni temi in sunkovitem vetru, Nekaj administracije, intenzivno varče- ki poveča občutek mraza tudi do –15 stopinj, vanje denarja in skoraj enoletno čakanje zunaj res nimaš kaj početi. Na srečo sva se so naposled obrodili sadove. V torek po- 5. januarja že prvič odpravili na najino bo- poldan, 18. decembra 2006, sva se z Nino, dočo fakulteto – Fakulteto za naravoslovne mojo bodočo cimro in prijateljico, sicer pa znanosti. tudi študentko geografije, odpravili novim pustolovščinam naproti. Tam sva obiskovali tako imenovani »Earth Science« program, ki je namenjen predvsem Prava zimska scena se je pričela že pred tujim študentom in poteka v angleščini. Na- odhodom, saj smo v snežnem metežu (mi- jin urnik je zajemal predmete, kot so vulka- mogrede prvim in zadnjim v tej zimi) komaj nologija, glaciologija, klimatsko dogajanje in našli Brnik. okolje v obdobju kvartarja ter okolju prijazen 80

Iz tujine turizem. Na izbiro so bili še nekateri dru- noči. Moram priznati, da so ti hot dogi res gi, predvsem geološki predmeti. Sama sem odlični in vesela sem, da je bilo enomesečno poleg zgoraj naštetih štirih predmetov obi- prepričevanje moje ruske cimre, naj ga že skovala še začetni tečaj islandskega jezika. vendarle poskusim, uspešno. Govori se, da Le-ta ima precej zahtevno slovnico, težave pa so celo najboljši na svetu, saj so hrenovke povzročajo tudi nenavadni prevodi. Skoraj narejene iz kvalitetne islandske jagnjetine. nemogoče je najti besede, ki so sicer skoraj So pa v primerjavi z vsem ostalim precej povsod po svetu enake ali so si vsaj podobne. poceni – eno pivo na primer stane 7 do 8 €, Tako na primer radiu rečejo »útvarp«, kar Coca-Cola 3 €, spodoben hamburger med bi v dobesednem prevodu pomenilo »nekaj, 7 in 9 €, hot dog pa le 2,5 do 3 €. kar gre ven«. Zdravljenje mačka naslednji dan po nava- Seveda sva z Nino na predavanjih spozna- di poteka v obliki sproščanja v katerem od le tudi veliko ostalih tujih študentov. Poleg številnih islandskih kopališč. Ker je vode na predavalnice je bil naše stalno prebivališče Islandiji na pretek, je kopanje precej poceni, lokal po imenu Cafe Cultura, kjer smo imeli saj karta za deset obiskov stane le okoli 23 €. Erasmusove zabave vsak četrtek. Kmalu smo Po plavanju v bazenu sta obvezna postanka postali tamkajšnji inventar, najbolj veselo pa še v »Hot Pot« in parni kopeli. »Hot Pots« so je bilo ob vikendih. Lahko zagotovim, da še manjši okrogli bazeni – neke vrste jakuzziji nikjer nisem videla tako divjega nočnega brez mehurčkov. Voda po navadi presega življenja, kot prav v Reykjavíku. Trajalo je 40 stopinj, tako da je zelo prijetno, saj so kar nekaj tednov oziroma divjih vikendov, postavljeni na prostem. Najbolj nepozabno da sem se navadila na prizore, kot so de- je bilo, ko smo po enem od izletov z družbo kleta v poletnih sandalih in brez jaken sredi sedeli v eni taki kopeli na prostem. Ura je zime, precej okajeni in zabave željni 40- ali bila 11h zvečer, zunaj sta bili le 2 stopinji, na več letniki in letnice ter dolge čakalne vrste nebu pa smo opazovali nenavadno premika- pred vhodi v klube. Islandci večerno popi- nje vzorcev različnih barv – polarni sij. vanje po navadi začnejo tako, da se družba najprej dobi pri nekomu doma. Tam spijejo, Na Islandiji ga je mogoče videti v obdobju kolikor je potrebno, oziroma kolikor imajo in od septembra do marca, ko je še dovolj te- se nato okoli polnoči ali 1h zjutraj že precej mno, pa tudi ostali pogoji za njegov nastanek veseli odpravijo v vrsto pred izbrani lokal. so ugodni. Ko se prebijejo v lokal, spijejo pivo ali dve in se odpravijo do naslednjega kluba. Tako še Gremo se potepat! enkrat ali dvakrat, dokler se okoli 6h zjutraj divja noč ne konča. Za dežjem vedno posije sonce in tako tudi za polarno temo pride težko pričako- Preden se lotiš iskanja doma ob spotika- vani dan. Po dobrih dveh mesecih sva z Nino nju po cesti, nastlani s praznimi pločevinka- končno lahko ugledali dan, dolg vsaj kakšnih mi piva in razbitimi steklenicami, je obvezna šest ur. Vsak dan sva spremljali sončni vzhod še »Eina pylsa með öllu«. To dobesedno po- in se veselili, ker je bilo to vsak naslednji dan meni »ena hrenovka z vsem«, v resnici pa nekaj minut prej. V drugi polovici marca se gre za hot dog z vsemi prilogami – s keča- je dan že dovolj podaljšal, da sva si lahko pom, gorčico, remulado (nekakšen danski omislili najin prvi izlet. Z islandskim prija- namaz), surovo in ocvrto čebulo. To je edina teljem Tryggvijem in najino nemško cimro stvar, ki jo osušena denarnica še prenese, Aniko smo se odpravili na polotok Reykjanes razdražen želodec pa potrebuje po naporni na skrajnem jugozahodnem delu Islandije. Po zasneženi stranski cesti smo se najprej 81

Iz tujine Med dvema kontinentoma. Foto: Mirela Čehić blato, ki menda blagodejno vpliva na kožo. pripeljali do geotermalnega območja Krýsu- Tisti dan smo si pogledali samo opuščeni del vík-Seltún, ki pripada enemu od vulkanskih lagune, radost namakanja in mazanja s sili- sistemov ob tektonski razpoki. Tu so številni katnim blatom pa sem izkusila šele nekje v lonci z brbotajočim blatom in fumarole. Le-te juniju. V nadaljevanju smo se sprehodili še so obkrožene z depoziti žvepla, ki so ga v po enem geotermalnem polju in se povzpeli preteklosti uporabljali za smodnik. na manjši vulkanski krater, izlet pa zaključili na točki, kjer se ločujeta Severnoameriška in Pot smo nadaljevali do ene največjih tu- Evrazijska tektonska plošča. Sprehodili smo rističnih atrakcij v bližini Reykjavíka – Bláa se preko »mostu med dvema kontinentoma« Lónið ali Modre lagune. To je nekakšna ume- s severnoatlantskim hrbtom pod nami in se tna laguna sredi lavnega polja. Nastala je kot počasi odpravili proti domu. posledica delovanja geotermalne elektrarne, ki za svoje delovanje potrebuje zelo vročo Ravno v tem času se je zame začelo ne- morsko vodo iz globokih vrtin v lavi. Para, ki koliko drugačno življenje, in sicer sem se iz pri tem nastane, poganja turbine v elektrar- študentke skoraj čez noč prelevila v delavko. ni, nato pa jo veliki kondenzatorji ponovno Z Nino sva namreč ugotovili, da nama je ob spremenijo v vodo in ta se potem steka v le nekaj urah predavanj na teden dolgčas, umetno laguno s prijetnimi 37–39 °C. Belo- privarčevani denar pa je ob visokih stroških modra voda je bogata z modrozelenimi al- hitro kopnel. Iskati službo na Islandiji je gami in minerali, na dnu pa nastaja silikatno 82

Iz tujine precej hecna in dokaj enostavna stvar. Spre- mestnik Strókkur, ki izbruhne vročo vodo hodiš se do hotela, lokala, vrtca ali šole in vsakih 10 minut. Tudi Geysir je do 60. let vprašaš, če rabijo delavca, da bi rad delal pri redno bruhal, dokler ga turisti niso zatrpali njih itd. To sem počela kakšen teden in na s kamenjem in zemljo in ga s tem dobesedno koncu pristala na prijetnem delovnem mestu zadušili. Še vedno se ob povečani potresni pri postrežbi zajtrka v manjšem hotelu na aktivnosti občasno prebudi, kar se je naza- vogalu naše ulice. Takrat se je torej končala dnje zgodilo leta 2000. moja študijska pot na Islandiji, kar pa niti ni bilo usodno, saj je bilo samo še kakšnih Sredi aprila smo se vse štiri cimre (še 14 dni predavanj do izpitov. Sama sem bila z Nino na čelu) ponovno podale na krajšo z delom, kolektivom in seveda z denarjem pot, tokrat za dva dni. S trajektom smo se zelo zadovoljna, zato sem svoje bivanje na odpravile proti otočju s težko izgovorljivim Islandiji (predvideno do maja) podaljšala kar imenom Vestmannaeyjar, oziroma glav- do septembra. nemu otoku Heimaey. Niti sanjalo se nam ni, kaj vse nas v tem prekrasnem sončnem Nekoliko slabše se je godilo Nini. Čisto dnevu čaka, saj nismo mogle vedeti, da je navdušena je nekje konec marca odpotova- morje iz kdo ve kakšnega razloga izredno la v osem ur oddaljeni Höfn na jugovzhodu razburkano. Zato nas je presenetila triurna Islandije. Tam naj bi pomagala na kmetiji, vožnja s trajektom, na katerem smo vse štiri lahko pa bi skrbela tudi za dva jahalna ko- iznenada zbolele za morsko boleznijo. Sprva nja, česar si je res želela. Ko je prišla tja, smo navdušeno opazovale tri- in večmetr- se je izkazalo, da je to neke vrste zavod za ske valove ob lovljenju ravnotežja na palubi duševno bolne, ki je 30 kilometrov maka- trajekta. To je trajalo dobre pol ure, nato pa damske ceste oddaljen od prvega naselja. Pa Ko Strókkur izbruhne ... Foto: Mirela Čehić tudi s konjema ni bilo nič, saj nista bila niti podkovana ... Skratka, Nina se je Islandije naveličala prej, kot je bilo načrtovano, in se konec aprila vrnila v Slovenijo. Seveda pa sva pred tem poskrbeli še za nekaj ekskurzij. Tako smo se v začetku aprila ponovno s Tryggvijem odpravili na med turisti zelo popularen »Golden Circle Tour« na jugoza- hodnem delu države. Tura zajema 32 metrov visok in zelo vodnat slap Gullfoss na reki Hvítá, nacionalni park Þingvellir in seveda slavni Geysir. Þingvellir je slikovita dolina v tektonskem jarku, ki ločuje Severnoame- riško ploščo od Evrazijske. Poleg osupljive pokrajine s številnimi razpokami in slapovi, padajočimi v veličastne črne kanjone, je to tudi najpomembnejše islandsko zgodovinsko prizorišče. Leta 930 je namreč na tem me- stu potekalo zasedanje prvega parlamenta na svetu. Seveda nikakor nismo mogli mimo slavnega Geysirja. Le-tega smo videli v mi- rujočem stanju, zato pa je bruhal njegov na- 83

Iz tujine smo odšle vsaka v svoj kot, saj smo imele psa. Slednje so menda otroci v preteklosti kar naenkrat veliko opraviti s svojimi želodci. jedli namesto čipsa in podobnih sodobnih Takrat sem ugotovila, čemu služijo košarice prigrizkov. iz kartona. Prvotno sem namreč mislila, da služijo pokovki – no saj kino smo tudi imeli Ko smo se namestile v sobi, kjer so bili na trajektu ... »lúndiji« na stenah, zavesah, posteljnini, bri- sačah, kukali pa so celo s ploščic v kopalnici, Skratka, ko smo še čisto zelene stopile smo se odpravile na sprehod po mestu ter se s trajekta, smo se takoj strinjale, da je bilo povzpele na najmlajšo goro na svetu. Eldfell vredno. Narava nas je nagradila s krasnim je nekaj sto metrov visok krater, ki je nastal vremenom, hostel z »lúndiji« in njegova ob vulkanskem izbruhu leta 1973. Do vrha prijazna lastnica pa sta še potencirala našo je vsega skupaj 40 minut, razgled na celo dobro voljo. »Lúndiji« so morske race. To otočje, obdano z morjem, pa je veličasten. Po so smešne, vendar zelo prikupne ptice, ki vrnitvi v mesto smo se zvečer odpravile na vsako poletje v večmilijonskem številu pri- pivo v enega izmed tamkajšnjih treh lokalov letijo gnezdit na Islandijo. Največ jih je prav in se znašle sredi snemanja videospota. Glav- na otokih Vestmannaeyjar. Pečen »lúndi« je ni akterji naj bi bili neki zelo znani Islandci, ena od islandskih kulinaričnih specialitet, v ki nikakor niso mogli razumeti, da še nikoli boljših restavracijah pa imajo tudi njihova nismo slišale za njih. jajca. Če smo že pri hrani, lahko omenim, da Islandci radi jedo tudi kisle ovčje testise in Naslednji dan smo se odpravile na treking na kvadratke narezano gnilo meso morskega po zahodni obali otoka, ki se v klifih strmo Radovedni »lúndiji« so zaščitni znak otočja Vestman- dviguje nad morjem. Ob tem smo si na lav- naeyjar. Foto: Mirela Čehić nem polju, ki je nastalo ob izbruhu leta 1973, ogledale tudi manjšo jamo. Na Islandiji je do danes odkritih okoli 500 jam, prevladujejo tako imenovane lavne cevi, najdemo pa tudi ledeniške jame. Lavne cevi so se izoblikovale v holocenskih lavnih poljih, ki so nastala v zadnjih 12.000 letih in pokri- vajo okoli desetino islandskega površja. Tudi starejše lavne cevi so verjetno obstajale, ven- dar so zaradi erozije že izginile. Ko ognjenik izbruhne lavo, le-ta kristalizira in se, medtem ko teče po pobočju vulkana, ohlaja in zač- ne strjevati. Nastanejo tako imenovani lavni kanali, ki še nimajo stropa, in lavne cevi, če imajo strop. Lavni tok sčasoma ustvari cev ali kanal, odvisno od tega, ali na površju lavne- ga toka nastane ovoj iz strjenega materiala. Ta skorja se lahko naredi že v nekaj minutah po tem, ko je lava na površju. Če je lavni tok premočan, se to površje lahko zlomi in steče naprej s preostalo lavo. Če pa je tok šibkejši oziroma manjšega volumna, se nastali strop obdrži. Po koncu vulkanskega izbruha, ko lava preneha teči, te cevi ostanejo prazne in 84

Iz tujine Reykjavík z Esjo v ozadju. Foto: Mirela Čehić kaverna. Če ima voda možnost, da odteče, so se obdržijo kot jame. Velike lavne cevi so zelo jame zapolnjene z zrakom, sicer pa z vodo. primerne za turistični obisk, saj ne potrebu- Najbolj znane ledeniške jame se nahajajo jemo posebne opreme. Par boljših pohodnih pod severovzhodnim delom ledeniškega po- čevljev, čelada, luč in robustne rokavice ter krova Vatnajökull. Jama Kverkfjöll je nastala topla obleka so povsem dovolj. Jame so teh- zaradi delovanja vulkanskega vročega izvira nično nezahtevne, saj gre v večini primerov pod Vatnajökullom. Francoski raziskovalci, le za bolj ali manj dolg horizontalen rov. ki so raziskovali jamo v 80-ih letih prejšnje- ga stoletja, so takrat namerili 2,8 kilometra Ledeniške jame nastanejo le v ledu, ki se dolžine. ohrani vsaj nekaj let, se pravi v ledeniškem ledu. Nastanejo, če se pod ledenikom začne Končno poletje sproščati toplota. Led se začne topiti, in voda iz ledenika odteče po ledeniških razpokah. V Dnevi v Reykjavíku so postajali vse daljši primeru Islandije dovajajo toploto vroči izviri in predvsem toplejši, kar sem izkoristila tako, ali celo vulkani, ki jih ledenik prekriva. Led da sem čim več časa preživela na prostem. se zato topi na dnu ledenika in tako nastane Črna plaža pred Víkom na jugu Islandije. Foto: Mirela Čehić 85

Iz tujine Jökullsárlón je bila uporabljena tudi v številnih filmskih scenah. Foto: Mirela Čehić Enkrat sem se odpravila na vrh planote Esja, Naslednje jutro smo iz Víka krenile proti ki se veličastno dviguje nad mestom, spet našemu naslednjemu cilju. To je bil nacional- drugič na sprehod po pristanišču. Ostale ni park Skaftafell, ki zajema tudi precejšen aktivnosti so zajemale še tek ob obali in del tretjega največjega ledenega pokrova na poležavanje v travi (brez mravelj in ostalih svetu. Vatnajökull je ledenik, ki obsega okoli žužkov – klima jim namreč ne paše) v glav- 10.000 km2 in se s številnimi jeziki spušča nem mestnem parku. in premika proti ravninam. Odločile smo se za 8-urni treking na grebenu med dvema V maju se nas je nabralo sedem deklet, ki ledeniškima jezikoma in se ob tem približale smo se skupaj odpravile na jug. Iz Reykjavíka vsaj robovom tega veličastnega ledenika. Pot smo se proti 300 km oddaljenem pristanišču nas je peljala tudi mimo Svartifossa – slapu, Vík odpravile v poznih popoldanskih urah. ki pada preko črnih bazaltnih skladov, po Tik pred prihodom v Vík smo z glavne ceste katerih je tudi dobil ime. Sicer pa je Skaf- skrenile proti morju, da bi se sprehodile po eni tafell priljubljena točka za pohodnike, saj je najbolj znanih plaž in ob nekaj pred enajsto na voljo desetine kilometrov bolj ali manj uro zvečer občudovale sončni zahod. Vendar zahtevnih poti. pa je v lepem vremenu nedolžna plaža, lahko v slabih vremenskih pogojih izredno nevarna. Naslednji dan smo pohajkovale še po na- Med nevihto sredi marca so visoki valovi s cionalnem parku Jökulsá í Lóni, kjer smo v seboj odnesli neko ameriško turistko. daljavi lahko videle severne jelene. Zadnji 86

Iz tujine dan smo se sprehodile še okoli velike lede- zagledale s 191 metri najvišji evropski slap niške lagune, napolnjene z ledenimi gorami, Glymur. Sama sem temperaturo ledeniške na katerih so se sončili morski levi. Ko smo se reke Botsná, ki mu daje vodo, nehote tudi zvečer vrnile v Reykjavík, je sonce že zašlo, izmerila. Z Liso sva se odločili, da prečka- me pa smo zaradi vseh doživetij in sončnih va plitvo reko in se vrneva po drugi poti. žarkov, ki so se nam od ledenih gor in vode Ugotovili sva, da bi lahko to najlažje opravili odbijali v obraze, še vedno žarele. bosi. Sama sem svoje gojzarje že držala v rokah, in se poskušala za silo navaditi na Ker je po navadi glavni cilj vsakega, ki pri- ledeno vodo, Lisa pa je nekaj telovadila in pri de na Islandijo, popotovanje po »Ring Road«, tem izgubila levi čevelj, ki ga je voda začela smo se na to potovanje odpravile tudi Lisa odnašati. Sama sem požrtvovalno skočila za (moja nemška cimra, ki se je vselila name- njim, ga tudi ujela, vendar istočasno pristala sto Nine), njena mama in jaz. Ker smo jug v ledeni reki. Čisto mokri sva prišli na drugo države videle že prej, smo se tokrat odpra- stran, kjer sva hkrati obnovili znanje kletvic vile proti severu. Med 4. in 12. julijem sem ter se smejali. No zdaj lahko vsaj rečem, da si v službi izborila dopust in avantura se je sem se kopala v ledeniški reki – v zgornjem lahko pričela. toku in brez neoprena seveda. Že prvi dan smo preživele precej aktivno, Naslednji dan smo trenirale vzdržljivost saj smo se po 60-ih kilometrih vožnje ustavile ritnih mišic, saj smo cel dan preživele v avto- v notranjosti fjorda Hvallfjörður in pot naprej mobilu. Zamislite si 500 kilometrov izredno nadaljevale peš. Po slabih treh urah hoje smo Slika pove vse ... Foto: Lisa Fuchs Slap Glymur. Foto: Mirela Čehić 87

Iz tujine Nekaj napotkov in zanimivosti (nekaj vulkana Krafla, zadnji dan pa smo ostale v za šalo in nekaj zares) za vse bodoče obi- Húsavíku. Dopoldan smo se odpravile na lov skovalce Islandije za kiti v Húsaviškem zalivu. Tisti dan smo • če nočete izgledati kot tipičen ame- imele srečo, saj smo videle dva kita grbavca in še dva manjša kita. Popoldan smo obiskale riški turist, NIKAR (vsaj po mestu) muzej kitov in še en edinstven muzej – muzej ne hodite naokoli v gore-tex jakni falusov. Tu so na ogled postavljeni penisi raz- in gojzarjih – nove modne smernice ličnih živali, od plazilcev do sesalcev, mislim se najprej primejo na Islandiji, zato pa, da je bilo največ kitovih. Človekovega najbolje, da oblačil sploh ne nosite predstavnika še ni, saj zaenkrat še čakajo, da sabo že dogovorjeni prostovoljni darovalec umre. • še bolj smešni boste, če boste imeli Torej, če hoče kdo darovati organe, se ver- dežnik jetno priporočajo ... • ob prihodu v državo OBVEZNO po zalogo alkohola v duty free, saj so Naslednji dan se je naše potovanje po 800 v državnih trgovinah z alkoholom kilometrih vožnje končalo. cene dva- do trikrat višje • sistem priimkov: Če ima Kjartan Še malo, pa domov Olafsson sina Eythorja in hčerko Sunno, se otroka ne bosta pisala Ker se Islandci zavedajo, da je njihovo po- Olafsson, ampak bosta Eythor Kjar- letje zelo kratko, ga maksimalno izkoristijo. tansson (Kjartanov sin) in Sunna Tako se v Reykjavíku, pa tudi v nekaterih Kjartansdottir (Kjartanova hči) ostalih mestih, ob vikendih vrstijo številne • bančna kartica je ZAKON – Islandci prireditve, praznovanja, festivali in koncerti. bi bili izgubljeni brez te dragocene Najpomembnejši so dan poletja v začetku plastike junija, dan neodvisnosti 17. junija, zelo obi- • pregovor »Ne čakaj, da se vreme skan pa je tudi Gay Pride, ki se vsako leto izboljša, kajti lahko postane le še odvija v juliju. Ta privabi največ obiskoval- slabše« na Islandiji definitivno drži cev – letos je podporo istospolno usmerjenim slabe, pretežno makadamske in ovinkaste izkazalo okoli 60.000 ljudi, kar je tretjina ceste v fjordih. Odpravile smo se namreč do prebivalcev Reykjavíka ali petina prebivalcev Zahodnih fjordov, ki pa so zaradi težavnega Islandije. Veliko se dogaja tudi prvi vikend dostopa priporočljivi le, če se tja odpraviš v avgustu, ki je neke vrste praznik trgovcev za nekaj dni. Prespale smo le eno noč in oziroma mislim da bolj delavcev v trgovini. se nato odpeljale proti severni prestolnici Glavni pomen praznika je, da obiščeš enega Akureyri. Tam smo se malo sprehodile, si od mnogih festivalov – pa ne zaradi glasbe, ogledale mesto in pojedle najboljši sladoled ampak zaradi neomejene količine alkohola. v državi. Sama sem to z Liso in Sebastianom (še enim Zadnje tri dni smo se naselile v Húsavíku, Nemcem) izkusila na lastnih jetrih. od koder smo hodile na dnevne izlete. Prvi dan smo pohajkovale po nacionalnem parku Po zapletu z rezervacijami trajektnih Jökulsárgljúfur, katerega glavni del je doli- kart sva z Liso v petek ob 2h ponoči zapluli na ledeniške reke Jökulsá. Drugi dan smo proti otočju Vestmannaeyjar, ki sva ga prvič občudovale razpoke in nekaj let staro lavo obiskali že aprila. Tam se je namreč odvijal največji islandski festival Þjódhatið, ki vsa- ko leto privabi okoli 10.000 ljudi. Popivanje Islandci vzamejo zelo zares. Preden smo se spravili na trajekt, smo morali namreč vso pi- 88

Iz tujine lo postaviti šotore. Na festivalu smo potem tri dni kolobarili – popiva- li, žurali in spali, ter se v ponedeljek, še komaj živi, vrnili v Reykjavík. Takega »kolobarje- nja«, ki je vključevalo še službo, sem se nato v Reykjavíku strogo držala vse do odhoda domov. Ob tem mi je ostalo še mesec dni časa, da se začnem počasi posla- vljati od dežele, ki me je zelo lepo sprejela, mi dala nova znanja in iz- Kot begunci v športni dvorani ... Foto: Lisa Fuchs kušnje ter me napolnila jačo (nekateri so imeli s seboj po več platojev z nepozabnimi doživetji in spomini. In kar je piva in še na litre ostalih opojnih substanc) najpomembnejše – postala je moj drugi dom, oddati v poseben kontejner, ki se je vozil kamor se bom vedno vračala. nekje v varni notranjosti trajekta. Po precej Mislim, da bi bili vsi Islandci zadovoljni mirni nočni vožnji smo pristali na malo manj z mojim odgovorom na obvezno vprašanje, mirnem otoku. Najbolj nemirno od vsega je ki ga postavijo tujcem: »So, how do you like bilo prav vreme. Nad otočjem je divjal pra- Iceland?«  vi vihar, orkanski veter pa me je z mojim 30- kilogramskim tovorom vred nekajkrat podrl na tla. O postavljanju šotora v tistem trenut- ku ni bilo niti za raz- mišljati. Kmalu naju je rešil tovornjak, prede- lan v avtobus in naju odpeljal v varno zave- tje tamkajšnje športne dvorane. Tam sva se lahko naspali, zbudil naju je Sebastian, ki je zgodaj popoldan prile- tel z letalom. Do takrat se je vreme na srečo že uneslo in nam je uspe- ... in na svojem pred šotorom. Foto: Sebastian Rinas 89

Iz tujine Vietnam Andrej Stržinar D ržava, nedvomno poznana po straho- Otočkov pa je okoli 3000. Na severu sem viti vojni in zloglasni invaziji ameriške si še ogledal gorska plemena, ki so prišla vojske. Danes je to mirna država, posejana z iz Kitajske. Tukaj sem odšel še na dvodnev- riževimi polji. Ljudje imajo pa to lastnost, da ni treking, hodil sem med terasami riževih ti želijo v vsakem trenutku kaj prodati. polj. Nato je sledila nočna vožnja proti jugu. Po letu Brnik–Frankfurt–Taipei (Tajvan)– Ustavil sem se v Ning Bihnu, to je stožčasti Hanoi in urejenih formalnostih na letališču kras na suhem, pravijo mu tudi Halong Bay sem začel spoznavati njihovo podnebje, kul- na suhem. Z majhnimi bambusovimi čolnič- turo, ljudi ... Takoj na začetku te preseneti vla- žnost zraka, ki je bila ves čas potova- nja nad 90 %. Vendar sem se vsega hitro privadil. Na začetku je bila teža- va samo še hrana. Ko na tržnici opa- zuješ, kako jo pripravljajo, si misliš: tole bom pa bolj težko vase spravil. Vendar po pol dneva nimaš izbire in si rečeš: če oni preživijo, zakaj ne bi pa še ti. Zraven vsake hrane dobiš ogromne količine riža, ki je močno začinjen s čilijem. Moj ogled Vietnama je bil načrto- van od severa proti jugu. Na severu Halong Bay. Foto: Sašo Oštir sem si ogledal Halong Bay. To so stožčasti ki so me vietnamske ženice odpeljale med otočki, ki se strmo dvigajo iz morja. Na enem stožci skozi jame pod njimi. Na poti proti izmed otočkov sem si ogledal kraško jamo in jugu sem si ogledal še mesto Hue, ki je bilo pogledal, kako ljudje živijo na teh otočkih. 200 let prestolnica Vietnama. Ogledal sem si tudi mesto Hoi An, katerega nastanek je povezan s trgovanjem z mnogimi državami. Na jugu me je pričakalo mesto Saigon, ki pa je popolnoma drugačno kot Hanoi. Je bolj razvito, mogoče bolj evropsko. Temu mestu se vidi, da so v njem vladali Francozi. V mestu sem si ogledal vojni muzej, kjer je prikazano, kaj vse so Američani po- čeli z Vietnamci v vietnamski vojni. Nato so pa sledili trije dnevi ko- panja na otoku Phu Quoc. Potem pa seveda let domov, Phu Quoc–Sai- gon–Taipei–Frankfurt–Brnik.   Jama Thien Cung (Nebeška palača). Foto: Sašo Oštir 90

Iz tujine Jamarstvo v Srbiji Snežana Jeretina S voj članek bi rada začela z osnovnimi jamo (danes dolga čez 6025 m in globoka informacijami, ki bi utegnile zanimati 176 m). Konec 90-ih pa so začeli razisko- bralce Biltena JK Železničar. Predstavljeni so vati Drenjarski sistem (dolžine 3731 m). podatki o najglobljih in najdaljših raziska- V letih 2000–2001 so potekale raziskave v nih jamah v Srbiji. Moje jamarske korenine Veliki pećini u Dubokoj in Lazarevi pećini izhajajo iz Akademskega speleološko-alpini- v organizaciji jamarskega kluba Bradan iz stičnega kluba (ASAK) iz Beograda. ASAK je Bora. V organizaciji poljskega jamarskega že dolga leta najbolj aktiven jamarski klub kluba »Akademicki klub Grotołazów« so v Srbiji. V obeh tabelah so poleg imen jam, raziskovali na Stožcu, Sinjajevini in Prekor- globine, dolžine in lokacije omenjeni tudi nici. Na Durmitorju (Črna gora) je bilo leta klubi, ki so vodili raziskovalne akcije. 2004 končano ponovno merjenje Jame na Vjetrenim brdima. Izmerjena globina jame Od 1990 leta ASAK organizira Simpozij nanaša –775 m, čeprav so že leta 1985 do- o zaščiti krasa z mednarodno udeležbo, ki segli globino –897 m. Nadaljujejo se razisko- poteka vsako tretje leto. Simpozij je edino Takole izgleda razširjenost krasa v Srbiji. Na žalost znanstveno srečanje v Srbiji na temo krasa, kataster jam v Srbiji še ne obstaja. Najdenih in raz- tako da je z leti postal odprt za vse razisko- iskanih je približno 4000 jam, od tega je deset tu- valce krasa in amaterske jamarje. Člani kluba ristično urejenih. so pomagali pri raziskovanju katakomb pod Beogradom, starih rimskih vodovodov, av- strijskih podzemnih rovov iz 19. stoletja in jame pod Tašmajdanom. Na to temo je bila objavljena knjiga »Beograd ispod Beograda« (avtorja: Zoran Lj. Nikolić, dr. Vidoje D. Go- lubović). V organizaciji Biološkega inštituta »Siniša Stanković« so se udeležili obročkanja beloglavih jastrebov v kanjonu reke Uvac. Aktivnosti ASAK-a so v glavnem osredoto- čene na območje vzhodne in jugovzhodne Srbije, občasno Črne gore in mednarodne odprave, ki se organizirajo vsako leto. Ena od prvih raziskovalnih odprav je raziskovanje Ušačkega sistema leta 1973. V 80-ih letih so se nizale odprave na Durmitorju, Orjenu, Maji Rusoliji, sistema- tične raziskave Beljanice z okolico in okolice Boljevca. Od leta 1990 so začeli raziskovati območje Miroče, ki do tedaj jamarsko ni bilo raziskano. V 15 letih so našli pet od sedmih najglobljih jam v Srbiji (vključno najglobljo – Rakin ponor) in dve od desetih najglobljih. V letih 1995–1999 so raziskovali Cerjansko 91

Iz tujine Najdaljše jame v Srbiji. Vir: http://www.asak.org.yu/caves/srbdeeplong_e.php Ime jame Dolžina Globina Lokacija Raziskali Opombe ocenjena dolžina Lazareva 7999 98 Kučaj, Zlot PSD Crni Vrh, 1953–1956 (1050 m); >10.500 m pećina SOB in J. Petrović, 1965 (1540 m); 6185 DI V. M. Manda in R. Lazarević, 1978 ocenjena dolžina Ušački pećinski 6025 (1721 m); od 2001, SK Bradan, Bor >7500 m sistem 5842 ocenjena dolžina Cerjanska 3829 65 Peštersko polje, ASAK, 1973 4000 m pećina 3731 Sjenica ocenjena dolžina Bogovinska 3422 3400 m pećina 2925 187 Cerje, Niš SOB, 1976 (4240 m); ASAK, 1996–99 Samar 2734 (6025 m) Drenjarski 2304 sistem Južni Kučaj, SOB, ASAK ... Nemački ponor Boljevac Buronov ponor Velika pećina u 62 Kopajkošara, Svrljig SOB, 1956 (3167); D. Nešić (3829) Dubokoj Rajkova pećina 103 Dževrinska greda, ASAK 1999–2002 Brza Palanka 210 Miroč, Tekija ASAK 1991–96, 2000 187 Miroč, Donji ASAK, od 1994 (s pomočjo DI V. M Milanovac Manda in GS Magnan) 65 vas Duboka, Jovan Cvijić, 1895; Branislav Jovanović, Kučevo 1951; SOB; ASAK, 2000–2001 Majdanpek DI V.M. Manda in Radenko Lazarević ~1970–1975 Kratice: PSD: Planinarsko speleološko društvo, SOB: Speleološki odsek Planinarskog saveza Beograda, DI: Speleološka grupa Društva mladih istraživača iz Valjeva Najgloblje jame v Srbiji. Vir: http://www.asak.org.yu/caves/srbdeeplong_e.php Ime jame Dolžina Globina Lokacija Raziskali Opombe Jama na Dubaš­ (glej opombo nici (Gaura –276 ? Dubašnica, Zlot DI V. M. Manda, 1980; medklubske spodaj) Frnđefund) akcije, 1981–84 (–276); SOB, 2007 (–241 m!) ocenjena dolžina 3400 m Jama u Laništu 710 –272 Miroč, Donji ASAK, 1990 Milanovac Rakin ponor 668 –269 Miroč, Donji ASAK, 1990 in 1995 (–256 m); SOB, Milanovac 2000. in 2007. (potapljanje) Faca Šora –266 Miroč, Donji ASAK, 1991 (–130 m); ASAK, Pizolit, Milanovac GS Magnan, Ponir, 2002 Ibrin ponor 855 –239 Miroč, Donji ASAK, 1991, 1996, 1998 3422 Milanovac Tisova jama Nemački ponor –235 Beljanica, Žagubica ASAK, 1988 in 1999 Dragov ponor –210 Miroč, Tekija ASAK 1991–1996, 2000 –200 Lelić, Valjevo DI V. M.Manda (–184 m); slovenski potapljači, SOB (potapljanje) Buronov ponor 2925 –187 Miroč, Donji ASAK, od 1994 (s pomočjo DI V. M 6025 Milanovac Manda in GS Magnan) Cerjanska pećina –176 Cerje, Niš SOB, 1976 (4240 m); ASAK, 1996–99 Jama na (6025 m) Velikom Igrištu (Cvijićeva jama) –171 Južni Kučaj, ASAK, 1984 Čestobrodica Opomba h globini Jame na Dubašnici: Aprila 2007 je ekipa SOB-a ponovila meritve s pomočjo najso- dobnejših instrumentov in izmerila globino le 241 m. Ponavlja se problem določanja začetne točke jame. Vemo, da v osemdesetih letih ni bila pravilno postavljena in da se bo uradna globina jame v kratkem spremenila. 92

Iz tujine Pritočni sifon v Momački pećini tri dni (cel vikend). To pomeni, da smo poleg vanja Dubašničke karstne površi, leta 2006 standardne jamarske opreme vzeli s seboj še pa Prokletije (Črna gora) šotorje, spalne vreče, kitare, hrano in pijačo za tri dni (gostilne so luksuz, ki si ga v Srbiji Moram še še omeniti, kako potekajo ja- nismo mogli privoščiti). Neštetokrat sem šla marske odprave v Srbiji. Glavna razlika med na akcijo z avtoštopom, ker si nisem mogla jamarstvom v Srbiji in Sloveniji je v tem, da privoščiti niti za bencin (ampak to ni uspelo so v Srbiji vse jame precej daleč in če smo se zlomiti trdega jamarskega duha!). že pripravljali za akcijo, nismo šli za manj kot Ker v Srbiji šport in narava nista popu- larna (bolj gostilne in popivanje, žal), ljudje, Raziskave v Prokletijah v Črni gori ki živijo v oddaljenih krajih, niso vajeni obi- skov. Ko enkrat srečajo ljudi, so toliko bolj veseli in prijazni. Kadar smo lačni in žejni tavali iz jame proti postavljenemu taboru in koga srečali, nam je dokazal gostoljubnost z domačo rakijo, sirom, šunko, neštetokrat s celim kosilom ... Tako srbski jamarji zelo dobro poznajo poleg terenov in jam tudi domačine z vsemi njihovimi običaji, narečji, družinskimi problemi in vaške govorice tudi pogosto ne uidejo. Kakšen mit in legenda o jami ni izjema ampak – PRAVILO! Večkrat so mislili, da krademo zlato, ki so ga Turki skrili globoko v jami (izgledali smo zelo sumljivi s transportkami na hrbtu ob izhodu iz jame). Na kratko sem vam predstavila ASAK in jamarstvo v Srbiji, upam da vas bom na ta način prepričala, da kakšna skupna akcija ne bi bila slaba ideja. Do naslednjega Biltena ...  93

Vtisi Odločitev Nace Labernik P o malo več kot desetih letih dela v ja- v stari vojašnici. V vsakem jamarskem klubu marski knjižnici in menjavi službe, sem oziroma društvu lahko najdeš prijatelje, s ka- se, zaradi lastne varnosti, odločil, da malo terimi se dobro razumeš in dobro sodeluješ. omejim svoje prostočasne dejavnosti. Delati Edina težava, na katero sem naletel, je bil sem začel v podjetju, za katerega vsak dan statut loškega društva, ki ne dovoljuje, da bi prevozim tudi do 500 km. Četrtki so bili kar bil nekdo član več klubov oziroma društev. naporni, saj sem po službi šel k staršem, kjer Odločitev o pridružitevi škofjeloškemu dru- sem se po navadi nabasal s hrano, potem šel štvu ni padla kar čez noč. Jeziček na tehtnici na delo v jamarsko knjižnico in na koncu še je premaknilo dejstvo, da se za JKŽ ni bati, saj na jamarski sestanek, ki je znal trajati do na klub prihajajo novi in novi člani, ki ga vse polnoči ali celo dalj. Tako je bila noč zelo bolj bogatijo. Škofjeloško društvo pa je imelo kratka, saj me je budilka že ob pol šestih malo članov glede na obsežno področje de- vrgla iz postelje. lovanja. Razen mene se je društvu pridružilo še nekaj jamarjev iz drugega kluba, saj tam In kaj storiti? Vsi vemo, da ko enkrat za mlajše, jam željne člane ni bilo primernih »vstopiš« v jamarstvo, se od njega ne moreš akcij. Pridružili so se tudi taki, ki so se ude- več ločiti. Že na praznovanje svoje štirideset­ ležili vódenega obiska Marijinega brezna in letnice sem povabil jamarje iz škofjeloškega se ob tem navdušili za jamarstvo. društva. To je manjše društvo, ki ima prostore Slika otrplega prsta. Foto: Simon Primožič 94

Vtisi kmalu nam je priskrbel dva fleša, ki sta bila potrebna manjšega popravila. Poleg popravila neobhodne opreme sem po načrtu z interneta izdelal žič- no prožilo. Pozneje smo naredili tudi »sužnje«, ki so nam olajšali delo. Po- seben projekt pa je bil »suženj«, ki se mora vklopiti šele pri drugem blisku. Tega smo uporabili pri t. i. makro fo- tografiranju. Vsa naša prizadevanja so obrodila sadove, saj je Simon na natečaju na Poljskem dosegel drugo mesto, na natečaju Naših jam pa Kristali v velikosti luknje za gumb. Foto: Simon Primožič smo, ob odsotnosti Petra Gedeija, Moj sosed Simon Primožič se je v tistem dosegli prvo in tretje mesto. času lotil fotografiranja po jamah, tako da Naše področje raziskovanja jam obsega sem takoj dobil novo nalogo in nadimek. tudi območje Ratitovca in Jelovice. Tako Postal sem »Žarulja« in lahko si mislite, kaj območje je za manjše društvo, kakršno je sem počel. Za Simona sem izposloval popust škofjeloško, kar velik zalogaj. Tam so pred- pri nakupu digitalnega fotoaparata, s katerim vsem gorske jame, ki so drugačne od tistih sva se na začetku še učila te »umetnosti«. Prve na Primorskem. Temperatura v njih se giblje izkušnje sva nabirala kar v bližnjih jamah, v med 2 in 4 °C, kar pomeni, da ti kar ustreza katere sva se odpravljala tudi po osmi uri zve- veliko gibanja. Na eni od takih akcij sem med čer. Preoblekla pa sva se kar pri Anžetovih vračanjem iz jame, na globini približno 200 doma, tj. pri enem od naših mlajših članov. m, dobil »prasico« polno starih namočenih Ko sva okrog polnoči prihajala iz jame, nam vrvi in še česa, pa se nisem čisto nič pritože- je njegova mama postregla z večerjo. Nekaj val. Doslej še nisem bil v Klomskem breznu, znanja si je Simon pridobil s pomočjo lite- ki je zaenkrat najgloblja društvena jama, glo- rature iz jamarske knjižnice, jaz pa sem se boka je 384 m ter dolga 499 m. Upam, da nekaj o osvetljevanju v jami naučil od Petra bo to kmalu. Bil pa sem v Kamrci, katere Gedeija. To sem vedno rad počel in v tem društvu je fotografiranja vedno dovolj, saj skoraj ni jame, v katero ne bi vzeli tudi fotoaparata. Na začetku se spomnim, kako je imel fotograf prst vseskozi na spro- žilcu, medtem ko sem jaz skakal po veliki dvorani Marijinega bre- zna in jo osvetljeval. Objektiv pa je med mojim premikanjem pokrival kar s pokrovom zaščitnega sodčka za fotoaparat. Kmalu se nam je pridružil še Gorazd Kavčič, ki je tedaj popra- vljal analogne fotoaparate. Kaj Krempeljci. Foto: Simon Primožič 95

Vtisi polovica brezna je odeta v led. V tej jami se sestanku poročal o več jamskih vhodih, ki je v petih letih zmanjšal snežni čep kar za sva jih z Zvonko našla okrog Bivaka 4 pod 50 m, od skupnih 100 m globine brezna. V Škrlatico. O tem sem poročal oktobra, okoli nadaljevanju jame pa se dobesedno odpelješ prvega novembra pa smo v izredno lepem po vijugastem rovu, in to po snegu, do ožine, in toplem vremenu že raziskovali omenjene kjer močno piha. jame. In tako še naslednji dve leti. Zapisnikov teh jam še nismo oddali na Kataster JZS; Da bi zlahka premagovali napore, spon- načrte jam smo že narisali, ampak treba je tano združujemo prijetno s koristnim in se tudi kaj zapisati ... Zapisnik manjše jame z odpravimo tudi na turno smuko ter si tako Lubnika pa imam tudi sam na vesti. pridobivamo kondicijo. Sam pa jo izboljšu- jem še s kolesarjenjem po stari vojaški cesti, Poleg povsem jamarskih akcij se ukvar- ki pelje do okrepčevalnice Nace pod Lubni- jamo še z vodenjem po Marijinem breznu kom, kajti do večine jam je kar nekaj pešače- in lubniškem Kevdercu. V okviru tovrstnih nja navkreber. Jame v bližini prevoznih cest aktivnosti vsako leto priredimo dan odprtih in kolovozov so žal v večini že registrirane. V vrat v Marijino brezno, ki poteka junija, ko okolici Škofje Loke imamo nekaj sten, na ka- se konča zimsko spanje netopirjev. Ravno za- terih izpopolnjujemo vrvno tehniko, tako da radi njih je jama pozimi zaprta za javnost. V sem preizkusil spust po napeti vrvi in tovari- jamo smejo le tisti, ki preučujejo netopirje. ško pomoč, ki jo je po novih pravilih jamar- Zaradi navedenih omejitev je lansko leto šte- skega izobraževanja treba obvladati. Specia- vilo netopirjev, ki prespijo v jami, naraslo z liteta teh vadb pa so prečnice in žičnice, ki jih osemsto na tisoč osebkov. V jami so našli Walter Zakrajšek z veseljem pripravlja. Nad tri vrste netopirjev. Najbolj zanimivo jih je raznimi prečnicami svojčas nisem bil ravno opazovati, ko se prebujajo, za kar pa moraš navdušen, danes pa jih obožujem. Glede ja- imeti srečo in še večjo, da jih opazuješ med marske opreme imamo srečo, da poznamo razmnoževanjem. Gregorja Pintarja, saj nam dostikrat ponudi vzorčne artikle po zelo ugodni ceni. Ko sem Poseben dogodek je pevski koncert v Kev- si zaželel nožne prižeme (Pantin), je trajalo dercu na Lubniku, ko v jami zapoje škofjeloški le teden dni, da sem jo že dobil. Nad hitro pevski zbor. Udeležil se ga je celo sam župan reakcijo sem bil presenečen tudi, ko sem na Škofje Loke. Po takih akcijah si privoščimo Ujeta kapljica. Foto: Simon Primožič piknik, ki se zavleče do jutra. Nad vrtačo pred Marijinim breznom napne- mo žičnico, po kateri spustimo vsakogar, ki si to zaželi in, seveda, upa. Da je bolj zabavno, koga na sredini prečnice zanihamo, in to tako močno, da se v najvišji točki zavrti okrog vrvi. Na koncu bi se rad zahvalil JKŽ-ju za podeljeno priznanje za delo v knjižnici JZS, ki me je prije- tno presenetila in mi pomeni več kot vsak honorar. Vedno znova se veselim, ko se snidemo jamarji »iz prve svetovne vojne«, kot to rečejo škofjeloški mlajši jamarji.  96

Vtisi Moj svet Valter Rupnik Z akaj zapravljati na milijone evrov, da nato sem obiskal turistične Škocjanske jame, bi videli svetove izven našega planeta ker so pač enostavno dostopne vsakemu Zemlja, če pa lahko vidimo in obiskujemo posamezniku. Zelo so me očarale, po drugi čudovit svet podzemlja, ki se skriva le malen- strani sem pa na jamo gledal s spoštovanjem, kost pod nami. Ko sem začel odkrivati ta svet lahko bi rekel, da sem čutil strah, pred vsemi podzemlja, me je vedno na novo navdihnil, temi mogočnimi prostori in pred močnim bu- da sem hotel nazaj. Vse te čudovite velike čanjem vode, ampak je vredno ogleda. dvorane, ko se znajdemo sredi velikega rova, vse te ozke in še ožje ožine, skozi katere se Nato sem s prijateljem Bogdanom obi- rinemo, skrivnostni hieroglifi, skal nekatere jame v okolici Črnega Vrha, ki jih je voda skozi tisoče let risala s peskom po stenah, vse vrste kapniških skupin, siga- ste kope, slapovi in jezerca me razveseljujejo in navdihujejo. Moja pot v jamarstvo je potekala takole. Nekega obi- čajnega jutra sem se zbudil in prva stvar, na katero sem pomislil, je bila: »Jaz bi šel pa v jamo!« Tako sem se odločil, da bom postal jamar. Kmalu Prvo raziskovanje jam. Foto: Martina Kokošínská Vhod v Cigansko jamo. Foto: Mar- tina Kokošínská med prvimi je bila Ciganska jama, za katero ne potrebuješ posebne opreme razen svetlo- be in me je s svojimi skoraj 300 m zadržala v notranjosti uro in pol. V tem času sem se počutil odlično, ta notranja ti- šina, vonj jame, tekoče vode, tema, to me je čisto pomirilo in čas je bežal tako hitro. Obi- skala sva še nekatere jame in želel sem si vedno več. Nato sem začel zbirati in- 97

Vtisi sem si želel večjega prostora. Pri premagovanju vseh ovir v jami sem užival, sploh pri kakšnih višjih spustih se me je lotil strah in po telesu sem začutil, kako sem mi preta- ka adrenalin, vau, božansko. Ves ta strah, ki se spremeni v adrenalin, mi napolnjuje moje življenjske baterije, me polni z mirom in srečo. Vedno pa najbolj spoštljivo gledam jamske vhode, saj se od tam naprej začne drugi svet, svet večne teme in tišine, vonj po kamnini, zemlji, vodi, to me Trening vrvne tehnike v Rakovem Škocjanu. Foto: Martina Kokošínská navdihuje. Včasih se zagle- formacije, kaj je treba znati, da postaneš dam v kapnike in vse sigaste strukture, ki pravi jamar. Ogledal sem si informacije o spominjajo na oblake in na njih poskušam jamarskih klubih, kdaj se začne kakšna ja- iskati podobnosti žive in nežive narave. marska šola, gledal jamske fotografije itd. Občudujem svet podzemlja, lepot, ki niso Nato sem med iskanjem jamarskih klubov dane vsakemu, velike vsemogočne dvorane, naletel na stran od JKŽ in po raziskovanju ozki prehodi, za katere dvomiš, če boš prišel internetne strani in ogledu fotografij sem si skozenj, kot labirint prepletene poti, vse si- rekel: »Ti ljudje ne samo, da hodijo v jame, gaste strukture. Ko se čudiš, kako je vsa ta ampak se imajo tudi dobro, se zabavajo, se kamnina nad teboj, ti si pa samo en majhno imajo lepo in radi med sabo, he he he ...« ranljivo bitje, te pretrese strah. Jame so me Takoj sem vedel, da se jim hočem pridru- čisto zasvojile, počasi sem postal že malo žiti. Začela se je jamarska šola na klubu in speleoholik.  redno sem jo obiskoval. Hitro smo se seznanili z jamarsko tehniko in vse, kar moramo vedeti o jamah in njihovem nastanku, varovanju jam, prvi pomoči ... Počasi smo pričeli ho- diti v enostavne jame in tudi v bolj težavne. Želel sem si vedno več jam, užival sem, ko sem šel v novo. Začele so nastopati tudi težje jame, kjer sem spoznal, da je jamar- stvo tudi dober šport in raziskovanje v enem. Spoprijateljil sem se s Fe- ranovo bužo, jo obiskal do dna in videl, da je ne štejemo brez razloga za težjo jamo. Po začetnih ožinah mi je večkrat zastal dih in pri sebi Moja prva resna ožina. Foto: Valter Rupnik 98