Bilten št. 33 2022

Vsebina O nastajanju nove številke Biltena........................................................................ 3 Poročilo predsednice o delu kluba za leti 2020 in 2021 Anja Kos......................... 4 Utrinki z raziskovanja na Pršivcu 2020 Petra Pavšič............................................... 5 Kanin 2020 Aleš Grlj.............................................................................................12 Brezno ob obdrgnjenem brestu Petra Pavšič..........................................................14 Slejkov tabor 2020 Nina Facchini...........................................................................16 Petrova jama – problem prihodnjega tisočletja Tibor Gedei..................................18 Kadavraste prijateljice v Petrovi jami Peter Gedei................................................ 24 Vsi načrti Petrove jame Janez Jaka Cerar.............................................................. 28 Iz Šnopčkarja do Slive Miha Staut........................................................................ 32 Raziskave 2020–2022 Janez Ferreira Stražišar...................................................... 37 Teren severno od Rodice Janez Ferreira Stražišar................................................. 38 Jurnejčeva jama ali Jama na drugi strani vojaškega skladišča Jernej Kalan - Nejc.......................... 43 Nenavadno srečanje 2 Petra Pavšič...................................................................... 45 Medvedje presenečenje v jami Anja Kos.............................................................. 46 Koronske prigode PP & JJ Janez Jaka Cerar.......................................................... 48 Tradicionalni obisk Jame pri Sv. Treh Kraljih Anja Kos..........................................51 Potapljanje v času kuge Ciril Mlinar Cic.............................................................. 52 Krajinski park Bijambare in visoške piramide Nebojša Matijević........................... 56 In memoriam: Iztok Trček - Jolbe Aleš Lajovic...................................................... 59 In memoriam: Gorazd Grmek Miha Celarc............................................................ 60 Korona na ferajnu Miha Čekada.............................................................................61 Dr. JKŽ Miha Čekada.............................................................................................. 62 (P)osebne novice Aleš Lajovic............................................................................... 66 (P)osebne novice tetk iz ozadja........................................................................... 71 Ugankarski kotiček.............................................................................................. 72 Rebusi Anja Kos................................................................................................ 72 Načrti jam Petra Vovk....................................................................................... 73 Poveži pike Janez Jaka Cerar..............................................................................74 Fotografije jam Peter Gedei .............................................................................. 75 Horoskop...............................................................................................................76 Zapisniki, oddani v Kataster jam JZS Miha Čekada .............................................. 78 Registrirane jame v Katastru jam JZS Miha Čekada ............................................. 88 Seznam članov JK Železničar............................................................................... 90 Seznami akcij JK Železničar..................................................................................91

BILTEN, glasilo Jamarskega kluba Železničar št. 33 Naslov: 33. zvezek so sestavili člani JKŽ. Jamarski klub Železničar Uredili: Anja Kos, Mojca Stritar Kučuk Hrvatski trg 2, 1000 Ljubljana, Slovenija Lektorirala: Mojca Stritar Kučuk Postavil: Peter Gedei http://www.jkz.si Naklada: 300 izvodov Tisk: Demat d.o.o. Bilten je brezplačen in izhaja občasno. Prva številka je izšla leta 1963. 551.44(497.12), 796.52 ISSN 1318-9190 Fotografija na naslovnici: Dvorana Norik-Sub, Predjama. Foto: Peter Gedei

Uvodnik O nastajanju nove številke Biltena V tokratni številki Biltena smo ponovno združili moči Anja Kos, Mojca Stritar Kučuk in Peter Gedei. Nekako si uspe- mo podeliti naloge: jaz naokoli lovim pisce člankov, Mojci uspe urediti in pregledati – meni neobvladljivo – veliko prispevkov, Peter pa s pomočjo čarovnije iz seznama Wordovih dokumen- tov naredi revijo iz mesa in krvi, kot jo držite v roki. Vsak pisec ve, da je pisanje članka za Bilten najpreprostejša in najzahtevnejša star obenem – vse je odvisno od naklonjeno- sti jamarskih muz. Upam, da so avtorji našli pozabljene spomi- ne izpred že skoraj dveh let, jih uspešno obudili in zapisali v zgodovino v tokratni številki. Preberete lahko o raziskovanjih, taborih in različnih potepanjih ter srečanjih z živalskim sve- tom, nismo pa se mogli izogniti tudi koronsko zaznamovanim prispevkom. Ne glede na pandemijo, ki je zaznamovala zadnji dve leti, je osrednja tema tokrat posvečena Petrovi jami, ki je končno dobila zapis ustnega izročila o čarih in tegobah njenega raziskovanja. Očitno se vsako leto izpopolnjujemo v napenjanju možganov, saj je ugankarska sekcija tokrat bogato zastopana. Je pa zato seznam akcij nekoliko bolj kaotičen, saj so se med spletnimi sestanki te izmenično zapisovale v različnih beležkah in e-poštnih sporočilih. Bilten odraža duha časa in odkriva delček vsakega posa- meznega pisca, ki želi z vami podoživeti vse čare jamskega sveta. Uživajte! Anja Kos, sourednica 3

Poročila Poročilo predsednice o delu kluba za leti 2020 in 2021 Anja Kos L eto 2020 je tudi na področju jamarske- Stražišar. Izpostavila bi objavo prispevka o ga delovanja zaznamovala pandemija raziskavah jam na Kaninu v ugledni reviji koronavirusa. Prekrižala nam je kar nekaj National Geographic, pri kateri je sodeloval načrtov, kot so izvedba jamarske šole, med- tudi Peter Gedei. generacijsko srečanje in tradicionalno lucife- Manj uspešni smo bili pri izvajanju rovanje. Delo kluba smo prilagodili uradnim izobraževalnih dejavnosti. Tako je zaradi priporočilom in zdravi kmečki pameti ter po- pandemije odpadla jamarska šola, prav tako sledično velik del sestankov izvedli on-line. se naši člani niso udeležili izobraževanja za Izkazalo se je, da se je sestava udeležencev dokazovanje usposobljenosti za samostojno rednih sestankov precej spremenila, saj se ga jamarsko delovanje. lahko udeležijo tudi naši člani, ki so oddaljeni V leto 2021 smo vstopili v koronskih od Ljubljane. Tehnologija omogoča drugačno časih, v katerih smo se pretežno gledali preko in interaktivno predstavljanje obiskanih jam ekranov. Žal je tako odpadel velik delež naših – tako smo lahko sprotno preverjali lege jam aktivnosti ali pa so bile močno okrnjene. in delili marsikatero sliko ali filmček. Vse­ Raziskovanja so potekala v manjših ekipah. eno pa je očitno, da vsi pogrešamo pristno Veseli me, da se je razširil nabor aktivnejših osebno druženje. zapisnikarjev in da smo na dobri poti, da Petrova jama dobi svoj lasten, čudovit načrt Uspešno smo izvedli dva raziskovalna (kar se je v letu 2022 uresničilo!). Sicer sta tabora. V juniju smo izvedli raziskovalni vi­ pri oddanih zapisnikih ponovno prednjačila kend v Črnjavski dolini. Izplen glede števila Miha Čekada in Janez Stražišar. Jernej Ka- jam ni bil ravno velik, vendar so se z razis- lan vztrajno raziskuje perspektivne jame v kovanjem in merjenjem jam prvič spoznali bližini Postojne, o čemer tudi redno poroča mnogi člani. Tabor v okolici planine Viševnik na četrtkovih sestankih. Več odprav je bilo je imel bazo v Bregarjevem zavetišču, kar v Ledeno jamo pri planini Viševnik, pa tudi je močno olajšalo organizacijo. Dve ekipi v Predjamo in Sancinovo jamo. Jamarsko raziskovalcev sta odkrili več jam, nekatere druženje smo izvedli pri Ledeni jami na izmed njih bo potrebno ponovno obiskati in Stojni in v prednovoletnem času v gostilni nadalje raziskati. Kar veliko naših članov se Čad, kjer se nas je zbralo lepo število članov. je udeležilo tudi tabora, ki ga je organizirala Leto 2021 je bilo prepoznano kot med­ Jamarska zveza Slovenije na Kaninu. Tam so narodno leto jam, katerega cilj je promocija navezali mnogo novih poznanstev ter sode- jamarstva, jam ter njihovega proučevanja in lovali pri raziskavah in fotodokumentiranju varovanja. V raznolikih aktivnostih, ki jih jam. Raziskovanje jam je potekalo po celot- organizirajo mednarodna jamarska orga- ni Sloveniji oz. del leta znotraj statističnih nizacija, jamarska zveza in drugi, so vpeti regij ali občin. Pri oddaji zapisnikov sta tudi številni naši člani.  bila najbolj dejavna Miha Čekada in Janez 4

Poročila Utrinki z raziskovanja na Pršivcu 2020 Petra Pavšič J ame na Pršivcu so dolgo samevale. Samo Predlanskoletne češnje nebesna telesa so osvetljevala njihove Jamo P2, ki se nahaja v neposredni vhode. Sneg, dež, sonce, dež, megla, dež, dež, dež ... Nekega dne, ko so bile zvezde v okolici bolj znane Pingvinove jame, smo pravem položaju, pa se je zgodilo: ekipa JK na prejšnjem taboru označili za obetavno. Železničar je zbrala moči, vrvi in stare zapi- Vhod vanjo je relativno majhen, skozenj se snike, dvignila kozarce ter sklenila, da je na- spustimo po vrvi in se kmalu znajdemo na počil čas za ponoven obisk planine Viševnik. polici, polni grušča. Od tod so v smeri juga ožji rovi, ki jih (še) nismo raziskali, ker nas [5. 8. 2020 je bil običajen dan – v bohinj- je bolj zanimalo brezno. V 80. letih je bil na skem koncu je deževalo. Jamarji smo se s pr- globini dobrih 10 m snežni čep, ki je prvo- vimi ožinami soočili že na parkirišču v Srednji pristopnikom omogočil prehod prek brezna vasi, kjer smo se s kupom opreme prebili skozi in raziskovanje tamkajšnjih rovov. Sedaj so ozka vrata minibusa in zasedli redke proste se- ti rovi precej težje dostopni – skozi okno na deže ter prehode med njimi. Bus nas je izvrgel nasprotni strani brezna, zato pa se lahko spu- na križišču Vogar–Blato, od koder smo proti stimo naravnost navzdol. Na tem mestu sem Bregarjevemu zavetišču nadaljevali na lastni pred dvema letoma uspešno navrtala svoje pogon. Pustolovščinam naproti.] prvo sidrišče. JJ ga je ocenil kot »izgleda v redu«, se spustil po vrvi in nižje navrtal še V ritmu zvoka trkajočih kapelj smo se z drobnimi koraki, a širokimi nasmehi pomikali navkreber. 5

Poročila Led v jami P2, ki je nekdaj veljal za večnega. Valerija je skrbela, da grla niso bila suha. Jele pa, da so bila glasna. eno. Nato smo vrv podaljšali še z eno vrvjo, malo potelovadili in pristali na dnu. Glavno Pri povratku smo se pozabavali s spušča- brezno dandanes meri 70 m in se zaključi s njem po vrvi prek stene ob planinski poti, kupom snega in ledu, njegove stene pa so nato pa reševali še problem napadalno gle- okrašene s fasetami. Če (ker) se bo trend dajočega bika, ki so ga bodisi zmotile barve taljenja ledu nadaljeval, si lahko prihodnji naših kombinezonov bodisi glasno zvončklja- rodovi obetajo še kak meter več. nje kovačije. Bika smo taktično obhodili po Prihod iz globin 6

Poročila največjem možnem radiju in problem se je dogaja? Je to možno, da ravno zdaj in ne prej končal v naše dobro. ne kasneje? Jaz sem stisnjena ob steno dvo- rane, JJ se vrže vstran in se po ledu zapelje Sadovi par metrov iz vpadnice. Štrik se od zgornjega Pregledovanje terena zahodno od vrha sidrišča razpenja prek celotne dolžine pošev- ne podorne dvorane. Obilica kamenja leti Pršivca je bilo zabavno in zanimivo početje proti štriku, mimo, obenj, nanj. Vrv se trese s poplezavanji in spuščanji v razpoke, vendar in igra igro s padajočimi kamni. Ne, prosim. ni obrodilo sadov v obliki načrtov jam. Je pa Kosti so polne strahu. Manjši kamen dobim v tam dobro obrodilo borovničevje. Lidarske nogo. Ne smem narediti koraka nikamor, ker točke so večinoma ali razpoke ali globoke je vse ostalo bolj v vpadnici. Prasico držim škraplje ali rob stene. Na tem območju smo pred seboj kot ščit, da mi delno varuje noge izmerili sedem jam, med njimi tudi eno z in telo pred kamni, ki se od tal odbijajo proti imenom na skali Moderato cantabile ... Bojda stenam. Večina večjih skal se ustavi v snegu nekatere obetajo nadaljnja raziskovanja. Če na tleh. Hvalabogu, da je po tleh sneg. Manj- bodo zvezde temu naklonjene, bodo dobile še se odbijajo od večjih. Nemoč. In brezup. tudi katastrske številke. Občutek, da se bo vse podrlo nate, ti pa ne moreš nič. Nič. Ne, to ne more biti zaradi Povest taljenja ledu. Preveč kamenja naenkrat. Ska- Sva v jami na globini okoli 60 m, v poševni le letijo v dveh stopnjah. Bobnenje, butanje, lomljenje in letenje in pristanek in odbijanje. dvorani, v katero sva prek kratke vodoravne Kričiva, da bi naju kdo slišal. Kričiva, da bi ožine prišla iz vhodnega brezna. Vse je tiho, se ta podrtija nehala. Upava, da ne bo zaradi zvokov od zunaj se ne sliši več, le hrskanje najinih krikov padel še kak kamen več. snega pod stopali. Stojim ob robu dvorane, na manjši gruščnati izravnavi. JJ visi na vrvi, Kot bi odrezal, se vse ustavi. Tišina se zdi stoji na ledu in nad naslednjo stopnjo vrta pretiha. Bobnenje srca. Pojdiva ven, preden naslednje sidrišče. Pok, bum. Kamen. Kot se jama podre na naju. Ne spomnim se, kje strela z jasnega zgoraj začne bobneti, kamni naju je doletel drugi val padanja. Mislim pa, in skale letijo dol z vrha 40 m visoke podorne da sva bila takrat oba stisnjena ob steno. Iz dvorane ... V telesu se prebudi preživetveni trde teme plaz kamenja. Nemoč. Vse v meni strah. Panika. Taljenje ledu? Kaj hudiča se cvili. Adrenalin nabija. Potem pa se bobne- nje in letenje prenehata. Hitro ven. Ven. Čim prej ven. Na površje se vrneva tiho, hripavo, suhih ust in tresočih nog. Zgodba se je začela s sedmimi jamami, končala pa z dvema. To je zgodba s srečnim koncem. [Ko sva prišla iz jame, smo skupaj razrešili vprašanje podiranja kamina. Kot bi kdo lahko slutil, je bil vzrok za to čiščenje brezna sosednje jame. Pred najinim odhodom noter smo skupaj naredili plan, da sočasno raziščemo več jam. Stene »sosednjega« brezna so bile tako razbite, da se ga ni dalo očistiti do konca. Kamni so od 7

Poročila 10 m Tloris in profil Ledenice pod brezni ? N 3' Legenda: 2' kapnik 1' ledeni kapnik 4' ledeni most 5' 7 7' 6 8 1 5 B 3 A 2 8 4

Poročila 45 A 3 ? B 2 1 6 7 ? 8 7' 1' 5' 2' 4' 3' 10 m ? 9

Poročila Lovljenje zadnjih žarkov, sušenje opreme in rehidracija tam leteli na polico, s police pometli dodatne Pregledovanje razgibanega terena kamne in skale, ki so po prehodu čez nekakšno poševno ožino končale 40 m nižje, v dvorani s snegom. V dvorani sicer ni slutiti povezave s površjem. Brezni sta na površju oddaljeni 20 m, povežeta pa se na globini 50 m, pri točki 8 na načrtu. Jama se zaenkrat zaključi na globi- ni 76 m v pravljični ledeni dvoranici s kapniki iz ledu in sige. Obisk z derezami bi razjasnil vprašanje, ali se jama po ledeni ožini nadaljuje ... Jama Ledenica pod brezni je z 183 m dolži- ne rovov najdaljša od raziskanih jam tabora. Nima le dveh vhodov, ampak se kar šest brezen in brezenc pod zemljo poveže. Edino od sedmih brezenc, ki se ne poveže z ostalimi, bo nekoč nosilo ime Brezno pod velikim macesnom.] Zagonetka Bohinjskega sira Govori se, da vzhodno pobočje Pršiv- ca skriva jamo z najmanj sedmimi vhodi, 10

Poročila naravnim mostom in neraz- je postalo jasno, da tu ne gre za iskanimi rovi. Jamo, ki po dvorano globine 20 m z več vhodi, svoji preluknjanosti spomi- temveč za konkretno brezno. »Če nja na sir. Leta 1999 jo je ni sir, bo pa pir.« Ime Bohinjski pir registriral Lajovic; njena je zaživelo kot delovno ime jame morfologija je podrobno za- na raziskovalnem taboru, kasneje beležena, manjka pa ji na- pa smo ji dodelili bolj zrelo ime črt. Na predlanskem taboru Ledenica pod brezni. smo izmerili jamo, ki pre- težno ustreza opisu. Menili Bohinjski sir se torej še naprej smo, da smo našli Bohinjski skriva nekje v bližini, v gmajni ma- sir z zgrešeno lego. Nekatere podrobnosti cesnov in smrek, v zavetju sten in se niso povsem skladale, a potrebno je pač vrtač. Nekoč ga bomo našli, če ga ni že kdo upoštevati dejstvo, da vsak jamo vidi malo pojedel. drugače. A pravi Bohinjski sir naj bi se, po Lajovčevih besedah, zagotovo nahajal na ••• nižji nadmorski višini. Jama s sedmimi vho- Šerpali smo Erika, Ana, Tedi, Panja, Mar- di, ki ni Bohinjski sir, je dobila ime Sončna tina, JJ, Klemen, Lazo, Nebi, Jaša, Čekada jama (lidarski točki H8, H10 na interni karti in Petra, vmes pa smo si privoščili kak glaž/ Pršivca) in še čaka na registracijo. joto/prep-A-ration, gledali zvezde in krave. Pot nazaj v dolino nam je (po zamujenih Leta 2020 smo zadevi želeli priti do dna. minibusih) skrajšal Pac, ki nas je s kombijem Čekada nas je vodil do sedmih brezen, ki naj prišel pobrat do konca ceste in nas po osve- bi bila pravi Bohinjski sir. Dve od teh sta lidar- žitvi v jezeru tudi pogostil. ski točki C3 in C4. Kmalu po spustu čez rob Foto: Erika, Lazo, JJ, Ana, Nebi, Klemen, Panja, Čekada, Petra 11

Poročila Kanin 2020 Aleš Grlj P oleti leta 2020 smo se trije ajzenponar- razpihal oblake. Na žalost je odpihnil tudi ji odločili zastopati Ajzenpon na enem upe, da bomo že zgodaj pri bivaku, saj je bolj množičnih jamarskih občevanj, taboru bila zaradi vetra žičnica ustavljena. Na mo- na Kaninu. Sprva smo službenim obvezno- goče izboljšanje smo se odločili počakati kar stim nameravali odtegniti dober teden dni. v bližnjem baru, kjer se nam je pridružil do- Močno deževje, ki se je prve dni tabora zliva- bro znani jamar in v prijetnem vzdušju smo lo na Kanin, nas ni mikalo, zato smo odhod se do poldneva nalivali s kavo. Po mastnem v Bovec prestavljali kar tri dni. Po tem se je bureku za kosilo, poplaknjenem z nekaj piva, napoved izboljšala in s še vedno grozečimi ki nam je poleg vode in hranil vlilo še obili- oblaki nad glavami smo se odpeljali proti co poguma, je padla odločitev. Strinjali smo Bovcu. Pozen prihod na izhodišče je nare- se, da še enega dneva ne bomo izgubili, in koval, da bomo morali tam prespati in se s jo proti jamarskemu bivaku mahnili kar peš. prvo jutranjo gondolo vzpeti na Kanin. Po petih urah smo se, opotekajoč pod težo nahrbtnikov, privlekli do novomeškega spod- Na postajo žičnice smo res prispeli s prvi- mola, kjer so nas obilica tekočin in dobra mi jutranjimi sončnimi žarki. Pot do površja družba dolenjskih jamarjev prepričali v to, da Zemlje je omogočil močan veter, ki je ponoči Ob bivaku bivak. Foto: Aleš Grlj 12

Poročila prenočimo kar tam. Poleg tega so fotografske akcije, ki pa smo nas naslednji dan povabili na ak- jo vseeno izvedli. Po povratku cijo v Podgurko, v kateri smo na iz jame v kočo smo se udeležili koncu prebili prijetnih osem ur. težko pričakovanega druženja Ob povratku so nas v taboru ča- ob zaključku kaninskotabornih kali pivo in pravi čevapi, zadnje, aktivnosti, ki pa smo jih zaklju- kar bi pričakoval v takem okolju. čili dokaj zgodaj, saj žimarjenje Naslednji dan smo se s teža- po veličastnih breznih Skalarja vo poslovili od čudovitih gosti- ni mačji kašelj. Zadnji dan smo teljev in se pridružili skupini pri se otovorili z vso svojo kramo in bivaku JZS. Tu smo se odločili smetmi, ki smo jih pridelali, ter samo prespati, saj nas je Podgur- se odmajali v dolino, nato pa ka kar pošteno namučila. Dan raztepli po Sloveniji. smo zapravili s sprehajanjem Na Kanin smo odpešačili po planoti, slikanjem selfijev z Yana Bilynets, Uroš Stepišnik dronom in večernim veseljače- Robert Rehar in in Aleš Grlj, pridružil se nam je njem. Načrt za naslednji dan je njegova tamala pra- Jure Tičar iz Brežic. Podgurko bil hiter pohod do koče Petra sica. Foto: Aleš Grlj nam je razkazoval Klemen Mi- Skalarja, srečanje z ostalimi železničarji in halič iz Novega mesta. V koči Petra Skalarja spust v Skalarjevo brezno. Nedosledna ko- so nas čakali Peter Gedei, Anja Hajna, Miha munikacija je privedla do rahlega zamika Staut in Ines Klinkon.  Pred spustom v Skalarjevo brezno. Foto: Aleš Grlj 13

Poročila Brezno ob obdrgnjenem brestu Petra Pavšič Črnjavska dolina, februar 2020. S Hanjo raziskovalni duh prisili, da noter pomečem se vračava z merilne akcije v Bajčevi jami. vse kamne, ki jih lahko najdem. Najraje čim Hanja po telefonu sporoča domačim, da sva večje, da ob pristanku na dnu dobro in glo- se vrnili iz podzemlja, jaz pa skakljam med boko zadoni. Zraven s Hanjo štejeva sekunde vrtačami in iščem jame. Kamne mečem v in štejeva metre in jih nameriva nekaj deset. majhne ali nekoliko manj majhne temne Večerja bo počakala. luknje, ki jim ni videti dna. Metu čez pov- prečno desetinko sekunde sledi zvok, ki Nekatere skale se odbijajo od sten, dru- pomeni kamnito ali listasto dno. Ponovim. ga padejo direktno na dno. Vhodna luknja Vržem kamen, čakam na odgovor, hm, ne je sprva velika 10 × 10 cm, a hitro posta- – nisem slišala. A sem kamen sploh vrgla? ja večja, ker evforično odmikava kamne in Se že sklonim po novega, potem pa duum skale. Zdaj gre že glava lahko skozi ... po- – nekje v globini kamen pristane na prsteni magava si z vsemi pripomočki, ki jih naj- podlagi. Navdušeno zatulim, potem pa me deva: s kladivom razbijava, z vejo naredi- va vzvod, z vrvjo zaobjameva skale in jih Prvotna velikost vhoda (levo) in po kopanju (desno). Brezno je poimenovano po brestu, ki raste ob jami in na katerem so sledi drgnjenja rogovja divjadi. Foto: Anja Hajna 14

Poročila Vhod je bil ob ponovnem obisku še vedno prekrit z vejami. Foto: Anja Hajna vlečeva vstran. Skale padajo v brezno ena spustili na dno. Srečni smo ugotovili, da so za drugo. In naposled nama uspe skopati veje odvrnile ali zadržale srnjake in male luknjo, prehodno za človeka. Disto potrdi zveri, saj na dnu brezna ni bilo nobenih ko- globino: 39 m. Nabijač imava, pa se lotim sti ... ali živali. No, nekoliko manj srečni pa dela. Nekoliko sem iz vaje; za nabijanje smo bili ob dejstvu, da jama meri 39 m in dolgo iščem pravilno doneče mesto, nič kaj niti metra več.  mi ni všeč, ker je skala precej razbita. Nato se le odločim za primerno mesto. Ko že pol Na prvem in edinem sidrišču. Foto: Anja Hajna ure veselo nabijam v neugodnem položaju, Hanja pa potrpežljivo čaka par metrov nad mano, se skala ob svedrovcu vedno bolj lu- šči in vedno več svedrovca se vidi, pa si še kar ne priznam, da se na to sidrišče nihče ne bo obešal. Ammmm, Hanja, sidrišče ni dobro. Nimam več energije za nabijanje še enega. Od februarskega hladu obe že rahlo drgetava. A pustiva za naslednjič? Z vejevjem dobro pokrijeva vhod, da bi se še nerodnemu srnjaku, ki ga pošteno srbi rogovje, uspelo izogniti novonastalemu breznu. Naslednjič je prišel šele čez par mesecev, ko so bukve že dodobra ozelenele. Vrnili sva se z okrepitvami – z izkušenim opremljeval- cem JJ-jem, ki je glejgazlomka uspel najti odlično mesto za sidrišče. Uspešno smo se 15

Poročila Slejkov tabor 2020 Nina Facchini K o se je predsednica kluba name obrnila No … na fotografijah je predvsem gozd. s prošnjo, da zapišem nekaj stavkov o Prevladujejo praprot, mah, nekaj kamenja, poteku Slejkovega tabora, mi je bilo takoj ena krastača in klopi. Aha, veliko klopov – jasno, da to ne bo ravno lahek podvig. Dvo- tega se pa spomnim! Bili so čisto majceni in dnevni tabor je namreč potekal v začetku bilo jih je na stotine. Razni repelenti jih sploh junija 2020 in od takrat se mi je zgodil čisto niso motili, tako da smo večino časa pač drug drug svet, neko povsem drugačno življenje! drugega trebili kot opice. Fotografiranih pa Spremembe, ki so bile na začetku še razbur- je tudi nekaj nasmejanih jamarskih obrazov, ljive in za katere sem si mislila, da so le krat- kar kaže na to, da je bilo vsaj zelo prijetno, če kega veka, so me odplaknile od jamarskega ne celo uspešno. Glede uspešnosti bom mo- življenja in po skoraj dveh letih je vse skupaj rala preveriti pri prišepetovalcih ali uporabiti že precej megleno. vsaj kakšen plonkec, v to nisem dvomila. Ampak saj bom pogledala fotografije in Takratni zapisi so mi pomagali osvežiti se bodo spomini že nekako sestavili, sem si spomin, da je bilo v planu pregledati nekaj mislila. predhodno najdenega, česar so se lotili Ha- nja, Petra in JJ. Izmerili in popisali so 39-me- Jamam in klopom naproti. Foto: Yana Bilynets trsko luknjo in jo poimenovali Brezno ob ob- drgnjenem brestu, ki se v Katastru zdaj lahko najde tudi pod zaporedno številko 13.891. Drugi udeleženci smo medtem preiskovali dogovorjeno območje, upajoč na karkoli po- dobnega, če že ne veliko globljega, večjega, lepšega, boljšega. Največ sreče pri tem je imela Yana, ki je odkrila novo jamo Karpatijo. Veličasten trenutek, ki si ga bo zagotovo zapomnila za vse življenje in ki ji ga po tihem zavidamo vsi, ki ga še nismo doživeli. Takšni trenutki dajo iščočemu dovolj zagona, da ne odneha, in še tako utrujen raziskovalec vztrajno ko- plje dalje, z upanjem na podoben trenutek zmagoslavja. Če pa ima iskalec še izredno močno genetsko predispozicijo za trmo, kot npr. Stipetov mladič, ga nobena še tako ve- lika skala ne ustavi in zato vztraja, dokler se ga fizično ne odvleče stran. Poleg že omenjenega pa je bil glavni cilj in pravi namen tabora pregledati nadvse obetaven teren na območju Šmihelskih poni- kev, čemur smo posvetili drugi dan. Po nekih 16

Poročila Motivirana ekipa pod vodstvom ekipe Stepišnik mlajši & starejši se poskuša prebiti v kamrico. Žal neuspešno. Foto: Yana Bilynets geografskih predpostavkah in zvezdogled- Gneča na vhodu v Karpatijo. Foto: David Ware skih izračunih naj bi se tam nahajalo marsi- kaj, kar samo čaka, da bo najdeno. Iskanja razmere +). Našla nisem nobene jame (ali smo se lotili sistematično. Pod Stipetovim brezna ali vsaj kake malo večje luknje) (-), vodstvom smo se v enakomernih razmakih sem pa odkrila, da zelo uživam v procesu razporedili v vrsto in temeljito prečesavali njihovega iskanja (+). razgiban, gosto poraščen in gosto poseljen Če torej ob vsem naštetem upoštevam še (še vedno klopi) kraški teren. Temu početju dalmatinsko navdahnjene delikatese ob ta- smo namenili kar nekaj ur življenja. Vadili bornem ognju (safalade v obliki kalamarov smo osnove vzdrževanja enakomerne razda- in belo vino iz kartona) ter obilico smeha in lje in ohranjanja enotne smeri hoje, odgovor- dobro družbo, lahko celotno izkušnjo svojega no rabo radijskih postaj ter jasno in glasno prvega Slejkovega tabora ocenim kot pozitiv- komunikacijo na terenu. Naša prizadevanja no in ponovitve vredno.  je prekinila napoved hitrega poslabšanja vre- mena, zato smo se na hitro odločili, da je res že skrajni čas za restavracijo Prepih in njene odlične hamburgerje. Čeprav se iskanje ni izkazalo za uspešno, moram priznati, da sem se izjemno zaba- vala. Izgubila sem sončna očala (-), ampak našla nekaj, kar naj bi bil medvedji kakec (+). Bila sem čisto popraskana od robidovja in popikana od komarjev (-), ampak domov sem prinesla samo enega klopa (glede na 17

Iz domačih jam Petrova jama – problem prihodnjega tisočletja Tibor Gedei N e, ne bo se izšlo! Če se spustim še 20 JKŽ izvedel kar nekaj akcij v ta jamski objekt. centimetrov, se bom zagotovo zagozdil. V tem prispevku bi rad opisal dve akciji, ki sta Nogi, brez opore na stopalih, bosta ukleščeni po mojem mnenju izstopali. Prva se je zgodila v višini stegen in ne bo mi preostalo druge- pred davnimi tridesetimi leti. ga, kot da se s pomočjo rok po jamarskih lestvicah klavrno pocukam navzgor iz tega V nekaj stavkih bom orisal duha tedanjega ozkega navpičnega rova. Vdam se, ne gre časa. Naša država se je imenovala SFR Ju- ... Presneto, le dva skalna roglja, ki štrlita goslavija. Ime pove vse, zabave ni manjkalo. iz stene, onemogočata spust do dna, kjer se Živeli smo poceni, vse je bilo petkrat ceneje jasno vidi potek vodoravnega rova Petrove kot danes! Še posebej čiki in pir so bili do- jame, obetavnega jamskega objekta pri Le- besedno zastonj, za ostalo nas pravzaprav ni snem Brdu, nedaleč od Ljubljane. JKŽ-jevci kaj dosti brigalo. Ena od ključnih težav, ki je smo se kar nekajkrat spustili v njen navpični hromila Jugoslavijo, je bila naraščajoča infla- rov, žal vedno brezuspešno. Vsi poklapani cija. Pomembno je bilo, da si dinarje zaradi smo se nato kot črvi plazili proti površju. visoke inflacije ob zaslužku takoj pretopil v Tik pred izstopom je jama vselej postregla nemške marke in čez čas taisti denar na črni še s svojevrstno »sladico« – ven si se moral borzi menjal nazaj v dinarje, da si z njim splaziti preko naluknjanih polivinilastih vreč, kupoval ... ja, čike in pir! Takratni ponoreni polnih kravjih kosti in sluzastega razpada- inflaciji dinarja že dalj časa ni bil nihče kos, jočega mesa, ki se je kot lepilo oprijemalo premierju Markoviču je le za kratek čas uspe- naših kombinezonov. lo umiriti inflacijo z lastninjenjem podjetij tako, da so prodajala delnice delavcem. Še Že pred letom 1991 nas je za raziskovanje marsikaj drugega je bilo precej zavoženo. te jame navdušil Miha Brenčič - Kuki, ki je Zvezne republike so se resno ravsale med neko zimo zaprepaden, z odprtimi usti opa- seboj, krepil se je nacionalizem. Kazalo je na zoval izpuh zraka iz vhoda. Opisal ga je kot skorajšnjo katastrofo. Slovenci smo zadnjega ogromen steber belega dima, ki je nakazoval pol leta živeli v mehurčku, v plebiscitno od- obstoj večjega jamskega objekta. JKŽ-jevci cepljeni, samooklicani tvorbi znotraj skupne smo ob novici zastrigli z ušesi, posvetile so države. ZDA, EU in Sovjetska zveza nas tedaj se nam oči, saj se je obetalo zanimivo razi- sploh niso jemale resno. Silile so nas nazaj skovanje jame, ki se nahaja na terenu plitvega pod okrilje po našem mnenju krivične države osamelega krasa nad Ljubljanskim barjem. V – Jugoslavije, ki je decembra 1990 ob našem bližini najdemo še nekaj zanimivih jam: dve plebiscitu osuplo spoznala, da je Slovence znameniti jami v bližnjem kamnolomu, Du- izgubila za vedno. Naša stara domovina je ševo v sosednjem in ne nazadnje še sosednjo nato klavrno propadla marca 1991, ko sta se Partizansko jamo. Skratka, uspešen preboj Milošević in Tuđman sporazumela o delitvi ožine v Petrovi jami se nam je kar risal pred Bosne in Hercegovine (to je potrdil Marković očmi. Bili smo tako navdušeni, kot bi bili našli na haaškem sodišču kot priča v procesu proti sveti gral jamarstva. V prejšnjem tisočletju je Miloševiću leta 2003). Za vražji dogovor o 18

Iz domačih jam delitvi Bosne in Hercegovine takrat seveda žganica, čikov je bilo dovolj. Preoblačenje v nismo vedeli, vsi smo verjeli v mirno razdru- jamarske pajace je trajalo debeli dve uri, žvi- žitev. Vročega junija 1991 so bili jugoslovan- žgalo se nam je do amena. V nadaljevanju ske zvezne oblasti, Milošević, stare udbaške smo v rov končno spustili lojtrce in nato v struje in ne nazadnje vodilni general v vojski izmenah z macolo in topo špico nabijali po JLA do konca razdraženi in v zraku je bilo obeh rogljih. Roglja sta šla pa pa, a rov je slutiti grozeči vihar. Seveda se je oborožena ostajal preozek. Seveda da nam ne bo uspelo agresija na Slovenijo zgodila prav na dan z neuporabno špico razbiti celega navpične- razglasitve naše samostojnosti, 26. 6. 1991, ga brezna in seveda se nam ne bo uspelo zvečer ob slavnostni razglasitvi samostojne splaziti v vodoravni rov, poslikati zadeve in države. naslednji dan žeti aplavze na sestanku JKŽ v kleti bloka na Hrvatskem trgu. Petrova jama Istega dne, tistega vročega junija, smo se je smejala trem »junakom«, ki so v spopad trije JKŽ-jevci, resda nevede, da bo prišlo s seboj prinesli nerodno, topo, 70 cm dolgo do agresije JLA, izbrali za dan D preboja železno špico. vstopnega brezna Petrove jame. Po sredinem šihtu smo se trije komandosi – flegmatični Po izstopu iz jame smo si poklapano in s Tomo Petek - Vilca, JKŽ original Jani Mravlja studom čistili kombinezone, ki so bili prepo- - Mravljinc in zmešani pisec tega besedila – jeni s sluzjo kadavrov iz trdih polivinilastih napokali v rdečo katrco TL in se odpeljali vreč. Meni se je v tistem trenutku zmešalo, iz Ljubljane proti Lesnemu Brdu. V bližnji lotil sem se solo preboja v jamo, 20 m proč trgovini smo se založili z Union pirom v polli- od vhodnega brezna. Pod vhodom v Petro- trskih steklenicah, našla se je neka prozorna vo jamo se namreč na dnu strmega brega Pir, čiki in trije komandosi. Foto: Tibor Gedei 19

Iz domačih jam nahaja še drugi »vhod« iste jame, majhna na fronto prišlo prepozno, jamarske akcije je lisičina. Kot blaznež sem se zabasal v ta vo- bilo že konec, mudilo se nam je v Ljubljano, doravni rovček in se po dveh metrih plazenja kjer je že potekala proslava z velezabavo. uspešno zagozdil. Potreboval sem celo uro, Aleš je predlagal, da se v Ljubljano vrnemo da sem se rešil skalnega primeža in komar- po dolini reke Gradaščice, da vidimo še kaj jev, ki so mi parali živce. Zgoraj, pri vhodnem zanimivega sveta. rovu, sta ves ta čas ležala moja kamerada. Leže sta posrkala vso pijačo iz rjavk in ska- Kako preroško! V primeru, da bi se domov dila pol zavojčka cigaret. Medtem ko smo odpeljali po barjanski strani, mimo Brezo- modrovali o tem, da s seboj nismo prinesli vice, bi nas zaustavila vojska Teritorialne dovolj dobrega orožja za preboj fronte, je ne- obrambe, nam zaplenila avto in ga z mno- kaj začelo lomastiti nad nami. Pocvikali smo, gimi drugimi uporabila za cestno barikado. da nas ni izsledil kakšen medo, a na naše To se je v resnici dogajalo! Moji sodelavki so presenečenje se je izza grmovja prikazal Aleš spleli avto, ga uporabili za »zidak« barikade Lajovic. Režal se je kot pečen maček, v rokah in zgodilo se je res nekaj neverjetnega. Tiste- je imel dve, med seboj prekrižani, več kot ga večera se je pričel izpad tankov iz vojašni- 1,2 m dolgi železni špici, ki sta izgledali kot ce tankovske brigade na Vrhniki in njen avto dve zamolkli, skurjeni sablji iz Vojne zvezd. je bil pomečkan. Sploščili so ga je tanki JLA. Aleš je špici s kaljenima vršičkoma kot vroči Mi »Polhograjčani« smo zvečer veselo pili žemlji dostavil iz železničarske livarne, kjer pivo na vrtu gostilne Jelen, tam, kjer se da- je bil tiste dni še zaposlen. A strašno orožje je nes nahaja Rodizio do Brasil. Obkrožal nas je majhen milijon razposajenih ljudi. Nihče se Mravljinc si veselo maže kombinezon s sluzjo kadavrov. Foto: Tibor Gedei 20

Iz domačih jam ni zavedal, da je tedaj že potekala oborožena jaz. Stali smo pri vhodu v jamo in modro- agresija na komaj rojeno samostojno sloven- vali. Ceremonija pred jamo je spominjala na sko državo. Tisti večer sta agresorska armada dogajanje, ki ga je pisatelj Josip Jurčič opisal in zvezna milica začeli zavzemati slovenske v povesti O jami, po kateri se pride na oni mejne prehode, prav nad našo gostilno pa je svet. Stiški menihi so hoteli izvedeti, kaj v nastal oglušujoč hrup, saj so se pričeli nizki sebi skriva skrivnostna jama, ki se nahaja v preleti vojaških lovcev JLA nad prizoriščem bližini samostana. Nihče od njih si seveda ni proslave ob razglasitvi samostojnosti na Trgu upal noter, podložni kmet Kadunjčar, ki je bil republike. Bomb niso metali, a zadeva sploh v sporu z opatom samostana, pa se je bil za ni bila več hecna. Toliko o dogodkih ob prvi spravo z njim pripravljen spustiti v brezno. resnejši akciji v Petrovo jamo. Ni se bal teme in hudiča, ki naj bi bival v tisti luknji. S pogumnim Kadunjčarjem so Druga večja akcija se je napovedovala v se pogodili, da ga s pomočjo vrvi spustijo oktobru 1995. Vse upe smo polagali v Matijo v brezno itd. Tisti dan JKŽ-jevci v jamo ni- Zajca, novinca na klubu. Bil je slok fant, pre- smo vstopili. V dneh, ki so sledili, smo Dejan cej drobne postave. Nanj smo gledali kot na Hladnik, Matija Zajc in jaz iz jame končno darilo z neba, le on bi se lahko splazil skozi izvlekli vse kadavre in polivinilaste vreče. ožino. V petek, 7. 9. 1995, smo se brez ja- Teren je bil tako pripravljen za veliko akcijo. marske opreme masovno odpravili k Petrovi jami. Ogledne akcije smo se udeležili Matej Za dan D smo izbrali 21. 10. 1995. Z rde- Mihailovski, Dejan Hladnik, Milan Hočevar, čo Lado smo se iz Ljubljane odpeljali Igor Sandi Horvat, Matija Zajc, Mojca Opara in Perpar, Matija Zajc in jaz. Med potjo smo Prijazni prinašalec Aleš Lajovic s svežima sabljama iz livarne Vojna zvezd. Foto: Tibor Gedei 21

Iz domačih jam pobrali še Luko Kronnegerja, vitkega, precej bližnjih dreves ni več šelestelo. Nastala je streniranega člana našega kluba. V jamo smo tišina. Na cestah ni bilo nobenih tankov. Po vrgli lojtrce, ambiciozni Luka je poskusil prvi. zraku niso letela vojaška letala. Vladal je spo- Zadrževali smo dih, čas se je vlekel, Luku kojen mir in visoko na nebu so kot niti ča- na koncu žal ni uspelo. Brez besed smo sta- robnega pajčolana viseli chemtraili, znanilci li pred vhodom, vse je utihnilo, nenadoma neke nove dobe, nekih novih časov neumnih je nad nami pričelo lomastiti. Prikazal se je zarot in nevidne civilizacijske spremembe, ki Aleš Lajovic. Prišel je od nikoder, v rokah ni sta jo sprožila operacijski sistem Windows imel špic ali česa podobnega. Izvedel je za 95 in z njo nevidni svetovni splet – inter- Lukov poraz in obmolknil. Vsi skupaj smo net. Danes se zavedamo, da smo priča naj- sklonjenih glav molče stali v krogu, čez mi- večjemu zbližanju narodov planeta Zemlje in nuto pa izpod obrvi usmerili pogled v Matijo. največji spremembi besedilne zavesti ter da Ta je globoko vdihnil, stopil k vhodu in še smo doživeli največji kulturni, sociološki in za trenutek postal. Zavedal se je, da rešuje ekonomski preobrat naše civilizacije, ki mu problem tisočletja. Nato se je počasi spustil ni para v celotni zgodovini človeštva. Noro, po lojtrcah. Čas se je zaustavil. V izmenah res je težko doumeti, kaj smo ob vdaji pri smo se v rov za njim posamično spuščali tudi Petrovi jami v resnici doživeli! ostali in ga vzpodbujali. Žal podvig ni uspel in Petrova jama je vnovič premagala JKŽ. Od takrat do danes se je tudi Slovenija precej spremenila. V začetku leta 1992 je Kar naenkrat je sredi gozda prenehal pi- postala mednarodno priznana država. Svo- hljati blag vetrič. Porumenelo listje na vejah jo suverenost smo si nato s priženitvijo k Menihi JKŽ in Kadunjčar, levo zgoraj vhod v Petrovo jamo. Foto: Tibor Gedei 22

Iz domačih jam EU leta 2004 že malo odbrusili, nekdanjo bingljamo doma, denar prihaja od nikoder. zvezno prestolnico Beograd smo na bolj Trdijo, da je inflacija zgolj 5 %, vsi pa se zdrav način zamenjali za Bruselj. Nezdravi čudimo vrtoglavemu dvigovanju cen. Upam, YU drogi, pivo in čike, smo že v devetde- da se zadeve ne sfižijo in da nikoli več ne setih zamenjali za pitje kave – brez kajenja doživimo podobnih dogodkov, kot sem jih cigaret seveda. Leta 2007, tik pred uvedbo opisal v začetku tega besedila. Pa bodi do- evra, je bila kavica vredna 80 tedanjih to- volj o vsem tem, v naš Bilten sodijo le teme, larjev, nedolgo zatem je preračunano veljala ki se ukvarjajo z jamarsko problematiko in 250. Z denarjem bodo tudi v prihodnje še zanimivimi jamarskimi prigodami. težave, saj denar ostaja sveta vladar in vla- dar je lahko le en sam. Danes čez lužo v Ob koncu tega prispevka bi rad zapisal ZDA za ceno nič natisnejo 120 milijard sve- še sklepno misel o Petrovi jami. Preboj ožine žih dolarskih bankovcev na mesec in s tem vertikalnega rovčka nam v devetdesetih letih posredno siromašijo svet, predvsem države, prejšnjega tisočletja žal ni uspel. Pri tem bi ki imajo svoje domače nerentabilne valute se zagotovo lahko bolj potrudili. To so bili vezane na dolar. Denar tiskajo zato, da se romantični časi, ko se je po jamah še svetilo s jim ne razsuje delniški trg, saj banke danes karbidovkami, redkih ožin pa smo se lotevali ne ponujajo nobenih obresti za vloge in že z macolami in dleti. Druge metode so bile za zaračunavajo stroške za ležarino. Evropa ne tisti čas nedopustne in nemoralne do Nara- zaostaja pri tej raboti. V šahu nas drži covid, ve. K sreči hiltija še ni bilo na sceni. Danes mnogo ljudi sploh ne hodi več v službe, vsi se lahko pošalim za nazaj: Petrova jama je postala problem prihodnjega tisočletja.  Luka Kronneger cvika, da ga bo Igor Perpar z gipsom na nogi nabil skozi ožino. Foto: Tibor Gedei 23

Iz domačih jam Kadavraste prijateljice v Petrovi jami Peter Gedei P ogled na polivinilne vrečke, polne ne- Verjetno smo še pred četrtkovim sestan- kih nedoločljivih ostankov nekoč prav kom izvedeli za novico neverjetnih razsežno- živahnih živih bitij, mi še danes ne gre iz sti. »Petrova jama je odprta! Jerko je prišel glave. Ne vem, kolikokrat smo zrli tja dol v skozi in jama gre naprej.« Kot majhni otroci razpoko, ki se je po nekaj metrih razprla v smo se veselili darila, ki ga je s trudom izpe- kolikor toliko spodobno velik prostor, da si ljal Jerko, večinoma sam s svojo vztrajnostjo lahko vsaj dostojno zrl v naslednjo nepre- in nekajkrat z Erzovo pomočjo. Nemogočega hodno luknjo. Vrečk, ki so se tu nahajale, problema se je lotil sredi marca 2004 in ga v si se izogibal kot hudič križa. Vsak dotik je osmih akcijah končno uspel razrešiti. Zadnja predstavljal potencialno nevarnost, da se je potekala v sredo, že v prazničnem vzduš- bo vrečka razpočila in bo iz nje, kot v filmu ju dneva OF, v četrtek se je odvijal klubski Alien, izskočila kadavrska pošast. Le tu in tam je iz polivinilov zevala kakšna kost ali Pisana druščina pred vhodom v jamo leta 2004. pa kos še precej dlakaste noge nedoločljive Foto: Peter Gedei živali. Nobenega pa seveda nikoli resnično ni zanimala podrobna vsebina. Vsak je želel čim prej ven iz tega obupnega prostorčka, dovolj sta bila le pogled in streznitev, da tu skozi se pa res ne da. Po prvih neuspelih poskusih v 90. letih, ki jih je Tibor opisal v prejšnjem prispevku, je jama le dobila pravega nasprotnika. V novem tisočletju se je klubskemu članstvu pridružil zagnani Jernej Petrovčič - Jerko, ki je, kot že marsikdo prej, prestopil iz jamar- skega društva Matica Ljubljana k bolj prija- znim železničarjem. Jerkov jamarski rajon je predstavljala bližnja okolica njegovega stalnega bivališča na Stari Vrhniki, kjer je v kratkem času preveril večino zagonetk in se kalil kot član sanjske trojke Ferran-Golob- -Petrovčič. Ali se je pogovor o Petrovi jami začel na klubu ali pa se mu je jama že prej prikradla v misli, ne vem, kar v bistvu sploh ni pomembno. Bistveno je, da je s svojo voljo nadaljeval tam, kjer s(m)o vsi odnehali. V majhnem prostorčku pri kadavrastih prija- teljicah pred neprehodno ožino. 24

Iz domačih jam Erzo v širjavah Zgornjega meandra. Foto: Peter Gedei dan veselja, sobota pa je že bila rezervirana V iskanju prehodov. Foto: Peter Gedei za prvo spoznavanje s skrivnostno razpoko. Zbrala se nas je pisana druščina, vsak je bil veliki kot avtobusi, vsak detajl je predstavljal na svoj način povezan z jamo. Nekateri smo navdušenje nad novim odkritjem. Le kaj se jo tipali že dobro desetletje nazaj, drugim je skriva za vogalom? Je spodaj prehod? Se bo vzela ogromno časa pa vanjo sploh še niso treba uleči kar v tole blato? vstopili, tretjim pa je bila že sama zagone- tnost dovoljšen razlog, da gre v jamo čim prej. Ko sem po labirintu prehodov prispel do Zgornjega meandra, se je iz njega ravno vra- Nekaj vrečk se je še vedno tiščalo prve čala Jerkova ekipa, rekoč, da se jama tam razširitve, ostale pa so z Jerkovo pomočjo neslavno končale na dnu razširjene razpoke. Pred padcem so še zadnjič obliznile sveže razdejano skalo, nekateri ostanki pa so se držali ostrih in še neobrušenih skal kot okra- ski novoletne jelke. Teh si se med spustom upravičeno najbolj bal. Le predstavljal si si lahko, koliko bioloških kultur se je skrivalo v njih in kaj bi lahko storile tvojemu telesu. Po nekaj metrov globoki cevi je pred nami zasijal večji prostor in končno smo vstopili v težko pričakovano Petrovo jamo. Naključ- no naloženi skalnati bloki so se nam zdeli 25

Iz domačih jam V Meandru zelenega gamsa. Foto: Peter Gedei Jerko na Sipinah. Foto: Peter Gedei konča. »Pa ste vse pogledali?« »Vse,« je bil izognili. Mislili smo, da bomo to postorili kratek Jerko. Je to res konec? Prehod v spo- naslednjič, pa se je ta »naslednjič« čeda- dnji del meandra je bil za človeka definitivno lje bolj izmikal. Kot da bi nam prva akcija preozek in tudi sam meander ni dajal vtisa ponudila vse, je do druge prišlo šele de- širokega prostora. Očitno se nas je Petrova cembra, a ni prinesla bistvenega napredka. jama s to optično iluzijo zopet želela otresti, Voda je bila enako visoka, merilni komplet a se nismo dali. Če se spodnjega meandra je obležal na klubu, pa tudi vse misli in lotiš malce od strani, se čudežno razpre in energije tistega časa so bile usmerjene v te, resda v malce stisnjeni maniri, spusti do Ferranovo bužo in okoliške jame. Petrovo glavnega rova. Končno nagrada za Jerkov jamo smo zato pustili za takrat, ko ne bomo trud! Sipine, vijugast rov s fasetami, kapnik vedeli kam iti in ko bo primerna suša, kar Briljant in pa vodni tok, ki je odtekal v če- sta bila odlična izgovora, da nam ni bilo dalje nižjem in ozkem rovu. Z Jerkom sva se več treba preverjati vsebine vrečk ter ležati vanj zapodila, »dokler je pač šlo«, in ker sva v blatu in vodi. Do menjave generacije, ki za glavnega krivca najinega napredovanja se je ukvarjala s Petrovo jamo, je prišlo že proglasila visok vodostaj, sva z dobro mislijo proti koncu naslednjega leta, nastop nasle- o »jami, ki šiba«, svoje plazenje zaključila. dnje ekipe pa se je zgodil skoraj desetletje kasneje. To so že časi, o katerih boste lahko Je kdo od nas takrat pomislil, da bo jama prebrali v naslednjem članku, v katerega skoraj dvajset let čakala na svoj načrt? Že sodi tudi finale moje zgodbe. na prvi akciji smo se temu opravilu uspešno 26

Iz domačih jam »Z Jerkom sva sklenila, da bova tu zaključila.« Foto: Peter Gedei Se še spomnite vrečk z začetka pripove- di? Še so tam in vsebina še vedno pronica, mehča zemljino, se združuje v majhne luži- ce in skrbi za biološko raznovrstnost jame. Med vračanjem iz akcije, ko sva s Tiborjem predzadnji generaciji pokazala, kje in kako smukneš v spodnje dele, so me v vhodni razširjeni cevi čakale le še kadavraste pri- jateljice. Kljub počasnemu in spoštljivemu premikanju mimo njihovega zadnjega po- čivališča sem z mikroskopsko neprevidno kretnjo sprožil majhen pljusk biološko pestre lužice, ki me je zadela naravnost v oko. Pač, malo obrišeš, pa je, a prijateljice so vseeno želele več časa prebiti z mano in mi povzro- čile hudo infekcijo očesa. Scenarij nočnih mor tiste noči se je gibal od črvov, ki grizejo človeka v živo meso, do razpadajočega tkiva na vseh okončinah. Na srečo je jutro postre- glo le s temno rdečim očesom in urgentnim obiskom oftalmologa in ja, antibiotik je po- magal.  Drekasto obarvana Jerko in Ljubo po akciji. Foto: Peter Gedei 27

Iz domačih jam Vsi načrti Petrove jame Janez Jaka Cerar O dolgi in pestri zgodovini raziskovanja manj utrjenih članov ekipe. Jama je pokazala Petrove jame ste si lahko nekaj prebrali zobe in (ker nismo matičarji) na neki točki že v predhodnih člankih. Po preboju v spo- ni preostalo drugega, kot da se vso energijo dnje dele bi človek pričakoval, da je večina usmeri v varen in kar najmanj travmatičen posla opravljenega in izdelava načrta samo povratek vseh udeležencev na površje. Ker je še gola formalnost. Izkaže se, da je vse prej bilo vendarle treba izmeriti še precej jame, kot to. Vprašanje, ali obstaja še kaka jama v se je namesto takojšnje izdelave načrta ča- zgodovini kluba, ki smo jo tolikokrat merili kalo na naslednjo meritveno akcijo. Tako so s tako malo učinka. meritve potrpežljivo čakale v tabelarični obli- ki, spomin na dejanski potek jame pa je ne Da se zgodi tudi najboljšim, kaj hitro spo- tako počasi bledel. Na žalost je tako, da se s znamo, če začnemo kar s prvim s seznama povečevanjem časovne odmaknjenosti lastne osmoljencev Petrove jame. Jeseni 2005 se je meritve in skice zdijo vedno bolj podobne ab- prvič merjenja lotila številčno močna ekipa z straktni umetnosti. Jama je ostala brez načrta. Miho Stautom na čelu. Izmerili so že soliden del jame, ki pa z napredovanjem postaja ve- Od tega neuspeha si je klub lizal rane dno tesnejša. Premo sorazmerno s to okoli- skoraj polno desetletje. Potrebno je bilo po- ščino se je gibalo tudi razpoloženje nekaterih čakati na svežo, neobremenjeno generacijo Pri Briljantu v rovu Briljantina. Foto: Peter Gedei 28

Iz domačih jam Vrhunsko blato v začetnih ožinah. Foto: Peter Gedei jamarjev. Največ veselja za zaključevanje pro- bili, starejši člani pa so stopnjevali opisovanje jekta je pokazal Jaša Zidar, ne dosti manj pa tega markantnega stalagmita do točke, ko se Anja Kos. Leta 2015 smo tako ponovno začeli ga je oprijelo rahlo porogljivo ime Briljant. obiskovati Petrovo jamo. Merili smo kar spro- Nekako smo se vsaj pretežno uskladili, da na ti, kar je bila verjetno napaka, saj smo se ob kaj tako impozantnega pa verjetno le nismo prvem obisku precej lovili z iskanjem vhoda naleteli, tako da sta se ob naslednji akciji in potekom nadaljevanj. Zataknilo se je tudi aktivirala brata Gedei in pokazala mladini, z iskanjem prehoda v spodnje dele, tako da kako se stvari streže. se je zdelo, da je stara garda le malo preti- ravala z oceno dolžine jame. Da to ne drži, V naslednjih akcijah sta se s požrtvovalno- so pričali zmedeni pogledi ob vprašanju, ali stjo izkazala predvsem Jaša in Anja. Če je bilo smo prišli do kakega velikega kapnika. Mne- treba, sta se do jame vsak s svojega konca pri- nja so bila deljena, neki kapniki so vendarle peljala kar z javnim prevozom. Dogodivščin ni manjkalo. Nekoč je Jaša doma pozabil škornje Ožina višine »ene dobre Ecrinke« v pritočnih delih Briljantine. Foto: Peter Gedei 29

Iz domačih jam Tibor preizkuša vzdržljivost platnenega kombine- Na začetku leta 2018 smo vendarle zmo- zona v odtočnem delu Jarakače. Foto: Peter Gedei gli še eno akcijo, na kateri smo popolnili kolekcijo. Ko je končno prišel čas, da se vse in prehodil jamo v mestni obutvi (ter seveda skupaj pretvori v načrt, je postalo hitro ja- potem z isto, mokro obutvijo preživel tudi celo sno, da iz parcialnih meritev ne bo možno pot domov). Avtor teh vrstic si bo zapomnil sestaviti celote, ki bi verodostojno odražala prednovoletno ležanje v potočku proti koncu dejansko podobo jame. Treba bi bilo začeti odtočnega meandra z nenavadnim občutkom spet iz nič. Razumljivo smo bili vsi udeležen- švohosti, ki se je kasneje izkazal za uvodne ci predhodnih akcij precej poparjeni. Jama se takte sedemdnevne virozne vročine. Koliko- je tako zapisala v kolektiven spomin kot kraj krat smo v tistem obdobju jamo merili, je nesrečnega imena, kjer smo si vedno znova pravzaprav težko reči. Vsekakor je bilo akcij polomili zobe. Kot taka je leta 2019 pristala vsaj deset. Vsake toliko se je kak kos meritev na klubski tabli »most wanted« z nagradnim izgubil, verjetno je bilo kdaj tudi težko do- skladom nedefinirane ezoterične alkoholne ločiti, na kateri točki smo prejšnjič končali. pijače – v elitni družbi Večnega pihanja, Fr- čafele in ostalih klasik. Proti koncu leta 2016 naj bi končno imeli vse meritve, pa nam jo je zagodel veseli de- Glede na ta dolgi uvod se zdi kar malo ne- cember. Del meritev je domnevno v zgodnjih spoštljivo, da smo pri iskanju bližnjega cilja jutranjih urah brez lastnika nadaljeval svojo za kratko popoldansko akcijo 25. novembra pot v taksiju. Navdušenje nad še enim mer- 2021 izbrali ravno Petrovo. Načeloma si ni- jenjem ravno najožjih delov na koncu jame smo zadali ambicioznega cilja, da bi izmerili je celo leto 2017 vztrajalo na minimumu. K celo jamo, potek akcije pa je nakazoval, da temu je prispevalo tudi dejstvo, da vsak, ki smo učinkoviti, vztrajni, predvsem pa brez je bil kdaj v Petrovi, potrebuje nekaj časa, ure. V postavi Yana Bilynets, Erika Koza- da pozabi, da skromne dimenzije in stoječa mernik, Petra Pavšič in moja malenkost smo voda stvar naredijo malo manj zabavno od vztrajali, dokler smo lahko, in proti vsem pri- pričakovanj. čakovanjem v devetih urah na horuk izme- rili veliko večino človeku prehodnih rovov. Uspešno smo izpeljali še drugi polčas, kjer so bile zopet ključne sveže moči v obliki Erike, ki se je izredno potrudila s skrbnim čuva- njem meritev in pa navsezadnje s prelitjem izmerjenega na papir. To bi lahko bil tudi konec zgodbe, a nič v zvezi s Petrovo nima enostavnega linearnega poteka. Šele precej kasneje smo izvedeli, da je bila le teden dni pred nami na delu konkurenčna ekipa, ki je izmerila vhodne dele in s tem resno konku- rirala za razpisano nagrado. Nič ne bo, Jaša! Kljub temu da se nekako le zaključuje ta epopeja, pa bo Petrova v bližnji prihodnosti še poskrbela za kakšno zgodbo. Glavni izziv ostaja do konca izmeriti odtočni rov in na- pasti povezavo z bližnjo Partizansko jamo. Se beremo torej v naslednjem Biltenu!  30

31

Iz domačih jam Iz Šnopčkarja do Slive Miha Staut K onec avgusta ali začetek septembra, ko poskrbi, da akcije ne odkorakajo v zgodo- se nas večina slovenskih povprečnežev vinsko pozabo. že vrne z dopusta in se resnejši jamarji že podajo z gorskih taborov v dolino, je običaj- Jama je sedaj že tako dolga in tako daleč, no ustrezen čas za obisk Ledenke. Takrat je da akcije praviloma načrtujemo preko celega namreč verjetnost za pridobivanje sotrpinov vikenda. V petek na nek način dostopimo velika in poletno vreme še vztraja. Žal je bilo čim bližje jami, sobota je rezervirana za glav- poletno vreme leta 2021 karseda muhasto no akcijo in nedelja za kakšno drobnarijo in in v takem slogu je vztrajalo tudi v vikend povratek. Pristop in povratek se žal kažeta 28. in 29. avgusta, ko se je tudi zame odpr- kot glavna ponora precej omejenega časa. la časovna reža, v katero sem lahko vtaknil Od bivaka v jami do doma tako Koprčan akcijo. Že pred poletjem sva se z Benkom porabi osupljivih 12 ur. mlajšim dogovarjala za skupni obisk jame. Čas hitro teče tudi za študente, a je bil konec Konec avgusta cesto na Vogar žal še ve- avgusta končno primeren tudi zanj. Na moje dno zaračunavajo. S težko jamarsko opremo veliko veselje je na tokratno akcijo prigla- in nepredvidljivimi ter neobičajnimi časov- sil svojo prisotnost še Peter Gedei, ki vselej nicami je malo upanja, da bi nam avtobus, ki pelje do planine Blato, lahko kakor koli pomagal. Zato smo požrli slino in izvlekli Gasilka tokratne ekipe pred Bregarjevim zavetiščem. Foto: Peter Gedei 32

Iz domačih jam Povsem odstrte noge viševniške čarovnice. Foto: Peter Gedei listek iz avtomata pri zapornici nad Staro Sproščeno gibanje v BB pajsažah. Fužino. Zadnji del ceste do parkirišča pod Foto: Peter Gedei Pršvicem in prvi del poti se vse bolj spreminja v obsežen golosek, prepreden z gozdarskimi vlakami. Zato je bila vožnja z mojim ubogim, ceste vajenim starčkom še toliko bolj previ- dna. Že v trdi temi smo si oprtali nahrbtnike in skozi pršenje obrobja sicer močnejše ne- vihte okrog 23:00 prispeli do Bregarjevega zavetišča, kjer smo prenočili. Upanje na jasno jutro je zbledelo takoj, ko smo iz Bregarjeve depandanse pomolili nosove v deževno in hladno jutro. Tudi za- radi tega posebne volje po premiku v jamo nekaj časa nismo kazali. Šele okrog devetih smo, da bi dokazali jamarsko trdoživost, po moško vstali in se skozi mokro travo, a suho ozračje končno odpravili delu naproti. Trend izginjanja ledu v jami se od zadnje- ga pomladanskega obiska ni obrnil. Pomlad je sicer bogato okrasila Vhodno dvorano s sezonskim ledom, ki pa je do konca avgusta večinoma že izginil. Starejši led neminovno 33

Iz domačih jam Edijev natančno usmerjeni udarec. Uspešno nudenje prve pomoči. Pacient zado- Foto: Peter Gedei voljen, reševalec še bolj. Foto: Peter Gedei izginja. Na prepihu bolj izpostavljenih legah mišice. Z izkupičkom smo bili posledično hitreje, v zatišnih kotih pa počasneje. kar zadovoljni. Poleg tega se je na povratku obetala še okrepitev v obliki špice. Peter še ni obiskal rovov, ki se skrivajo za BB pajsažami. Odkar sva z Robertom Rehar- V ležernem ritmu smo nadaljevali proti jem pajsaže sklestila, da si ne zaslužijo več bivaku do zadnjega 15-metrskega poševnega svojega imena, tod poteka glavna pot v globi- brezna, kjer sva se z Edijem odločila počakati no. Pomudili smo se z nekaj foto pritiski bre- Petra, ki je nekoliko zaostal. Spustil sem se zna Zloba in Tretjega pokojninskega stebra, v pod stopnjo, Edi pa je čakal zgoraj, in ko je katerem je kapniškega okrasja toliko, kot ga zaslišal Petra, je pričel z vpenjanjem za spust. ne premore ves preostanek Fužinskih planin. Slišal sem, da je v brezno odvalil nekaj ka- menja, a nisem bil preveč zaskrbljen, saj sem Naslednji postanek je bil v Mlečnem me- stal precej vstran. Pa še razpoka, ki se odpira andru, kjer smo nerodni prehod do zračne na pol višine brezna, ponavadi pogoltne vse, prečnice želeli oklestiti na ljudsko širino. Žal kar pada navzdol. Sekundo kasneje me je ne- se je na mestu izkazalo, da pakiranje zadnjo kaj zazibalo, da sem skoraj padel, in začutil sekundo ni koristno, saj sem pozabil enega sem ostro bolečino na levi strani nosu. »Au! izmed ključnih delov opreme. Na razpolago Jebemti, kamen me je zadel! Pridi dol, da nam je ostala le zvesta kilogramska macoli- pogledaš, kaj je.« Benko je bil takoj pri meni. ca, ki pa v ozkem meandru še nikoli ni se- Medtem sem tudi sam ugotovil, da je poškod- gla do želenega zamaha. Še dobro, da so jo ba prisotna, saj mi je iz nosnice kapljalo kakor poganjale z mladostno krvjo napete Edijeve 34

Iz domačih jam iz starinske pipe. Edi si me je ogledal, našel Tloris izmerjenih delov nad Šnopčkarjem prvo pomoč, mi podal toaletni papir in našel (obarvano rdeče). nekaj sanitetnega lepilnega traku. Papir je šel v nos, lepilni trak pa nanj. Po desetih minu- tah z glavo, nagnjeno nazaj, se je krvavitev toliko ustavila, da smo lahko nadaljevali do dve minuti oddaljenega bivaka. Presoja stanja je nekako nagnila kazalko na akcijo. Med pregledom bivak opreme pa nas je z grozo doseglo spoznanje, da se pa- kiranje zadnjo minuto prav zares ne izplača, saj sem doma pozabil tudi gorilnik. Med go- milami hrane, ki je bila skladiščena v bivaku, smo bili primorani žuliti suho in mrzlo s se- boj prineseno hrano ter piti neogreto ledenko z dodatkom isostarja. Razlogov za posedanje je tako zelo kmalu zmanjkalo. Cilj tokratne akcije je bil natančneje pre- gledati, izmeriti in poslikati rov, do katerega sem na zadnji akciji junija splezal z Matjažem Božičem. Rov se nahaja v drugem kaminu nad Šnopčkarjem in se verjetno spaja s Krav- jim balom, do katerega se pride skozi prvi kamin. Če je Kravji bal prava podrtija, za ta rov ni prav jasno, kako da se še ni povsem zarušil. V Strašno brezno, ki se odpira nekaj deset metrov vstran od dostopnega kamina, preprosto nismo upali. Smo pa skozi izmero odkrivali nove in nove razsežnosti tega rova ter ga čisto zares povezali s Kravjim balom. Na drugi strani nas je čakalo še tretje neraziska- no, razsežno in nevarno brezno. V tega smo se po premisleku vendarle spustili, saj so se na- prej nakazovali kar impozantni prostori. Jama se spodaj cepi na več strani. Navzdol kmalu pridemo do meandra z aktivnim vodotokom, ki pada v široko brezno. Na podlagi načrta smo kasneje ugotovili, da gre najverjetneje za vodo, ki pada v Šnopčkarja. Rova navzgor nismo raziskali, saj je ura že preskočila polnoč in tudi fizična in duševna utrujenost zahtev- nega premikanja skozi podrte rove nas je vse bolj načenjala. Zaželeli smo si topline spalk. Zato smo jo odkurili do bivaka, pojedli, kar je vsakdo pač imel v transportki, si postavili še 35

Iz domačih jam Kaotično stanje na vrhu kamina. Foto: Peter Gedei drugi šotor in navili uro za 8:30. Drugo jutro Iz jame smo prišli ponovno v ploho, ki smo pojedli še zadnje drobtine iz blatnih vrečk pa na srečo ni trajala predolgo. Pomudili ter okrepljeni s špico odrinili proti Mlečnemu smo se na planini Viševnik na čaju ter ob meandru, kjer smo se v zmernem nabijaškem podarjeni večerji poročali Pacu o odkritjih in ritmu ogrevali še tri četrt ure. Blok je popustil. peripetijah. Hvala, Pac! Domov sem ponov- Prihodnjič ga bo treba s škripčevjem odmakni- no prišel prepozno. Ampak tako z Ledenko ti, da ne bo v napoto. preprosto je.  Naslednji dan smo lahko občudovali povsem spremenjeno krajino. Nekoč bogata z gozdom tokrat spominja na ostanek neke bitke. Foto: Peter Gedei 36

Iz domačih jam Raziskave 2020–2022 Janez Ferreira Stražišar O d zadnjega Biltena se je cel svet moč- za katero je laser pokazal čez 10 m dolg pro- no spremenil in na žalost ne na boljše. stor! To ožino sem prebil 21. marca 2020 in Pandemija nas je zajela in vse, kar je sledi- skoznjo sva bila prvopristopnika moj komaj lo, je vse nas močno zaznamovalo. Veliko triletni sin in jaz. Za ožino se je odprla za- je tudi odvisno od tega, kako gledaš stvari, sigana dvoranica, na koncu katere je nizek kako si občutljiv in kako si znaš narediti. Se prehod v končno dvoranico, ki se konča s boš sklonil ali se boš zlomil? Se boš uprl ali fosilnim rovom, zatrpanim s suho ilovico. se boš vdal? Oblike rova kažejo na tipičen požiralnik. Naprej bi bilo treba kopati. Kljub jezi, ki sem jo čutil (in še čutim) Sinček je užival, jaz še bolj in Ja-Ma mi do oblasti zaradi popolnoma nesmiselnih bo za vedno ostala v spominu. protikoronskih ukrepov (in drugih stvari), Sem pa leta 2021 tudi začel hoditi po no- ki jih nikakor nisem mogel razumeti, sem si vem terenu okoli planine Vodični vrh (spet vseeno naredil lepe spomine v tem obdobju. nad Bohinjem) in tam našel šest lepih vhodov. Tudi jamarske seveda. Ker sem upornik po Na žalost me je zima prehitela in raziskave duši, me nobena občinska meja ni ustavila, morajo počakati, da sneg skopni. O tem boste upošteval sem le smiselne ukrepe in tako sva brali čez dve leti, če bo Bog hotel.  večinoma z Anjo raziskala in registrirala 28 jam med Matarskim podoljem in Suho kraji- V jami Ja-Ma. Foto: Janez Ferreira Stražišar no. Kot vedno ni nobena dosegla dolžine niti 100 m, razen Gamsovega hladu nad Bohi- njem. Tudi možnosti nadaljevanj ni v nobeni razen spet v teh nad Bohinjem. V teh zadnjih dveh letih sem pa raziskovanju posvetil manj časa. V življenju niso samo jame in novi me- tri. Sploh zame ne, ker sem hedonist in v jame hodim večinoma s svojo hedonistično punco. Zase govoriva, da sva hedonistična jamarja. Za naju je npr. kaninska scena čisto preveč sado-mazo, preveč safr, čeprav je za druge viagra. Rada jamariva, rada razisku- jeva, najraje pa uživava. Od teh mojih softcore raziskav mi bo pa ena jama ostala posebej v spominu. To je jama, ki zaznamuje začetek jamarjenja s si- nom, in to jamo sem poimenoval prav po naju: Ja-Ma (Janez-Matija). Gre za 36 m dolgo vodoravno jamo, ki sem jo odkril januarja 2020 pri Kalcah. Na koncu vhodnega dela (ki je bil prekratek za registracijo) sem opazil neprehodno ožino, 37

Iz domačih jam Teren severno od Rodice Janez Ferreira Stražišar K er sem vsako leto med poletjem preži- mogla dolgo pregledovati. Skladno z napo- vel nekaj dopusta v Bohinju, sem začel vedjo se je vreme začelo slabšati, začelo je tudi lidarsko pregledovati okoliške terene. grmeti in odločil sem se za umik. Najbolj mi je padel v oči teren severno od Rodice. Bilo je ogromno »hudih« lidarskih Ker je bil res obetaven teren, sem se vrnil točk, pa nobenih registriranih jam. Nisem se na dan, ko je bilo v Podnanosu izmerjenih pa zavedal pravega potenciala tega območja. 40,6 °C in na Babnem polju 35,5 °C, tj. 3. av- gusta 2017. Imel sem pa močnejšo ekipo: to- Prvič sem šel leta 2017. Izbral sem sever- krat so bili zraven Anja Kos, kužka Soni in no pobočje Kopice, ki je še v bukovem gozdu Sisi ter merilec disto, ampak še vedno brez in relativno lahko dostopno. Največ točk je vrvi. Najprej smo šli do Matijevega lepega sicer bilo za hribom, a sem vedel, da bom brezna. Ker nisem vedel, kdaj se bom spet imel težave z rušnatim svetom. Bil sem mo- vrnil in dejansko spustil v jamo, in kot da bi tiviran, poln radovednosti in upanja. Se mi slutil, da bodo matičarji tukaj hodili dve leti pa niti približno ni sanjalo, da bodo dve leti kasneje, sem se odločil meriti (in registrirati) kasneje matičarji začeli hoditi tja. Še manj brezno z vrha. Vedel sem, da se tako ne dela, pa, da bodo našli vse to, kar so našli … Jaz ampak rekel sem boljše, da čim prej oddam, sem pa na tem območju našel in registriral da je »za ziher«, pa potem v miru pridem komaj šest jam, od katerih imate le dve še nazaj raziskovat. Merilec je pokazal 26 m nadaljevanje. To sta Matijevo lepo brezno globine. Z ekipo smo šli naprej do naslednje (kat. št. 12.584) in Gamsov hlad (kat. št. točke, ki se je izkazala za še eno brezno z 14.056), ki ju bom podrobneje opisal. velikim in lepim vhodom. Disto je pokazal Matijevo lepo brezno 16 m. Tudi to sem izmeril in registriral z vrha. To je Brezno zibajočega drevesa (kat. Odkril sem ga 11. julija 2017 na prvi akciji št. 12.578 ). Vročina je pritiskala in smo se na tem terenu. Vhod se odpira v lepem buko- potem raje spustili k jezeru. Naslednjič pa vem gozdu na veliki izravnavi oz. polici, ki jo s štrikom, sem si rekel. Ni me pa kaj dosti tvorijo apnenčasto-dolomitni skladi Kopice. skrbelo, da bi drugi jamarji začeli sem hoditi, Na takih policah se med skladi odpira večina in sem raje dal prioriteto raziskavam na Ma- vhodov, ki sem jih našel tam okoli. Velik in tarskem podolju. Tukaj sem se močno uštel. spektakularen vhod z naravnim mostom me je navdušil, in ker je bila prva dobra najdba Nato pride leto 2019. Z najnovejšo teh- po njegovem januarskem rojstvu, sem bre- nologijo oboroženi matičarji odkrijejo in od- zno takoj poimenoval po svojem sinu Matiju. krivajo planino Poljana in padajo kilometri Brezno sem ocenil na dobrih 20 m. Najprej novoodkritih rovov. Tudi lidar je boljši in vi- lijakasto, proti dnu se je pa videlo, da se raz- dijo se nove točke. Moram nazaj gor, moram širi. Tudi sneg sem videl na dnu. Bil sem sam v Matijevega … s kužkom Sonijem, tako da nisem niti imel opreme za spust in sva šla raziskovat okolico. 28. julija 2020 se z Anjo Kos končno Teren okoli brezna je močno zakrasel, polno spraviva tja gor. Tokrat z vso opremo, tudi je ugrezov, lukenj in kvazi jam, ampak nisva vrtalnikom. Med vzponom spotoma skoraj slučajno najdeva Gamsov hlad, ampak o njem bom pisal kasneje. 38

Iz domačih jam Pri breznu se odločim za spust mimo na- slabe volje, ampak dovolj trmast in odločen, ravnega mostu, ki izgleda najbolj direkten, da poskusim še enkrat z druge strani (druga- ampak to je napaka. Stene so tako krušlji- če verjamem v to, da če te jama zavrača, ne ve, da nikjer ne morem narediti oz. zavrtati smeš vztrajati). Na tej strani je skala dobra sidrišča, pa še nevarno je. Vrnem se na rob in vrtam brez problema. Pri drugem sidrišču se vozel kladiva odveže in pade mi v brezno … obup. In kako bom zdaj nabijal fiks? Na srečo sem pri polički in hitro najdem kamen, s katerim mi uspe dokončati sidrišče. Že od te točke imam zelo dober pogled na celotno brezno in povsod izgleda obupno zaprto in zasuto brez najmanjšega suma, da bi bilo kje nadaljevanje. Najraje bi splezal nazaj, ampak kladivo je spodaj, svoje opreme pa ne puščam. Spustim se torej v brezno. Pri- stanem na sneg nekaj metrov nad dnom in takoj najdem kladivo. Lahko bi šel isti hip nazaj gor, pa nekako me vseeno vleče čisto 39

Iz domačih jam Vhod v Matijevo lepo brezno. Foto: Janez Ferreira Stražišar do dna. Izpnem se z vrvi in se spustim po naša dohtarca Ana Cigoj. Namen akcije je snegu do najnižje točke. Kot že prej videno bil spust v »nove dele« Matijevega lepega je res vse zasuto. Polno je kamenja, zemlje, brezna in pregled nekaj točk nad breznom. vej, snega, nakar opazim za pest veliko lu- Uspelo nama je prav vse. Še najtežje je bilo knjico ob steni brezna. Prime me, da vržem nositi vso opremo do brezna, kajti teren je vanj kamen, in sledi šok … kamen pada in res strm in brez vsakršne poti. Treba je najti se odbija in pada, doni! Pa vržem še enega prehode med kratkimi skalnimi stenami. V in še enega. Ni dvoma, vsaj še 20 m brezna Matijevem me je skrbelo, da bi bil leto prej je pod mano. Takoj začnem širiti luknjo z odkopani prehod v nadaljevanje na dnu vho- nogo, nato pa še z vejo. Ves material leti dol. dnega 26-metrskega brezna zasut, pa ni bilo Na čem pa stojim? Hitro se vpnem nazaj na tako. Brez težave sva prišla skozi in viseč na vrv in nadaljujem s širjenjem. V nekaj minu- stropu sva lahko občudovala lepo korodirano tah mi uspe dovolj razširiti, da lahko pridem prostorno brezno, globoko 35 m. Stene bre- skozi, ampak nimam dovolj vrvi. Pa tudi fiks zna so svetle. Menjavajo se plasti različnih je samo še eden, ki ga rabim še za Gamsov debelin kamnin. Kakšna plast izgleda bolj hlad nazaj grede. Pokukam v nadaljevanje in dolomitna, kakšna bolj apnenčasta. Med nji- vidim, da se brezno precej razširi. Užitek se mi pa na nekaj mestih vodoravni kanalčki. bo spustiti vanj, ampak ne danes. Vnaprej za- Dno brezna je precej zasuto, a nadaljevanje vrtam luknjo za sidrišče za naslednjič in ves sva našla ob prelomu na polici 4 m višje. Od zadovoljen pičim ven. Tole je bilo pa usojeno! blizu ga je videla le Ana. Ozek rov se pošev- no spušča do navpične stopnje, pred katero 12. oktobra 2021 je bila po koronskem iz- je neprehodna ožina s prepihom. Kamen je bruhu na klubu moja edina družba za akcijo 40

Iz domačih jam padal neznano kam. Vesela, da jame še ni se na zahodni strani odpira 12 m dolg slep konec, sva jo izmerila in se odpravila na po- rov, ki ima smer JZ-SV, širok je 2,5 m in visok vršje, kjer sva nadaljevala s terenskim delom 3,7 m. Severovzhodni konec rova je v lepem in našla še nekaj vhodov. belem kompaktnem apnencu, ki spominja na kredo, nasprotni konec pa v zelo pretrti in Z Ano sva na tej akciji podvojila dimenzi- krušljivi kamnini. je Matijevega lepega brezna, ki je trenutno globoko 64 m in dolgo 75 m. To je moja Na drugi strani dvorane sem že med spu- najgloblja jama. stom opazil nizek in ozek prehod pod steno. Ko sva prišla blizu, sva začutila močan prepih Gamsov hlad iz nje! Odmaknil sem par kamnov in se spla- Jamo sva našla z Anjo Kos 28. julija 2020 zil skozi. Čez nekaj metrov je bil rovček že dovolj visok, da sem lahko sedel. Videl sem, med iskanjem lidarske točke na poti do Ma- da sem bil na polici, ki se konča z navpično tijevega lepega brezna. V hudi strmini nama stopnjo. Vertikalo sem ocenil na 20 m. Na- je nagajal GPS. Kar nekam dol naju je poši- prej se je videl nizek vodoraven rov. Nisem ljal. Nisva hotela ubogati, nakar sem pogle- imel več opreme. Jamo sva izmerila in se dal gor levo od sebe in videl sumljivo steno, vrnila v dolino. ki bi lahko nakazala na jamski vhod. Nato vidim, da se izpod stene valijo dol meglice, Jami mi nista dali miru, ampak prilike, da in kar naenkrat čutim ledeno mrzel prepih bi se tja vrnil pred zimo, ni bilo. Ker sem pa pri nogah!!! »ANJA, TLE JE JAMA!« sem se na vsak način hotel izvedeti, kaj je naprej, in zadrl. Vhod se še ni videl. Hitro sva se vzpela to čim prej, sem kontaktiral Matica di Batista po dobro shojeni gamsji stezi in res ... Pred in mu povedal, da če jih zanima, grejo lahko nama se je odpiral vodoraven vhod! Za njim pogledat. pa navpična stopnja in velik prostor zadaj, po tleh pa čisto poteptana zemlja. Sledita zmeda 19. septembra 2020 so dejansko šli. Od- in skoraj razočaranje: »Fak, lej kok je potep- ločili so se za Gamsov hlad. Za pihajočo oži- tan, zih so bli matičarji.« Ampak podroben no so raziskali približno 65 m novih rovov v pregled je pokazal samo gamsove sledi. Tudi obliki vzporednih brezen in vodoravnih ro- po stenah ni bilo nikjer zavrtano za sidrišče. vov. Ustavila jih je še ena ožina s prepihom. Najina je bila! Tako je s 116 m rovov Gamsov hlad postal moja največja jama in je očitno še ni konec. Gamsi se hodijo sem hladit. Jama se bo Globoka je pa 48 m. torej imenovala Gamsov hlad. Mikala naju je, ampak sva šla najprej v Matijevo lepo Zadnjo možnost za raziskave na tem te- brezno, ki je čakalo že tri leta in je bilo le renu v kopnem smo izkoristili 21. novembra nekaj minut stran. 2021 tik pred vdorom zime v gore. Šli smo Ana Cigoj, Anja Kos in jaz. Nismo točno Med vračanjem iz Matijevega sva opazila, vedeli, kaj bi, ampak odločil sem se razi- da ima jama še en navpičen vhod malo višje. skati in izmeriti nove vhode. Na žalost so Vseeno sva se spustila po nižjem, po gamsovi vsi vhodi dali prekratke jame. Še najlepša polici. Tokrat je šla v jamo tudi Anja. in največja (kakih 35 m) je jama, ki jo je našla Ana in ni bila lidarska točka. Gre za Za vhodom se rov blago spušča v dolžini 5 slikovito stopnjasto brezno z lepimi stenami. m, nato mu sledi nekajmetrska navpična sto- Ena jama je bila prekratka, ostali dve sta pnja in že sva bila v slikoviti vhodni dvorani, bili dolgi komaj okoli 20 m. Ker smo imeli ki si jo takoj začneva ogledovati. Dvorana je še nekaj časa na voljo in smo bili blizu, sem okrogla, premera okoli 8 m in visoka 11 m. se odločil rešiti stari greh. Spustili smo se v Pod vhodnim breznom in podornim kupom 41

Iz domačih jam Brezno zibajočega drevesa, ki sem ga štiri izmeril in splezal na površje. Ob sončnem leta prej registriral, ne da bi se spustil vanj. zahodu smo se spustili v dolino. Že med spustom sem opazil nadaljevanje Raziskave bomo nadaljevali poleti oz. je- pod steno. Umaknil sem par skal in se spu- seni 2022 in upam, da bo treba še na marsi- stil v kamrico, a več kot 5 m ni bila. Drugje katero akcijo, preden pridemo do konca teh pa ni bilo nadaljevanj. Brezno sem na novo jam.  42

Iz domačih jam Jurnejčeva jama ali Jama na drugi strani vojaškega skladišča Jernej Kalan - Nejc Z ačeti moram pri Dihalniku št. 2 (Jama V službi sem si sposodil agregat in štemarco pri vojaškem skladišču), katerega vhod ter vhod povečal. Zaprosil sem profesionalno sva se odpravila iskat s pokojnim Marjanom bolj usposobljenega prijatelja, če lahko še on Vilharjem in so ga registrirali unški jamar- malo pomaga. Sedaj je vhod dovolj velik, da ji. Iskala sva kar dolgo, saj je bila jama od se udobno spustiš po vrvi ali lestvicah, ki sem navedenih koordinat oddaljena sto metrov, si jih sposodil na inštitutu. vhod pa je majhen. Rakovški jamar je moral biti zelo suh, da se je stlačil v jamo in jo Akcije so si sledile, a napredovalo se je izmeril. Če ne bi bilo snega, je morda takrat počasi, ker je za kopanje težko najti poma- ne bi našla. Začel sem z že znanim načinom gače. V začetku je šel z menoj največkrat Vid raziskovanja jam, če temu sploh lahko tako in uspelo nama je odmakniti prvo skalo, ki rečeš, s širjenjem in odkopavanjem vhoda. je zapirala vhod v razpoko, in nato iz razpo- ke v dvorano, ki meri 1,5 krat 7 m, izvleči Na prvi akciji smo imeli s seboj 60 m vrvi. Foto: Jernej Kalan - Nejc 43

Iz domačih jam Slikano z mesta, kjer na prejšnji sliki stoji Anja v pajacu in se vhodni rov kar strmo spušča, rdečem kombinezonu. Foto: Jernej Kalan - Nejc sem do pasu v jami pogledal, kaj se vidi, in to slikal. Videlo se je tri metre majhnega kar nekaj skal oziroma drobirja. Prišli so še rova in ovinek. Ko sem vrgel kamen, je letel drugi, in ker je šlo širjenje razpoke prepočasi, še nekoliko dlje. Med čiščenjem vhoda je iz sem se tehničnega širjenja lotil sam. Zaradi jame toplo pihalo. Čez tri dni nova akcija – varnosti sem začel s sabo jemati Jurija Hajno. Anja in Jurij Hajna ter moja malenkost. Imeli On je čakal zunaj, jaz pa sem vrtal notri. smo dovolj opreme, da se poženemo v glo- bino. Prva se je v jamo podričala Anja, nato Po akciji 27. januarja 2021 je Jurij omenil, jaz, za več pa ni bilo prostora. Za ovinkom da bi mi rad pokazal dihalnik, ki ga je na- ni bilo nadaljevanja, čutil pa se je prepih. Ko šel pred petnajstimi leti. Takrat so odkopali sva se izvlekla, je šel noter še Jurij. V en glas slabega pol kubika materiala, nakar jih je smo ugotovili, da nas čaka veliko kopanja. ustavila ožina. Odpeljala sva se daleč okoli hriba, na katerem je že v imenu jame omen- Sedaj so si akcije sledile na nekaj dni, v jeno vojaško skladišče. Če bi šla lahko skozi glavnem sam ali s Heleno. Ker je bilo kopanje skladišče, bi bila pot trikrat krajša. Jurij je v začetku v nivoju terena in nato malo glob- pred leti, ko je bil sneg, natančno preiskal lje in še malo globlje, sem lahko kotalil in z teren daleč naokoli in ni našel nič razen vzvodom dvigoval velike skale. Železna pali- dihalnika, ki mi ga je sedaj pokazal. Imel ca, ki jo ljubkovalno kličem zobotrebec, ima sem še toliko moči v baterijskem vrtalniku, deset kilogramov, na eni strani je špičasta in da sem razpoko razširil, in to je bilo za tisti na drugi ploščata. Na srečo je pred vhodom dan vse. vrtača in je bilo treba material samo zvaliti vanjo. Sedaj skale niso več velike, a se je Čez štiri dni sva šla z ženo Heleno do vrtača že kar umaknila od roba jame. Konec jame, da očistiva vhod. Ker nisem bil v februarja sem napel žico za tovorno žičnico. Na prvi akciji, v kateri se je ta izkazala kot zelo uporabna, mi je pomagal Franjo Drole. Na eni od naslednjih akcij nama je z Jurijem pomagal tudi Stanislav Glažar - Sten. V pri- merjavi s kopanjem, izmetavanjem in izna- šanjem kamnov prej je bilo to kot industrijska revolucija pred dvesto leti. Na začetku marca se je nabralo že toliko skal, da sem se odločil, da jih pričnem zlagati v suhi zid in naredim še plato pred jamo. Z Jurijem sva postala sanjska ekipa, ki deluje po ustaljenem ur- niku. Kopljeva skoraj vsako sredo dopoldne do kosila. To je dnevno opravilo, ki se ne sme zamuditi. Zakaj sem se s tako silo zagnal v kopanje tega dihalnika, ki še ni jama? Dihalnik je na- mreč predvidoma nekje nad podzemno reko Pivko za petim še nepreplavanim sifonom Pivke jame. Po prepihu si upam trditi, da bomo prišli do vode, samo globoko je treba 44

Iz domačih jam priti – čez dvesto metrov, kar pa ne bo težko, po naju. To je sedaj le delovno ime, saj še ko pridemo skozi vhodni čep (Hahahahaha, ni dovolj globok, da bi ga registrirali, a bo kdo ve, koliko čepov nas še čaka?). Ko in kmalu. Do sedaj smo izvlekli po moji oceni če se bomo prebili do vode, se bom vrnil k že več kot šest kubikov skal, drobirja in ze- Dihalniku št. 2, ker ta je gotovo za šestim še mlje. Vsake toliko stopiva z Jurijem korak neodkritim sifonom. Potem je tu še Dihalnik nazaj oziroma više, ker zaradi varnosti spros- št. 1, ki pa ga zaradi dostopa do vode nima tiva manjši plaz ali pa se sproži kar sam, in smisla odkopati, ker je nad Paradižem. Tako sva zopet na tisti globini, kjer sva bila pred kot sva si zadala, da končava do kosila, ima- dvema mesecema ali več. Kopanje je zgled va tudi normo, ki jo praviloma doseževa – to meddruštvenega sodelovanja, saj smo kopači je trideset veder na akcijo. V veliko pomoč iz treh klubov – DZRJ Luka Čeč, JD Rakek bi bil električni škripec, ker roke zelo trpijo in JKŽ. Ko ne bo več snega, bom organiziral kljub dvojnemu škripčevju. Večkrat dobim večjo akcijo, na kateri bomo kopali ali pa že žulje, čeprav imam dvojne rokavice. merili novoodkrito jamo. Ma, mi se ne damo in bomo vrtali do Ker je dihalnik odkril Jurij in sem žič- konca in še naprej.  nico napeljal jaz, sva dihalnik poimenoval Nenavadno srečanje 2 Petra Pavšič V prejšnji številki Biltena smo na temo Hanja in Petra: nenavadna srečanja brali o človeški ribici, ki je pokazala, da zna hoditi (proteusati) po kopnem. Katera zver pa nama je tokrat stopila na pot? Nekega junijskega dne, ko so bile mlade bukve že polne klopov, smo se s Hanjo in Ju- rijem odpravili v prestranške konce pogledat, če so jame tam, kjer naj bi bile. Na meniju je bilo nekaj kratkih bližnjih jam. Brezno na Gulvrhu smo po nekaj ovinkarjenja in loma- stenja uspešno našli. Seveda ne na lokaciji iz Katastra. Najbolj časovno požrešen del te akcije je bilo odmikanje debel in vej iz vhodnega brezna. Sledila sta kratek spust in prijetna ohladitev, nato pa ven in naslednji jami naproti. Proti Jami z dvojnim vhodom je Jurij za- korakal suvereno, brez pomoči GPS-a; kot da njegov zadnji obisk te jame ni bil 20 let nazaj. Najprej smo se uspešno premikali skozi dokaj redek gozd, nato se je začelo gibanje skozi komaj prehodne grme levo in Srečno na površju. Foto: Anja Hajna 45

Iz domačih jam komaj prehodne grme desno. Robidovje je nahrbtnik. V videu izpod rok montažerke še začinilo situacijo in zatikaje smo se pre- Hanje si lahko na naslovu www.youtube. mikali naprej. Ko sva s Hanjo že resno dvo- com/watch?v=GyRC_pFEWqU ogledate po- mili v uspešen izid iskanja te jame, nama je tek reševalne akcije. Nastopamo: Anja Hajna zaklical, da je pri vhodu. Neverjeten čut za – vlečna sila, Jurij Hajna – nakladalec, Petra orientacijo! Jama se namreč nahaja v (pre) Pavšič – držalka rdeče vreče, Padli Jazbec – gostem gozdu, več kot 100 m zračne razdalje jazbec. Ker je nakladanje jazbeca zahtevalo od vlake oziroma kakih 300 m, če hodimo. dva para rok, glavni del akcije ni posnet. Hanja je bila medtem na površju, da bi v Še večje presenečenje od tega, da smo primeru krvavega boja z lačnim jazbecem jamo sploh našli, je sledilo na dnu vhodne- lahko poklicala na pomoč. Pomisleki o boju ga brezna. Jazbec, ki mu jo je kras nekoliko so bili odveč – Jurij je jazbeca spretno zgrabil zagodel, je iz temnega kota jame opazoval in trenutek kasneje je ta že miroval v rdečem spuščajoče se luči. Nad prišlekoma, Jurijem nahrbtniku. Vleko navzgor je jazbec mirno in mano, ni bil navdušen. Namesto da bi iz- prestal in na površju se mu ni mudilo zapu- kazal dobrodošlico, se je poskušal umakniti v stiti nahrbtnika. No, nato pa se je vendarle kot jame, pri tem pa z dolgimi ostrimi krem- odločil, da pojde v zelene gozdove. Mi pa plji praskal po mešanem pobočju iz blata, ka- v jamo. Raziskali smo njene skrite kotičke menja in sige. Kremplji so bili skrb vzbujajoči, in občudovali sigaste tvorbe, nato pa smo zato o čekanih zveri raje nismo razmišljali. se, prevzeti od dogodivščine, odpravili proti Oprema, ki smo jo imeli s seboj, je zajemala domu.   en par gumijastih rokavic in rdeč platnen Medvedje presenečenje v jami Anja Kos S plošno znano je, da v zimskih mesecih dvorano kar lepih dimenzij, ki premore tudi medvedi navadno dremajo v brlogih, nekaj jamskega okrasja. Da se tukaj »priča- čeprav zaradi milejših zim to počnejo vse kujeta« tišina in nočni mir, so nama dale ve- manj časa. Pravijo, da imaš bolj malo časa deti obešene hruškice po stenah – speči mali za pobeg, če takega dremajočega kosmatinca podkovnjaki. Na dnu dvorane se odcepi ožji predramiš. Najverjetneje bolje, da ti uspe. rov, v katerega je Jani suvereno odkorakal, Verjetno zato marsikaterega jamarja kar sti- medtem ko sem sama seveda še oprezala za sne, če se mora pozimi stisniti v kakšno ozko, kakšno jamsko živalco … toplo luknjo, ki ima vonj po živalih. Če je jama velika in prostorna, pa je skrb seveda »Jani, prid nazaj sem, zdej takoj, prosim!« odveč … ali pač? Očitno se je slišal cmok v mojem grlu. Nekega turobnega nedeljskega jutra se »Kaj je to???« pokažem na odtis v blatu. nama je z Janijem (Janez Stražišar) uspelo Oba veva, kaj je to – medvedova stopinja! prekopicniti s kavča in oditi v Dolgo jamo Nee ... Bi to lahko bil človek? Roka? Naklju- pri Koblarjih (»Koblarsko jamo«). Najprej čje? Saj sva vendarle kakšnih 50 m v jami, sva si ogledovala znamenito zasigano kori- v popolni temi! to, v katerega je lila ogromna količina vode zaradi topečega se snega, nato pa še desno Medtem ko je Janez šel nekaj deset me- trov naprej, sem se sama stisnila v kot, se zlila s steno ter preračunavala možen iztek 46

Iz domačih jam Roka in odtisi šap. Foto: Janez Ferreira Stražišar dogodkov in trajektorij gibanja medveda. K sreči se je Jani vrnil v enem kosu in v veri, da sva le nekoliko paranoična, sva še nekaj časa stikala po drugem kraku jame. Vseeno sem se vsake toliko ozrla preko rame, ali bom v somraku opazila kakšno medvedjo silhueto. … Nekaj dni kasneje mi med po- ležavanjem moj neustrašni jamar prizna: »Veš, samo tiste stopinje so bile samo v eno smer – noter!« Novico sva objavila tudi na jamarski listi in odzivi so bili zelo zanimivi – očitno medvedi nimajo pretiranih težav z gibanjem tudi glo- boko v prostornih jamah. Prav tako zaidejo tudi v razmeroma pogosto obiskane jame, kot je Koblarska jama. Drugi jamarji so omenili, da lahko splezajo tudi navzdol po breznih in gor preko navpičnih stopenj. Sklep je, da v zimskem času ni najbolj pametno riniti v to- ple, suhe, ozke meandraste rove vodoravnih jam, če ne vidite, kaj je na koncu.  Pri koritu. Foto: Janez Ferreira Stražišar 47

Iz domačih jam Koronske prigode PP & JJ Janez Jaka Cerar K oronavirus je v zadnjih letih močno za- bralec pokaže malo razumevanja ob more- znamoval vse vidike življenja, tako tudi bitnem raziskovanju mikrolokacij navedenih jamarsko udejstvovanje. Zaradi omejitev gi- jamskih objektov. banja in druženja smo se člani kluba razkro- pili vsak na svoj mikrookoliš, odmaknjeni od Ručigajev izvir klasičnih terenov in sorodnih duš. Da nismo Dolžina 93 m, globina 2 m popolnoma obmirovali, smo se verjetno vsak na svoj način znašli v okviru možnosti, ki so Ob prečesavanju spletnih virov za cilji v se kljub vsemu ponujale. bližnji okolici se je hitro ponudil tale biser. Prepričali sta naju spodobna dolžina in hkrati 2020 idealna globina za izogibanje adrenalinskim Prihod te nadloge marca 2020 naju je aktivnostim, ki bi utegnile ob neugodnem razpletu obremenjevati zdravstveni sistem. ujel gola in bosa v eni najmanjših občin v Roko na srce kaj dosti informacij, razen sko- državi. Preden nadaljujem, moram potožiti, pih številk iz spletnega katastra, nisva našla. da nisva prav vešča zemljepisa in navigacije Ker pa sreča vedno spremlja hrabre, k’nede, in sva morda kdaj nevede zatavala meter ali sva se en dan pač odpravila pogledat. Avta dva čez občinsko mejo, zato naj spoštovani se za tako razdaljo seveda ni splačalo priži- gati, pešačenja pa se je vendarle kar nabralo za kako uro. Sploh brezpotje v sklepni fazi pristopa se je kar izkazalo s strmino, zara- ščenostjo in nestabilno kamnito podlago pod nepregledno podrastjo. Vhod sva našla brez težav in se izmenično zbasala par metrov v vhodno »dvorano« skromnih dimenzij. V njej se lesketa prelepo jezerce, žal pa je to tudi vse, kar je ta jama nepotapljaču pripravljena ponuditi. Prisrčno sva se nasmejala in odpuj- sala nazaj proti domu. Velika jama Dolžina 25 m, globina 3 m Tanka meja med jamarjenjem in sprehajanjem. Sčasoma sva si zaželela malo bolj tehnič- Foto: Petra Pavšič ne jame. Jame v steni pod Rašico (ali nad, odvisno od tega, ali govorimo o hribu ali vasi tega imena) sva si že večkrat ogledova- la. Domislila sva se, da bi lahko do vhoda dostopila z vrha s spustom ob vrvi. Vse je šlo po planu do trenutka, ko si je avtor izpel desender in na pomolčku pred jamo zagle- dal gamsjo kozo z mladičem. Po trenutku 48