Zgodbe iz preteklosti Leta 2014 pa je moja babica na socialnih omrežjih sta se morala vseliti v nedograjeno hišo, ker so morali vzpostavila stik s svojima polsestrama, ki še vedno izprazniti najemniško stanovanje. Mati bi se lahko živita v San Joseju v Kaliforniji. Prababica Cvetka pa zaposlila kot kuharica na letališču Brnik, pa ji mož je umrla februarja 2017. ni dovolil. Tako so živeli samo z moževo plačo. Mati je bila zelo pridna. Svojemu bratu je veliko pomagala Moj stric Ivan se je rodil leta 1944. Živel je z mojo na kmetiji, da so dobili zelenjavo, sadje, meso in tudi babico pri svoji mami Mariji. Leta 1969 je odšel k koline. Pri delu so ji pomagali tudi otroci. prijatelju v Kanado. V Kanadi se je priučil angleškega jezika, se izšolal za arhitekta in tam spoznal svojo Znala je tudi plesti in kvačkati. Že kot dvanajstletna bodočo ženo, Angležinjo Jane, s katero ste se kasneje deklica si je spletla dvodelno obleko. Sosedje so ji v Londonu poročila in si ustvarila družino. Imata dva takrat komaj sproti prinesli dovolj volne, da jim je sinova, Richya in Nicka. Z njimi še zdaj ohranjamo spletla oblačila. Zato so bili tudi njuni otroci, mož in stike in se obiskujemo. sorodniki v pletenih oblačilih. Pletla je tudi za druge ljudi. To je delala z veseljem, čeprav ni veliko zaslužila. Babica Tatjana se je rodila leta 1952 in je, kot sem Veliko je delala ponoči pri prijateljici, proti jutru pa že prej omenila, živela s stricem pri mačehi Mariji. se je vračala domov. Kljub težkemu in skromnemu V mladosti je obiskovala srednjo hotelirsko šolo in življenju pa so se trije sinovi in hčerka uspešno opravljala obvezno prakso na blejskem otoku, kjer pa izšolali in odrasli v dobre ljudi. Doma je bila vseskozi je tudi ona spoznala svojega bodočega moža, mojega prisotna glasba in dobra volja. Čeprav je živela v dedka Marjana. Leta 1974 se jima je rodila moja težkem vojnem obdobju in so bile v tistem času mama Janja. Sprva so živeli v Ljubljani, kasneje so se ženske neenakovredne moškim, se je trudila, da bi zaradi dedkove službe preselili v Kranj, leta 1987 pa vseeno dobro živeli in da ne bi bili otroci prikrajšani. so se preselili na Visoko, kjer skupaj živimo še zdaj. Da ne bi bila odvisna samo od prihodkov moža, je kasneje tudi dolga leta likala pri sinu v čistilnici. Bila Marisa Zupan, 8. d je zelo dobra oseba, zelo družabna, nasmejana in vedno pripravljena pomagati. PRABABICA VIDA IN NJENA O življenju prababice sem izvedela po pripovedovanju ŽIVLJENJSKA ZGODBA babice. Zgodba se mi zdi še danes zelo zanimiva, saj so se v času, ko je živela, morale ženske veliko več boriti in žrtvovati za svoje pravice. Od nje se lahko Prababica in pradedek, starša moje babice, sta se naučimo, da v življenju ne smemo nikoli obupati in poročila med drugo svetovno vojno, 22. 11. 1942. da nam vsaka stvar lahko prinese nekaj dobrega. Imela sta šest otrok, od katerih sta dva umrla še kot dojenčka. Meta Osel, 9. a (v šol. letu 2019/2020) Mati je bila gospodinja, oče pa električar. Ker je bila vojna, je bila mati v hudih skrbeh za očeta, če se ni mogel pravočasno vrniti s terena. Stanovali so v hiši z več stanovalci. Gradila sta tudi svojo hišo. Z otroki Na drugem koncu sveta – a blizu srca 50
Zgodbe iz preteklosti NAVDIHUJOČI ŽIVLJENJSKI ZGODBI prezadolženosti kmetije z ladjo iz Trsta odpotovala MOJIH SORODNIC v Aleksandrijo. Tam je v bogati egipčanski družini Ženske včasih niso imele takih pravic, kot jih otroke učila evropskih navad in bontona. Poleg imajo danes. Poleg tega so se spopadale z mnogimi odgovornegadela jebilaizpostavljenatudipogostemu stereotipi – veljale so za manjvredne, manj sposobne zaničevanju egipčanskih žena. Babica mi je povedala, in šibkejše. Njihova naloga je bila večinoma skrbeti da ji je kuharica v Egiptu večkrat pljunila v hrano, za otroke, kuhati in pospravljati, tiste na kmetiji pa preden ji jo je postregla. Vsekakor je v Aleksandriji so poleg tega skrbele še za živino in delale na polju. doživela marsikaj ponižujočega in žalostnega. Ženske, Šolanje in poklici, kot so zdravnik, profesor, pilot ki so tudi po deset let živele v Aleksandriji, so prišle in drugi, so bili rezervirani za moške. A bile so tudi nazaj v domači kraj razgledane in ponosne. Domov izjeme. Sam poznam dve zgodbi, ki sta mi jih povedali so prinesle tudi veliko denarja. Nekateri moški so jim obe moji babici. zelo zavidali in so zato precej denarja porabili za pijačo – Prababičina teta po mamičini strani se je v življenju to je vidno tudi iz tega, da je Marija Gregorič srečevala zveliko predsodki. Živela jev Železnikih in je bilo v Prvačini kar pet gostiln. v času, ko so mnoge ženske ostajale doma, raznašala Moški so bili od aleksandrink pošto po domačih krajih in hribih celih osemnajst let. odvisni, zato lahko Marija Primožič, po domače Škrbinova Micka, je bila govorimo tudi o prvi ženski rojena leta 1890. Poštar je bil in je še danes poklic, emancipaciji. Veliko denarja, za katerega si predstavljamo, da ga opravljajo moški. ki so ga zaslužile, so uporabili Zato je bila Marija včasih zasmehovana, ampak so jo za nakup vinogradov, njiv in ljudje po letih opravljanja poklica poštarice sprejeli. prenovitev hiš. Poznala je vse ljudi in tudi oni so poznali njo. Bila je V obeh zgodbah sta se moji daljni sorodnici borili za celo omenjena v časopisu leta 1940, ko so se ji ob 50. enakopravnost med spoloma, se borili s stereotipi in rojstnem dnevu poklonili za vestno delo. Na fotografiji zasmehovanjem. Zanju je bil trud poplačan, saj sta v rokah ponosno drži časopis Slovenec. živeli dolgo, polno življenje in bili še na stara leta zgled drugim. Verjamem, da sta pripomogli tudi k temu, da so na ženske v tistih krajih in času moški začeli gledati drugače, bolj spoštljivo. Ženske pa sta morda spodbudili k temu, da so si upale tvegati in uresničiti svoje želje. Škrbinova Micka v časopisu Nejc Vehovec, 9. c (v šol. letu 2019/2020) Babičina teta in ostala družina po očetovi strani pa izhaja iz Primorske, bolj natančno iz Prvačine. Teta moje babice Marija Gregorič je po rojstvu svojega tretjega otroka zaradi pomanjkanja denarja in 51 Na drugem koncu sveta – a blizu srca
Zgodbe iz preteklosti ŽIVLJENJE MOJEGA PRADEDKA sta dobila hčer, mojo babico Mileno. On se je moral preseliti nazaj v Beograd, kmalu za tem pa sta se mu Predstavila bom življenje svojega pokojnega pradedka pridružili tudi Marija in Milena. Leta 1950 se jima je Ivana Somraka, ker se mi njegova življenjska zgodba rodila še hči Ela. zdi zelo zanimiva. To je bil oče moje babice po očetovi strani.Zelodobrosegaspominjamodmajhnihnog,saj Moj pradedek je imel precej zahtevno delo, saj je moral smo z družino pogosto hodili obiskovat njega in mojo biti vedno v bližini Tita. Kamor koli je šel, je moral iti z prababico. Spominjam se ga kot zelo velikodušnega njim. Rokoval se je z nekaj zelo pomembnimi ljudmi človeka. Na Dolenjskem je imel svoj vinograd, kamor tistega časa, kot so: predsednik Indonezije Sukarno, smo vsako leto hodili na trgatev. Ukvarjal pa se je predsednik Egipta Naser, predsednica Indije Indira tudi s čebelarstvom in je bil predsednik čebelarskega Gandi, in tudi z britansko kraljico Elizabeto in njeno društva v Novem mestu. Kasneje je postal tudi hčerjo Ano. Kasneje je bil zadolžen za varovanje predsednik društva upokojencev. Modrega oz. »Plavega« vlaka, s katerim je tudi potoval v Romunijo, Madžarsko, Bolgarijo, Grčijo … Rodil se je leta 1924 na Kuzarjevem Kalu na Tito je potoval tudi z ladjo Galeb in seveda je tudi moj Dolenjskem. V njegovi družini je bilo trinajst otrok, pradedek moral iti z njim. on je bil rojen enajsti po vrsti. Kot večina velikih družin so tudi oni živeli zelo skromno. Vendar pa so Ker je bila ta služba zelo stresna, se je po srčnem se imeli radi in so bili kljub pomanjkanju srečni. infarktu leta 1974 upokojil. Takrat pa sta se z ženo preselila nazaj v Slovenijo. V svoji rojstni vasi Že kot otrok se je družil s sosedovo Marijo, mojo Kuzarjevem Kalu sta zgradila zidanico. Začel se je prababico, ki je bila iste starosti in skupaj sta hodila v ukvarjatishobiji,kotstačebelarstvoinvinogradništvo. šolo. Kasneje sta se zaljubila, poročila in živela skupaj Postal je predsednik društva upokojencev v Novem do konca življenja. mestu, kjer je bil zelo aktiven. Organiziral je veliko izletov, dogodkov in raznih druženj. Ukvarjal se je Ko jebilstarsedemnajstlet,se jezačeladrugasvetovna tudi z računalništvom in napisal dve knjigi: Spomini vojna in kot večina mladih fantov z njegovega kraja je na Tita, ki govori o njegovem delu pri Titu, in knjigo tudi on šel med partizane. Bil je obveščevalec, kar je Spomini, ki govori o njegovem otroštvu in družini. bila zelo nevarna naloga, saj je moral hoditi po terenu in zbirati podatke o sovražnikih. Bil je tudi artilerist, Zadnja leta je preživel s svojo ženo v Domu starejših kar pomeni, da je delal kot topničar. Proti koncu je bil občanov v Novem mestu. Na srečo mu je zdravje ustreljen v nogo. Odpeljali so ga v bolnišnico Kočevski skoraj do konca dopuščalo, da je živel polno življenje. rog. Ker bi bila operacija preveč zahtevna, je naboj ostal v njegovi nogi. Zelo sem ponosna na svojega pradedka, saj je bil zelo dober in spoštovan človek. Največ pa mu je pomenila Leta 1947 sej je preselil v Beograd, ker so njega in njegova družina in najsrečnejši je bil, kadar smo se nekatere njegove prijatelje premestili v gardo za vsi zbrali. varovanje predsednika Tita. Josip Broz – Tito je bil takratni predsednik Jugoslavije. Leto za tem se je Tjaša Lokar, 9. c poročil z mojo prababico Marijo, v Novem mestu Na drugem koncu sveta – a blizu srca 52
Zgodbe iz preteklosti MOJA MAMA MILKA hodili v šolo in pomagali staršem pri delu. Vsak je nekaj znal in tako so delali, da so poskrbeli za najbolj Moja stara mama Milka se je rodila leta 1933 v osnovne potrebe. Delati so morali vsi. Veliko jim je Predosljah kot šesti otrok v družini z enajstimi otroki. pomenila vera in medsebojno druženje. Ko je prišel Njeno otroštvo je bilo srečno, delali so na polju, hodili čas za vrnitev v domovino, ni šlo vse gladko. v šolo in skupaj odraščali. Mama je bila šivilja, oče pa kmet. Zato sta se mamina brat in sestra odločila, da gresta z večino drugih beguncev v Ameriko. Oba sta že bila Idila na veliki kmetiji z veliko otroki je trajala le do polnoletna in zato sta lahko odšla svojo pot čez ocean. začetka druge svetovne vojne. Vojna ni povzročila le Tam so večino slovenskih izseljencev naselili v mesto pomanjkanja hrane in drugih materialnih dobrin, Cleveland. Takrat je bilo Slovencev v Clevelandu po ampak tudi velik strah med domačini. Strah jih številu več, kot jih je bilo v Ljubljani. je bilo krutosti ljudi, sovraštva, ki ni imelo meja in starih zamer, ki so se v vojni lahko prerasle v najhujša Bili so samooskrbni, kar je nekdo znal, je delal za vse obračunavanja. Ta strah je povzročil razdeljenost v mesto. Bili so zelo pridni in delavni. Želja po svobodi družinah. Nihče več ni vedel, kaj je prav in kaj ne. in strah pred domačo oblastjo sta jim dajala moč in Nihče ni vedel, s kom naj drži, koga naj uboga in pogum, jih bodrila, da so zmogli sprejeti Ameriko koga naj upošteva. kot svojo drugo domovino, nikoli kot prvo, vedno so mislili na svoj dom in na svoje domače. Ohranili so Moja mama tukaj umolkne, ker se v preteklosti o vsem vero in običaje. Močno so se povezali med seboj, se tem ni smelo govoriti. Tudi pri njih so se morali ločiti. med seboj poročili in ustvarili veliko družino. Eden od bratov je moral v italijansko vojsko, drugi pa je bil vpoklican v nemške vrste. To so bila leta, polna Še danes se njihovi potomci srečujejo na kraju, ki skrbi in bolečine. Najhuje pa je prišlo, ko je bilo vojne mu rečejo Pristava. Tam pojejo slovenske pesmi, konec. Mama in oče sta se zelo bala zase in za svoje plešejo v slovenskih narodnih nošah, imajo koline in otroke, zlasti za dekleta. Zato se je oče maja leta 1945 praznujejo slovenske praznike. Vedno je bilo čutiti, odločil, da zbežijo čez mejo na avstrijsko Koroško. kako pogrešajo domovino, čeprav so imeli v Ameriki Doma je ostal le eden od sinov, da je skrbel za živino lepo življenje. Na slovenski Pristavi v Clevelandu na in posestvo. Pot do Špitala ob Dravi so prepešačili vhodu piše: »Mati, domovina, Bog«. To veliko pove. oziroma prepotovali z vozom in konjem. S seboj so imeli le najnujnejše. Vsi ostali družinski člani, ki niso šli v Ameriko, so se z vlakom vrnili v domači kraj. Stara mama Milka še Mama se spominja, kako hudo je bilo v predoru danes ne ve, kdo je bil takrat eden od odgovornih, Ljubelj, ki je bil poln blata in seveda brez svetlobe. ki je dal ukaz, da na Jesenicah prav oni, Šenkova Ljudje so jokali, obupavali, se klicali med seboj in v družina, niso bili poslani v smrt v Kočevski rog ali temi iskali drug drugega in gazili naprej. na Teharje, kot mnogi drugi, ki so se vračali z istim vlakom. Nekdo jih je rešil. Marsikoga iz treh vagonov V Špitalu jih niso bili prav nič veseli. Vse begunce namreč nikoli več niso videli. so namestili v lesene barake. Bila je gneča in stiska. Prehrana in higiena sta bili zelo slabi. Otroci so 53 Na drugem koncu sveta – a blizu srca
Zgodbe iz preteklosti Doma so se počasi vključili v normalno življenje, ki prababica ni hotela veliko govoriti. V vojni je izgubila pa po smrti očeta leta 1946 ni bilo lahko. Moj praded dva brata, zato se je vojne zelo bala. se je namreč v begunstvu močno prehladil, zbolel in kmalu po prihodu nazaj domov umrl zaradi Kmalu po drugi svetovni vojni se je poročila in se z pljučnice. Za mamo in veliko otrok je bilo zelo težko. možem preselila daleč stran od doma. Rodila je dve Mamina brata sta se srečno vrnila iz italijanske in hčerki. Ker je bila ena plača premajhna, je tudi ona nemške vojske. Vsi so odraščali in počasi odhajali začela služiti denar. Ker se je izučila za šiviljo, je šivala drug za drugim po svoje. Moja mama je začela delati za svojo družino in za druge vaščane. Namesto z v oljarni Oljarica v Britofu. Tam je spoznala svojega denarjem so ji pogosto plačevali z ostanki blaga, iz moža Viktorja, ki je prišel z Dolenjskega na Gorenjsko katerih ješivalaoblekezasvojihčerki.Čepravzmožem s trebuhom za kruhom. nista živela na kmetiji in nista imela svoje zemlje, je gojila kokoši, imela kakšno ovco in kozo, kasneje pa Moja mama o svoji mladosti pripoveduje zelo tudi kravo. Prodajala je mleko in jajca. Ko je njen mož čustveno. Do osamosvojitve Slovenije o vseh bolečih zase kupil motorno kolo, se je navkljub njegovemu dogodkih vojne ni govorila, sedaj pa nam občasno kaj nasprotovanju sama naučila voziti in ga uporabljala. pove. Ker to ni bilo običajno za ženske v tistem času in ker se je rada lepo oblačila in hodila plesat, so jo v vasi Tadej Svetelj, 9. c kdaj tudi opravljali. Bila je pogumna ženska. Ko so sodelavci pripeljali domov njenega poškodovanega moža, ki ga je med delom v gozdu zadel hlod, je MOJA SUPER BABICA sama skrbela zanj in ga pozdravila. Ker je vedela, da bosta njeni hčerki bolje živeli izobraženi, Ko sem bil mlajši, sem preživel veliko časa s svojo se je uprla svojemu prababico. Učila me je plesati in peti stare pesmi. možu in dosegla, da Vedno me je zanimalo, kako je živela pred mojim sta njeni hčerki lahko rojstvom. O tem mi je le redko pripovedovala. nadaljevali šolanje tudi po koncu osnovne Moja babica in jaz Rozinka se je rodila leta 1924 v Žireh, v Poljanski šole. dolini. Bila je četrti od šestih otrok v družini. Družina je živela na majhni kmetiji, kjer je bilo težko preživeti. Rozinka je tudi v kasnejših letih hotela biti moderna. Njen oče je zato delal še veliko drugih stvari. Pri Učila se je šivati moderne obleke, znala je telovaditi gradnji ceste se je oče poškodoval in tako izgubil roko. in se spoznala na zdravo prehrano. Vsak dan je Ker ni več mogel toliko delati, je bilo življenje družine glasno brala časopise; pravila je, da želi govoriti lepo še težje. Kot večina deklic v tistem času je hodila v šolo slovenščino. Poskušala se je tudi v pisanju rim. Pri le šest let. Po končanih šestih razredih so njeni starši petdesetih letih je bila prvič na počitnicah na morju želeli, da bi začela služiti denar. Z vztrajnostjo je in je sklenila, da se bo naučila plavati. Vprašala je izprosila, da je lahko odšla delat v šiviljsko delavnico, neznanca, kako se plava, in po desetih dneh dopusta kjer so jo v zameno za neplačano delo naučili šivati. ji je uspelo narediti prvih nekaj zamahov. Medtem se je začela druga svetovna vojna, o kateri Na drugem koncu sveta – a blizu srca 54
Zgodbe iz preteklosti Moja prababica je bila zelo vztrajna, včasih kar malo na Brnik. Tam se je dogajalo veliko stvari. Vendar ni trmasta. Všeč mi je, ker se je rada učila nove stvari nikoli nikogar izdal. Ko se je vojna končala, so hrano tudi, ko je bila že starejša. Ponosen sem nanjo. lahko dobili le na karte. France teh kart ni dobil, ker je med vojno zbežal. Družina je živela v hudi revščini. Karel Šavs Štular, 8. a Preživeli so tako, da je hodil po mlinih in prosil za malo moke, da so naredili kruh. Ker niso imeli mleka, so si morali kupiti kozo. Čez nekaj časa sta zaslužila MOJI PREDNIKI toliko, da sta si kupila njivo, kravo in dva prašiča. Francka je imela šivalni stroj na motorček. Med vojno so ji ga hoteli vzeti, zato ga je polila s tekočino, Moj pradedek France in prababica Francka sta na da začasno ni deloval. Še zmeraj pa je lahko šivala. začetku svojega življenja živela v Tuhinjski dolini. Kmalu po vojni jima je umrl sin. Pradedek je bil po poklicu cestar, prababica pa šivilja. France je živel na veliki kmetiji. Družina je štela šest Francka je pri štiridesetih zbolela za hudo boleznijo. otrok. Tudi Francka je živela na kmetiji skupaj s še Najprej so ji odpovedale noge in kasneje celo telo. Moja tremi sestrami. mama Ani, najmlajša v družini, je zadnjo obleko od mame dobila, ko je bila stara dvanajst let. Ko Francka Oba sta izhajala iz precej velike družine. Kot fant in ni mogla več šivati, so začeli izdelovati suhe rože in dekle sta se zaljubila, vendar starši njune zveze niso vence za umrle. Takrat so s tem dobro zaslužili. odobravali. Nekega dne je France ugrabil Francko, jo posedel na kolo in odpeljal v Šenčur. Spali so na koruznem perju, ki je služilo kot vzmet. Moja mama je prvo pravo vzmetnico dobila šele pri France je delal kot cestar na cesti med Kranjem in osemnajstih letih. Za vzmetnico je moral ata vzeti Brnikom, Francka pa je cele dneve šivala, da sta posojilo. France je mamo presenetil z italijanskim se lahko preživela. Živela sta v majhni sobici nad kolesom. Za kolo je moral prodati eno kravo. pekarijo. Čez nekaj časa sta se poročila. Ko sta imela dovolj denarja, sta si kupila staro hišo sredi Šenčurja. Moja mama je imela zaradi bolezni njene mame Kljub nasprotovanju njunih domačih je zmagala zelo težko otroštvo. Vsa gospodinjska dela in skrb za ljubezen. Delala sta od jutra do mraka. Rodili so se živali je morala prevzeti že pri svojih dvanajstih letih. jima štirje otroci. Francka je umrla pri šestinšestdesetih, France pa pri šestinosemdesetih letih. Kljub težkemu življenju je Ko se je začela vojna, je France odšel v partizane. njuna zgodba pravi navdih, da se z voljo da doseči Tam je stražil kapetana in njegove pomočnike. Vsak marsikaj. dan je moral gledati, kako so jedli, on pa je bil lačen. Partizani so zagovarjali enakost, ampak te enakosti Brina Kopač, 9. c (v šol. letu 2019/2020) ni bilo. Zato je zbežal. Skoraj mesec dni je skrivaj hodil iz Primorske domov. Ko je prišel domov, so ga partizani prišli iskat, a France ni želel nazaj. Toda vojna je bila neizprosna. Poslali so ga na stražo 55 Na drugem koncu sveta – a blizu srca
Zgodbe iz preteklosti MOJ PRADEDEK Moj pradedek Franc Kozjek se je rodil leta 1927 na Podreči materi Mariji in očetu Jožetu. V družini je bilo pet otrok: Jože, Marija, Franc, Jernej in Janez. Zelo mlad je odšel delat k stricu, star je bil dvanajst let. Mama mu je zgodaj umrla, zato je za otroke skrbel oče, nato ga je k sebi vzela teta, pri kateri je ostal do odhoda v vojsko. Ko se je vrnil iz vojske, je začel graditi hišo. Leta 1956 se je poročil s Pavlo Zmrzlikar in skupaj sta živela 67 let. Franc Kozjek je bil ljubitelj lepih avtomobilov, imel jih je kar sedem, imel pa je tudi štiri motorje. Rad je nabiral borovnice in gobe. Zelo rad je obiskoval gore, devetkrat je bil na Triglavu ter po desetkrat na Poreznu in Stolu. Obiskal je skoraj vse vrhove Julijskih Alp. Bil je poveljnik gasilcev iz Voklega in zvest gasilec kar 56 let. aposlen je bil v Tiskanini, kjer je delal trideset let. Po upokojitvi pa je izdeloval strehe, naredil je tudi streho na gasilskem domu v Voklem. Franc Kozjek je umrl za rakom v triindevetdesetem letu starosti leta 2020. Gaber Vereš, 9. c Na drugem koncu sveta – a blizu srca 56
Na drugem koncu A-reprezentance. Čez dve leti je postal serviser smuči. sveta danes Delal je za tekmovalce višjega ranga, kot so Avstrijci. Ker je delal za avstrijske tekmovalce, je bil večino časa z njimi na različnih koncih sveta (v Argentini, Čilu, na Norveškem, Japonskem, v Ameriki). S tem se je moral prilagoditi na njihov način življenja in obvladati njihov jezik. POTOVANJA MOJEGA OČETA Po dveh letih se je vrnil v slovensko reprezentanco v hitrih disciplinah. S slovensko reprezentanco je bil Življenje je eno veliko potovanje. Večina nas v življenju dvakrat na olimpijskih igrah in štirikrat na svetovnih potuje od doma do šole, službe, trgovine. Nekateri prvenstvih. Tudi z reprezentanco je prepotoval skoraj potujejo zato, ker odkrivajo svet, gredo na počitnice, ves svet, vendar zaradi vsakodnevnih treningov in dopust, nekaterim pa je potovanje način življenja, saj tekem ni imel veliko časa za druge dogodivščine. gredo po svetu, ker tako zahteva njihov hobi oziroma Kljub temu je skočil z bungee jumpingom na Novi njihova služba. Tak je bil moj oče, ki je že pri šestih Zelandiji, peljal se je s čolnom Shotover jet v Argentini letih začel trenirati smučanje in s tem se je začela in skočil z letala na višini 3000 metrov v tandemu. Na olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju je spoznal mojo njegova pot in odkrivanje sveta. mamo. Živel je v Kranjski Gori. Starši so večino otrok vpisali v smučarski klub, sprva za hobi, potem pa je trening Njegovo delo v smučanju se je končalo leta 2002. postal resen šport. Do dvanajstega leta je treniral v Svojega dela se rad spominja in mi o njem rad Sloveniji. Kasneje pa je začel hoditi na treninge in pripoveduje. Tudi sam si želim obiskati nekaj znanih tekme v tujino (v Francijo, Italijo, Avstrijo, Švico). držav in upam, da se bom pri tem tako zabaval kot Zaradi tekem in treningov je bil velikokrat odsoten moj oče. v šoli, vse je moral nadomestiti po koncu smučarske sezone. Hodil je na športno gimnazijo v Škofji Loki, Oče je na potovanjih spoznaval druge navade, kjer so imeli prilagojen program za športnike. Z raznovrstno hrano in veliko novih ljudi. Čeprav mu domotožjem ni imel nikoli težav. Rad se je vračal je bilo na potovanjih všeč, najraje živi v Sloveniji, saj domov, prav tako pa je rad odšel. V mladinskih vrstah ima tukaj družino in prijatelje. Vedno rad poudari, je tekmoval na tekmah FIS, kasneje pa je tekmoval na da je svet lep in raznolik, a najlepše je doma. tekmah evropskega in svetovnega pokala. Svit Albreht, 8. d Rad si ogledam njegovo zbirko medalj in pokalov. Pri triindvajsetih letih je končal s tekmovalno kariero, zaradi različnih poškodb hrbta. Rad je potoval tako kot njegova mama, ki je bila fizioterapevtka pri skakalcih in z njimi osvojila medaljo na olimpijskih igrah v Calgaryju leta 1988 v Kanadi. Delo je nadaljeval kot pomočnik glavnega trenerja slovenske 57 Na drugem koncu sveta danes
Na drugem koncu Daleč je, daleč, daleč je zdaj, moj začetek in moj rojstni kraj. (Vlado Kreslin) Na drugem koncu sveta – a blizu srca 58
Na drugem koncu Življenje je eno veliko potovanje ... Na drugem koncu sveta – a blizu srca 59
Search
