KRALJEVA DRUŽINA V NESREČI Nekoč pred davnimi časi sta živela kralj in kraljica. Že dolgo let sta si želela otroka, zato sta pisala štorklji, da jima naj prinese otroka. Nekega deževnega jutra sta kralj in kraljica slišala otroški jok pred gradom. Seveda sta takoj pohitela pogledat in sta zagledala majhnega otroka. Zelo sta se ga razveselila in ga odnesla v grad. Dala sta mu jesti in ga dala v zibko, ki je bila že pripravljena. Sedela sta ob zibki in gledala kako malo dete spi. Zelo sta bila srečna. Toda otrok je postajal vse večji in večji, postal je pravi princ. Ko je dopolnil 12 let, se je odpravil na sosednji grad. Tam se je moral učiti bojevanja, meta sulice, jahanje konja in lepega vedenja. Nekaj let je vadil v areni, ko se je naučil v areni je moral iti na bojišče. Ko se je vsega naučil do popolnega, je šel z ostalimi vojaki v boj. Boj je trajal kar dolgo časa vsi vojaki so bili izmučeni in domače je že skrbelo, ampak skrb je bila zaman, ker ko se je boj končal, so skoraj vsi preživeli. Med preživelimi je bil tudi princ. Ko pa so se odpravljali proti gradu, so hodili po zelo ozki poti in na spodnji strani je bil prepad. Nato je vojak, ki je bil za princem, po nesreči konja zabodel s sulico in konj se je seveda ustrašil ter je skočil. Tisti čas pa je princa vrglo s konja in je padel v prepad. Vsi so se ustrašili in takoj odšli preverit, kako je s princem. Mislili so, da je princ mrtev, ampak ni bil. Ko so ga pripeljali v domač grad, sta kralj in kraljica se ustrašila in takoj poklicali zdravnika. Ko je minilo nekaj časa, je zdravnik povedal, da je princ živ, da pa je ohromel. Kralj in kraljica sta bila zelo žalostna, ampak tudi vesela, da je fant ostal živ. Ne vesta, kako se bo izteklo življenje princa, a sedaj so vsi bili srečni, da so imeli drug drugega. Vid Gregorčič, 4.r. Tea Gregorič, 4.r. : Cvet
KRALJICA SKRIVALNA Nekoč, pred davnimi časi, za devetimi gorami in desetimi vodami sta živela mož in žena. Mož in žena sta pričakovala hčerko. Ko pa se je deklica rodila, se nista mogla sporazumeti za njeno ime. Deklica pri treh letih še vedno ni imela imena. Enako se je zgodilo pri petih. Deklica pa je imela tudi zelooo dobre prijateljice. Njihove najljubše igre so bile: skrivalnice in ujemi oreh. Oboževala je skrivalnice, zato so se tudi prijateljice rade igrale z njo. Deklica je bila zelo pametna in je imela tudi lepe, dolge, skodrane, oranžne lase. Najraje se je oblačila v zeleno barvo. Z zeleno barvo se je lažje skrila … Imela je modro zelene oči in velikokrat je bila umazana. A zakaj je bila deklica umazana? Naj vam razložim. Kot sem rekla je bila dekličina najljubša igra skrivalnice. Enkrat se je skrila na drevo, drugič v drevo, tretjič za grm … Zdaj razumete, zakaj je bila deklica umazana. Prijateljice je nikoli niso našle. Zato pa so ji dale ime Kraljica Skrivalna. Mami in očetu je bilo ime všeč, zato ji je bilo tako ime.
Skrivalna je bila v četrtem razredu in učiteljica jim je za nalogo dala za napisat resničen spis. Poleg tega si moral v zvezek nalepiti ali narisati, kar ti je bilo med vikendom najbolj všeč. Če pa je bila ta stvar prevelika za v zvezek, si moral narediti spominsko škatlo. Skrivalna in njen razred so imeli dva dni, da opravijo nalogo, saj je bil petek. Skrivalna in njeni starši pa nikoli nikamor niso šli. Oče je imel počitniško hiško blizu pragozda. Šli so tja, ampak tam ni bilo ničesar zanimivega. Zato se je Skrivalna odpravila v pragozd. Zelooo je oboževala živali, zato je hitro dobila živalske prijatelje. Njen najboljši živalski prijatelj je bil tiger, ki mu je dala ime Kamo. Preživela sta veliko lepih trenutkov in Skrivalna je v zvezek lahko naredila odtis Kamove šape. V šoli so vsi hvalili redek odtis. Ker Kamo ni imel mamice, ga je Skrivalna lahko vzela domov. Tako je Kraljica Skrivalna imela najlepšega ljubljenčka in končno je dobila ime. Kraljica Skrivalna je s Kamom živela srečno do konca svojih dni. Da bi tako živeli tudi mi … Ela Hren, 4.r.
ZAČARANI ZMAJ (pravljica) Nekoč, pred davnimi časi, za devetimi gorami, je živel v globoki votlini velikanski rdeči zmaj. Blizu votline je stal bel, mogočen grad, v katerem je živel kralj s tremi sinov. Sinovi so odrasli in so se želeli omožiti. Spremljala jih je prerokba, da se lahko poročijo, ko premagajo zmaja, ki bedi nad njimi. K zmaju se prvi poda najstarejši brat. Ko se je približal zmaju, je ta spal. Vanj je zalučal sulico in ga zadel. Zmaj ni umrl, temveč se je jezen zbudil in bruhnil vanj ogenj. Brat je zbežal domov. Naslednji dan se je k zmaju podal drugi brat. Odšel je s celo vojsko, ki je zmaja napadla. Zmaj se je razburil in tako močno zamahnil z repom, da jih je vsepovsod razmetal. Kralj je že obupal. Tretji sin ga je potolažil in se še sam odpravil k zmaju. S seboj je vzel kos kruha in skodelico mleka. Previdno se mu je približal in ga nežno poklical. Zmaj ga je pogledal. Sin mu je ponudil kruh in mleko. Zmaj je začel jesti in piti, sin pa se ga je dotaknil. Ko je zmaj pojedel, ga je vprašal, kaj želi v zameno, ker mu je prinesel kruh in mleko. Odvrnil mu je, da si želi ženo. Zmaj je dejal, da jo dobi, ko mu prinese tri stvari: zlato krono, vodo iz studenca in rdečo rožo, ki raste na visoki gori. Sin se odpravi v gore. Pleza in pleza ter zagleda rdečo rožo. Utrga jo in spravi. Odpravi se k studencu in nalije čašo vode. Doma vzame še zlato krono in gre zopet k zmaju. Položi mu vse tri stvari na tla. Zmaj si nadene krono, za uho si zatakne rdeči cvet in spije vodo. Ko popije, se nenadoma spremeni v prelepo princeso. Tretji sin jo začudeno pogleda. Ona pa spregovori: »Hvala, da si me rešil uroka, ki ga je izrekla hudobna čarovnica. Samo iskreno, dobro, pošteno srce me je rešilo.« Brat je princeso pripeljal na grad in jo omožil. Živela sta srečno do konca svojih dni. Urban Jenkole, 4.r. Rok Primc, 4.r. : slika Mavrični svet
REŠEVANJE MALEGA DINOZAVRČKA Nekoč, ko je bila še doba dinozavrov, sta živela dva prijatelja, ki sta reševala dinozavre. Enemu je bilo ime Dalečvidel drugemu pa je bilo ime Visokonog. Bil je tudi velik mož, ki dinozavre ni imel rad. Ime mu je bilo Brezsrčni. Brezsrčni je enkrat malemu dinozavrčku nastavil past. Mali dinozavrček je padel v past, ki je bila velika luknja. To luknjo je naredil Brezsrčni in jo prekril z vejami travo in listjem, da se sploh ni nič videla. Dinozaverček ni mogel ven, zato je cvilil, jokal in oponašal mamo in očeta dinozavra. Prijatelja Dalečvidel in Visokonog sta slišala cviljenje. Nista pa vedela od kod prihaja. Dalečvidel je šel prvi pogledat, a ni nič videl, ker je bilo preveč praproti, visoke trave in grmovja. Potem je šel pogledat kaj hrup pomeni še Visokonog in tudi on ni nič videl, ker so bile krošnje dreves preveč goste. Bila je tudi gosta megla. Prijatelja sta imela napravo, ki je zaznavala od kod prihaja glas. Brezsrčni za napravo ni vedel. zvo S pomočjo naprave sta določila, kje je dinotaverček. Napotila sta se tja in videla malega v luknji. Razmišljala sta, s čim bi ga lahko potegnila ven. Visokonog se je domislil, da na drevesu raste nekaj kar se ji reče tarzanka. Podala sta mu jo v luknjo in mali dinozaverček je splezal po njej. Brezsrčni je potem postal prijazen in ni dinozavrom več nastavljal pasti. Dinozavrčeka so potem vsi trije skupaj pospremili do mame in očeta. Kopač Gašper, 4.r. Janez Godec, 4.r.: monotipija Metulj
MODRI ZMAJ Pred davnimi časi je živel modri zmaj. Živel je v vodi. Dolg je bil 12 km, imel je špičast jezik, bodičasta krila in bodičast hrbet. Velikokrat je dal krila ob telo, da je lahko plaval. Plaval je hitro. Namesto ognja je bruhal vodne vrtince in, če se je kdo ujel v tiste vrtince, ga je odneslo naravnost v zmajev gobec. Enkrat se je v vrtinec ujel mladič orjaškega morskega psa. Zmaj ga je kar posrkal vase. Mama orjaškega morskega psa, je bila jezna, huda, besna, ker je zmaj pojedel njenega sina. Z vso silo in močjo je napadla zmaja. Modri zmaj pa je samo iztegnil špičasti jezik in mamo orjaškega morskega psa napičil na jezik. To je pomenilo, da mu nihče ni bil kos. Zmaj je bil velik in močan. Zdaj je k njemu prišel druge vrste vodni zmaj. Zeleni zmaj. Priplaval je iz daljnega morja. Zmaj je imel bodičast rep, dolg je bil 7 km, ter imel je bodičasto glavo. On je namesto vodnih vrtincev bruhal močne vodne tokove, ki so sovražnike ujeli v vodni mehurček Seveda, če sovražnik ni bil preveč velik. Zeleni zmaj je pihnil sunek svojih valov, ampak drugi zmaj ni šel v mehurček. Mehurček je bil premajhen. Pa se je modri zasmejal in ga napadel s krili, tako močno, da je drugi zmaj zakričal. Slišal se je samo grgrgrggrgrggrgrgrgrgl! Nekaj ljudi je bilo na obali. Videli so orjaške mehurčke, zato so šli pogledat z podmornico. Videli pa so dva zmaja ki se tepeta, vzeli so prigrizke in gledali dvoboj. Kar naenkrat se jima je pridružil vodni dinozaver. Nekaj časa ju je opazoval, skomignil z rameni in se je še on začel tepsti. Dinozaver je imel metrska usta, dolg pa je bil 3 km. Potem je modri zmaj, ki je bil dolg 12 km oba napadel s krili in oba sta zakričala. Slišal se je grlgrlgrlgrlgrlgrlgrlgrlgrlgrlgrlgrl. Modri zmaj pa se je smejal. Morskega dinozavra je vse bolelo. Žal mu je bilo, ker se je vpletel v pretep. Vendar ga je zanimalo, in je vprašal, zakaj se pa tepemo? Zmaja pa žalostno eeeeeeeeeeee ne vemo. Ja, zakaj se pa ne nehamo pretepat? Pa zmaja spet odgovorita eeeeeeeeee ne vemo. Ja, potem pa nehajmo. Zmaja ga začudeno pogledata. Nama je zelo dolgčas. Tako sva velika, vsi se naju bojijo. Pretepanje je zabavno. Ja, je zabavno, če nisi tepen, odgovori dinozaver. Še sedaj me vse boli. Rajši skupaj raziskujmo morje. Morje je veliko, mogoče najdemo še kakšnega dinozavra. Modri in zeleni zmaj sta se spogledala. Tudi njiju je zanimalo morje. Tako so vsi skupaj raziskovali morje, do konca svojih dni. Luka Kranjčič, 4.r.
PRIJAZNI VELIKAN
Nekoč pred davnimi časi je živel zelo prijazen velikan. Živel je v gori pri veliki vasi Tanorasa. Veliko je pomagal pri vrtnarjenju, kmetijstvu, iskanju življenjskih potrebščin … Nekega dne je v vas prišel velik in grozen zmaj. Zaradi njega so pogorele različne vasi, mesta in gore. Bil vojaško lisaste črne barve, imel je zeleno rumene oči, črne bodice z razpokami ter je bruhal zelen ogenj. Velikan ga je poskusil usmeriti proč od bližnje vasi, a ga je zmaj s svojim močnim repom odbil daleč v neznano. Ko se je velikan zbudil, je pred seboj videl čisto razbito pot. Zraven je tekla reka. Ob pristanku je do reke razril jamo in voda se je razlivala v gozd. Stekel je do konca razlite vode in videl prečudovit travnik. Imel je veliko rož, veliko metuljev, ptičev, čebel in drugih travniških živali. Sklenil je, da bo tu ustvaril novo vas, kmetije in njive za prebivalce. Najprej se je lotil urediti poplavo, ki jo je ustvaril. Na rob je polagal kamenje in tako ustvaril manjši jez, reko pa okrasil z lokvanji. Potem se je lotil gradnje hišk. Iz kosov kamenja, ki jih je razbil od pristanku ter s podrtimi drevesi, je sestavil 7 ljubkih hišk. Streho je obložil s hlodi in posušenimi vejami. Iz posušenega drevesa je naredil ogromne grablje in z njimi preoral nekaj travnikov, da so nastale njive. Poskrbel je tudi za ogrado za vaške živali. Po trdem in utrujajočem delu se je vrnil v staro vas. Tam je našel prestrašene prebivalce, ki so se še vedno skrivali pred zlobnim črnim zmajem. Povabil jih je, da se mu pridružijo v novi vasici, ki jo je pripravil za njih. Obljubil jim je, da bodo tam varni. V novo vas so se odpravili po skriti poti in tako zmaj nikoli ni opazil, da se kdo okoli vasi premika. Po devetih dneh in devetih nočeh so končno prišli do velikanove vasice. Kot zahvalo za njegovo delo in trud so vasico poimenovali Velika vas, pa čeprav je bila zelo majhna. Velikanu so bili za vedno hvaležni in tako so skupaj živeli do konca svojih dni. Luka Rajer, 4.r. Ines Gregorič, 4.r.: monotipija Metulj, slika Mavrični svet ZGODBA O TREH PUJSKIH
Nekoč so živeli trije pujski: Debeli, Poredni in Pridni pujs. Živeli so v mali vasici ob robu gozda v majhni kočici. Čeprav različni so živeli lepo in umirjeno z izjemo kakšnega dne, ko je prišlo do prepira. Nekega dne se je Debeli pujs s košaro polno zelenjave odpravil na tržnico. Toda ni prišel daleč, ker je postal lačen in kmalu ob poti, zleknjen na travo pojedel vso zelenjavo. Osramočen se je vrnil domov, ker ni imel več zelenjave, ki bi jo na tržnici lahko prodal ali zamenjal za nekaj, kar z brati potrebuje. Ta čas, ko je bil Debeli pujs na poti, je Poredni pujs s Pridnim pujsom ostal doma in namesto, da bi bil priden kot brat, je raje nagajal in počel neumnosti. Nadlegoval je brata, mu polomil igračke in razbil vazo z rožami, ki je krasila mizo v kuhinji. Pridni pujs pa se na to ni oziral ampak je vse lepo pospravil in po svojih najboljših močeh zlepil vazo ter jo postavil nazaj na mizo. Medtem je prišel domov Debeli pujs in kar brez pozdrava sedel za mizo ter čakal na kosilo, poleg njega pa je sedel Poredni pujs in samo skomignil z rameni, ko je ugotovil, da se je brat vrnil praznih rok. Toda Pridni pujs je kosilo skuhal samo zase in tako je slastno govejo pečenko s krompirčkom pojedel sam medtem, ko sta ga brata samo milo gledala. S tem dejanjem je bratoma dal vedeti, da poredni in požrešni ljudje, v našem primeru pujsi, ostanejo lačni, pridni pa poskrbijo zase in za svojo srečo. Mogoče pa bosta Debeli pujs in Poredni pujs le razmislila in se poboljšala ... To pa je že druga zgodba ... Nika Rauter,4.R. SNEŽENA PRINCESA Nekoč tam daleč za dvanajstimi gorami, za sedmimi vodami, daleč stran od ogromnega mesta ter na najvišjem sneženem hribu je živelo dekle, ki ji je bilo ime Snežena princesa. Snežena princesa je bila daleč najlepše dekle na snežnem hribu. Imela je vse, le princa ne. Na snežnem hribu so imeli snežni ples. Prišlo je veliko snežnih ljudi. Med njimi je bil poseben fant s svetlobno krono. Princeso je zelo očaral. Ko jo je zagledal, se je njegova krona obarvala v rdečo in tako sta spoznala, da morata biti skupaj. Odločila sta se, da bosta živela skupaj in kasneje sta se poročila. Čez leto dni se jima je rodila mala princesa, ki je imela na prsih znamenje v obliki srca. Mala princesa je bila zelo posebna. S svojim znamenjem je pomagala drugim, da so bili srečni. Skupaj so bili zelo srečna družina in skupaj so osrečevali druge, da so bili tudi oni srečni. Tjaša Župevec, 4.r NAUČIL SEM SE VOZITI KOLO
Domen Štupar, 4.r. VESELE HRUŠKE Nekega dne so za devetimi gorami in 9 vodami v hiši ob gozdu živele tri deklice. Pred hišo jim je na trati rasla velika hruška, katera je rodila velike rumene sadeže. Deklice so hruške delile med ljudi, saj ko si jo pojedel, nisi bil več žalosten. Nekega dne pa hruška ni več obrodila sadežev. Deklice so bile zelo žalostne, saj ni bilo niti ene hruške na drevesu. Ljudje so bili žalostni in slabe volje. Tistega dne je eno izmed deklic poklical vaški pastir in ji rekel, da naj gre z njim v gore po zlati napoj, da bo hruška ponovno rodila hruške. Deklica je vzela culico s kosom kruha in šla z njim. Dolgo sta hodila in srečala lisico, ki jo je prosila, če ima kaj za pod zob. Deklica ji je odgovorila: » Ne, še za naju bo premalo. Poberi se.« in odšla sta naprej proti gori. Lisica ji je odgovorila: »A le čakaj, še slabo se ti bo godilo.« Ko sta se s pastirjem približevala vrhu gore, je deklici spodrsnilo in padla je v prepad. Čez nekaj dni je pastir prišel zopet mimo hiše in drugi deklici rekel: »Pojdi z mano v gore, po zlati napoj.« Deklica je vzela culico, v kateri je imela kos kruha in odšla z vaškim pastirjem. Ko sta se ustavila, da bi jedla je prišla lisica in rekla: «Dajta mi jesti .« A deklica je odgovorila: »Še zame bo komaj dovolj, pojdi.« Lisica je odšla. Deklica in pastir sta se vzpenjala proti vrhu gore, deklici je spodrsnilo in padla je v prepad. Čez nekaj dni je pastir prišel zopet mimo hiše in zadnji deklici rekel: »Pojdi z mano v gore, po zlati napoj.« Deklica je vzela culico, v kateri je imela kos kruha in odšla z vaškim pastirjem. Ko sta hodila proti vrhu gore, jima je naproti prišla lisica in rekla: »Dajta mi jesti.« Deklica je odvezala culico in lisici dala kos kruha, saj je bila dobrega srca. Prišla sta na vrh gore in dobila zlati napoj. Vrnila sta se v vas in zalila hruško. V trenutku je hruška ozelenela in rodila zlate hruške. Deklica je bila presrečna. Uspelo ji je. Ljudje so zoper prišli po hruške in bili veseli, nasmejani do konca svojih dni. Taja Tomažin, 4.r.
Domen Štupar, 4.r.
Glasilo Dvorski utrinki izhaja 10. leto. Ob jubileju letos prvič v spletni obliki. Zbornik o delu in uspehih v šolskem letu 2020/21 je nastal v sodelovanju učencev in učiteljic PŠ Dvor. Fotografirale in zbrale prispevke po oddelkih: učiteljice PŠ Dvor: ga. Danijela Perko, ga. Ana Mavec, ga. Tatjana Hren, ga. Zvonka Struna. Zbrala, uredila in oblikovala: ga. Tatjana Hren, vodja PŠ Dvor Izšlo maja 2021, v spletni verziji.
Search