Bršljinko oktober 2017

BRŠLJINKO GLASILO OŠ BRŠLJIN OKTOBER 2017 JESEN JE PRIŠLA! In zopet se beremo. Oktober je mesec veselja, sreče in šole. V ta mesec se bomo podali z najnovejšimi rubrikami šole. Spregovorili ˶Vsi bi radi dolgo bomo o šoli, projektih, učencih, izdelkih in okusnih receptih. Upava, da se boste našli v kateri od rubrik in živeli, a nihče ne jim boste z veseljem prebrali. Veseli bova, če boste bi bil rad star.˝ Bršljinka priporočili tudi kakšnemu prijatelju. Učenci, -Oscar Wilde- ustvarjajte v vašem oddelku izdelke in mogoče se bo ravno vaš znašel v naslednji izdaji. Pri branju se zabavajte in uživajte. September je zelo utrudil naše možgančke, zato se že veselimo jesenskih počitnic z odprtimi usti. Želimo vam vesele počitnice, ki bodo nepozabljive in v katerih boste uživali. Veselo branje še naprej! V tej izdaji  Erasmus + Urška Juršak in Nika Fišter,  Pozdrav jeseni urednici Bršljinka  Domišlija je povsod doma  Dnevi dejavnosti  Ekskurzije Napis fotografije

POZDRAV JESENI JESEN V GOZDU V GOZDU SEM. MENI JE JESENSKI ČAS VŠEČ. LISTI ODPADAJO. JEMO KOSTANJ, GOBE IN VELIKO JABOLK. ŽIVALI SE ODPRAVLJAJO SPAT. ČRIČKI NAM PREPEVAJO. SONCE NAS LEPO GREJE. MANJA IZABELA MAUKO, 2.D

V 2.D SMO NAREDILI TUDI RAZSTAVO JESENSKIH V 2.D SMO NAREDILI TUDI RAZSTAVO JESENSKIH PLODOV Z VRTA, S POLJA IN IZ GOZDA. V KNJIŽNICI SMO PLODOV Z VRTA, S POLJA IN IZ GOZDA. V SI IZPOSODILI KNJIGE O DREVESIH, GOZDU IN JESENI. KNJIŽNICI SMO SI IZPOSODILI KNJIGE O VELIKO ŽE VEMO O TEM LETNEM ČASU, KI NAS ZADNJE DNI RAZVESELJUJE S PRIJETNIM IN TOPLIM SONCEM. DREVESIH, GOZDU IN JESENI. VELIKO ŽE VEMO O TEM LETNEM ČASU, KI NAS ZADNJE DNI RAZVESELJUJE S PRIJETNIM IN TOPLIM SONCEM.

V 2. a smo risali jesenske liste in jih zapolnjevali z različnimi črtami in pikami. Žiga Bojanc Žiga Bojanc Ota Zupančič

Irma Krištof

DOBRODOŠLA JESEN



DOMIŠLIJA JE POVSOD DOMA RDEČA KAPICA IN MUCA COPATARICA Nekoč je živela Rdeča kapica. Mama jo je nekega dne prosila, če bi lahko dedku, ki je bolan, nesla pecivo. Rdeča kapica je rekla, da mu seveda lahko nese pecivo. Nato se je odpravila v gozd. Po poti je nabirala cvetice za dedka. Kar naenkrat je zaslišala žalostno mijavkanje. Prihajalo je iz grma. Rdeča kapica je pogledala v grm in zagledala majhno muco. Začudila se je in rekla: »Kdo pa si ti?« »Jaz sem muca Copatarica. Kdo pa si ti?« jo je vprašala muca. »Jaz sem Rdeča kapica,« ji je odgovorila. »Od kod si?« je zanimalo Rdečo kapico. »Živela sem s svojo gospodarico, ampak je nisem marala in ona mene tudi ne.« »Jaz pa sem iz hišice ob robu gozda.« »No,« je rekla muca, »veš da si iščem novo lastnico. Bi me mogoče vzela k sebi?« »Seveda te vzamem, z velikim veseljem. Prav, ampak zdaj morava najprej do mojega dedka, ker je bolan. »Prav, pa pojdiva.« Samo malo sta hodili in sta prišli do dedkove hiše. Rdeča kapica je potrkala. Dedek je rekel: »Kar naprej,« in vstopili sta. »Dober dan, dedek, kako si?« »Dobro, seveda, že veliko bolje sem.« »Veš, prej sem našla muco.« »Kako lepo, je rekel dedek.« »No, in tebi sem prinesla pecivo.« »Joj, hvala ti.« »Bi pecivo skupaj pojedli?« »Seveda.« Tako so srečno živeli do konca svojih dni. Ruta Grdina, 4. d

SLOVENSKE BESEDE Odločila sem se, da bom naredila plakat o knjižnih in domačih besedah. Moj navdih zanj je bila šola in dom. Knjižne besede sem našla v knjižnici, domače besede pa doma. Pomagali so mi babi, oči in mami. Ali veste kaj pomenijo besede ajzenponer, šraufenciger, karjola? Potrudite se in govorite knjižno. Prav pa je tudi to, da ne pozabimo domačih starinskih izrazov in jih vsaj kdaj uporabimo v domačem okolju. Zoja Gartner 4.c Sonček in trava Nekoč sta živela sonček in trava. Bila sta najboljša prijatelja. Nikoli se nista skregala. Nekega dne pa je prišlo do prepira. Sonček in trava se nista več pogovarjala. Rožicam je bilo dolgčas, zato ker jih ni več božal zlati sonček. Odločile so se, da spet združijo sončka in travo. To so naredile in spet sta bila najboljša prijatelja. Ana Krevs, 4.d

TOMAŽ GOLOB IN NJEGOV GENIALNI SVET Knjiga je zelo zanimiva, saj je pisana kot dnevnik in strip in je videti, kot bi nekomu pogledal v zvezek, saj ima polno opomb in sličic). Tomaž Golob je petošolec – kratkolas in zabaven. Ima tečno sestro Bredo, s katero sta si ves čas v laseh. V knjigi zgodbo opisuje v prvi osebi, in sicer tako: ‟Živim v bloku blizu šole. A vsak dan zamudim, saj se ustavim v trgovini z mojimi najboljšim prijateljem Teom. Danes je prvi šolski dan. Hotel sem narediti poseben vtis na Mojco, saj je najbolj pametna v 5. f razredu, a mi ni šlo ravno od rok. V četrtem razredu sem sedel čisto zadaj in sem lahko risal po mili volji. A zdaj sedim čisto spredaj in me učitelj vedno gleda. Ravno sem izbral ime za skupino s Teom. Morda Pasje zombije ali Zlobne zajčke. Moja najljubša glasbena skupina so Modeli3. S Teom bova obiskala njihov koncert. Zbiram denar za koncertno vstopnico tako, da pomagam domačim. Težko prigarano vstopnico je na koncu zgrizel Teotov pes Pišek. Ostal sem zunaj, ker so šli prijatelji na koncert z vip vstopnicami Markovega očeta. Marko Zgaga je moj sošolec, s katerim sva že dolgo skregana. Rešil me je moj učitelj Valjavec, ki me je povabil zraven. Po koncertu so mi vsi člani Modelov3 dali petko, zato si ne bom nikoli več umil rok!″ Pri branju vam ne bo dolgčas zaradi zabavnih domislic in pripisov, ki jih spremljajo smešne sličice. Napisal: Domen Zagorc Gorjanc, 5. razred OPB

VILA NA TABLICI Vila je že cele dneve na tablici. Vili je ime Lana, piše se Planinšič. Živi v Ljubljani. Ima polno prijateljev. Zelo rada čara, čara in čara. Rada ima šport, slovenščino in matematiko. Iz tablic se tudi uči. Popoldne se gre ven igrati z prijateljicami. Hodi v deveti razred,vilinske šole. Rada riše in barva na tablici. Njena najljubša barva je roza. S tablico tudi slika. Njena prijateljica je Julija .Igrala bi igrice, poslušala pesmi, se učila in gledala risanke. Rada ima tudi facebook. S tablico tudi slika. Jaz bi tudi bila rada njena prijateljica. Tia Weiss, 4. b ČAROVNICA ŠPELA Čarovnica Špela je vesela. ČAROVNIŠKI NAPITEK Na metli sedi in po zraku leti. Vsi jo poznajo in jo radi imajo. V hiši Čira Čara se napitek čara. Ni zvezdica Danica ampak zdravnica, Barva bo rdeča, da bo sreča. Malo soli, da ne boli, ki zdravi vse dni in noči. ter ananas, da bil bo špas. Eno banano za zdravo Ano. Eva Kolenc, 4. b Pa malo mleka, da ne bo nastala reka. In malinov sok za poskok, čiramo čaramo, zmešamo spijemo. Eva Kolenc, 4. b

ČAROVNIŠKI NAPITEK 1 kozarec skisanega mleka 1 ščepec soli 2 žlici metuljevega prahu 3 deževniki 1 kačji kakec 1 gnilo banano 2 žlici orehov 1 ušesek 5 las 3 marjetke Skisano mleko zmešamo s ščepcem soli in metuljevim prahom. Deževnike in kačji kakec popečemo in dodamo skisanemu mleku. Gnilo banano olupimo in jo narežemo ter posipamo z dvema žlicama orehov. Ušesek, lase in marjetke stlačimo skupaj. Vse zmešamo s mešalnikom in napitek je narejen. Julija Redek, 4. b

Goran Dragič kot ravnatelj šole Nekega dne je v naš razred prišel Goran Dragič. Rekel je, da je naš novi ravnatelj. Vsi smo bili začudeni. Povedal je, da bomo velikokrat igrali košarko. Vsi smo zavpili: Hura! Ravnatelj je pripomnil, da ni več pouka. Kaj čakate, gremo igrat! Ker smo bili športni razred, smo seveda šli. Goran je bil v naši ekipi. Zmagali smo prvo četrtino. Druga četrtina ni bila dobra. Sledil je polčas. Ravnatelj je dobil obisk. Prišel je njegov brat Zoran. Goran ga je povabil k igri. Zoran je privolil. Tekma je bila vse bolj napeta. Ekipi sta bili izenačeni. Začela se je četrta četrtina. Obe ekipi sta bili enako dobri. Kar naenkrat pa sta se Goran in Zoran zaletela. Oba sta imela zvit nos. Nista mogla igrati. Do konca igre je bilo le še 15 sekund. Na tribunah so začeli odštevati. Kar naenkrat je v igro vstopil prijatelj Blaž. Dobil je žogo, 5 sekund, vrže, zadene, 57: 54. Zmagali smo, so vpili na tribunah! Goranova in Zoranova ekipa sta si čestitali in od takrat naprej je na naši šoli košarka šport 1a. Marko Špoljar 4. d Naš novi ravnatelj Nekega dne so bile volitve za ravnatelje. Kandidirali so: Peter Prevc, Tina Maze, Goran Dragič in Luka Dončič. Število glasov je pokazalo, da je novi ravnatelj šole postal Goran Dragič. Prvi dan z novim ravnateljem je bil zanimiv. Cela šola se je učila igrati košarko. Vsak dan je bil lažji, saj se je bilo težko navaditi na novega ravnatelja in drugačen pouk. Sredi šolskega leta je zmanjkalo denarja, ker je novi ravnatelj preveč kupoval. Učitelji niso dobili denarja, učenci so morali potrebni material za pouk prinašati od doma. Vsi učenci in učitelji so varčevali. Goran Dragič je prišel na dan z idejo, naj otroci prinesejo čim več različnih materialov in iz njih izdelajo izdelke za šolski bazar. Na bazarju je šola dobila denar. Problem je rešen, si je rekel Goran Dragič. Naučili smo se, da mora biti ravnatelj tisti, ki se zna pametno odločati. Maruša Bovhan, 4.d

Naša šola V šoli se učimo, vedno kaj dobimo. Dobimo ocene iz angleščine in še malo iz slovenščine. PRESENEČENJE NA CILJU Ocene so petice ali pa enice. NA TEKMO VPISAL SEM SE, Vmes so pa štirice, BILO STRAH ME JE, trojice in dvojice. A KO NA CILJ PRVI SEM ZDRVEL, OD PRESENEČENJA SEM KAR SARA LIPIČNIK, 5. D ZARDEL. POKAL SEM DOBIL Ko zaljubljen si IN NA PRVO STOPNIČKO STOPIL. Ko zaljubljen si, ne veš kje si. VESEL SEM BIL, Strmiš v tistega zaljubljenca, DA USPEHA NISEM ZGREŠIL. majhnega, velikega. A ko izveš, da on ni vate MAMICO JE SKORAJ KAP ZADELA, svet se ti podre. OD PRESENEČENJA JE BILA ZELO Jokaš, stokaš, srce te boli, VESELA, v šolo nočeš iti. IN ME VSA VESELA OBJELA. Potem si spet v drugega. In vse se ponovi. Pia, Iza, Domen in Hadis Neja Kovač 5. d

JESEN LISTI DOZORIJO, PADAJO Z DREVES, ŽIVALI SE VESELIJO, KER GOZDNE PLODOVE NABIRAT HITIJO. ŽIGA, ŽAN 2. B JEŽEK LISTI PADAJO Z DREVES NA TLA, ŽIVALI V JESENI JEŽEK JIH NATIKA NA BODICE ŽIVALI V JESENI, IN NESE JIH V BRLOG, SI BRLOGE GRADIJO DA POZIMI BO NA NJIH LEŽAL IN Z LISTI JIH OBLOŽIJO, IN SLADKO SPAL. DA POZIMI, KO BO ZUNAJ BRINA 2. B MRAZ, SE V BRLOGIH BODO GRELI. JESEN JAN 2. B JESENI JE LEPO, KER OZIMNICO PRIPRAVLJAMO, DA POZIMI BOMO POČIVALI IN DOBRO SE PREHRANJEVALI. ŽANA 2. B

UČENJE Učenje. Učenje gre nam šolarjem zelo na živce. Včasih se nam zdi, da s tem samo tratimo čas. A ni ravno tako. Preberite. Učiti se moramo sproti, saj tako znanje ohranimo in podatkov ne pozabimo. Dobro je tudi zato, ker se ti na koncu ne nabere preveč snovi. Pred ocenjevanjem lahko samo še malo ponoviš snov in si pripravljen. Če se tako učimo, je pred ocenjevanji veliko manj stresa. Jaz uporabljam to metodo učenja, ki mi pomaga, da se več naučim. Menim, da sem kar dobra učenka, saj imam dobre ocene. Večinoma štirice in petice. Imam redno narejene domače naloge. Tudi to je del učenja. Menim, da dobro delam doma in v šoli. Doma se učim, delam domače naloge in različne vaje. V šoli pa sodelujem pri pouku in tudi komu pomagam, če je treba. V šoli tudi ne zamujam k pouku in sodelujem pri različnih dejavnostih. Recept za dobre ocene je prav gotovo sprotno učenje ter da tudi ponavljamo in si stvari zapomnimo. Medtem si delam tudi krajše zapiske, ki jih kasneje preberem. Pomembne stvari v zvezku podčrtam s svetlo barvo. Če česa ne razumem, naslednji dan vprašam učiteljico. Učim pa se vedno na istem prostoru: na postelji v svoji sobi, kjer je zelo mirno in udobno. Verjetno je sprotno učenje ključ do dobrih ocen. Čeprav je včasih dolgočasno in naporno. Aila Močnik Pučinskas, 7. c

Razmišljanje o učenju Učenje se mi sicer zdi malo dolgočasno, ampak vseeno se učim, da bom imel boljše ocene, predvsem pa zato, da več vem. Učiti se je treba sproti, ker če se ne učiš sproti, se ti nabere preveč snovi in se vsega ne moreš naučiti naenkrat. Učim se v svoji sobi za pisalno mizo, kjer imam mir in tišino, zato se lahko skoncentriram. Marcel Kuhelj, 7. c POČITNICE Med počitnicami sem se veliko vozila s kolesom. Opisala vam bom svoje potepanje. Nekega dne smo se s Čilo in njeno družino dogovorili, da gremo iz Kranjske Gore s kolesom do Italije, do Belopeških jezer. Zgodaj zjutraj smo se zbudili in odšli do Kranjske Gore, kjer smo v kampu parkirali in si pripravili opremo. S kolesi smo zavili na kolesarske poti. Malo naprej od meje z Italijo, na poti do Belopeških jezer, pa je bil visok hrib. Težko smo ga premagali, a smo ga. Na vrhu smo videli lepo in veliko jezero. Tam smo pojedli sendvič in odšli po gozdni poti do drugega. Drugo jezero je imelo lepši razgled. Čez nekaj časa smo se odpravili nazaj, a tokrat smo kolesarili v strmo in dolgo dolino. Bila je velika gneča. Ko smo se vrnili v Kranjsko Goro, smo se dogovorili, da gremo še do jezera Jasna. To je veliko umetno jezero. Ko smo prišli, smo najprej namočili prste v vodo. Bila je mrzla, a smo še zmeraj hoteli malo zaplavati. Po plavanju smo se hitro preoblekli. Ob jezeru so imeli tudi vodno čutno pot, po kateri smo hodili. Potem smo odšli na sladoled ter se slikali pred jezerom in lepim pogledom na gore. Na veliki skali je bil kozorog v obliki kipa, ki si ga lahko jezdil. Od celodnevnega potovanja smo bili že precej lačni, zato smo naročili pice. Ko smo pojedli, smo odšli s kolesom nazaj do kampa. Tam so starši natovorili kolesa na avto, mi pa smo odšli v pustolovski park, ki so ga imeli v kampu. Ni bil tako velik, kot ga imajo na Otočcu, ampak vseeno zanimiv. Nekaj časa smo se še igrali in pogovarjali, potem pa odšli nazaj domov. Bilo mi je zelo všeč in še kdaj bi to ponovila. Žana Pirnar, 7. c

SAMOTNI OTOK Sredi samotnega otoka, morda celo zapuščenega polotoka, tu sem sama, kjer družbo mi dela le puhasta lama. V temni in strašni jami pojem pesmico, ki je bila v reklami. Pogrešam dom, družino ter mojo ljubo televizijo, nikakor pa me ne muči žalost za matematiko in geografijo. In spanje v topli postelji mi je le velika želja. Ko bi le bila nedelja, ko bi doma na svoji postelji ležala, čeprav je vzmetnica trda kot skala. A zdaj tukaj sama sem, in upam, da doma bom že pojutrišnjem. In želim, da bi priplula kakšna ladja in vesela bi si na njej rekla : »Živjo, Slovenija!« In res, tam naenkrat je vodnjak, poleg vodnjaka prijazen pomorščak, ki povabi me na svojo barko, saj dela se že mrak. Pomorščak kot kakšen prvak, razpolovi kokos na polovico in ko ga pojem, se še pozanima, ali bi se mi prilegla pica. In povsod je zdaj že morje, a kmalu prikaže se obala. Pomorščak si z nosu sname očala, jaz pa mu vljudno rečem: »hvala.« Tu sem zdaj v svoji lepi Sloveniji, in kmalu za tem že v svoji novomeški regiji. Klara Tina Blažič, 8. a

Ah, te moje zadolžitve Zadolžitve dobimo vsak dan. Lahko so take, čisto preproste ali pa tudi zelo zahtevne. Moramo jih opraviti, pa čeprav tega nočemo. Ob tem lahko pomislimo, da bomo nekomu olajšali delo. Zadolžitve so po mojem mnenju pomembne. Ni prav, da nekateri cele dneve ležijo na postelji, drugi pa jim strežejo. Delo si je treba porazdeliti. Ko dobim kakšno zadolžitev, jo raje opravim takoj, saj bom kasneje morda pozabila ali pa ne bom imela časa. Pogosto si rečem: »Čim prej bom začela, prej bo naloga opravljena in bom imela čas zase.« Vsi ste najbrž že slišali pregovor: »Kar lahko narediš danes, ne odlašaj na jutri.« Upoštevajte ga. Pomagal vam bo in lažje si boste porazdelili čas. Večkrat se sklicujem na pravice kot na dolžnosti, ki jih nimamo malo. Zavedam pa se, da po svetu živijo otroci, ki imajo še veliko več dolžnosti in manj pravic. Zato sem vesela, da živim v Sloveniji, kjer imam dosti pravic. Tara Šiler, 9.b UČENJE, UČENJE Mislim, da se je potrebno učiti, saj če se ne, dobivaš slabe ocene. Delo za šolo je zelo pomembno, ker tako vadiš za ocenjevanje. Zdi se mi prav, da delamo sproti, ker če učiteljica ocenjuje, je dobro, da smo vsako uro pripravljeni. Saj res, da včasih pozabim zvezek ali nalogo, vendar mislim, da sem dobra učenka. Učim se tako, da najprej naredim nalogo .Po nalogi imam 5 minut odmora. Nato se začnem učiti. Na koncu še pripravim vse za naslednji dan. Zala Može, 7. c

KOT ROBINSON CRUSOE Jedla sem banane, Ko se je ladja potopila, kokos, ostanke hrane. sem veliko morske vode popila, Na to sem se tako navadila, poleg tega sem bila še ranjena in da sem na okus prave hrane čisto poškodovana, pozabila. utrujena in zaspana. Nekaj let sem s hišico na otoku živela Kljub temu sem vso moč zbrala sama, in na bližnji otok odplavala. potem je na obalo priplula ladja k nama. Nisem vedela, kaj se na njem nahaja, Na skrivaj sem jo vzela, morda opica, ki rada nagaja. z njo po morju poletela. Ladja od otoka ni bila daleč stran, Na koncu sem domov v Slovenijo prispela, zato ogromno reči z nje je bilo meni v bran. takoj sem se z družino objela. Ugotovila sem, da je otok prelep, To je to, prišla sem domov, takoj sem si rekla: »Tu je za in moj izlet je bil gotov. živet.« Vesela sem bila, da sem srečala ljudi, Plastenke pitne vode sem z ladje saj ni bilo zabavno živeti v samoti. vzela, Življenje na otoku je sicer bilo lepo, da bom dom videla še kdaj, nisem verjela. a brez prijateljev kar preveč mirno in tiho. A vseeno sem si postavila hišico, si nov dom zgradila, Patricija Femc, 8. a si s tem upanje na novo življenje vlila.

V Cankarjevem domu V Cankarjevem domu bilo je lepo, saj nova glasbila spoznavali smo. Boštjan Gorenc - Pižama vodil je koncert, v zabavanju množice ves je ekspert. Na koncertu bilo je zabavno, saj nekaj ljudi je igralo pozavno, nekateri pa so igrali klarinet ter nas popeljali v drugi svet. Še več takšnih izletov si želim, da še nekaj znanja pridobim. Lahko še enkrat v Ljubljano ali pa nekam v neznano. Matic Derganc, 6. a

OPRAVLJIVA SOSEDA V okviru projekta Erasmus + vsak petek beremo pravljice različnih narodnosti. Jaz sem si izbrala bolgarsko z naslovom Opravljiva soseda. Pritegnil me je naslov, saj me je zanimalo kakšna je ta soseda. Res je rada klepetala in to kar preveč. Na koncu se je znašla pred sodnim stolom in dobila dve težki nalogi. Kljub temu da ju ni uspešno opravila se je vrnila domov, vendar je morala obljubiti, da ne bo več opravljala. Pravljica nas hoče naučiti, da naj vedno premislimo, preden o komu kaj rečemo. Sara Dobrovoljc, 4.c

ERASMUS+ Ljudje se sporazumevamo z jeziki Zanimivo je. kako so si jeziki različni. Ali ste vedeli, da je esperanto mednarodni jezik? izumili so ga znanstveniki, da bi ga uporabljal ves svet, a ga žal ne uporabljajo več. Prav tako je zanimivo da je paštu jezik, ki ga uporabljajo v Afganistanu. Vsak jezik je drugačen. V vsaki državi ljudje govorijo drug jezik. Najbolj znan jezik je angleški jezik, ki ga uporabljajo v več državah. Nekateri jeziki so si podobni. Večina ljudi govori več različnih jezikov. Jezikov se učimo že od malih nog, učimo se maternih jezikov. Nekateri jeziki so že izumrli (npr. Oskijščina, Palajščina …). Luka Bjelošević, 5. razred OPB LUČKE ŽELJA Vsak ima željo, mar ne? No, mi smo te želje uresničili. V OPB 5. razred smo izdelali lučke želja. Vsak naš barvni cvet predstavlja željo. Veliko želja se nam je že izpolnilo. Želje so nekaj, v kar moraš verjeti, če si nekaj močno želiš. Nekaj lučk pa smo prižgali tudi za prijatelje iz Poljske in Portugalske, s katerimi se bomo spoznali v kratkem. Poizkusite še vi. Zaželite si nekaj. In verjemite, vaše življenje bo postalo še lepše kakor do sedaj. Trina Zupančič, 5. razred OPB

OBRAZI SVETA Naša šola letos prvič sodeluje pri projektu Erasmus +. K temu projektu so vključeni tudi otroci iz Portugalske in Poljske. Ker nas zanima, kako ljudje živijo po svetu, smo učenci OPB 4. in 5. razred raziskovali različne kulture. Učiteljici sta nam pripravili obraze otrok iz različnih koncev sveta. Mi smo jih še dorisali in pri tem razmišljali o teh kulturah. Zanimivo je, da so si otroci tako različni. Najbrž se sprašujete, zakaj smo ustvarjali ravno obraze? Da spoznamo naše vrstnike, njihovo življenje in kulturo. Trina Zupančič, 5. razred OPB



JANTARNA POT Jantarna pot oz. jantarna cesta je najstarejša in najkrajša povezava med Baltikom in Sredozemljem. Po njej so trgovali z jantarjem. Jantar je dosegel tudi Novo mesto, ki je bilo med prazgodovino zelo pomembno gospodarsko središče. Jantar so v Novem mestu potrebovali za izdelavo rdečih jagod (nakit, ki je značilen za Novo mesto). Če ne bi imeli jantarja, bi morali steklu primešati zlato, da bi se steklo obarvalo rdeče, kar pa so spoznali šele v srednjem veku. Kelti so jantar zamenjali za neko drugo stvar. Za pot do Baltika oz. današnje Poljske so potrebovali 6 mesecev. Po jantarni cesti so z jantarjem trgovali od pozne bronaste dobe do 5. stoletja. Po isti poti kot je nekoč potoval jantar bo v šolskem letu 2017/18 potovala tudi jagoda, ki jo bomo predali Poljakom v projektu Erasmus+. To bo poskus, katerega rezultat bo pokazal ali smo dandanes povezani kot smo bili nekoč. Živa Bregar, 7. b



NENAVADNE ŽIVALI Monika Adamič,2.A

Lia Ana Prosen,2.A Irma Krištof,2.A

DNEVI DEJAVNOSTI IN EKSKURZIJE Delavnica: OSNOVE PRVE POMOČI Prve pomoči smo se v našem razredu zelo razveselili, saj radi pomagamo ljudem v težavah. Spoznavali in preizkušali smo položaj ob nezavesti, s povoji smo povijali sošolce, roke, noge, glavo pri tem zelo uživali. Medicinska sestra nam je povedala veliko novega o prvi pomoči in pravilnem odzivu ob poškodbi. Rekla nam je, da če smo v težavah, pokličemo na številko 112. Ko pokličemo na to številko, se najprej predstavimo, povemo kaj in kje se je zgodilo, koliko je ponesrečencev, kakšne so poškodbe, okoliščine na kraju nesreče ter kakšno pomoč potrebujemo. Na koncu smo se medicinski sestri zahvalili, ker si je vzela čas in nas naučila nekaj novega. Iza Grill, 5. c Prva pomoč prihiti v najvišji hitrosti. Na kraj nesreče se pripeljejo iz najbližjih mest. Voznik reševalnega vozila mora biti zelo dober voznik. V vozilu so lahko največ tri osebe. Te pomagajo kolikor se le da. V nujnem primer vozilo prižge modre luči in sireno. Ko ima vozilo prižgano luč in sireno, se mu morajo ostala vozila umakniti k robu ceste, da ima odprto pot do ponesrečencev. Reševalno vozilo je last bolnišnice. Če dobi kdorkoli napad, mu je potrebno hitro pomagati. Če ga zgrabi napad in se čudno zvija, je potrebno hitro poklicati pomoč na številko 112. Hadis Bytyqi, 5. c



LES JE LEP Četrtošolci smo imeli tehniški dan z naslovom Les je lep. Najprej smo se zbrali v mali telovadnici. Tam so nam trije mladi arhitekti predavali o lesu. Spoznavali smo njegovo uporabo in izvedeli veliko novega. Nato smo se razdelili v tri skupine. Šli smo po delavnicah. V prvi smo bili lesni detektivi in smo raziskovali barvo, gostoto, trdoto lesa. Lahko smo ga otipali, primerjali med seboj in ugotavljali ali plava na vodi ali ne. V drugi delavnici smo lepili majhne in velike paličice skupaj in naredili svoj uporaben predmet. V zadnji smo ustvarjali s paličicami in plastelinom različne skulpture. Na koncu smo se vrnili v malo telovadnico in zaključili tehniški dan. Fotografirali smo se in poslovili. Zapisali četrtošolci: Ajša Radakovič, Peter Sinur, Laura Mervar

Veleizlet po Sloveniji V soboto, 7. 10. 2017, smo odšli na Veleizlet po Sloveniji. Ogledali smo si Hidroelektrarno Krško, Kostanjeviško jamo, odšli na grob Lojzeta Slaka, na koncu pa smo si ogledali film Košarkar naj bo. Najbolj nama je bilo všeč, ko smo odšli v kino in ker smo sedeli čisto zadaj v avtobusu. Ela Godina in Ula Lekše, 6. d

IGRE BREZ MEJA V sredo, 4. 10. 2017, smo se odpravili v Dolenjske Toplice na Igre brez meja. V naši skupini smo bili Jan Radakovič, Jakob Janežič, Florjan Krasniqi, Jana Malenšek, Loti Lampe Lenčič in Ela Godina. Na igrah brez meja smo tekmovali v različnih igrah: to so lokostrelstvo, lovljenje žogic, metanje obročkov, ugibanje zastav, met na koš, kolo sreče. V treh igrah smo bili prvi, pri ugibanju zastav, metu obročkov in skritih predmetih. Na koncu smo se okrepčali s pico in vodo. Loti Lampe Lenčič in Ela Godina, 6. d



V JATI Z DRUGAČNIMI V četrtek, 19. 10. 2017, je bil prav poseben dan, ker so nas na šoli obiskali posebni gostje iz Hrvaške, natančneje iz Ozlja. Začeli smo s kratkim kulturnim programom. Videli so talente Bršljina. Skratka dan je bil nekaj posebnega, ker to niso običajni ljudje, ampak ljudje s posebnimi potrebami. Žalostna sem, ker ne morejo opravljati tistega, kar mi lahko. Skupaj smo ustvarjali, skupaj smo doživljali srečne trenutke. Najbolj mi je bilo všeč, ko smo delali kroglice za kopeli in risali na lesene ploščice. Želim si, da bi tudi drugi ljudje videli in spoznali, kako živijo. Edita Miklič, 9. b VTISI UČENCEV Bilo mi je všeč, saj smo spoznali nove ljudi in se družili. Tudi če je človek oviran na kakšnih področjih, je lahko čisto dober prijatelj, sogovorec, čisto dober v risanju, ustvarjanju in lahko živi čisto običajno življenje. Spoznali smo, kako se imajo, kaj delajo in naučili so nas, kako se naredi ognjičevo kremo, kroglico za kopel. Bilo mi je zelo všeč in z veseljem bi še enkrat ponovila druženje in ustvarjalni dan. Barbara Bobnar, 9. b Današnji dan je bil zanimiv in Naučila sem se delati enkraten. Spoznali smo ljudi, ki ogromno stvari, ki jih nimajo popolno razvitih teles in navadno kupimo v trgovini. sposobnosti razmišljanja. Naučila sem se tudi, kako Ampak to jih nič ne ovira in se počutijo ljudje v živijo tako, kot da jim ni nič. drugačni koži. Preživela Današnji dan bi z veseljem sem lep raj. Kaj vse znajo ponovil, ker je bilo enkratno samo oni!. Pri nas so doživetje in nabiranje novih vedno dobrodošli, kakršni izkušenj. koli so. Domen Špringer, 9.a Darja Hrastar, 5. d

Čudovita izkušnja z ljudmi s posebnimi potrebami. Imela sem se izredno lepo med ljudmi s Hrvaške in jezik sploh ni bil ovira. Sprva me je bilo strah in želela sem, da čim hitreje mine. Na koncu pa sem si želela, da bi druženje trajalo čim dlje. Izjemen občutek je, ko lahko pomagaš ljudem in želim si, da bi lahko ta občutek v meni trajal večno. Lara Velkavrh, 8. a Iskreno, malo sem se bala današnjega dne, a me je strah zjutraj minil. Ko so prišli današnji gostje, sem bila zelo vesela. Veselila sem se druženja in sodelovanje z njimi je bilo enkratno. Z eno besedo sem se počutila enkratno. Take izkušnje ne dobiš vsak dan, zato sem mnenja, da smo vsi, ki smo sodelovali pri projektu, naredili zelo dobro delo. Gostom smo le s prijazno besedo polepšali dan. Zelo sem bila vesela, da sem bila del te izkušnje in upam, da bom še kdaj. Klara Tina Blažič, 8. a

Vesolje. Čudežni in neodkrit kraj, kjer vladajo nasprotja. Tako lepo in zanimivo, pa tako neodkrito. Skupaj smo ga odkrivali v četrtek s pomočjo teleskopa in planetarija. Zjutraj smo počivali, popoldne pa smo se zbrali na igrišču. Učenci smo se razdelili v dve skupini in opazovali Sončeve pege ter njegove izbruhe. Skozi teleskop se je zelo dobro videlo in spoznali smo Sonce, zvezdo, ki predstavlja vir našega življenja. Odšli smo v učilnico in začeli izdelovati rakete, ki smo jih kasneje spuščali na igrišču. Bilo je zelo zabavno, ko smo lepili plastenke in ugotavljali, pod katerim kotom morajo biti krilca rakete, da bo dobro letela. Najbolj zabavno pa mi je bilo spuščanje raket. V plastenko na raketi smo natočili vodo in jo izstrelili. Kmalu je raketa poletela daleč preko igrišča. Ko je voda pljusknila po vseh, smo zavriskali, vendar ni bil nihče slabe volje. Veseli in navdušeni smo se odpravili v planetarij. Bil je tako velik in čaroben. V temi smo se ulegli v krogu in opazovali čudovito prikazano nebo, zvezde, planete. Vse se je zdelo resnično in bilo mi je zelo všeč. Ko so se začele zvezde premikati, smo začutili nenavaden občutek, sčasoma pa smo se navadili. Za tem smo imeli predavanje, ki ni bilo tako zanimivo kot planetarij, vendar vseeno zabavno, saj se je učitelj ves čas šalil in nam razlagal na zabaven način. Ko se je že dodobra stemnilo, smo odšli na igrišče in opazovali svetlo Luno, Saturn in dvozvezdje. Luno se je zelo lepo videlo že s prostim očesom, najbolj navdušena pa sem bila nad Saturnom, ki ga je učitelj tako povečal, da so se dobro videli njegovi čudoviti obroči. Poiskali pa smo tudi Mali in Veliki voz ter zvezdo Severnico. Kmalu za tem se je naš astronomski večer končal. Ne vem za druge, vendar jaz sem o dnevu navdušeno pripovedovala doma. Takšen dan bi z veseljem še enkrat ponovila, saj me je vesolje bolj pritegnilo. Od sedaj naprej si bom zvečer vedno ogledala nebo. Morda pa še odkrijem novo zvezdo. Nina Strašek, 8. a

KULTURNI DAN V ČETRTEK, 19. OKTOBRA, SMO IMELI DRUGOŠOLCI KULTURNI DAN. V KULTURNEM CENTRU JANEZA TRDINE SMO SI OGLEDALI PLESNO PREDSTAVO Z NASLOVOM HUD PESJAN. V PREDSTAVI SO NASTOPALI PESJANI, KI SO SE PRETEPALI IN SE NISO LEPO OBNAŠALI. PESJANE JE POISKALA LISICA, KI JE BILA ŠE BOLJ ZVITA KOT PESJANI. PESJANE JE NAUČILA, KAKO SE MORAJO OBNAŠATI IN KAKO MORAJO BITI PRIJAZNI DRUG DO DRUGEGA. UČENCI 2. B RAZREDA PATRIK 2. B RAZMIŠLJANJA UČENCEV 2. B RAZREDA O PREDSTAVI HUD PESJAN KARIN: PESJANI SO BILI STRAŠNO OBLEČENI. MATIC: BILO MI JE ČUDNO, KER JE LISICA ISKALA PESJANE. REBEKA: BILO ME JE STRAH, KER NISEM VEDELA, KAJ SE BO ZGODILO NA KONCU PREDSTAVE. PATRIK: PESJANI SO PREVEČ KRIČALI. ŽAN: KONEC JE BIL POUČEN. BRINA 2. B

TILEN BELE, 2.D

NAL PLANTAN, 2.D

Ekskurzija je neke vrste terenski pouk, čeprav nekateri tega ne vedo in jo imajo bolj za zabavo. Z ekskurzijami si učenci več zapomnijo in jih imajo radi. Res bi bila škoda, če bi jih ukinili. Na naši šoli gremo vsako leto na ekskurzijo drugam. Tako širimo splošno znanje in razgledanost. Devetarji smo letos odšli na Vrhniko, kjer smo si ogledali rojstno hišo najpomembnejšega pisatelja, Ivana Cankarja. Spoznali smo, kako je živel in kako je prvotna rojstna hiša zgorela in si tudi ogledali kraj, od koder je videl požar. Po ogledu lepe bele cerkve svete Trojice smo se odpravili v Idrijo. Tam smo si ogledali rudnik živega srebra. Spoznali smo, kako so rudarji, ki so kopali živo srebro, trpeli in kdo je opisal njihove bolezni. Med tistimi, ki so opisali bolezni, je bil tudi Janez Vajkard Valvasor v knjigi Slava vojvodinje Kranjske. Izvedeli smo tudi, kako se je v petstotih letih kopanje živega srebra spreminjalo in kako so se širili predori. Rudarji so vstopali v rudnik skozi Antonijev rov, poimenovan po svetem Antonu Padovanskem in na uniformah so imeli 28 gumbov, ki so predstavljali 28 let življenja svete Barbare. Njihov pozdrav pa je bil »srečno«. Po ogledu rudnika smo šli v Kobarid, kjer je potekala med 1. svetovno vojno bitka, ključna za soško fronto. V muzeju smo izvedeli vse o bojih na soški fronti in ofenzivah ter spoznali napadalce in branitelje. Spoznali smo tudi njihovo strašno življenje v rovih in kakšna orožja so imeli ter vojaške strategije. Videli smo tudi grozne posledice vojne in življenje prizadetih družin in vojakov, ki so postali invalidi. V muzeju so tudi dali brošure, glede muzeja in kaj predstavlja. Domen Špringer, 9. a

Vrhnika, Idrija, Kobarid V četrtek, 5. 10. 2017, smo se devetošolci odpravili na šolsko ekskurzijo. Naš prvi postanek je bila Vrhnika, kjer smo si ogledali rojstno hišo Ivana Cankarja. Ko smo prispeli, smo se najprej razdelili v dve skupini. A-jevci so si najprej ogledali hišo. B-jevci smo odšli na hrib za vasjo, kjer stoji cerkev sv. Trojice. Izvedeli smo, da se je točno na tem hribu kot otrok igral Ivan Cankar. Na hribu smo pomalicali in ker smo imeli še dovolj časa do ogleda, smo dekleta posnele nekaj fotografij. Povem vam, da so bile fotografije res čudovite. Po fotografiranju smo se spustili nazaj v dolino in takrat smo bili mi na vrsti za ogled Cankarjeve hiše. Črna kuhinja je edini še originalni prostor v hiši, kajti vsi ostali prostori so bili uničeni v velikem požaru. Nato smo si ogledali še ostale dele hiše, ob tem pa nam je vodička razložila, kako sta nastali črtici Pehar suhih hrušk in Skodelica kave. Videli smo tudi Cankarjevo posmrtno masko. Naslednja postaja je bila Idrija, natančneje rudnik živega srebra v Idriji. Pot je bila kar dolga, vendar je bilo vredno, saj smo hodili točno po tistih rovih, kjer so se sprehajali rudarji pred 200 leti. Izvedeli smo, kako je potekalo njihovo življenje in da so umirali zelo mladi zaradi izpostavljanja živemu srebru. Pot smo nadaljevali v Kobarid, v muzej 1. svetovne vojne. Vožnja je bila dolga, zato smo se, preden smo odšli na avtobus, lahko sami sprehodili po Idriji in si jo ogledali. V muzeju smo si najprej ogledali makete hribov in gora, kjer je potekala soška fronta. Potem smo šli v sobo, ki je narejena kot kaverna, v kateri so vojaki preživljali vojne dni. Bili so res zelo utesnjeni in živeli so v nemogočih razmerah. Ogledali smo si še krajši film o prvi svetovni vojni in zbirko različnih predmetov. Videli smo orožje in izvedeli, da so zelo pomembno vlogo imele tudi živali, ki so prinašale hrano in prenašale ranjence. Med živalmi so bili celo psi. Po ogledu pa smo odšli na avtobus in se odpeljali domov. Ta ekskurzija mi je bila zelo všeč, saj smo se veliko naučili, predvsem pa smo se imeli zelo lepo. Ileja Zupančič. 9. b

IZ VRHNIKE V PODZEMLJE IDRIJE IN NA »SOŠKO FRONTO« EKSKURZIJA 9 Pred šolo smo se zbrali, in se z avtobusom na ekskurzijo podali. Najprej v Nauportus - Vrhniko smo prispeli, in po klancu siromakov, k hiši Ivana Cankarja pohiteli. Nato smo se v Idrijo odpeljali, da bi Antonijev rov raziskali ter živo srebro in življenje rudarjev spoznali. In že naslednja postaja Kobarid je bila. Orožje, žalost, grozo, obup smo občutili, kako šele vojaki na soški fronti so se počutili! Vtisov nešteto v nas je bilo, novo znanje nekoč nam bo prav prišlo. Vožnja od Primorske do Dolenjske prijala nam je, da do doma celo odpočili smo se. Maj Kralj, 9. b in Jernej Papež, 9. a



KULTURNA IN NARAVNA DEDIŠČINA PRIMORSKIH POKRAJIN Ekskurzija 8. razred Najprej smo odšli v Luko Koper, kjer se uvaža les, kovina, sol in poper. Sliši se hrup iz ozadja, saj bliža se nam čezoceanska ladja. In potem hitro gremo v Sečoveljske soline, da nas ne presenetijo padavine. V solinah smo opazovali morske živali in rastline, ter si po bližje ogledali lesene taperine. In Škocjanske jame naša zadnja so postaja, kjer pričakala nas je vodička Tamara. Odšli smo v Paradiž, Tiho in Šumečo jamo ter si ogledali Veliko dvorano. Iz Divače smo se zapeljali, v Novo mesto kmalu pripeljali in domov prišli zaspani, saj zjutraj zgodaj smo vstali. Klara Tina Blažič 8.a, Špela Barbo, 8.a



EKSKURZIJA 7. RAZRED IZLET V CANKARJEV DOM V sredo, 11. oktobra smo se s šolo odpravili na prečudovit, ampak na žalost kratek izlet. Z avtobusom smo odšli v Ljubljano na ogled Narodne galerije, kjer smo si ogledali neverjetne umetnine. Po ogledu smo šli peš do Cankarjevega doma, kjer smo malicali in si razdelili karte. Ob vhodu v Gallusovo dvorano smo pokazali karte in odšli po stopnicah navzgor. Bili smo na balkonu, imeli smo prečudovit razgled na orkester. Kdo bi si mislil, da je v orkestru toliko različnih glasbil? Ko smo bili na balkonu smo si še ogledali tiste zelo velike in bombastične orgle-orgelske piščali. Luči so se počasi ugasnile, dvorana je utihnila in koncert se je začel. Voditelj je bil Boštjan Gorenc-Pižama. Bil je prekrasen voditelj, saj je bil zelo smešen. Med tem ko je Pižama še govoril je na oder prišel dirigent. Potem, ko je on končal z svojimi šalami, je začel igrati orkester. To nebeško glasbo bi lahko poslušala do neskončnosti. Igrali so prekrasno. Marsikateri človek lahko samo sanja, da bi igral tako dobro, kot oni. Take zbranosti še v življenju nisem videla. Na godala so večino igrale ženske, pri tolkalih sem opazila, da je moški igral na več glasbil. Orkester je igral mehko, ampak ob enem tudi trdo, hitro in hkrati počasi… Ta dan bi morali ponoviti večkrat, saj je bilo čudovito. V spominu mi bo najbolj ostal ta iskriv, navdihujoč koncert. Inja Željko 7.b

JEZERU JE, JEZERU NEJ V četrtek zjutraj, ko sem se zbudila, sem se toplo oblekla, pozajtrkovala in se z avtobusom pripeljala v šolo. Tam so me čakale sošolke. Malo smo poklepetale, potem pa so sošolci prinesli malico in pijačo. Kasneje smo se malo posladkale in že so prišle učiteljice. Ko smo se prešteli, nas je že čakal avtobus. Nahrbtnike smo odložili v prtljažnik, nato pa smo veselo odhiteli v avtobus. Med potjo smo opazovali naravo.Peljali smo se po vijugasti cesti, potem pa smo ostro zavili na levo stran. Avtobus se je ustavilin mi smo izstopili. Takrat smo prišli v Muljavo. Tam smo pomalicali. Vodič nas je odpeljal v hišo, kjer smo si ogledali videoposnetek. Ogledali smo si Krjavljevo kočo. Bila je zelo nizka in majhnater poškodovana. Nato smo odšli pogledat tudi več pripomočkov in orodij za različno uporabo. Nasproti pa je bila Jurčičeva rojstna hiša. Videli smo črno kuhinjo, sobo za odrasle in otroke,jedilnico itd. Odšli smo do avtobusa in se odpeljali v Cerknico. Tam smo odložili nahrbtnikena deblak, ki je dolg trinajst metrov. Vodič nas je odpeljal v stavbo, kjer smo se posedli okrogzelo velike makete. Videli smo postopek izbruha vode v naravi. Vodič nam je rekel:˝Jezeru je, jezera nej.˝ To mi je pomenilo, da ko je suša, se jezero vgrezne v tla, ko pa pada dež,pa lahko pride tudi do poplav. Odvisno, koliko ga pade. Vodič se je tudi pohecal z nami in govoril je bolj po domače. To mi je bilo zelo všeč. Po stopnicah smo se vzpeli in vstopili v prostor, kjer so bili pripomočki za v vodo, za lovljenje rib in rakov. Ogledali pa smo si tudi videoposnetek o lovljenju rib in ostalih živali v jezeru. Nato smo pojedli sendviče in ostalo hrano ter se odpeljali na grad Snežnik. Avtobus se je ustavil pred gradom, mi pa smo vstopili v to ˝veliko zgradbo.˝Vodička nam je naročila, naj se ne dotikamo predmetov, ker so zelo stari in se lahko poškodujejo. Odložili smo nahrbtnike in gospa nas je popeljala v vsako nadstropje in v prostor. V vsakem prostoru je bilo nekaj posebnosti.Videli smo sobe petih otrok in sobo od staršev, jedilnico, družinski prostor itd.Tam so bile tudi nagačene živali, orožja, porcelan v omari in ostali predmeti.Ko smo si ogledali celoten grad, smo na mostu pomalicali in odšli proti šoli.Pred šolo so nas že čakali starši. Povedala sem jim, kaj vse sem videla in kaj mi je bilo všeč. Ta dan se mi je zdel zelo poučen, saj smo izvedeli veliko novih reči. Izabela Derganc, 7.b

PRIPRAVLJENI, POZOR, EKSKURZIJA V petek zjutraj sem se zgodaj prebudila. Hitro sem pojedla zajtrk in se napotila proti avtobusnem postajališču. Po poti sem premišljevala, kdaj bomo prišli nazaj in ali bo sploh zanimivo? Ti izleti se namreč lahko vlečejo kot elastika. Bolj kot elastiko raztegneš, dlje časa bo potrebovala, da se skrči. To ni bil ravno najboljši primer, ampak, saj je vseeno. No, ko sem prišla do postajališča, sem čakala 10 minut in že se je prikazal avtobus. Na avtobusu sem sedela s sošolko Injo. Zelo je bilo zabavno sedeti poleg Inje, saj imava veliko skupnih interesov in podobna mnenja o različnih temah. Naša prva postaja je bila Muljava. Tam smo najprej malicali, nato pa smo si ogledali predstavitveni film. Po filmu smo si ogledali orodja, ki so jih kmetje včasih uporabljali, rojstno hišo Josipa Jurčiča, njegova dela, gledališče na prostem in Krjavljevo kočo. Izvedela sem, da je bila družina, v kateri je odraščal Josip Jurčič, dokaj premožna, v njej so bili trije otroci, imeli so čebelnjak, ki stoji pred vhodom v hišo, Krjavelj je bil reven vaški posebnež, enkrat letno uprizarjajo Jurčičeva dela v gledališču na prostem in Jurčičeva domačija je eden izmed redkih muzejev na prostem v Sloveniji. Po vseh teh podatkih sem mislila, da mi bo glava kar počila, vendar mi na srečo ni. Naslednja postaja je bila Cerkniško jezero. Tam smo si ogledali živo maketo jezera, medtem ko je vodič govoril v jeziku, čemur je rekel mešanica med ribniškim in dolenjskim narečjem. Z drugimi besedami; nisem ga preveč dobro razumela, zato mi je bilo dolgčas. A še vedno sem ujela nekaj besed, npr. da so na Cerkniškem jezeru požiralniki, da je jezero presihajoče, da so reke, ki se izlivajo v Cerkniško jezero, poimenovane po kraju, skozi katerega tečejo ipd. Potem smo se povzpeli po stopnicah eno nadstropje višje, kjer smo si ogledali film o tem, kakšno je jezero v posameznem letnem času, nato pa smo odšli do trgovine s spominki. Nekateri smo si kaj kupili, drugi pa so jedli malico. Po malici smo odšli nazaj na avtobus, ki nas je odpeljal na našo zadnjo postajo dneva - grad Snežnik. Po gradu nas je spremljala vodička, ki je bila kratka, a jedrnata, zato je bila vsem všeč. Najprej smo si ogledali pritličje. Tam smo videli Florjančičev zemljevid, ki je bil narejen oz. narisan v 10-ih letih, saj je moral njegov avtor, ki se je pisal Florjančič, potovati od kraja do kraja. In po 10-ih letih je prepotoval in narisal vso okolico gradu. Grad je bil opremljen z opremo zadnje plemiške družine, ki je imela grad Snežnik v svoji lasti. Oče družine je bil pravnik, kar je pomenilo, da je veliko potoval, zato je bilo tretje nadstropje napolnjeno s predmeti iz različnih držav. Kralj je imel tudi 2 ženi in 3 otroke. Vsak otrok je imel svojo sobo, ki so bile izjemno opremljene. Po strašno zanimivem ogledu gradu smo si ogledali še neko umetniško razstavo, potem pa smo odšli ven. Zunaj smo malicali in se zabavali, dokler ni prišel avtobus in nas odpeljal domov. Ko smo ob 16.10 prišli nazaj do šole, sem po zanimivi ekskurziji lahko mislila le še na spanec. Živa Bregar, 7. b