FLEGMA I. fabula rasa
Drage dijakinje, dijaki, spoštovane profesorice, profesorji! Zapadel je sneg, iz dimnikov se vsak dan bolj kadi, prihajata božič in novo leto. Hiše je razsvetlilo na stotine luči. Med ljudmi je ču- titi pričakovanje. Zgodi se vsako leto. Vsako leto popolnoma isto, pa se mi iz nekega razloga nikdar ne zdi kaj manj posebno. Res je, da je posebno na nekoliko nov, drugačen način. A to prijetno vznemirjenje, da nekaj prihaja, zmeraj ostane isto. Tako je tudi z življenjem. Vsak dan smo drugačni, tudi če se tega ne zavedamo. Vsak dan malo zrastemo, se spremenimo. Čas mi- neva, leto za letom izgine, mi pa smo ujeti v trenutku, ki mu reče- mo zdaj in lahko na vso to pot gledamo le skozi spomine. A tudi če se spremenimo do neprepoznavnosti, nekaj ostaja. Nekaj v nas nikdar ne odide. Obstaja v spominih, zdaj, obstajalo bo za zmeraj. Prav to je morda stvar, ki v naša življenja prinaša mir. Želim vam, da bi jo v tem času znali prepoznati. Da se ne bi ujeli v prehitro minevanje časa, ampak bi znali najti tisto, kar vedno ostaja in nikdar ne izgubi svojega čara. Želimo vam lepe praznike in čim več užitka ob branju! Zala Špoljar Slivnik, 1. b 2
stran 4 Proza stran 16 Vtisi, kritike in razmisleki stran 26 Poezija 3
PROZA PARALELNI SVET LOJZKE Noč objema zemljo. Kmalu tema noči doseže Hišo Marije Pomočnice. Luči v hiši so ugasnjene in vsa dekleta počasi zapirajo oči. Eno od teh deklet je Lojzka. Zbudi se v hipu. Ne leži več v svoji postelji, ampak lebdi. Premika se z veliko hitrostjo. Počuti se žalostno in mrzlo. Luči švigajo okoli nje. Pred njo se iz male bele pike začne širiti svetloba, ki jo počasi prevzema. Ko je tako potuje skozi svetlobo, ji postaja vedno bolj mrzlo. Nenadoma svetloba izgine. Lojzka začne padati, dokler ne zadene dna. Dno ni trdo, temveč je zelo mehko in celo toplo. Lojzka odpre oči. Nad seboj vidi črn strop. Razmišlja, a se ničesar ne spomni. S prepotenimi rokami vstane. Gledala naokoli. V sobi je. Na desni strani sobe je veliko okno, skozi katero prihaja sladek lunin žarek in razsvetljuje ves prostor. Njena stara soba je, domača soba. Pred njo so vrata, ki so bila za špranjo odprta. Skoznjo prihaja rumen, topel žarek svetlobe. Ko Lojzka stopi v žarek, jo zmrazi, kot da bi ta žarek vseboval nekakšno zlobo. Le malo odpre vrata in pogleda skozi. Zagleda svojega očeta, svojega pijanega očeta. Sedi je na kavču, napit kot les v dežju. Poleg njega je mlada ženska. Lojzka jo prepozna. Tista mlada deklica je, ki je na vogalu prodajala rožice. Ljubimkata se. Lojzka takoj zapre vrata. Začne jokati. Skoči nazaj v toplo posteljo in poskuša zaspati. S prihodom jutra je začuti, da je v njej nekaj umrlo. Namesto srca je sedaj v njej samo praznina, temna, mrzla praznina. Odpravi se na sprehod po vasi. Na vogalu ceste opazi gručo ljudi. Prebije se je skozi gručo in opazi grozen prizor. Na mrzlih tlakovcih leži tista mlada deklica od včeraj, zvita v klobčič. »Mrtva je,« reče doktor, ki stoji za Lojzko. Lojzka s solzami v očeh zbeži. Objokana in žalostna pride domov. Namesto tolažljive matere je ponovno priča nagnusnemu prizoru. Njena mati se sredi sobe ljubimka z drugim moškim. Ko mati zagleda Lojzko, zagrabi moškega in odideta v spalnico. Tokrat se je nekaj zlomilo v Lojzki, iz tiste mrzle teme se prižge plamen. Prižge se je rdeč plamen sovrašt- va, sovraštva do staršev. Njene oči kot močni magneti pristanejo na odprti omari, v kateri leži očetova lovska puška. Noč spet objema svet. Mati in njen ljubimec prideta iz spalnice. Moški je odide in mati zapre vrata za njim. »Mati, a ti veš, kaj si mi storila, kako se zdaj počutim?« vpraša Lojzka iz temnega kota s puško v rokah. Mati se ustraši in zakriči: »Lojzka, ti mrcina, prikaži se!« Lojzka nameri puško in stisne sprožilec. Mater je zadela v nogo. V šoku od bolečine mati pade na kolena. Lojzka se prikaže. Stopi do matere in jo pogledala v oči. Zdaj je mati manjša od nje. »Vem, vem, da bo spustila puško in se zjokala, saj je vendar moja hči,« si misli mati. Lojzka nameri puško materi v glavo. Majhen nasmeh se ji nariše na obrazu. »Vem, kaj misliš,« ji reče. »Ne bo se zgodilo.« Stisne sprožilec in metek poleti. Mati pade mrtva na tla in Lojzka se nad njenim truplom rahlo zasmeji. 4
A Asociacija avtohtone apokaliptične anakonde, azijske abecedne alergije aranžira arnike. 5
Babica bo Božičku brado brila, bombonov, balonov bo bujno belila. 6
Oče do poznega večera poseda v baru in snubi mlade ženske. Eno lahkomiselno mladenko si pripelje domov. Lojzka sliši, kako se bližata hiši. Trdo se postavi na tla s puško v rokah. Vrata se odprejo in vstopita oče in mladenka. Ne opazita Lojzke, dokler vrata niso zaprta. Oče zagleda Lojzko: »Lojzka! Daj mi puško.« Lojzka nameri. Očetov korak zmrzne. Na tleh vidi mrtvo ženo. Lojzka pogleda mladenko, ki stoji poleg očeta: »Beži, če veš, kaj je dobro zate.« Mladenka sunkovito odpre vrata in zbeži. Oče zakriči, ampak preden bi izgovoril stavek, ga Lojzka prekine. »Ti si me najbolj mučil. Tisto dekle, ki si ga imel včeraj, je zdaj mrtvo in tebi je malo mar za to. Ne, ti si ne zaslužiš takšne lahke smrti, kot jo je doživela mati.« Nameri puško in stisne sprožilec. Metek poleti. Zadene očeta. Pade na tla. Krvavi. Lojzka gre do njega in z nasmeškom na obrazu je gleda, kako njen oče počasi krvavi in umre. Nenadoma se je Lojzka zbudila. Jutro je bilo, ležala je v postelji v Hiši Marije Pomočnice. Vstala je in pogledal naokoli. Ostala dekleta so jo začudeno gledala, saj je še nikoli niso videla z nasmehom. »Zakaj se smejiš?« so jo vprašale. »O, nič kaj posebnega, imela sem le sanje.« David James Bowen, 3. b Celotna cerkvena celina cesarstva, Civilizira cestne cesarjeve copate. Cvetoče ciprese celotnih ciljev ciganskih cigar. 7
POT Občutek ob nespoštovanju ni ravno najboljši. Os- ebno se počutim prazno in ta praznina se kmalu napolni z bolečino. Želim si, da nihče ne bi trpel zaradi nespoštovanja, vendar hkrati tudi vem, da je to skoraj nemogoče. Vsi delamo napake in nihče ni popoln, pa vseeno se drug drugemu ni treba posme- hovati in se žaliti med sabo. Priznam, da hočem ved- no, ko me kdo užali, isto tudi sama narediti njemu, ga prizadeti. Po naravi sem še kar vzkipljiva, ampak me je življenje že izučilo, da se potem počutim še slabše, zato samo odidem na samo, da drugim ne bi pokazala svoje ranljivosti in da me lahko priza- denejo. Sprašujem se, ali je prav, da skrivam svoje občutke. Mar bi morala povedati, kaj me teži, da mi ni vseeno? Vsi se obdajamo z oklepom in se delamo trdne in marsikdaj drugi ne opazijo, kako zelo nas lahko bolijo že samo besede. Vsi smo sestavljeni iz več plasti, torej več plasti odkrijemo osebi, bolj nas lahko ta prizadene. Včasih se bojim navezati na ne- koga, zdi se mi, da preveč tvegam. Ali so odnosi res vredni vse bolečine, ki nam jo lahko povzročijo? Še slabše se počutim, ko pokažem svoja žalostna občut- ja, saj to vpliva tudi na ljudi okoli mene. Včasih se doma celo skregajo zaradi mene. Ali to pomeni, da sem pošast, ki počasi razjeda vse okoli sebe? Morda pa je vse le v moji glavi. Sprašujem se, za kakšno osebo me imajo ljudje. Nekateri mislijo, da še zdaj nisem pokazala svoje prave plati. Ampak ali nimamo ljudje več plati? Ali ne izbiramo sami, kako hočemo hoditi po svetu, v svetlobi ali v temi? Ali bomo pustili temni plati zmagati ali pa se bomo trudili biti dobre osebe in spodbujati dobro plat naše osebnosti, je odvisno samo od nas samih. Vsak mora v življenju sprejemati svoje odločitve, saj ima vsak svoje želje. Sama zelo rada dramatiziram in napihujem stvari bolj kot bi bilo potrebno in kot sem že prej omenila, se zato tudi večkrat razjezim in vzkipim, kot voda, ki zavre. Morda pretiravam, ko rečem, da je obtoževanje po krivem zame huda stvar. Nekateri so mi že rekli, da sem pošast. Najbolje, da ta pošast tudi postanem, tako bodo vsaj videli, da z mano ni heca. Nihče si ne zasluži, da z njim ravnajo kot s smetjo. Tisti, ki rečejo, da ne vedo, česa sem zmožna, imajo prav, saj tudi sama ne vem. Današnji dan je bil katastrofa in vsa moja volja mi je pošla. Zato vam vsem pravim: »Pustite me gniti v moji sobi. Naj pridejo in me požrejo stvori, ki hrepenijo po mrhovini, saj to sem in nič drugega. 8
Č Človeški čevelj čveka četvorko – čez čas. Čokolada črna, čudovita čez čustva, čričku človeka. V meni ni nič več življenja in ni ga moč povrniti. Naj se moje besede slišijo globoko v temo, da se bo moje življenje končalo. V meni veje praznina, hujša, globlja od najglobljega brezna. Ostra kot rezilo me reže na drobne koščke, še sama sebe ne prepoznam več. Polna sem brazgotin, ki se jih ne da zaceliti in mojo dušo bo težko obnoviti. Čisto sama hodim po puščavi sanj, saj so vse izpuhtele in v brezmejnem viharju blodim in ni mu videti konca. Čas me premetava kot lutko in se z mano poigrava, kako lahko pride smrt in kako hitro, brez opozorila se priplazi med nas, sploh je ne opazimo. Naj teče kri v potokih, naj se izlije iz mene skupaj z življenjem in krivdo, strašna izguba nas je doletela in eno izmed mnogih življenj je presahnilo.« Še vedno čutim krike iz globočin moje duše. Čas hitro mineva, vendar se mi zdi kot večnost. Strah je prevladal. Na vso moč se mu upiram in nihče ne ve, kaj mi leži na duši. 9
ww Pozno v noč se prebujam, ko končno vse potihne in le bridke solze mi zalijejo obraz nemoči. Izmučena sem, zato zaspim in se nato prebudim v novo jutro. Z jutrom pride olajšanje in konč- no zares vstanem, se po dolgem času dvignem, saj čas celi rane, jih otopi, vendar me še vedno zaskeli pri srcu. Vse rane nas zaznamujejo in nas naredijo v osebe, kakršne smo in kakršne pos- tanemo. Brez trpljenja ni življenja in šele nato začnemo zares ceniti vse malenkosti v življenju. Do sreče in ljubezni vodi trnjeva pot, ampak se splača potrpeti, saj ko prehodiš to pot, spoznaš samega sebe in uzreš pozitivne stvari. Kakor vrtnice, ki imajo trnje in lep cvet, tako je tudi življenje, v katerem doživljamo vzpone in padce. Življenje je prečudovito in sleherni trenutek, ki nam je dan, je kot dar. Ne smemo se osredotočati na slabe stvari, temveč raje pomislimo na dobre. Slabe stvari odtehta le kanček ljubezni. Že stvari, kot so en sam nasmeh, objem matere, to, da ti brat ali sestra reče, da te ima rad, ali ko je oče ponosen nate, ti lahko zelo polepšajo dan. Velikokrat se mi zgodi, da bližnji preveč pričakujejo od mene, včasih tudi drugi ljudje. To nas lahko spodkoplje, vendar se moramo vprašati, ali je težava v njih ali v nas. Sami si postavlja- mo cilje in kujemo življenjsko pot, pa tudi velikokrat pademo. Vsi padci, tako fizični kot tudi psihični, so boleči, ampak važno je, da se poberemo. To se sliši zelo klišejsko, ampak nam la- hko pomaga, da res vstanemo in vztrajamo. Za to je potrebno veliko poguma. Sama se včasih počutim, da nisem dovolj dobra, ampak sedaj vem, da nam to samo škodi. Ne smemo dovoliti, da se pričakovanja in cilji drugih prelevijo v naše. Svet nas mora sprejeti takšne, kakršni smo, in najpomembneje – tudi sami se moramo sprejeti. S pričakovanji včasih izpodrivamo svojo lastno srečo, kar škodi nam in našim bližnjim. Zato moramo samo biti to, kar smo. Strah je naš najhujši sovražnik in ne smemo mu dovoliti, da nas obvlada. Ne smemo se bati, kako nas bodo drugi sprejeli, ker če nisi zvest samemu sebi, ne boš nikoli zares živel. Postaviti si moramo svoje cilje, lahko tudi manjše, in potem korak za korakom s potrpežljivostjo in vztrajnostjo stopati proti njim in slediti svojim sanjam. Ste že kdaj ljubili nekoga, ta pa vam ljubezni ni vračal? Mislim, da ima že vsak za seboj neko izkušnjo neuslišane ljubezni. Kdo bi si mislil, da se nekdo lahko zaljubi že v prvem razredu, toda jaz sem se. Našla sem mnogo izgovorov, samo da sem se lahko pogovarjala z njim. Bil je zelo lep po zunanjosti, še bolj pa po notranjosti. Njegove osebnosti nisem spoznala tako dobro, kot bi želela, rečem pa lahko, da je bil vedno nasmejan in je imel dobro srce. Nikoli ni lagal in boril se je za resnico. V trenutku je vedno našel nekaj pozitivnega. Mene ni nikoli zares opazil. Vmes sem imela še kar nekaj drugih, le bežnih simpatij, da ne bi mislila nanj, vendar so mi misli nenadzorovano uhajale nazaj k njemu. Ko je odšel, sem bila seveda žalostna. Kasneje sem izve- dela, da ima punco, s katero je srečen, in tudi jaz sem srečna zanj. Osebno, čeprav je to malce naivno, mislim, da so duše med seboj sorodne, torej da ima vsak nekje v svetu dušo dvojčico. Vsakega nekje čaka nekdo, le najti se morata, ampak to je zelo težka naloga, kajti svet je velik in tudi ljudi je veliko. Ljubezen je zame zapleten pojem, kot tudi vsa občutja, ki jih občutimo, nasploh. Vsak jih dojema drugače in vsak si z njimi piše lastno življenjsko zgodbo, čeprav ve- likokrat nevede. Sama sem ljubezen vedno imela za nekaj, kar te oslabi, in bila prepričana, da ob njej postaneš šibek – kot plen za plenilca. Sedaj pa priznam, da ni vse na njej negativno, morda ravno obratno … kaj pa vem. Življenje samo mi bo podalo odgovor kot tudi vsem vam, kajti v življenju se ves čas učimo. Le živeti moramo. Lucija Fortin, 1. b 10
ww -Dim diktature doma dijaških dni, delno danes deček drži. Datumi dolgi desni dlani, decembrski dirki daje detelje. 11
Draga Atena! Soča, 12. 9. 2021 Še zadnjič danes zrem v bistro in deročo vodo, ki je preplavljala najini biti, in v drhtenju neomajne bližine odplavljala vse strahove in zanikovanja, ki so se porajala. Ob vsakem požirku te svežine me preplavi občutek tvoje prisotnosti, vsaka kapljica te bistre tekočine pa zareže po mojih žilah in preplavi telo z vso bolečino. Nazadnje se ustavi v srcu, polnem vroče prošnje, da ostaneš moja. A deroča kaplja ledene bolečine ustavlja moje srce. Z vsako kapljo sem dlje od resnice. Z vsakim dihom dlje od želje. Rekla si, da bo voda najina bliži- na, rekla si, da bo voda najino pribežališče. Na pečini zrem v to bistro smaragdno lepotico, ki v mojih očeh postaja vse bolj kalna. Moti jo sol mojih solza, beži pred mojo nevihto. Ne želi si razburkati bistrine nižje po strugi, kjer hrepeneče čakajo dlani, ki želijo ujeti to bis- trino življenja. Oh, draga moja, kako si žuborela ob potočku mojih sanj! Vse bolj sem daleč in meglen. Vse bolj me požira vrtinec neizbežnega konca. Voda bo naji- no pribežališče. Ta studenec nikoli ne bo presahnil, le da boš iz njega odslej pila le ti. Moja kri počasi ledeni in moje življenje odteka v tolmunih brezčasnih brzic. Zeleni listi bližnje bukve bodo prekrili to moje mrtvo srce in ko boš v objemu te bistrine čutila vroč poljub nekoga drugega, bom le še sapica med odpadajočim žirom. Bodi poslednja kaplja mojega življenja. Ne morem več izgovoriti tvojega imena. Atena! Robert Julija Valentar Zdovc, 2. b Evropska evforija ene epifore, epski eliksir enakih evidenc. Enkratna eksotična evolucijska Evropa. ednini enačb enači energijo. 12
13
14
Ljubljeni mir! Slovenj Gradec, 21. september 2021 Venetski konj me boža s svojim jeklenim repom v zavetju tvojega mesta, ki danes ni prav nič glasnik miru. In bolj ko odzvanjajo piščalke, bolj te potrebujem, ljubi moj mir! Tolikokrat sva se srečala v zadnjih letih, tolikokrat me je tvoj objem popeljal v ekstazo odmaknjenosti, danes pa te iščem prav tukaj, v senci simbola moči, plemenitosti, modrosti in lepote, a tebe ni! Zapuščaš me vsakič, ko te najbolj potrebujem, ko najbolj hrepenim! Ko je globina moje izpovedi pripravljena, da poleti v nebo, skupaj s tvojo vseprežemajočo moč- jo! Kolesa se vrtijo in brkati mož, ki je videti precej moder, se dere na ves glas, da hoče svobodo! Kako bo imel svobodo, te sprašujem, če pa ne najde tebe, ljubi moj mir! Je sploh možna svoboda, če nimamo miru? Gospa, ki je videti druge narodnosti in je zdaj že domačinka, žvižga kot obsedena. Se morda še zaveda, da je nedolgo nazaj iskala mir, ko je bežala iz objema svoje nemirne domovine, zdaj pa hoče svobodo, ki ji še sama ne ve nadeti imena in prave podobe. Zato, ker ne želi zavihati rokava. Mojo deželo je zajel nemir, ljubi moj mir! Ljudje bolj kot tebe ljubijo moč in razum jim peša pod težo ohole oblasti. Ampak … ljubljeni mir, v bolezni te ne bo mogoče najti! Kako bom z najbolj širokim nasmehom na licih sedla k svojemu sošolcu, če bom brez miru? Kako bo bolna starka spokojno legla k počitku, če je ne objameš, preden zaspi? Kako bo moj bratec doživel vse tisto, kar sem sama, če nas boš zapustil? Jekleni rep venetskega konja me biča, čeprav se v lahnem vetriču ne premakne niti za hip. Ta lep in močan venet je brez uzde. Nikogar ni, ki bi ga lahko ukrotil, ko se sredi mojega mesta razdivja njegova srdita nrav in mu nosnice trzajo od moči, ki si jo je dovolil vzeti samo zase. Ljubljeni mir! Hladne kaplje dežja me bičajo in skozi mestne luči, ki so usmerjene v tla, ne vidim več neba. In v pisku poslednje piščalke iščem tebe, moj ljubi! Zavihala sem rokav, ker želim imeti svobodo in nad vsem tem si ti, ljubi mir! Bolj kot vse si želim imeti tebe! Veš, kako se vsakič zavijeva v objem. Vedno. Ko strani mojih matematičnih ugank ne najdejo rešitve, jih najdem v tebi, moj dragi mir! Ko moja mama hoče, da obrišem še zadnji prašni delec, ki se je medtem, ko ga zadnjič nisem obrisala, čudežno namnožil, hočem samo mir! In ko sem najsrečnejši človek na planetu, ker imam svojega ljubljenega, utonem skupaj s tabo, v neskončni mir! Ljubi moj, bodi moj zaveznik in naj tvoja milina objame tudi te, ki imajo raje svobodo brez miru kot tebe, ljubi mir! V odzvanjanju glasov v tvojem mestu hočem čutiti tebe! Dokler te ne najdem, te bom iskala tam, kjer te šepetajoči listi orumenelih gozdov še niso odvrgli! S hrepenenjem, tvoja Julija Julija Valentar Zdovc, 2. b 15
Vtisi, kritike, razmisleki PRVI ŠOLSKI DAN V FRAZEMIH Za prvi šolski dan mi je oče obljubil, da me bo on peljal v šolo, in držal je svojo besedo. Ko sem stopila iz avtomobila in gledala naokrog, mi je srce padlo v hlače, saj nikjer nisem videla svojih prijateljic. Kar naenkrat se je kot strela z jasnega pojavila bodoča sošolka, ki sem jo že poznala. Pred šolo sva se vlekli kot megla, saj nisva vedeli, kam morava. Nato pa sva zagledali prijateljico, ki hodi že v četrti letnik, in odvalil se nama je kamen od srca. Zagledali sva še ostale sošolce in mislila sem, da bo seznanitev z njimi mala malica. Vendar sem se zmotila, kajti ko sem se jim približala, sem se počutila kot riba na suhem, ker me je bilo tako sram. Kljub sramežljivosti je pouk stekel kot po maslu. Ko pa sem se spomnila, da imam po pouku še trening, mi je vse padlo v vodo, saj sta me stres in dvom pred prvim dnem na gimnaziji pošteno utrudila. Vseeno sem stisnila zobe. Hana Sekuti, 1. š PRVI ŠOLSKI DAN Dan pred začetkom šolskega leta sem si dobro postlal in do- bro spal. Obiskujem gimnazijo, saj jabolko ne pade daleč od drevesa. Po dveh urah sem bil lačen kot volk. Sošolci so me strašili, da sta še dve uri do malice, a mislil sem s svojo glavo. Ko sem zaslišal zvonec za odmor, sem kot strela z jasnega švignil v jedilnico. Ker sem bil zvit kot lisica, sem lahko dobil malico, preden je bil naš razred na vrsti. Med odmorom sem kot kenguru odskakljal do trampolina. Kakor pes teče, sem sem zlagal, zakaj sem zamudil na naslednjo uro. Po koncu pouka sem švignil domov kakor blisk. Matevž Koren, 1. š 16
F Fevdalni film fjordov flektira finemu fantu figaro francoskih fines. PRENOVLJENE PREGOVORNE ISKRICE Jabolko ne pade brez fizike. Kdor se zadnji smeje, najkasneje dojame. Tam, kjer osel leži, je fajn senca. Smeh je pol zdravja, druga polovica so pa tablete. Kdor drugemu jamo koplje, ima preveč energije. Kakor oče – tako je prav. Si, kar ješ, zato si preveč. Dijaki 1. š 17
MNENJA O PREBRANIH KNJIGAH SARAH CROSSAN: ENO Zgodba govori o samskih dvojčicah Tippi in Grace. V njej so mi bile zelo všeč vrednote, sestrska ljubezen in sprejemanja drugačnosti. Roman nima tipične zgradbe, saj je zapisan v verzih. Drugačen način zapisa se na res neobičajen način povezuje z glavnima junakin- jama, ki sta vse prej kot običajni. Knjiga je napisana tako, da na nobenem mestu ni dol- gočasna in jo na trenutke res težko odložiš. Edino, kar bi v romanu spremenila, je tragičen konec. Maja Mager, 1. š IGOR KARLOVŠEK: TECI Roman se mi je zdel zelo zanimiv in poučen. Ni se mi zdel prav nič dolgočasen in nisem se ga naveličala brati. Všeč mi je bilo, da je bil razdeljen na krajša poglavja, saj mi je tako ljubše. V romanu pisatelj ni dolgovezil in ves čas se je nekaj dogajalo. Opisoval je probleme današnjega sveta in probleme odraščanja, kar mi je bilo zelo všeč, hkrati sem se iz romana tudi veliko naučila. Verjetno ga bom prebrala še večkrat, prav tako pa ga priporočam tudi ostalim. Hana Sekuti, 1. š 18
KHALED HOSSEINI: TEK ZA ZMAJEM Prvoosebni pripovedovalec Amir je svoje otroštvo preživel v Kabulu, v delu bogate mestne četr- ti. Nikoli deležen mamine ljubezni, saj je ta umrla ob njegovem rojstvu, je želel, da bi bil v očetovih očeh opažen. Kajti Baba je veljal za pravega moškega. V svojih najboljših letih je poleg uglajenosti svetu kazal odlične značajske lastnosti, veljal je za poštenjaka, gospoda, dobrega voditelja in to se je odražalo tudi v njegovih uspehih. Bil je odločen in plemenit. Sin je v njem videl malega boga in je šele z leti sprevidel, da je tudi oče grešen. . Amir je bil miren, pameten, vendar plašen otrok. V želji po pridobitvi očetove pozornosti je deček grdo izdal prijatelja, njegovo zaupanje in skrhal odnos med njima, očetu pa po- leg tega še lagal, čeprav je ta imel krajo za edini greh. Amir si je namreč zapomnil njegove besede, ko mu je oče v kabinetu povedal, da je kraja edini greh, ker z umorom nekomu ukradeš življenje, njegovi družini odvzameš pravico do moža ali očeta, ko pa se zlažeš, si nekomu ukradel pravico do resnice. Že prej nezadovoljen sam s seboj je tako Amir izgubil še edini kanček upanja, da bo nekoč sledil očetovim stopinjam. Postal je še bolj nesamozavesten, veliko je lagal, da bi prikrival resnico. Samemu sebi ni bil dovolj, kaj šele, da bi zadostoval očetu. Vsaj takšno je bilo njegovo mišljenje. Dolga leta so ga spremljale neprespane noči in slaba vest, kar je o njem pričalo, da je pravzaprav dober. Želel je ubežati težavam, ki se jih je neuspešno otresal, in pre- den bi uspel očetu priznati svoje krivo ravnanje, je ta umrl. Čeprav se je kasneje izkazalo, da je tudi Baba goljuf, je sin nanj ohranil lep spomin. Tudi njun odnos je bil dokaj podo- ben odnosu oče-sin. Bila sta hvaležna drug za drugega in sta si občasno izkazovala naklonjenost in hvaležnost, ker sta lahko kljub smrti matere in žene živela kot družina. Amir kot pripov- edovalec romana pripoveduje tako, da se opazi, da ga z očetom veže ne le ista kri, ampak tudi ponos, ki ga občuti vedno, ko se spomni nanj. Tamara Rožej, 1. b 19
Gasilec gasi goreči gozd, golobi glasno galaksiji govorijo. Grofica grenko grozdje gloda, gosenica gosti gorečo gospodično. KHALED HOSSEINI: TEK ZA ZMAJEM Ko smo septembra dobili seznam za domače branje, sem se najprej dva dni ukvarjal z vprašanjem, koliko časa bom potreboval za branje več kot petsto strani dolge knjige. Načelo- ma me debele knjige na začetku prestrašijo, saj vem, da bo branje trajalo v nedogled, a tokrat je bilo drugače. 20
Tek za zmajem je nepozabna, srce parajoča zgodba o neverjetnem prijateljstvu med bogatim fantom in sinom očetovega služabnika. S pomočjo te knjige res izvemo veliko o tem, kakšno je bilo življenje v Af- ganistanu v bližnji preteklosti. Pisatelj pokaže, kako hitro se lahko zgodi, da družba nazaduje in se iz dokaj napredne in razvijajoče se skupnosti spremeni v zaostalo družbo, ki svojim prebivalcem ne zagotavlja niti osnovnih človekovih pravic in svoboščin. Roman je v osnovi izvrstno napisan, vendar sem pri branju imel nekaj težav. Zgodba, ki govori o dveh afganistanskih dečkih, enem iz višjega, drugem iz nižjega socialnega sloja, ki skupaj preživljata otroštvo, a je njuna neenakost vidna na vsakem koraku, je zelo ganljivo napisana. Seveda je zato roman tudi velika svetovna uspešnica. Dečka si nista različna samo glede na svoj položaj v družbi, razlikujeta se še po mar- sičem drugem. Eden je pogumen, drugi je strahopetec. Eden je zvest in vdan, drugi prijatelja z lahkoto izda. In tako naprej. Za moj okus malo preveč črno-belo, a tja do izselitve glavnega junaka v Ameriko sem knjigo vseeno bral s precejšnjim zanimanjem. Osvetljevala je pomembne stvari v življenju, kot so prijateljstvo, zvestoba, krivica, pogum in maščevanje. 21
Zelo lepo je prikazan tudi pomen nenasilja. Zgodba potrjuje dejstvo, da se proti nasilju ni mogoče boriti z nasiljem. Hasan in njegovo vedenje sta primer takšnega ravnanja, ki pa ima lahko na kratki roki katastrofalne posledice, saj pri nasprotnikih po navadi sprošča dodatno jezo. Tisto, kar me je v romanu najbolj motilo in s čimer se nisem in nisem mogel sprijazniti, pa je bilo to, da je besedilo napisano daleč preveč čustveno. Ali sentimentalno. Kaj hitro namreč postane jasno, da je pisatelj svojo zgodbo namensko razvijal tako, da brenka na bralčevo emocionalno struno, kar se mi ne zdi pošteno. Bralec nima druge možnosti, kot da je ob knjigi čustveno prizadet ali vsaj vznemirjen. Verjetno to samo po sebi ni nič slabega, še posebno če so nameni dobri, a sam sem se ob branju počutil izigranega. Torej: knjigo priporočam v branje vsakomur, saj je polna življenja in življenjskih naukov. Zdi se mi malce drugačna in nekoliko izstopa od zgodb, ki sem jih bral doslej. Morda tudi zaradi okolice in kulture, v kateri se odvija. Konec koncev gre za dobro in pomemb- no branje, saj bo marsikdo v romanu našel kakšen stavek, ki ga bo zaznamoval. Bo pa to verjetno edina knjiga Khaleda Hosseinija, ki sem jo prebral. Tadej Gosak, 1. b Harmonija harfe hladno hrešči, hčerka hruški hitro hiti. Horizont hudičevega hriba hinavsko hvali hijene, hvalisajo hrustljave hlode. 22
ROKOPIS 23
24
25
POEZ 26
ZIJA 27
VISOKA PESEM Tvoja podoba je popolna kot umetniška slika, naslikana s pestrimi barvami v vsej svoji veličini. Tvoji lasje padajo kot slap, čisti so kot oblak. Tvoja koža je lepa in svetleča kot potok na lep poletni dan, v katerem pojejo ptice, v katerem je nebo jasno. Tvoj vonj je kot vonj sveže kupljene knjige, še nedotaknjenega zaklada, svežega pomladnega vetra, ki piha z vso močjo. Tvoje oči so kot biseri, ki se svetijo kot zvezde v temni noči. Hladna si kot led, trdna si kot skala, nihče te ne omaje, odločne si postave. Hladna si kot led, trdna si kot kamen, vendar vzradostiš srce, upanje mi daješ. Popolna si preveč. Lucija Fortin, 1. b 28
29
Južno je jeklena jablana jeznega jezika, je jedro. Januarja ježek jezno joka, jasne jaslice jamske junakinje. 30
ZAROČENKA Nuša Jehart, 1. b Lasje kot svila mehki in gladki, kot drag kamen izgledajo, ko jih obsije sonce. Dišijo kot pomirjujoča sivka, ki bi jo lahko vohal ves dan. Gosti kakor med ji segajo do ramen. V njenih očeh se svet izgubi spet in spet. Na obrazu so sive oči, kakor deževni oblaki, ki osvežujejo puščavo. Zobje kot sneg, snežno beli kot severni zajčki, ki se v snegu igrajo. Usta ima kot jagoda rdeča in grozdje sočna. Kakor rdeče vino je sladko, so ustnice polne. Ustnice in zobje so v popolni harmoniji, kadar se nasmeje. Vrat kot poudarek na piko na i. Ko gledaš obraz, je kot zlati rez brez napak. A še vedno napaka v napaki in brez napake. Ta napaka si ti – kot madež brez madeža. 31
SVETLA PESEM Si kot najgloblji odtenki v sončnem zahodu, vijolična na nebesnem svodu. Tvoj smeh svet razsvetli kakor zadnji žarki dni. Oči temne in mehke, svilna črnina. V njih iskrica bdi, od nje ogenj vzplamti. Zmeraj zmedeš me z njo, namesto železa vidim zlato. Kako se bogato svetlika, ob tvojem pogledu noč se umika. Divji lasje vihrajo ti v vetru, kakor da bijejo bitko brez konca. Sonce razkriva rdeče pramene, ognjene zavese, stebre ter stene. Roka tvoja moč ima, brezno potiska stran od srca. Še dobro, saj vso trepeta, lahko pod nogami izgubilo bi tla. Zala Špoljar Slivnik, 1. b 32
RESNICA O ROMEU Lesk oči neskončne modrine morja, kakor morje, kjer s svojimi koreninami doseže Duša duši. dno vseh brezen, Telo telesu. tvoje globoko v mojem srcu me tišče. Razum razumu. Le moje naj bodo tvoje oči. Kaj je v moči se zgoditi, ko tej pesmi odgovorila bi z nasmehom, Jaz tebi. bi sreča polastila moje sape se, On njej. kakor moj um te v vrtu cvetlic je pograbil, Z božjim smislom si bila kovana, a v meni žalost kot drevo bi zrasla? vsaka telesna poteza z mislijo načrtovana, kakor roža narave je popolnost, Človek človeku. ti božja si. Fant dekletu. Se svet bi vase pogreznil, če bi besedi moje resnice s pogledom poplačala? Bi to veselja moja struga Domišljija meni. v deročo reko narastla, Nekoč ta zal obraz in moja podoba, bi upanje uvelo, duša njenega telesa z mojo, Bog bo srci najini spojil. kakor ptič ognjeni iz pepela poletelo? Jan Penec, 1. b Zaljubljen, nezaljubljen. Človek, greha popolni. 33
KIZBNOAMRAJALU POT V ŠOLO 34 Ura zvoni mi v uho, adrenalin me prevzame, skočim iz postelje in kmalu bo zarja. Skočim iz pižame, oblačila si nadenem, o, kako je mrzlo! In kmalu bo zarja. Pes po vratih praska, dej mir! mu zakričim, hitro skočim iz hiše in kmalu bo zarja. Letim proti busni, ne, gužva je na cesti, bus bom zamudil in kmalu bo zarja. O, ne, bus že pelje, šolo bom zamudil, mati me bo ubila in kmalu bo zarja. David James Bowen, 3. b
Kekec, ki kamniti krasotici kriči, kilo koščkov kostanjev kupi. Ker kletev kočijaža kri krade konjska kopita kmetu kalijo. 35
Liter limonade lanskih ljudi, leto lahkotno lopne laži, lesk ljubezni, lokvanj leži. 36
ALBA II Živahne so noči, ALBA zmanjkuje mi moči. Ples mi moč podarja Jutranja rosa vso me prevzame, in kmalu bo zarja. ko sonce jo v svoje okrilje zajame. Prebuja svetlobo, Že glasba se ustavlja, ki zavija se v svilo, plesišče se poslavlja. nihče ne predrami me bolj Cerkveni zvon udarja kot krik petelina v sivino. in kmalu bo zarja. Ne mine sekunda, ko te zagledam, Domov se mi mudi, in brž se zavedam, sosedov pes podi. da tvoja podoba urno naznanja, Soseda z nogo udarja da kmalu bo zarja. in kmalu bo zarja. Jaka Metličar, Nika Čeh, Nal Drhteče poljubiš lice zbledelo, Podlesnik, 2. c obrišeš mi solze, odideš veselo. Vrneš se poln strahu in življenja, saj ura dosegla je tlesk do zvonjenja. Znova in znova me srčno miriš, a kaj, ko prišel čas je spoznanja, da kmalu bo zarja. Nika Kosl, 3. b + 37
ALBA I V sanjah letim, se kmalu zbudim. Zaslišim komarja in kmalu bo zarja Deklič zraven mene domov me požene, slovo mi podarja in kmalu bo zarja. Domov pohitim, v strahu vreščim. Me sonce pozdravlja in kmalu po zarja. V hiši je tema, v postelji žena. Sem čist brez denarja in kmalu bo zarja. 38 Jaka Metličar, Nika Čeh, Tina Cafuta, Nal Podlesnik, 2. c
ALBA Ves čas se sprašujem, če iti že moram, neznano kam plujem, a v mislih grem h goram. Te gledam, te čutim, ne vem, kaj si mislim, o moških nadutih, si slike izmislim, ki hočejo te, držijo zase, hitijo, brzijo, nad tabo bedijo, ker kmalu bo zarja! Tvoj mož že prihaja, mudi se od tod, kaj če v naju nastaja, živahen že plod. Turoben bo dan, Bog ve, kakšna bo noč, nekdo bo izdan, a v meni je moč. Že slišim korake, ježijo se dlake, odhajam, le zbogom, zvečer z novim prologom, ker kmalu bo zarja! Tina Kalajžič in Nika Plantev, 3. b 39
w VRTENJE V KROGU PANTUM Hej, mala, skoči v moj BMW, Ukradel tvoje sem srce. odpeljem te v Santa Fe, Mar to tvoj oče ve? Na nebu se že dela mlaj, od mraza ne tresi se več zdaj, tvoja bližina je moj raj. samo roke gor na klimo daj. Odpeljem te v Santa Fe, Aleš Hafner, 3. b na Petrolu greva na kafe, samo roke gor na klimo daj in sedež daj nazaj. Na Petrolu greva na kafe, ukradel tvoje sem srce, in sedež daj nazaj, na nebu se že dela mlaj. 40
PANTUM Mrzla zima zunaj je, sneži in močno piha, na toplem pa lepo mi je, jesen odšla je tiha. Sneži in močno piha, božični čas prihaja, jesen odšla je tiha, veliko se dogaja. Božični čas prihaja, iz kuhinje diši lepo, veliko se dogaja, piškoti se že pečejo. Iz kuhinje diši lepo, okrašena vas je cela, piškoti se že pečejo, o, ta zima bela. Lana Vodovnik, 2. b 41
M Moja milina makove maline mi mirno mavrico mijavka, mlečno mangovo moko. Mreža mojih meja melje misli mladega mojstra, mezinec meša malo mehurčkov. 42
Le en poljub pred avtobusno postajo, tvoj dotik je moja želja in sanje moje se vedno ti predajo, brez tebe v meni ni veselja. Tvoj dotik je moja želja. Kot pesnik – nič ni brez navdiha, brez tebe v meni ni veselja, skupaj s tabo končno mi srce zadiha. Kot pesnik – nič ni brez navdiha, brez tvojih oči ni barv na moji sliki, skupaj s tabo končno mi srce zadiha – le en poljub in prebudili me bodo tvoji dotiki. Brez tvojih oči ni barv na moji sliki. Le en poljub pred avtobusno postajo, le en poljub in prebudili me bodo tvoji dotiki in sanje moje se vedno ti predajo. Kim Debelak, 2. b 43
ŠKORPIJON N Nek zimski večer na hribu sedita. Navada nebes ni nekaj novega, Jo vpraša: »Kaj si po horoskopu?« napad nesmrtnikov naj namen napiše. S čajem v roki, v odejo ovita, Naključje narave nese namene, ko zvezde opazuje v teleskopu. novim nagradam nasproti nori. Jo vpraša: »Kaj si po horoskopu?« In deklica komaj se zadrži, ko zvezde opazuje v teleskopu, da bi z vzdihom zavila z očmi. In deklica komaj se zadrži, ker zdi se ji slepo verjeti v planete, da bi z vzdihom zavila z očmi, ni nikdar slavila legende opete. Ker zdi se ji slepo verjeti v planete za svojo nesrečo kriviti usodo, ni nikdar slavila legende opete, je raje verjela v popolno svobodo. Za svojo nesrečo kriviti usodo, bilo bi kot voljo vso prosto predati. Je raje verjela v popolno svobodo, četudi ne ve, kaj jo čaka za vrati. Manca Čepin, 2. b 44
Osamljen potoček v daljavo šumi, kot zvon na cerkvi naravo budi. In tisoč vprašanj se rojeva v glavi. Le kaj razmišlja potoček sanjavi? Kot zvon na cerkvi naravo budi, da le opazijo ga vse oči. Le kaj razmišlja potoček sanjavi, se kdaj sprašuje, če koga predrami? Da le opazijo ga vse oči, da ne bi sam samcat zapravljal noči, se kdaj sprašuje, če koga predrami, in misli razpre v vsej svoji pojavi. Da ne bi sam samcat zapravljal noči, taval po svetu sam, brez moči. In misli razpre v vsej svoji pojavi, še zadnjič se pred sonce postavi. Urška Osojnik, 3. b 45
BESNE BORBE BESED 46
ALITERACIJSKA PESEM Pride počasi po prašni peščeni poti preko prečnega predora. Poštar. Prinese pismo, polno plahega pričakovanja. Pogled preusmerja po prašni poti preko pobesnelega psa. Potetovirana poveljnica prvega pehotnega polka prevzame pošiljko, polno prahu. Policisti počasi preprečijo prihod polka. Poštar postaja popolnoma pobledel. Pošiljka, polna prahu, pomeni popolno predajo. Polkna pripora pa poslednji pogled. Julija Valentar Zdovc, 2. b 47
ALITERACIJSKA PESEM ALITERACIJSKA PESEM Sama s sabo shaja silno slabo. Pesmi ptice pojejo pomladi, Strogo se spogleduje s svetom. ptice, polne pisanih peres, Skromno sprejema svojo samoto. Spominja se starih sanj, pesmi pravzaprav prekratke skoraj stalnih, sedaj skritih … poslušamo pripovedi presledke. Strta se sramuje, saj sonce sije samo svetnikom, Poletje pred pragom saj srce samostojno sveti samo srečnim, ponuja poletni počitek, saj je smrt, strahotna, ponuja plodove pšenice, sedaj samo sopomenka svobodi. poleti pa peko potice. Manca Čepin, 2. b Lana Vodovnik, 2. b Obroč obredov obleke obuva, obseg osrednje obale oklepa, osamljeno osebo obup obišče, okolje oklepa orla osončja. 48
ALITERACIJSKA PESEM Kot krste krvave, kot krznene korale kljubujem koncu koničastega kopja. Ko kralj krsti koruzo, križ kleči, kaplja krvi. Kim Debelak, 2. b 49
P Plinski ples plašne pijače, plašč plastike polni pesek. Plima pomladi plavanje presoja, pesnitev pevca piha paro. R Raba rodilnika rada razsodi, rešitev rastline roka rodi. Ribič radostno reže ribo, račji repek resno raca. 50
Search
