BILTEN_TA NORI ČAS

»Ta nori čas« Izbor nagrajenih literarnih in likovnih del šolskega natečaja Žužemberk, februar 2021

BILTENU »TA NORI ČAS« NA POT Svet je čaroben. V sebi skriva polno novih spoznanj in življenjskih resnic. Obstajata dve perspektivi – temna in svetla. Kateri bomo namenili več pozornosti? Prednosti in slabosti novega obdobja nam razkrivajo ustvarjalci letošnjega šolskega natečaja »Ta nori čas« v 129-ih izvirnih literarnih in likovnih delih. Od oktobra do decembra preteklega leta so ob ustvarjanju in odgovornem opravljanju rednih šolskih obveznosti prišli do novih spoznanj in spremenili svoj pogled na svet. Otroci so naša luč, radost in sreča, kajti v njihovih delih se zrcali iskrenost. Oznanjajo, da bo kmalu prišla pomlad s čudovitimi spomladanski cvetlicami in zagotovo tudi z »novo svobodo«. Ostal bo le spomin na neko obdobje in spoznanje, da se priložnosti rojevajo v vseh situacijah. Vse je dobro, če lahko svoje stiske in strahove deliš z drugimi ter iz dane situacije ustvariš najboljše. Učenci pogrešajo druženje in zdaj še bolj cenijo dobre odnose in pomoč družine. Pogrešajo šolo, se zavedajo njene vrednosti in cenijo znanje. Ozavestili so koncept časa in skrb zase. Vsaka stvar, ki se enkrat začne, se tudi konča. Vsem ustvarjalkam in ustvarjalcem zgodb, pesmi in likovnih del se za vloženi trud zahvaljujem in vam želim veliko ustvarjalnega navdiha tudi v prihodnje. S svojo iskrenostjo, z odkritostjo in otroško toplino ste v nas prižgali iskrico veselja, ki nas bo smelo vodila do novih projektov. Iskrene čestitke vsem za osvojene dosežke. Hvala mentoricam, članicam obeh komisij in uredniškemu odboru za spodbudo in oporo učencem. Cenim, da ste kljub »noremu času« z veliko optimizma in dobre volje ponovno v zavodu pustili velik pečat in potrdili uresničevanje ene od pomembnih prednostnih nalog zavoda – razvijanje govorno-jezikovnih in bralno-napisovalnih zmožnosti. Uživajmo v vrtičku del otrok, v katerega se lahko vedno zatečemo, ko svet okrog nas postaja negotov in se prehitro spreminja. A čas teče in prišel bo tudi čas, ko bodo naši vrtovi polni dišečih rož in novega optimizma. Vsem bralkam in bralcem biltena želim prijetno branje v upanju, da vas dela navdihnejo k dajanju in sprejemanju dobrega. Predvsem ne pozabite otrokom izreči veliko pohvalo za velik dosežek! Mija Penca Vehovec, v. d. ravnatelja 2

ZAPISNIK SESTANKA KOMISIJE ZA LITERARNI NATEČAJ »Ta nori čas« Na natečaju so sodelovali učenci matične šole s podružnicami. V izbor za literarni del natečaja je prispelo 53 del. Komisija, ki se je sestala 7. januarja 2021, ob 13.30, preko videokonference, je pregledala poslana dela, jih razvrstila v kategorije in ocenila. Podelila je dve vrsti nagrad: knjižne nagrade in pisna priznanja. Število podeljenih nagrad in priznanj: Število izdelkov 4. r. PŠ LITERARNI DEL Skupaj Nagrada 2 4. in 5. r. 6. in 7. r. 8. in 9. r. 56 Priznanje 1 4 1 6 26 22 52 11 1 5 25 21 Komisijo za literarni del so sestavljali: Andreja Šercer Robič, Nataša Škrbe, Marjeta Zore, Blanka Perpar, Sanja Nose, Zvonka Struna in Irena Prodanić Vasić. Kriteriji, ki so jih pri ocenjevanju upoštevali, so bili: ustreznost teme, izvirnost, ustvarjalnost in bogastvo besedišča. Izdelki učencev so bili razdeljeni v 4 kategorije: 4. r. podružnične šole, 4. in 5. r., 6. in 7. r. ter 8. in 9. r. matične šole. Seznam nagrajenih učencev: Knjižna nagrada: 1. kategorija – 4. r. PŠ: Ela Hren, 4. r. PŠ Dvor 2. kategorija – 4. in 5. r. OŠ Žužemberk: Žiga Novak, 5. b 3. kategorija – 6. in 7. r. OŠ Žužemberk: Nejc Miklavčič, 6. a 4. kategorija – 8. in 9. r. OŠ Žužemberk: Tom Agnič, 8. b Priznanje: 11. Vid Obrstar, 6. a 1. Žiga Štravs, 4. r. PŠ Dvor 12. Andraž Murn, 6. b 2. Klara Šabić, 5. a 13. Erik Grm, 6. b 14. Eva Štravs, 6. b 3. Ajda Krese, 5. a 15. Pia Pintar, 6. b 16. Žiga Resnik, 6. b 4. Nik Legan, 5. a 17. Živa Jukič, 6. b 5. Patrik Kelšin, 5. b 18. Luka Vovk, 6. b 6. Živa Mirtič, 5. b 19. Žana Longar, 7. a 7. Rok Štupar, 6. a 20. Nejc Župec, 7. a 8. Petra Gorenčič, 6. a 9. Neja Pečar, 6. a 3 10. Valter Jenkole, 6. a

21. Nika Mikec, 7. a 38. Jaka Setnikar, 8. b 22. Nika Zupančič, 7. a 39. Žiga Štupar, 8. b 23. Hana Turk, 7. a 40. Aja Amalija Pečar, 9. a 24. Tim Mrvar, 7. a 41. Lara Novak, 9. a 25. Ema Žbogar, 7. b 42. Tanaja Kopač, 9. a 26. Gal Muren, 7. b 43. Lana Papež, 9. a 27. Gregor Zoran, 7. b 44. Anja Šeme, 9. a 28. Maj Štrucelj, 7. b 45. Patricija Pečjak, 9. b 29. Neja Legan, 7. b 46. Benjamin Jaklič, 9. b 30. Marija Travnik, 7.b 47. Ana Jarc, 9. b 31. Lana Štrasberger, 7. b 48. Iza Bradač, 9. b 32. Tjaša Kumelj, 8. a 49. Neja Mirtič, 9. b 33. Valentina Mrvar, 8. a 50. Eva Meglen, 9. b 34. Ana Godec, 8. a 51. Julija Papež, 9. b 35. Urška Kastelic, 8. a 52. Jan Meglen, 9. b 36. Vid Urbančič, 8.a 37. Teja Štravs, 8. a Zapisnik zapisala predsednica komisije: Andreja Šercer Robič, prof. Kočevje, 7. 1. 2021 4

ZAPISNIK SESTANKA KOMISIJE ZA LIKOVNI NATEČAJ »Ta nori čas« Na videokonferenci v četrtek, 14. 1. 2021, ob 11. uri, smo se zbrale Zvonka Struna, Anja Rojc, Milena Legan, Irena Platiše, Jana Mrvar in Maja Mlakar. Pregledale smo vse prispevke učencev. Izbor del so naredile razredničarke in poslale samo najboljša dela. Izdelke sem oblikovala v PPT predstavitev za boljši pregled. Skupaj smo si pregledale vse slike in jih pokomentirale. Izbrale smo najboljše v svoji kategoriji. Sestanek z ocenjevanjem smo zaključile ob 13. uri. Na natečaju (ožji izbor) je sodelovalo 72 učencev. Nagrade: PŠ Ajdovec: Taja Kmet, 3. r. PŠ Šmihel: Enej Barle, 1. r. PŠ Dvor: Manca Kuhelj, 3. r. 1. triada OŠ Žužemberk: Jona Plot, 2. r. 2. triada OŠ Žužemberk: Urban Iskra, 5. b 3. triada OŠ Žužemberk: Ema Žbogar, 7. b Priznanja: 13. Matija Ban, 1. r. PŠ Ajdovec 14. Domen Zupančič, 2. r. 1. Daša Malovrh, 4. r. 15. Bor Primc, 2. r. 2. Vid Mlakar, 1. r. 16. Neža Ban, 2. r. 3. Klara Župevec, 1. r. 17. Jakob Jarc, 3. r. 4. Jan Gorenčič, 2. r. 18. Tanaja Lucić, 3. r. 5. Sofi Štupar, 2. r. 19. Zala Iskra, 3. r. 6. Eva Župevec, 2. r. 20. Ela Hren, 4. r. 7. Anže Štravs, 3. r. 21. Neli Zupančič, 4. r. 8. Ana Mlakar, 4. r 22. Nika Rauter, 4. r. 9. Ema Pust, 4. r 23. Tjaša Župevec, 4. r. PŠ Dvor PŠ Šmihel 10. Ajda Štrasberger, 1. r. 24. Lovrenc Vidmar, 2. r. 11. Živa Hren, 1. r. 25. Luka Kastelic, 1. r. 12. Gašper Papež, 1. r. 5

26. Matevž Pirc, 1. r. 46. Žan Janežič, 5. b 27. Zala Miklavčič, 3. r. 47. Patrik Kelšin, 5. b 28. Lan Zaletelj, 3. r. 48. Neža Rezelj, 5. b 29. Anarisa Barle, 4. r. 49. Valerija Pečjak, 6. a 30. Ines Muhič, 4. r. 50. Ela Mlakar, 6. a 51. Aleks Galamič, 6. b 1. triada Žužemberk: 52. Jure Krašovec, 6. b 31. Gaja Hrovat, 1. r. 32. Tim Bevk Blatnik, 1. r. 3. triada Žužemberk: 33. Lovro Hrovat, 1. r. 53. Luka Vidmar, 7. a 34. Manca Janežič, 1. r. 54. Lana Plot, 7. b 35. Adam Skube, 2. r. 55. Ana Godec, 8. a 36. Mia Vidrih, 2. r. 56. Urška Kastelic, 8. a 37. Živa Erpe, 2. r. 57. Žan Zaletelj, 8. a 38. Lina Mohorčič, 2. r. 58. Žana Kobe, 8. b 39. Neža Blatnik, 3. r. 59. Jernej Jaklič, 8. b 40. Ažbe Kelšin, 3. r. 60. Maruša Tome, 8. b 41. Urban Vidmar, 3. r. 61. Maša Pograjc, 9. a 42. Urban Škufca, 3. r. 62. Maša Pucelj, 9. a 63. Iza Bradač, 9. b 2. triada Žužemberk: 64. Ula Črnagoj, 9. b 43. Lana Blatnik, 5. a 65. Špela Štupar, 9. b 44. Zara Nahtigal Lavrič, 5. a 66. Matej Pucelj, 9. b 45. Lea Vidmar, 5. a Zapisala predsednica komisije: Maja Mlakar, prof. Novo mesto, 14. 1. 2021 6

TA NORI ČAS Anže Štravs, 3. r. PŠ Ajdovec Ta nori čas je prišel, Ana Mlakar, 4. r. PŠ Ajdovec obiskal je nas, Ajdovec ljudje hitijo, korone se bojijo. Ker šole ni, računalnik trpi, učitelje pa že močno skrbi, da učencem to prav všeč ni. Za vse probleme je kriva le ona, tista, ki ji pravimo korona. Ko mine ta nori čas, zakričal bom na ves glas: »Pogrešam vas!« Žiga Štravs, 4. r. PŠ Dvor TA NORI ČAS Nikoli ni bilo tako, otroke malo vidimo, računalnike prižigamo, in se po ZOOM-u vidimo. Čudno je tako zelo, ampak pomagamo lahko, skupaj se borimo, Vsak dan maske nosimo. Kako je nor ta nori čas, okruten, zloben je do nas. Razmer hude so. Ojoj! Kaj še bo? Ne predamo se kar tako in skupaj nam bo dobro šlo!!! Ela Hren, 4. r. PŠ Dvor 7

TA NORI ČAS Ema Pust, 4. r. PŠ Ajdovec Ajdovec Ceniti je treba ta čas, sekunde, minute in dni. Vsaka stvar, ki se enkrat začne, se enkrat konča. Čas hiti proti prihodnosti, hitijo minute, leta in dni, nič ga ne ustavi. Ceni življenje, ne moreš nazaj. Poslušaj srce in mu sledi, ker drugače te vrže na neznano pot. Klara Šabić, 5. a JUTRO Daša Malovrh, 4. r. PŠ Ajdovec Ajdovec Mami me budi, , meni se nikamor ne mudi. Šolski zvonec že zvoni, mami že nori. Počasi vstanem, oči si pomanem in brž zagledam, da je ura že sedem. Hitim in hitim, da na zajtrk ne zamudim. Hitim in hitim, da v šolo ne zamudim. Ajda Krese, 5. a 8

JURČKOV ČAS Taja Kmet, 4. r. PŠ Ajdovec Ajdovec Jurček, naš Jurček , zbudil se je kasno. V šolo je treba, budilka zvoni. Jurček še sladko smrči, čeprav budilka vztrajno zvoni. Jurček se je zbudil, pomane si oči, v kopalnico odhiti. Jurčku ne da se v šolo, samo računalnik bi rad, ker želi igrice igrat. Narava res lepa je, a Jurčka to ne mika, ker Jurček raje gleda, kar mu z ekrana sika. Nik Legan, 5. a Vid Mlakar, 1. r. PŠ Ajdovec Vid Mlakar, 1. r. PŠ Ajdovec , Ajdovec , 9

TA NORI ČAS Klara Župevec, 1. r. PŠ Ajdovec , Leto 2020 se začelo je tako, da smo v šolo hodili še lahko. Jan Gorenčič, 2. r. PŠ Ajdovec Z marcem zaprli šole so, a pouk vseeno nadaljevali smo. Videokonference začele so se, učitelji z razlagami potrudili ste se. Naloge in vaje delamo vse, če pa kaj nam v glavo ne gre, starši so tu in hvala za vse. S prijatelji, sošolci nismo družili se, a na morje poleti vseeno z družino odšli. Prišlo je novo šolsko leto in upanje, da kot včasih bi bilo. V šoli smo bili le kratek čas, nato pa spet ostali doma ves čas. Zdaj pa mi otroci prosimo svet, da virus odide v vesolje, da spet gremo v šolske klopi s prijatelji – sošolci dobre volje. Patrik Kelšin, 5. b Sofi Štupar, 2. r. PŠ Ajdovec Eva Župevec, 2. r. PŠ Ajdovec 10

TA NORI ČAS Manca Kuhelj, 3. r. PŠ Dvor Prva dva meseca v letošnjem letu vse je bilo mirno, marca postalo je nemirno. Začeli smo se šolati na daljavo, vendar ne z veselo glavo. Poleti potekalo je vse lepo, jeseni pa ne več tako zelo. Zdaj je vse zaprto, le kdaj bo spet odprto. Pandemija svet je obšla in vse prestrašila. Korona, ali ti ni žal, ko pa toliko ljudi je šlo na drugo stran? Korona, pusti ta svet, da se da normalno zaživet. Živa Mirtič, 5. b NAPAD VIRUSA Ajda Štrasberger, 1. r. PŠ Dvor 11 Ko marca v šoli smo sedeli, vsi umirjeni, sproščeni in veseli, med nas prišel je virus ta in vsa šola je bila doma. Komaj tisti čas smo prebrodili, že hitro novo porcijo dobili. Ta virus res je zdaj močan in upam, da kmalu odšel bo stran. Zdaj v hišah vsi čepimo in se virusa zelo bojimo. Nihče ne ve, kako se ga znebiti, saj zanj pravo zdravilo je težko dobiti. Vsi močno zdaj upamo, da po novem letu boljše bo. Da prišel bo spet ta dan, ko ne boš doma več sam. Žiga Novak, 5. b

TA NORI SVET Današnji svet je res malo nor predvsem zaradi novega koronavirusa. Ta virus je predvsem nevaren za starejše in kronično bolne ljudi. Kar naenkrat smo morali ostati doma. Zaprli so trgovine z nenujnim blagom, gostilne in celo šole. Ker so zaprli šole, smo imeli učenci pouk na daljavo. To mi ni bilo preveč všeč, saj sem za računalnikom presedela bistveno več časa, kot bi ga sicer. Poučevanje na daljavo mi je prineslo tudi veliko skrbi, saj nisem bila navajena na tak način poučevanja. Vsak dan sem zjutraj najprej pojedla zajtrk, se uredila in pričela delo za šolo. Da sem naredila vse obveznosti, sem potrebovala približno štiri ure, včasih pa tudi malo več. Po končanem delu sem še malo ponovila snov in pregledala, če sem vse naredila. Popoldne sem šla vedno malo ven. Nisem se smela družiti s prijatelji in iti na igrišče, ampak sem se igrala doma na vrtu. Včasih je bilo tudi malo dolgčas, ker nisem smela nikamor, ampak sem potrpela in upala, da virus kmalu odide. Ko so ukrepe malo omilili, smo se spet lahko vrnili v šole, ampak smo morali na avtobusih in na hodnikih šole nositi masko. V razredu smo imeli mize narazen in nismo se več smeli igrati skupaj. Učiteljice so v razredu nosile masko, nam pa je ni bilo treba nositi. Preden smo šli na malico, smo razkužili mize in si umili roke. Ko je bil čas, da gremo domov iz šole, smo morali zvezke in torbe pustiti v šoli. Ta način življenja mi ni bil všeč in upam, da se ne ponovi. Petra Gorenčič, 6. a KORONČEK Kaj dogaja se trenutno? “Ostanimo vsi doma,” rekla je Slovenija. Oh, korona res je težava, ni to neka le zmešnjava. Čuvaj se in ostani doma. Edini virus sedaj je ta. Korona, ti boš v zgodovino šla. Rok Štupar, 6. a Živa Hren, 1. r. PŠ Dvor 12

TA NORI ČAS Dnevi minevajo, tedni gredo, čas pa hiti kot kazalec na uri, ne vemo, kdaj pride, ne vemo, kdaj gre. A čas pomemben je kot srce in znanje za naše življenje. Ta nori čas prehitro gre, zdaj v puščavi je in hitro nazaj prileti, da minuto ulovi. Neja Pečar, 6. a Gašper Papež, 1. r. PŠ Dvor TA NORI ČAS Letos leto poteka drugače. Čas, ki smo ga bili vajeni, se je spremenil. Nikoli si nisem predstavljal, da bom kaj takega doživel. Vedno sem mislil, da bodo odnosi, stiki, srečanja z bližnjimi samoumevni, a sem se zmotil. Nastopil je čas, ki je prekinil socialne stike in nas izoliral. V soboto je slavila rojstni dan moja teta Andreja. Želeli smo jo prijetno presenetiti z darilom. Darilo smo naročili po internetu in ga dostavili s pošto. Izginil je čar nakupovanja in efekt presenečenja. Dogovorili smo se, da se celotna družina poveže preko Zooma, vsak pri sebi doma. Teta je bila zelo presenečena, ko nas je zagledala na zaslonu. Ura druženja preko ekrana je hitro minila. Bila je prijetna, zabavna, a drugačna. Prebudilo se je hrepenenje, da se vidimo. Malo smo se pogovarjali, teti sem zaigral na harmoniko. Teta je tudi jokala od ganjenosti. Obenem sem videl bratrance in sestrično. Malo smo klepetali, nato pa se poslovili. Ta nori čas mi ni všeč, a me je nečesa naučil. Nikoli več ne bom stikov, odnosov jemal za nekaj samoumevnega. Znal jih bom ceniti, jih ohraniti in negovati. Valter Jenkole, 6. a 13

URA IN ČAS Ura je okrogla reč, a bolj uporabna je kot kakšna peč. Vsebuje kar dvanajst številk, navitih ima veliko budilk. Spodbujati mora dva kazalca, Matija Ban, 1. r. PŠ Dvor a da jo popraviš, potrebuješ kar dva poznavalca. Kupiš jo lahko za dvajset evrov, a moraš poznati pet manevrov. Poznamo jih veliko vrst, najmanjša pa je tista za na prst. Čas nam vsaka isto meri, če prehitra je, se nam zameri. Sedaj nam čas drugače teče, ker s korono nimamo sreče. Cel dan v hiši zdaj tičim, da nalogo naredim. Sovražim ta koronačas, ne smem s prijatelji iti na vas. Upam, da bo kmalu konec, da spet slišim šolski zvonec. Nejc Miklavčič, 6. a Bor Primc, 2. r. PŠ Dvor Neža Ban, 2. r. PŠ Dvor 14

TA NORI ČAS (akrostih) Ta korona nam je vse zmešala, ampak ne bomo se predali, optimistični bomo ostali. Ne bo nam znanja vzela! Okno v svet nam je priprla, rada bi nas vse zaprla in nas iz tira vrgla. Čas res je malo nor, a dovolj imamo mor, saj zdaj je tisti čas, ko prihaja dedek Mraz. Vid Obrstar, 6. a TA NORI ČAS Tanaja Lucić, 3. r. PŠ Dvor Korona je prišla med nas in vse drugače teče čas. Šolo imamo kar doma, mami pa je učiteljica. Če pa česa ne naredim, jo pa kar dobro razjezim. Tale naša korona mala nas kar dobro zafrkava. Upam, da odšla bo že, saj tako naprej ne gre. Hočem maske se znebiti, ker v šolo hočem iti. Andraž Murn, 6. b Domen Zupančič, 2. r. PŠ Dvor 15

TA NORI ČAS Jakob Jarc, 3. r. PŠ Dvor Včasih za mizo sedim in nemo strmim. Strah me spreleti, ko pomislim na ljudi. Ta nori čas, ljudi postavlja v negotovost. Vsak si bližine in topline želi, zato stisnimo pesti. Vedno se najdejo lepe stvari, za katere se živi. Včasih žalost popusti in srečen si. Ta nori čas počasi izzveni, takrat se prepustimo toku dobrih ljudi in z njimi delimo srečne dni. Erik Grm, 6. b Ela Hren, 4. r. PŠ Dvor 16

PREPOVED Korona, korona, kamor pogledaš je sama korona. Korona prinesla je besedo leta – prepoved, ki nas v hiše zaklepa. To leto od pomladi noro je bilo, kaj nam še prineslo bo. Prepoved velja za gostilne ter tekstilne trgovine. Še meje zaprte so, da iz sosednjih držav virusa ne prinesemo. Pred lokali prepovedano postopanje in v parku druženje. Maske, maske treba je nositi, ker te zaščiti pred okužbami in pred virusi. Pa ne pozabi na razkužilo, ki je kot novo milo. Tu je še distanca, čim daljša je tem boljša. Še šole zaprle so se, doma za računalniki in telefoni vsi sede. A brez skrbi, imamo videokonference z učitelji. Vsi komaj čakamo vsak dan na novice, da nazaj bi šli hram modrosti in učenosti. Eva Štravs, 6. b ČAS Ta nori čas res beži kot kakšen mraz, sliši se res tihi glas, tika, taka tale nori čas. Ko priklil je prvi klas, že nastopil je poletni čas, ptički so prepevali na glas, a že spet prispel je mraz. Ko prva roža zacveti, se sonce razsvetli in tako se čas vrti. Pia Pintar, 6. b Zala Iskra, 3. r. PŠ Dvor 17

TA NORI ČAS Oh, ta nori čas, ki spremenil je nas. Življenje je bilo včasih težko, zdaj pa stroji vse za nas naredijo. Oh, to korona potrla nas je, ampak skupaj spremenimo lahko vse. Prišla so ta nova pravila, ki so nas razdelila. Včasih so otroci tekali povsod, sedaj pa ležijo in se redijo, gledajo netflix in igrajo igre ves čas, kako je vse spremenil ta nori čas. Nismo čisto vsi srečni, nekateri bogati, nekateri revni, vsi bi morali biti zdravi in da bi na vse enako gledali. Žiga Resnik, 6. b Neli Zupančič, 4. r. PŠ Dvor 18

TA NORI ČAS Ko se je začel širiti Covid-19, so vsi začeli govoriti, da smo začeli živeti v norem času. Jaz tudi mislim, da živimo v norem času, ampak ne zaradi Covida-19. Nekaj dni nazaj je bila na TV Slovenija dokumentarna oddaja, kjer so prikazali, kako se uničuje brazilski pragozd. Pred to oddajo smo vsi mislili, da se amazonski pragozd seka zaradi lesa, ampak ga večinoma sekajo in uničujejo za pašo živali. Amazonskega gozda na vsako minuto izgine za nekaj nogometnih igrišč. Pokazano je bilo tudi, da se večina površin koruze in pšenice uporabi za živalsko krmo. Namesto da bi gojili na milijone krav, ki jih potem zmeljemo v meso, bi lahko to koruzo in pšenico pojedli ljudje in na svetu ne bi bilo lačnih ljudi. Pokazano je bilo celo, da v restavracijah v Texasu dobi tisti, ki poje več kot 2 kg mesa naenkrat, kosilo zastonj. Bila sem žalostna, ko sem slišala, da letno zavrže vsak Evropejec 173 kg hrane. Pri prašičjih farmah sta dva problema. Prvi problem je velika količina izločkov, ki se potem raztresajo po polju in gredo v podtalnico. To povzroča v rekah, jezerih in morjih prekomerno razraščanje alg, ki porabijo ves kisik in ostale živali poginejo. Drugi problem pa je plin metan, ki je toplogredni plin in povzroča segrevanje ozračja ter s tem podnebne spremembe. Ena od teh je hitro taljenje ledenikov na Arktiki in Antarktiki. Na farmah bi lahko ta plin uporabili za goriva in za elektriko. Noro je to, da le redke farme to uporabljajo. Nenormalno se mi zdi tudi to, da se prodaja voda v plastenkah. Zaradi tega v Tihem oceanu obstajajo že celi otoki plastike. Plastika se razkraja in konča v želodcih morskih živali. Posledično to plastiko jemo tudi mi. Voda v Evropi pa je v veliki večini pitna iz vodovoda. Tam, kjer voda ni pitna, si ljudje ne morejo kupiti vode v plastenkah, saj so prerevni. Imamo vse možnosti, da bi vsi lepo živeli, namesto tega pa onesnažujemo okolje in delamo velike razlike med bogatimi in revnimi. Tako bomo kmalu uničili naš planet, da ne bo primeren za življenje. Živa Jukič, 6.b Nika Rauter, 4. r. PŠ Dvor 19

TA NORI ČAS Tjaša Župevec, 4. r. PŠ Dvor Če hočeš proti koroni zmagat, ne smeš omagat! Treba se je naučit pravilno roke umit. Vsaj 20 minut si roke mili, to doma temeljito izpili! Povsod nosi masko, rokavice naj ne krasijo več tvoje police. Korona ni lahka stvar, ne ustavljaj se pred trgovino, če greš samo tam mimo. Če pa si bolan, ne odhajaj stran, ostani doma, pokliči zdravnika! Če pa ti še kaj je do življenja, takoj odvadi se kajenja! Ker če korona te dobi, se ti slabo godi. Luka Vovk, 6. b Enej Barle, 1. r. PŠ Šmihel 20

LETO 2020 To je leto, ko gre čisto vse narobe. Na začetku je bilo lepo, potem pa šlo je na grdo. Prišla je k nam koronica in odšla je naša svobodica. Ostati smo morali doma in šola je k nam prišla. Vsi zdaj norimo, v svet pa ne pojdimo, saj se okužili bomo in imeli korono. Božiček je že skoraj tu, prišel potiho bo, odnesel maske in razkužila, pustil pa nam bo darila. Žana Longar, 7. a TA NORI ČAS Lovrenc Vidmar, 2. r. PŠ Šmihel Ta korona nam je pošteno zmešala štrene, zaprla nas je med štiri stene. Sedaj ti nori časi, minevajo zelo počasi. Sprva sem bil celo vesel, da v šolo nisem smel. Sedaj pa, nikoli si nisem mislil, da bom kaj takega rekel, najraje bi kar takoj v šolo tekel. Če dobro premislim, niti ni tako slabo, v krogu družine nam je lepo. Vsi veseli smo in zdravi prav tako. Nejc Župec, 7. a 21

ZLOBNA KORONA Luka Kastelic, 1. r. PŠ Šmihel Korona ni pijača, ampak je virus, ki te zastrupi kot kača, zato če zboliš, ostani doma. Širi se hitro, znakov te bolezni je veliko. Trgovine, vrtci in šole zaprte so, nova moda pa maske so. Znanstveniki zdravilo vztrajno za virus iščejo, ljudje pa obupujejo, v karanteni ostajajo. Vsi upamo, da že kmalu vse po starem bo, saj božič že pred vrati stoji, Božiček pa se z masko smeji. Nika Mikec, 7. a KDAJ GA BO KONEC? Matevž Pirc, 1. r. PŠ Šmihel Ali ste že slišali, da čas je nor? Še hujši je kot šolski ukor. Ne moremo ga obvladovati ali se z njim igrati. Šola na daljavo ni le za zabavo. Učiti se potrebno je, ker brez tega žal ne gre. Lahko le upamo na najboljše in čakamo, da korona gre. Poslušajte stroko in ostanite doma, Božička počakajte, da vas s piškoti posladka. Hana Turk, 7. a 22

PRAZNIČNI ČAS Prišel spet praznični je čas, letos vse drugače je. Lučke že povsod gorijo in snežinke se bleščijo. Zima že je prihitela in v odeje snežne nas odela. Mi pa časa nimamo, ker za šolo delamo. Letos res je čuden čas, prišla korona je med nas. Se učimo na daljavo, da bo znanje naše pravo. Prišli spet dobri so možje, da obdarijo otroke že. Iz kuhinje že diši po dobrotah za praznične dni. Nika Zupančič, 7. a MUCA – Zala Miklavčič, 3. r., ZEMLJA – Lan Zaletelj, 3. r., JELENČEK – Anarisa Barle, 4. r. in URA – Ines Muhič, 4. r. PŠ Šmihel 23

TA NORI ČAS Nekoč, pred davnimi časi, je bilo vse lepo in prav. Vsi so bili veseli in vse počeli normalno. Nekega dne pa je ozračje postalo čudno. Začele so se dogajati nore stvari, čas je postal nor. Velik plin je spremenil vse na svetu. Ugotovili so, da je plin prišel iz vesolja. Čez nekaj dni so vsi postali čudni. Začeli so čudno govoriti, šteti, se premikati, nihče ni vedel, kaj sploh mora početi … Ves svet je obstal. Nihče ni vedel, da mora v službo, v šolo. Enostavno so vsi ostali doma, kot da niso vedeli, kaj bi počeli sami s sabo. Le en človek je ostal normalen. Temu fantu je bilo ime Peter. Bil je znanstvenik in ko je spoznal, kaj se dogaja okoli njega, je videl, da mora človeštvu pomagati. Začel je delati načrt. Vsi ljudje so se vedli narobe … Narobe so pisali, šteli, govorili in še marsikaj drugega. Načrt je bil tak, da vzame zdravilo, ki so ga hranili v mestnem laboratoriju in ga z letalom razprši po ozračju. Zdravilo naj bi delovalo in vsi bi zopet postali normalni, vsaj tako je upal. Pred vstopom si je moral nadeti masko, da se ne bi okužil. Šel je na pot. Najprej je moral iti v mestni laboratorij. Prišel je do laboratorija. Po mnogih neuspelih poskusih je končno dobil zdravilo. Odpravil se je na letališče. Tam je moral vzeti letalo. Našel je pravo letalo, ampak ga ni znal upravljati. Navodila pa mu niso kaj dosti pomagala, saj so bila napisana narobe. S pomočjo logike in poguma je končno ugotovil, kako se upravlja letalo. Poletel je visoko nad oblake. Že je hotel razpršiti zdravilo, a so ga napadle čudne in nore ptice. Komaj se jih je znebil. Zdravilo je razpršil po celi Zemlji in zdaj je samo upal, da bo vse skupaj delovalo. Z letalom je končno pristal. Hitro je odhitel domov, da najprej tam preveri, če je z očetom in mamo vse v redu. Na njegovo veliko veselje je zdravilo delovalo. Ljudje po celem svetu so zopet postali normalni, spet so začeli hoditi v službe, šole in življenje se je vrnilo v ustaljeni ritem. Peter je od takrat postal glavni znanstvenik in vsi so mu bili zelo hvaležni, da jih je rešil pred propadom. Tudi mi živimo v nekako norih in čudnih časih. Tudi mi vsi upamo, da se pojavi tudi »naš Peter« in vse življenje po svetu postavi v normalne in vsakdanje tirnice. Tim Mrvar, 7. a 24

ZABAVNA KARANTENA Predstavila vam bom zabaven dan, ki mi je ostal v spominu prve karantene. Zgodilo se je marca ko so razglasili, da ostanemo doma. Zelo sem se razveselila tega dne. Že zelo dolgo sem si želela ostati doma. Na začetku je bilo vse zmedeno. Bilo je veliko dela za šolo, a na koncu se je vse izšlo. Nekega dne, ko sva z bratcem Kristjanom naredila vse za šolo, nama je postalo dolgčas. Bil je zelo topel dan. Mami nama je predlagala, da greva na balkon. Ker živimo v bloku nasproti lekarne, sva takoj, ko sva prišla na balkon, zagledala najinega soseda ter prijatelja Blaža, ki živi nad lekarno. Z Blažem se že dolgo časa nismo videli. Začeli smo se pogovarjati. Čez čas sem dobila idejo, da bi se nekaj igrali. Prinesla sem svojo malo tablo, krpo in flumastre. Začeli smo se igrati vislice. Zelo smo se zabavali. Medtem ko smo se igrali vislice in uganke, je prišla na balkon iz istega bloka še prijateljica Živa. Skupaj smo se igrali zelo dolgo. Vmes je vsak od nas imel kosilo in ko smo se spet po kosilu dobili, smo se šli nazaj pogovarjat in igrat. Kasneje je Živa morala iti in Kristjan se je tudi naveličal. Ostala sva še jaz in Blaž. Igrala sva se še malo vislice in s plastičnimi pištolami. Zabavno je bilo tudi, ko sva se z Blažem igrala, kdo višje vrže žogo. Čeprav nismo smeli iti ven, je Blaž na skrivaj šel ven iskat žogico, ker je padla čez njegov balkon. Jaz sem se kasneje šla preobleč, ker je bilo zelo vroče. Bilo je že čez popoldne in Živa je prišla nazaj. Malo smo se hecali, dokler se nismo odločili, da zaključimo za ta dan. Ta dan mi je najbolj ostal v spominu od vseh dni v karanteni. In tudi zdaj v karanteni je tako, samo da smo Živa, jaz in Kristjan zunaj, Blaž pa je še vedno na balkonu. Ema Žbogar, 7. b Gaja Hrovat, 1. r. 25

TA NORI ČAS KORONE Tim Bevk Blatnik, 1. r. Virus je prišel s Kitajske, hitro obkrožil je svet in okužil naš planet. Vse več bolnih je ljudi, v bolnišnicah prostora več ni. Izogibamo se drugih ljudi, z maskami zaščiteni smo vsi. Vse virtualno je postalo, še šolo obiskujemo na daljavo. Ni več druženja ne zabav, iz svoje občine ne smemo, če se ne držimo pravil, dobimo karanteno. Upam, da ta virus čim prej zapusti naš planet, saj pogrešam naš stari svet. Gal Muren, 7. b Jona Plot, 2. r. 26

PESEM O SNEGU IN KORONI Jona Plot, 2. r. Manca Janežič, 1. r. Prejšnje leto ga sploh ni bilo, letos pa ga zapadlo je ogromno. Na žalost se bo kmalu stopil, saj ga bo sonček presneti umoril. Vsi smo dopoldne že zunaj bili in se zabavali do temne noči. Bilo je zabavno, ni kaj reči, le potrebno bo še piškote speči, saj pojedli smo vse, kar jih iz pečice skočilo je. Sneg je prinesel pozitive tono, kar je kul, če seveda ne gre za korono. Maj Štrucelj, 7. b TA NORI ČAS Ta nori čas je poln presenečenj, saj se doktorji borijo, da v hipu ne zbolimo. Ampak tudi mi se moramo truditi, razkuževati in umivati se, da naše telo bolj odporno je. Ne smemo na zabave hoditi in tudi se ne družiti, saj ta nori čas vso zabavo posesa. Ne vemo, koliko časa bo trajal ta nori čas, mogoče več mesecev, let, a jaz vem, da bo enkrat odšel kot led. Gregor Zoran, 7. b 27

TA NORI ČAS Danes je ta nori čas, ker Jurček pride v vas. Ta nori Jurček kar leti, da v mamo se zaleti. Jurček, Jurček hitro spat, Lina Mohorčič, 2. r. da te ta nori čas ne ulovi. A Jurček noče spat, ker telefon bi rad. Ko Jurček zjutraj se zbudi, podočnjake do kolen dobi. Jurček, Jurček, kakšen si kot koronavirus črn si. Po zajtrku je Jurček bled kot pudel in trebuh ga boli. Mama reče brž zdravniku, da te ta nori koronavirus ne dohiti. Neja Legan, 7. b TA NORI ČAS Ojla! Sem Monika, stara sem 12 let, igram klarinet in živim v lepi in veliki hiši na obrobju mesta. V času pandemije Covid-19 smo vsi doma in prenašati moram svoje tri mlajše bratce. Zelo so naporni, a jih imam vseeno rada. Moja starša delata od doma. Celo dopoldne delata za službo, medtem ko mi otroci delamo za šolo. To je bil kratek opis mojega dan današnjega življenja. Danes zjutraj sem se zbudila z levo nogo in še mami mi je pri jutranji kavici rekla, da izgledam malo slabo. Namenila sem ji oster in grob pogled. Ona se je zagledala v telefon in odšla pred računalnik. Zavila sem z očmi in se odpravila zajtrkovat. Iz omare sem vzela kosmiče in skledo. Pogledala sem na uro. Ura je bila že skoraj pol osmih zjutraj. Začela sem odštevati: “3, 2, 1…”. “Dobro jutro!!!” so zavpili moj sedemletni bratec Nik, osemletni bratec Jure in desetletni bratec Peter in pridirjali v kuhinjo. Rekla nisem ničesar, kaj šele, da bi jih pogledala. To je bila zame že rutina. Kosmiče sem stresla v skodelico in vanjo natočila mleko. S skledo v roki sem se odpravila k mizi. Kar naenkrat se je vame zaletel Jure in skledo sem vrgla visoko v zrak. Uganite, kam je padla skleda. Na mojo glavo! 28

Bila sem tako jezna, da nisem rekla ničesar. Fantje so zadrževali smeh. Odšla sem v kopalnico in se uredila. Potem sem šla delat za šolo. Prižgala sem računalnik in pogledala na eAsistenta. Ko sem odprla komunikacijo, me je čakalo toliko sporočil, da nisem vedela, kje naj začnem. Ko sem vse pregledala, sem odprla spletno učilnico. In tako sem začela delati za šolo. Ob 9.00 me je čakala videokonferenca za slovenščino. Slovenščina je eden mojih ljubših predmetov, pa tudi učiteljica Sonja je zelo dobra učiteljica. Prižgala sem Zoom, a ni želel delati. Postala sem panična. Računalnik sem polahko udarila z roko in glej, vse je delalo super. Bila sem zadovoljna. Vključila sem se na konferenco. Ugasnila sem mikrofon (no, vsaj mislila sem, da sem ga) in poslušala učiteljico. V sobo je prišel oči in vprašal, če želim iti na sprehod. Rekla sem, da ne morem in če gre lahko ven. Nato se je oglasila učiteljica in rekla: “ Monika Tomšič, prosim ugasni mikrofon.” Opravičila sem se in dejansko ugasnila mikrofon. Zasmejala sem se in udarila po glavi. Videokonference je bilo kar kmalu konec. Odprla sem Skype. Tam se vedno pogovarjam s svojo dobro prijateljico Elo, ki z mano hodi na nauk o glasbi. Razumeva se odlično. Danes sva se pogovarjali o darilih za božič. Rekla je, da bo vsakemu članu družine podarila neko malenkost. Jaz sem že imela idejo, kaj narediti mami za božič. Naredila sem adventni koledar, na koncu – 24.12. pa ji bom podarila skodelico in lepe uhančke. Upam, da ji bo všeč. Očiju pa bom za božič podarila novo orodje, saj vedno govori, kako si ga želi. Skodelico, uhančke in orodje sem naročila po spletu. Dnevi so minevali po skoraj enaki vsakdanji rutini. Prišla je sobota, 5. 12. Moj bratec Jure je imel rojstni dan. Zdaj je star že devet. Kot starejša sestra sploh ne morem verjeti, da moji bratci rastejo tako hitro. Zjutraj smo imeli za zajtrk mafine, seveda po Juretovi želji. Kasneje smo šli na sprehod in dali Juretu naše skupno darilo. Darilo je bila velika škatla lego kock. Jure je bil zelo vesel darila. Za kosilo smo naročili dostavo na dom. Dobili smo jo v biorazgradljivi embalaži. To idejo so razvili učenci podjetniškega kroška na naši šoli. S to idejo so zmagali na tekmovanju in tako ima veliko gostiln in restavracij to embalažo. Praktično je tudi, saj so notri prostorčki za shranjevanje različne vrste hrane. Razmišljam, da bi se naslednje šolsko leto prijavila na podjetništvo. Po kosilu sem šla še malo nadgradit adventni koledar za mami. Dodala sem pentljo, bleščice in še mnogo stvari. Jutri ji ga bom dala, saj bo Miklavž. Zvečer sem si premislila in adventni koledar dala na njen pisarniški stol. Potem pa mi je kapnilo, da nimam nič za očija. Pogledala sem v predal z zalogami in izvlekla veliko čokolado z lešniki. Postavila sem jo na očijev pisarniški stol. Naslednje jutro je bila mami zelo vesela darila, pa tudi oči. Jaz sem dobila zelo lep in puhast pulover. Bila sem zelo vesela. Moji bratci pa so dobili lego kocke. Dnevi so minevali in bili smo že na polovici decembra. V torek popoldne sta prišla skodelica in uhančki za mami. Dan kasneje je prišlo orodje za očija. Vse sem varno skrila. Ko sem prenašala orodje iz kuhinje v mojo sobo, je prišel oči ravno mimo in sem morala škatlo skriti za hrbet. “Kaj pa imaš za hrbtom?” me je vprašal oči. Zardela sem kot kuhan rak. Stekla sem po stopnicah, in to tako, da oči škatle ni videl. Ko sem prišla v sobo, sem bila pomirjena. 29

Odštevala sem dneve do božiča. In nastopil je 24. december. Na srečo sem nekaj božičnih pesmi na klarinet znala zaigrati. Zvečer smo jaz, Jure, Peter in Nik naredili nastop za mami in očija. Nik je zaplesal nek ljudski ples s Petrom, Jure pa je zapel pesem Želimo vam srečen božič. Jaz sem zaigrala na klarinet. Zaigrala sem tri božične pesmi. Na koncu smo se vsi štirje priklonili. Starša sta nam ploskala cele štiri minute. Po koncertu smo se odločili, da pogledamo film. Bil je lep božičen film. Sredi filma pa sem vstala in šla po darila za mami in očija. “Gospod in gospa Tomšič, prosim vaju, da vstaneta in data film na pavzo” sem rekla z malo nizkim glasom. Vstala sta in me pogledala. “Vesel božič vama želim” sem jima rekla in ju objela. Bila sta vesela daril. Bratci so me pogledali malo žalostno. Seveda sem imela tudi za njih nekaj malega. “Pridite, ve male nadloge, tudi za vas imam nekaj,” sem rekla smeje in vsakemu dala čokoladico. Vsi skupaj smo se objeli. Počutila sem se neverjetno. Ko sem objela svojo družino, sem čutila tudi objem tistih, ki jih v teh časih ne morem videti. No, potem smo skupaj praznovali še novo leto in nastopil je januar. Ukrepi so se sprostili in vse je bilo spet odprto. Bila sem hvaležna, da smo šli lahko spet v šolo in da imam tako neverjetno družino, pa tudi prijatelje. Marija Travnik, 7. b Adam Skube, 2. r. Mia Vidrih, 2. r. 30

TA NORI ČAS Si že slišal za korono? No, ta hecni, mali virus, nas je prav neverjetno presenetil. Od kje jemlje to moč in vztrajnost? Dali smo mu čas, a še vedno se ne poslovi od nas. Je pa vztrajni obiskovalec, ni mu jasno, da je malo že nadležen?! Vsi smo si enotni, da pride dan, ko vse narobe gre. Zjutraj vstaneš, ko budilka že zdavnaj odzvonila je. Umiješ si obraz, počešeš si lase, napol še »zmečkan« k zajtrku odpraviš se. Nimaš več idej, kaj v usta bi dal, predolgo si že doma, a hrana še vedno okus ima. To je dober znak, saj korona še ni vstopila v mojo vas. Tudi je ne želim spoznati, naj me pusti raje v miru spati. Ura je čas za pouk. Usedeš se za komp in že si not – pri pouku mislim. To je res ena boljših stvari, saj le z enim klikom si pričaraš ozadje fino. Lahko si na plaži ali v garaži, ni važno kje si, samo da ti internet lovi. Pri meni ni hitenja, vse v miru naredim, le včasih zvečer ugotovim, da je dan preskočil par ur. Se tudi tebi zdi, da dan kar spuhti? In potem imam slabo vest, ker moje riti ne peljem na sprehod. Veste, tudi ona rabi malo odmora, saj od celodnevnega sedenja ne ve več, kje se jo drži noga. In to sploh ni smešno, še posebno, če imaš doma tekalno stezo, ki služi le za to, da prah nabira se na njo. A ne bodimo črnogledi, pravijo, da ni tako slabo, če z družino smo več časa lahko. Se strinjam, imamo se lepo. Mami po hiši hiti, vse se sveti in blešči, iz kuhinje pa vsak dan omamno diši. Samo da ne pride še nad moj nered, ker potem se res ne bom znašla nič več. Zdi se mi, da bo letos božič malo prej. Smreka že stoji, vsa v lučkah se blešči. Tudi mesto je okrašeno, le sladkorne pene tam še ni, verjetno se tudi ona virusa boji. Vsi hitimo in bežimo, drug drugega se že bojimo, a jaz pravim le postoj, zavrti se in si zapoj. Svet je lep, prečudovit, ta nori čas bo za spomin. Lana Štrasberger, 7. b TA NORI ČAS Le kje je ta čas, ko smo se lahko še družili? Kje je? Zdaj se samo vidimo prek računalnika. Prijateljstvo ni zastonj, moraš ga zaslužiti, kot smo ga vsi mi. Tukaj je ta čas, da se izraziš s svojimi čustvi, ker je vsak poseben. Nismo vsi enaki, ampak smo različni, prijatelji za vedno. Tjaša Kumelj, 8. a 31

TA NORI ČAS Spet je tu ta nori čas, ko prišli bodo Miklavž, Božiček in dedek Mraz. Notri bo toplo, zeblo nas ne bo. Ampak pustimo zdaj to. Prišla je korona, težki časi so. Ljudje so ogroženi, s stenami obkroženi. Včasih smo zunaj se zabavali, s kepami se obmetavali, tega sedaj ne bo, samo cepivo reši nas lahko. Jaka Setnikar, 8. b Kaj za vraga se dogaja? Živa Erpe, 2. r. Ostanimo vsi doma. Res, korona virus razsaja. Ojoj, da ne dobimo ga. Naučimo se pravil. Ali si ti res doma? Čas je policijska ura. Ali je res tega treba? Seveda, da okužba ne bo prišla. Žiga Štupar, 8. b Neža Blatnik, 3. r. 32

TA NORI ČAS Ažbe Kelšin, 3. r. Med nas prišel je ta nori čas, ko smo doma ves čas. Šolamo se kar od doma preko Zooma, ker se tako odločila je teta korona. Upamo, da bo teh norih časov kmalu konec in se vrnemo tja, kjer vsak odmor zvonec ima. Ana Godec, 8. a Urban Vidmar, 3. r. Urban Škufca, 3. r. 33

TA NORI ČAS Urban Iskra, 5. b Budilka ob sedmih mi zvoni, na Zoom se mi zelo mudi. Ah, še malo spala bom, potem pa hitro vstala bom. Skoraj me zadane kap, ko v sanjah slišim tik in tak. Zdaj še bolj se mi mudi, ta čas čist preveč hiti. Hitro vstanem, las štrli, čas hiti, krtače ni. Pa si rečem: »Kaj potem,« in se na Zoom priključit grem. No, saj hitro bo minilo, prostega časa bo še obilo. Joj, kako sem se zmotila, ura se sploh ni premaknila! Ko pa končno konec je, čas že spet prehitro gre. Daj, počasi pojdi čas in hitro, ko to hočem jaz! Žal pa to tako ne gre, čas pač gre, ne ustavlja se. Zjutraj zgodbo ponovim, upam, da pravočasno se zbudim. Valentina Mrvar, 8. a Žan Janežič, 5. b 34

TA NORI ČAS Nekega dne se je rodil deček po imenu Peter. Ko je odraščal, je bil podoben ostalim otrokom. Rad se je igral, poizkušal nove eksperimente, da bi odkril nekaj, česar še nihče ni. To mu ni uspelo, se je pa zamislil, da ne rabi odkriti nekaj novega, nekaj norega, nekaj vrhunskega … Lahko je tak, kot je in bo po naključju mogoče našel kaj novega, kaj zanimivega, kaj vrhunskega. Z leti je pridobil na znanju. Vedno se je zavedal svojega znanja. Sošolcem je govoril: » Tako sem pameten, ampak res pameten, da sem verjetno že boljši kot Einstein in več znam kot ostali znanstveniki, katerih imen se sedaj ne spomnim.« Seveda drugi niso znali razumeti njegovega občudovanja do samega sebe. Z znanjem je napredoval v najboljše fakultete, imel je kar nekaj prijateljev, ki so se prav tako radi učili, spoznavali sami sebe po znanju, koliko lahko dosežejo. Z leti se je postaral. Bil je brez iznajdbe, po kateri bi bil slaven, po kateri bi lahko drugim kazal svoj uspeh, znanje ... Si je pa pri sebi govoril, da bo verjetno generacija za njim ali pa mogoče še mlajša generacija odkrila nekaj vrhunskega, na čimer je delal tudi sam. Gledal je mlade ljudi, ki hodijo proti šoli, se pogovarjajo z napol zaspanimi prijatelji in se smilijo sami sebi. Ko je šel iz trgovine, je zaslišal, kako učenec govori drugemu: »Zakaj rabiva hoditi v to šolo, kaj nama bo? Več let bova poslušala ene in iste učitelje in se dolgočasila med njihovimi urami.« Drugi mu je nekaj odgovoril, ampak Peter ni najbolje slišal. Kaj pa naj bi, bil je že star. Sam pri sebi si je mislil: »Ko bi vi vedeli, kaj smo včasih vse dali, da bi se učili, pridobili nekaj na znanju. Zdaj pa otroci dobijo, kar si zaželijo. Pomembno jim je, da imajo telefon, pa seveda internet.« Sam pri sebi se je zasmejal, ampak to je bil razočaran smeh. »Včasih smo tekmovali, kdo bo kaj odkril, postal slaven s svojo iznajdbo, kdo bo prvi znal poštevanko na pamet, kdo se bo hitreje naučil nemščino in angleščino ... Zdaj pa jih zanima samo še, kdo bo zmagal v igrici, kdo bo prvi dobil sporočilo ... Ni jim mar za znanje, ki je bistveno za službo, za katero si vsi želijo, da bi bila dobro plačana. Mislijo, da bodo dobili vse od staršev. Skoraj lahko bi rekel, da jim telefon, internet, igrice več pomenijo kot pa lastni starši, sorodniki.« To si je še sam pri sebi godrnjal na dolgo in široko. Čeprav je bil že napol gluh in že bolj pri koncu z razmišljanjem, se je zavedal, da bo takšen razvoj človeka kmalu propadel. Peter je imel tudi hčerko, ki mu je kasneje rodila vnučka. Videl je, kako mu hčerka kupuje razne igrače, že celo pri 3 letih je znal na telefonu igrati igrico. Ni mogel verjeti, da dejansko že tako majhnemu otroku ponujajo telefon. Nič čudnega, da se potem mladina ne more odlepiti od telefonov, družabnih omrežij. Vsa svoja mišljenja je vsak večer zapisoval v svoj dnevnik. Vedel je, da se to v današnjih časih ne piše več. Zato ga ni kazal drugim. Nekega jutra pa se je izpovedal hčeri. Začel je z nežnim glasom: »Glej, hčerka, se spomniš, s čim si se igrala, ko si bila majhna?« Samo pogledala ga je na široko in odgovorila: »Ja, zakaj te to zanima?« »Veš, tvoje igrače so bile drage, dal sem skoraj vse svoje premoženje zanje.« Ustavil se je in vdihnil ter nadaljeval: »Zdaj, ko gledam današnji svet, bi za te igrače dal samo še cente. Ves denar porabljate za telefone, neke pametne naprave, ki to sploh niso. Poslušaj, pamet prihaja iz nas ljudi, ne pa iz naprav. Tvoj otrok, moj vnuk, si bo s tem uničil življenje … Lahko bi v življenju veliko dosegel …« Vstal je s stola in odšel, pustil je hčerko, da bi malo razmislila o njegovih besedah. Ni se zmenila. Češ, da so zdaj časi, ko ljudje ne gledajo več na znanost. Kmalu je Peter umrl. Bil je že kar star. Šele takrat se je hči spomnila njegovih besed. Ko so po treh letih prenavljali hišo, so našli njegov dnevnik. Dobro ga je skril. Ko je brala njegov rokopis, njegove stavke, se je zavedala, da ga je to trgalo v srcu. Takrat se je spomnila, da je imel prav in tako se je odločila, da bo šla po očetovih stopinjah. Svojemu otroku je namesto telefona dala pisalo in list in tako sta razvijala znanje v njegovih malih »možgančkih«. Z leti je odkril nov 35

izum, bil je slaven. Takrat mu je mati povedala, da vse zasluge za to pripadajo njegovemu dedku. Spomini na dedka so ostali večni in vsako nedeljo je odšla vsa družina na njegov grob in skupaj so molili zanj. Čeprav Peter ni odkril nekaj velikega, nekaj zanimivega, nekaj fantastičnega, je pokazal ljudem, predvsem svoji družini, da se je vredno boriti za znanje. Urška Kastelic, 8. a TA NORI ČAS Patrik Kelšin, 5. b O ta nori čas, vse nas pahnil je v mraz, nihče več trezen ni, ker ta mraz je zelo krut do nas. Cele dneve v hiši ždimo, nič več se ne veselimo. Za šolo dolgo delamo, vmes pa norčije delamo, ko končamo vse za šolo, dobre volje ven gremo. Ko smo zunaj, smo sproščeni in veseli, za povrhu pa debeli. Bog pomagaj nam ta čas, res je šlo že preveč od nas, vsi upamo, da se kmalu umiri. Nihče več ne dvomi v to, vsi čakamo cepivo to, ki nas rešilo vsega tega bo. Sedaj pa še to, vsi skrbeti zase moramo, v javnosti maske nositi moramo. Rad bi videl, da vsi pravila upoštevajo, a to izgleda zelo težko. Vid Urbančič, 8.a Neža Rezelj, 5. b 36

TA NORI ČAS Ta nori čas vse gre po nas. Ljudje norijo, kakor v pravljici hitijo. Ta nori čas je pritekel med nas. Kot kolesce gre vsak na svoje mesce. Ta nori čas končal bo svoj špas. Med nas ne bo pritekel noben več okras. Teja Štravs, 8. a Lana Blatnik, 5. a TA NORI ČAS Rodil sem se v obdobju, ko je izgledalo, da bo moje otroštvo in odraščanje potekalo v umirjenem in ustaljenem ritmu, ki sem ga poznal vse do letošnje pomladi. Ne smem se pritoževati, kajti starši so mi nudili vse tisto, kar otrok potrebuje – ljubezen, varnost, toplino, urejen dom in dobrine, ki sem jih potreboval in želel. Življenje je potekalo brez večjih stresov in skrbi. Lepo mi je bilo. Priznam. Zelo rad imam zgodovino. Tu sem pravi radovednež in prav uživam v poslušanju zgodb iz preteklosti oziroma rad prebiram knjige in članke o tem, kaj vse so doživeli naši predniki, od vojn do neozdravljivih bolezni itd. Nikoli nisem niti pomislil, da je v današnjem času sploh možno, da se kaj takega spet vrine med nas. No, in to se nam je zgodilo že letos pomladi, ko je po vsem svetu usekala kuga 21. stoletja. Nova, neznana, nevarna in kar je najhujše, smrtonosna bolezen. Novodobni virus so poimenovali Covid-19 in med nami je zasejal paniko, strah, negotovost in še huje, vzel nam je svobodo in druženje z najbližjimi. Da bi virus kar najhitreje zajezili, smo začeli z različnimi ukrepi, med drugim tudi z delom in šolanjem na daljavo. Življenje se nam je v trenutku obrnilo na glavo in prisiljeni smo se počasi navajati na njegov tempo oziroma na nov – kaotičen način življenja. Moram priznati, da imam srečo, ker nisem imel večjih težav s prilagajanjem na nov način šolanja. Mogoče je to prednost nas mladostnikov, saj smo ob današnji tehnologiji že tako ali tako večinoma komunicirali preko računalnikov in mobilnih telefonov. Veliko vlogo pa so odigrali tudi učitelji s pravočasnimi usmeritvami in z njihovo potrpežljivostjo. Najbolj, kar me bremeni v tej novi situaciji, je moj strah, bojazen, da se ne bi sam okužil in tako postal »nevaren« za svoja starša. Predvsem me skrbi za očeta, ker je srčni bolnik. Vem 37

pa, da se s strahovi ne soočam sam in da je mnogo med nami takšnih, ki se ravno tako soočajo z njimi. Pač vsak po svoje. Vesel sem za informacijo o cepivu, ki naj bi ga prejeli v začetku naslednjega leta. To mi daje upanje v nov, boljši jutri za vse nas. Seveda, kar se zaščite pred virusom tiče. Vprašanje pa je, kakšne bodo globalne posledice na vseh področjih življenja. A s tem se bo potrebno soočiti takrat. Ob vsem tem, kar se trenutno dogaja tako pri nas kot po vsem svetu, še vedno ostajam optimističen in poln upanja. Zato ne samo, da sem prepričan, ampak dobro vem, da bomo s skupnimi močmi premagali nepovabljeni in nezaželeni virus ter da bo kmalu spet tako, kot je nekoč bilo. Tom Agnič, 8.b TA NORI ČAS Zara Nahtigal Lavrič, 5. a 38 Ta nori čas ni za mene, ni za tebe, ni za nas. Ta nori čas. Komaj čakam, da gremo v miru vsi na vas. So učeni govorili, da ta svet narobe gre, da preveč imamo obilja, da nam le za užitke je. Pa smo vsi se le smejali, ker bilo nam je lepo. Smo na hudo pozabili in na revne prav tako. Zdaj prišla je k nam »koronca«, virus, ki straši vse naokrog, nam življenje je spremenil in nas v »mehurčke« vklenil. Toda mi se mu ne vdamo, vemo, da mu bomo kos. Le nasvete moramo bolj upoštevati, pa bo vse to enkrat štos. Lara Novak, 9. a

TA NORI ČAS Nekoč pred davnimi časi, ah, kaj pa govorim. Zelo zelo dolgo nazaj, mogoče v pradavnini je živel mali možicelj. Nihče zares ne ve, kdaj je živel. Bil je tako majhen, da so ga lahko videle le njegove sestrične. Zelo rad pa je imel pustolovščine. Namreč, da bi obiskal vse njegove sestrične, je lahko šel na dva načina. Z letalom ali pa peš, skozi pragozd, džunglo, severni tečaj, čez most, ki ga je pripeljal na drugo stran oceana in še veliko norih poti. Seveda mu je bolj ugajalo noro potovanje. Tako se je nekega pomladnega dne odpravil do sestričen, da bi bil tam za božič. Bilo je lepo pomladno jutro, sonce je sijalo in ptički so peli. Malega možiclja je zbudila sova, nenavadno, saj so sove budne ponoči, podnevi pa spijo. V sobo se je vil vonj po palačinkah in svežem sadju, ki so ga nabrale veverice. Takoj se je odpravil v kuhinjo in pojedel palačinke kot bi mignil. Pred vrati ga je čakalo pismo. Sestrične so ga vabile na pojedino za božični večer. Ker naj bi bil to njihov stoti skupni božični večer, bo mali možicelj izvedel, kako mu je ime. Vsaj tako je bilo v tradiciji. Ko je pospravil posodo, je na mizo razgrnil zemljevid. Bil je od njegovega očeta. Ker je bil čaroben, so se vse označene poti že zbrisale. Tako ni šel nikoli po isti poti. Začel je brati kraje in vrisovati pot. Ko je zaključil, se mu je zdela ta pot najzanimivejša. Že kar jutri se bo odpravil na pot. Dan je minil zelo hitro in kmalu je bilo že jutro. Najprej je moral prečkati Diamantno polje. Tam so živeli diamantni metulji, diamantne opice, diamantni sloni. Vse je bilo diamantno, razen velikanov. Njih se je bilo najbolje izogibati, saj so bili zelo zlobni. Ko govorimo o polju, najprej pomislimo na zemljo, na kateri raste koruza ali pšenica. Vendar to ni bilo navadno polje, temveč je bila zelo lepa pokrajina s prijaznimi živalmi. Okoli Diamantnega polja so bila posajena drevesa. Takrat se je vsa dogodivščina začela. Ker je mali možicelj želel vstopiti, je moral ugotoviti uganko, ki pa ni bila lahka. »Kam pa kam mali možicelj?« ga je vprašalo prvo drevo. »Rad bi prečkal Diamantno polje, da bi prišel lažje do sestričen,« mu je odgovoril mali možicelj. »Letos bom izvedel, kako mi je ime.« Drevo se je zahahljalo: »Ne boš prišel tako zlahka mimo mene. Da bi prišel mimo, si moraš to zaslužiti.« »Kaj pa moram storiti?« »Zastavil ti bom uganko, ti pa moraš pravilno ugotoviti. Katera gora je bila najvišja v Diamantnem polju, pred odkritjem Kamene gore?« Tako je mali možicelj tuhtal in tuhtal. Minili so že trije dnevi, ko se je spomnil. Takoj je stekel k drevesu in začel razlagati: »Kamena gora v Diamantnem polju ne obstaja, saj je vse samo iz diamantov, razen …« Ni želel izgovoriti besede velikan, saj to prinaša nesrečo, a drevo je to razumelo. Takoj je dobil dovoljenje, da prečka Diamantno polje. Hodil je dolga dva tedna in končno prispel do Diamantne reke. Najel je čoln in si kupil še zalogo hrane za potovanje s čolnom. Med potovanjem so ga spremljale ribe in ptice. Nekega dne pa je bil namesto vode led. V Diamantno polje je prišla Snežna kraljica, ki ni spadala tja. Diamantno polje je spremenila v snežno polje. Mali možicelj se je odpravil do poglavarja Diamantnega polja. Na žalost pa je bil ta spremenjen v ledeni kip. Za njegovo mizo se je skrivala deklica. Ko je videla, da mali možicelj ni Snežna kraljica, je stopila do njega. Povedala mu je, da ve, kako ustaviti Snežno kraljico, vendar potrebuje pomoč. Mali možicelj ji je takoj ponudil pomoč, saj je zelo rad 39

pomagal. Povedala mu je, da se nekje skriva Diamantno Sonce, ki lahko odžene Snežno kraljico. Že isti trenutek sta se odpravila na Diamantno goro. Pot je bila dolga in mrzla, vendar sta si jo popestrila s petjem. No, vsaj mali možicelj je pel. Deklica ni želela peti ali pa ni znala. Malemu možiclju se je to zdelo čudno, saj vsi v Diamantnem polju radi pojejo. Ampak se ni zmenil za to. Po dolgih mrzli dneh sta le prišla na vrh. Na vrhu je bila hiška in na vratih je pisalo »Dom velikega Diamantnega Sonca«. Tako je vedel, da sta prišla na pravi kraj. Sonce je spalo, saj je bil sneg, a sta ga morala zbuditi. Za to sta zvarila napoj. Potrebovala sta samorogovo dlako, sončne žarke, ptičje perje in glas malih morskih deklic. Vse te sestavine je bilo zelo težko dobiti, a sta napoj zvarila. Takoj, ko je bil pripravljen, sta ga dala Soncu, kar je bilo zelo težko. A uspelo jima je. Sonce sta zbudila in odgnala Snežno kraljico. Takoj, ko se je to zgodilo, je deklica zbežala. Tudi to se je zdelo malemu možiclju zelo čudno. In spet je začel potovanje s čolnom. Kmalu pa je prišel do roba Diamantnega polja. Pot je nadaljeval skozi puščavo, gore in jezera, kjer se je bojeval s pošastjo s tremi glavami. Povsod je prišla Snežna kraljica in vse zasnežila. Malemu možiclju se je to zdelo nadvse čudno. Ko je prišel v džunglo, je moral prositi opice, da mu pomagajo čez slapove. Te so mu z veseljem pomagale, a v zameno je moral vsaki prinesti ducat banan. To je bilo pa zelo veliko. Ko je spal, je slišal čudne glasove. Za hip se mu je zazdelo, da je spet videl deklico iz Diamantnega polja. Namesto tega pa je bila tam anakonda. Hitro je pograbil svoj meč ter se postavil v pozicijo za obrambo. A anakonda je le zasikala in vzela škatlo, v kateri je hranil vse čokolade. Mali možicelj je bil zelo žalosten. Tako se je moral posloviti od vseh živali in samo še en kraj ga je ločil od sestričen. Imel je že veliko dogodivščin, ki jih bo lahko pripovedoval sestričnam med večerjo. Zadnji kraj pa je bil Polje rož. Na njem so rasle najlepše rože in za vsako sestrično je nabral en šopek. Na poti je srečal stara prijatelja medveda in lisico. Rekla sta mu, naj se izogiba volka, saj je letos še posebej lačen. Ampak volk mu seveda ne bi storil nič hudega, najverjetneje bi mu pojedel vso hrano iz nahrbtnika. Tako je bilo kmalu konec Polja rož in prišel je v Dnevno vas, v kateri so živele njegove sestrične. Prebivalcu tu so bili zelo prijazni, radi so pomagali in se smejali. Ko so bili vsi zbrani za mizo, jim je mali možicelj pripovedoval vse svoje dogodivščine. Ko je končal, so se vse sestrične začele smejati. Mali možicelj je mislil, da se smejijo njegovemu pripovedovanju, a motil se je. Smejale so se, ker je ustavil snežno kraljico. Te ne bi smel, saj je prihajal zimski čas in Snežna kraljica je le opravljala svoje delo. Tista deklica pa je bila hči glavnega velikana in ga je samo vlekla za nos, da bi bili meščani nesrečni. Mali možicelj je le skomignil z rameni in rekel, da bo šla Snežna kraljica dvakrat v te pokrajine. Njegove sestrične pa so rekle »Ah, ta nori Čas,« in tako je mali možicelj izvedel svoje ime. Aja Amalija Pečar, 9. a Lea Vidmar, 5. a 40

TA NORI ČAS Ta nori čas prehitro teče mimo nas. Iztekajo se sekunde, minute, ure, mi pa se sploh ne zavedamo in smo raztreseni kot brezglave kure. Pogovarjamo se preko zaslona, vse iz udobja doma. Vsak dan je enaka rutina, pa naj ti bo ime Miha ali Brina. Prehitro mineva ta čas in se poslavlja od nas. Zato izkoristi vsako sekundo, hitro obleci bundo, pojdi se sankat ven, tudi če nisi zdrav kot dren. Tanaja Kopač, 9. a TA NORI ČAS Bilo je sredi decembra. Sneg je naletaval v velikih belih kosih in mehko padal na zemljo. Drevesa, trava in vsa bivališča so počivala v sneži tišini. Le tu pa tam je bilo slišati, kako se je kje oglasila lačna vrana ali je čivknil premraženi vrabček. Po zasneženi poti, ki se je vila skozi polja, je sklonjena in zamišljena hodila drobna deklica, zavita v star, pošit ter prevelik plašč. Bila je suha, bleda, skuštranih las, noge so ji bile ovite le v umazane krpe, ki jih je nerodno povila z nekaj kosi srobota, ki ga je našla ob poti. Kaj je sploh počela tukaj, sama, zapuščena, v mrazu in tako daleč od ljudi? Prejšnji dan so v trdo, zmrznjeno zemljo položili k počitku njeno najdražjo, edino, ljubljeno osebo, zadnjo na vsem svetu, ki ji je bilo sploh mar zanjo – njeno ljubljeno mamico. Sedaj je ostala čisto sama, prestrašena in brez doma, brez toplega ognjišča in nikjer ni bilo nikogar, ki bi jo lahko objel in potolažil. Ko je tako hodila po tihi snežni pokrajini, je v daljavi zaslišala pokanje biča. Z veliko naglico se ji je po beli poljski poti približevala kočija, ki sta jo vlekla dva lepa vranca. Deklica se je še bolj zavila v svoj preveliki plašč, se odmaknila od poti in sklonila glavo. Kočija pa se je z glasnimi vzkliki kočijaža ustavila ravno pred njo. Iz nje je izstopil star gospod, v lepi in dragi opravi ter jo prijazno pozdravil. Povprašal jo je, kam je namenjena in zakaj tako slabo oblečena sama tava v tem mrazu. Ona mu je s solzami v očeh zaupala, da so ravno včeraj pokopali njeno mamo in da je ostala sama na svetu, brez vsega. Ponudil ji je toplo roko in jo povabil v kočijo. Povedal ji je, da se bosta odpeljala v mesto, kjer ima hišo. Deklica se je z velikim nezaupanjem usedla v kočijo, vendar sta jo k temu prisilila 41

mraz in lakota. Dolgo sta potovala do cilja, deklica je medtem v toplem zavetju kočije zadremala. Gospod jo je nežno pokril s svojim plaščem. Do mesta so prispeli, ko se je že mračilo. Ko so prispeli, je deklica presenečeno odprla oči in prestrašeno pogledovala okrog sebe. Videla je, da so prispeli pred mogočno meščansko hišo, ki je bila vsa razsvetljena. Ko sta vstopila, ji je gospod predstavil svojo soprogo. Odpeljala jo je v veliko toplo kuhinjo in ji ponudila toplega čaja in svež kruh, ki je bil debelo namazan z maslom. Deklica je z velikimi grižljaji pojedla ponujene dobrote in se obema lepo zahvalila za gostoljubnost. Gospod in gospa sta ji povedala, da sta pomagala že nešteto sirotam. Vesela sta, da je danes gospoda pot zanesla ravno tam, da je srečal njo. Z velikim žarom v očeh sta ji povedala za prodajalno v mestu, v kateri prodajata sladke dobrote in igrače za otroke. Ponudila sta ji, da lahko ostane pri njima, v zameno pa jima bo v prodajalni pomagala po svojih močeh. Ko je deklica naslednjega dne stopala proti gospodu in gospe v novi obleki, umita in počesana, je bila zelo lepa. Opazila sta, da je že prava mladenka. Naslednji dan so se po zajtrku sprehodili do prodajalne, kjer sta jo seznanila z ostalimi zaposlenimi in ji vse razkazala. Deklica je bila nad prodajalno navdušena. Še nikoli ni videla lepšega kraja, več slaščic na enem mestu, toliko različnih igrač in tako dragih. Pa kako je bilo vse lepo razstavljeno. Najprej je bila zadolžena, do so bile police, na katerih so se bohotile najrazličnejše sladke dobrote, vedno dobro založene. To opravilo ji je bilo v veliko veselje. Bila je skrbna, natančna in imela je čut za lepoto. Vedno je stvari tako lepo uredila in postavila, da so jo vsi hvalili. Čez čas je lahko tudi sama postregla kupcem. Z velikim zadovoljstvom je otrokom, ki so svoje rdeče noske pritiskali ob šipo prodajalne, stisnila v roko sladkorno paličico ali okrogel mentolov bonbon. Srce se ji je napolnilo z radostjo, ko je videla njihovo veselje in radost v očeh, ko so držali sladkorček v rokah. Tako se je njen sloves radodarne in dobre prodajalke kmalu zelo razširil. Poznali so jo vsi v bližnji in daljni okolici. Vsako leto je z nestrpnostjo pričakovala predbožični čas. V tem času se je v prodajalni trlo staršev, starih staršev, tet, otrok in gospodinj, ki so neutrudno nakupovali igrače ter sladke dobrote za svoje otroke, vnuke, nečake in prijatelje. Otroci so pasli svoje radovedne oči po prepolnih policah, cukali starše za rokav, proseče gledali in se smejali ter vriskali od navdušenja, ko so dobili, kar so želeli. Vse to je deklico napolnilo s takim veseljem, da je skoraj cele dneve preživljala v prodajalni. Tam je našla svojo novo družino. Stregla je kupcem, jim zavijala igrače, svetovala pri nakupih, vsake toliko časa vzela v naročje kakega malčka, ki je jokal, ker se je izgubil in v nedogled polnila prodajne police. Bila je srečna. Predbožično vzdušje, vrvež, hitenje, radost, veselje otrok, zaskrbljenost staršev, nasmehi na obrazu dedkov in babic, vse to je bilo zanjo čarobno. Tako je vsako leto najbolj čakala, da pride mesec december, da se začne ta nori čas, kot ga je poimenovala sama. Lana Papež, 9. a 42

KAM VSE BEŽI Aleks Galamič, 6. b Kam vse beži, Covid-19 že hiti, okuži lahko vse, le pazite se je. Jemlje nam čas, veselje in mraz, zabavali bi se radi, a korona zapira poti med nami. Veliko poti je še pred nami in mi obupamo neradi, ne bojmo se, življenje je pred nami, ta čuden čas pa kmalu bo za nami. Kje so tisti časi, ki so bili, saj zdaj jih več ni, korona nam je prekrižala poti, plačala bo za vse te dni. Anja Šeme, 9. a JJuurree KKrraaššoovveecc,, 66.. bb Valerija Pečjak, 6. a 43

TA NORI ČAS Ela Mlakar, 6. a V današnjem svetu čas hiti. Kako hiti, hiti, hiti. Danes se tu virus pojavi, jutri že ves svet naplavi. Kdaj bo konec vsega tega? Ne ve še niti Einstein tega. Mogoče prej bo konec vsega, kot ta misel, ki nas bega. V današnjem svetu čas hiti. Kako hiti, hiti, hiti. Patricija Pečjak, 9. b Ema Žbogar, 7. b 44

TA NORI ČAS Luka Vidmar, 7. a Kar čez noč vse Lana Plot, 7. b spremenilo se je. 45 Vse mirno je postalo. Vsi čakali so cepivo, ko Covid-19 prihajal je mimo. Vseeno bilo mu je, kdo si, okužil je vsakega, ki pravil držal se ni. Skupaj lahko bi se ga rešili, a marsikdo je sebičen in misli le nase, zato minil ne bo kmalu nori ta čas. Benjamin Jaklič, 9. b KORONA Korona se razmnožila je, prišel med nas je glas, šola na daljavo čaka nas. Prva misel hura, to bo šlo, a kaj, ko naši sošolci komaj čakajo na nas. Postaja vsako jutro prazna je, le burja od nje odganja smeti, taka pač usoda je, usode ni, usoda, to si ti. Gotovo pride kmalu čas, ko oznanijo naglas, torbe v roke, na postajo vsi, v šolo res veselo vse hiti. Ana Jarc, 9. b

TA NORI ČAS Žana Kobe, 8. b Ta nori čas kot nepovabljen gost je prišel med nas. Življenje nam na glavo je obrnil, upam, da nas kmalu v normalo bo povrnil. Šolsko leto je prekratko, pa še to ne gre tko gladko. Zdaj je šola na daljavo, kdo si predstavlja to zmešnjavo. eAsistent nas ob sedmih zbudi, Zoom pa na srečanje vabi ljudi. Učitelj pdf. obliko si želi, mi pa že na koncu smo z močmi. Hvala Bogu za Wifi, saj brez njega bi ob šolanje bili. Svet povezal je internet, zdaj še babice klikajo na splet. Ko prazniki zadišijo, naj virusi v svoj svet odletijo in ta nori čas zapustijo. Iza Bradač, 9. b. Maruša Tome, 8. b Maruša Tome, 8. b Maruša Tome, 8. b Jernej Jaklič, 8. b 46

TA NORI ČAS Ana Godec, 8. a Maruša Tome, 8. b Februarja se je govorilo, marca pa se je uresničilo. Maruša Tome, 8. b K nam korona je prišla in nas vse prestrašila. V samoizolaciji vsi smo bili ter se zelo dolgočasili. Maske smo morali stalno nositi, naše roke pa razkužiti. Poleti potekalo mirno je vse, okužbe so vsak dan se zmanjšale. A jeseni spet obisk smo dobili, zopet v hiše se zaklenili. Za računalniki cele dneve smo sedeli ter veliko šolskega dela imeli. Vse zaprto je spet, oj, le kam gre ta svet? Neja Mirtič, 9. b Žan Zaletelj, 8. a Maruša Tome, 8. b Maruša Tome, 8. b Urška Kastelic, 8. a 47

TA NORI ČAS Maša Pograjc, 9. a Ta nori čas, res je nor, vse obrnil je navzdol. V Avstraliji gozdovi so goreli, ljudje so čisto ponoreli. Nato prišel je virus iz Kitajske, zdaj nositi moramo še maske. Vsi smo šli v karanteno, da vstavili bi tole bedo. V Ameriki vladali so protesti, da nas o življenjih ozavesti. Nato pa sem še ugotovila, da umrl je Diego Maradona. Ampak bile so tudi dobre stvari, z družino smo se zbližali. Zrak se čisti, ah, ja, ti nori časi. Eva Meglen, 9. b Iza Bradač, 9. b 48

TA NORI ČAS Ula Črnagoj, 9. b Leto 2020 nam korono je prineslo, veselje nam odneslo, maske, razkužila uporabljamo vsi, vse, da virus prepodili bi. Prvi val nismo resno jemali, pa smo ob drugem spet doma ostali, šolamo spet se na daljavo, saj drugega nam ni preostalo. Res doma se zdaj držimo, le da to vse bo čimprej mimo, da ne bo tako še celo zimo, moramo slediti pravilom. Upam, da v decembru lepše bo, da vsaj malo pozabimo na vse to, si srečnejše leto zaželimo, da končno spet normalno zaživimo. Jan Meglen, 9. b Maša Pucelj, 9. a 49

ČAS JE SAMO ŠE EN POJEM V SLOVARJU Špela Štupar, 9. b Čas leti, rad za sabo pušča stvari. Nerad se obrača, ustavlja in upočasni, raje hiti in vse skrbi za sabo pusti. Raje jih pusti nam, brez odgovorov, brez vprašanj. Raje gre na letališče, a nas sploh ne obišče. Pušča nam skrbi, da nas glava boli. Njemu to ni mar, vseeno mu je za skrbi in glavobol. Čez čas vse mine, v glavi se prekine. Zato moramo zase poskrbeti in korono preživeti. Julija Papež, 9. b Matej Pucelj, 9. b 50