Zbornik_za na splet

 Osnovna šola Šenčur Na drugem koncu sveta – a blizu srca Šolsko leto 1 2020/2021 Na drugem koncu sveta – a blizu srca

Kazalo Zgodbe iz tujine 2 Iz tujine v Slovenijo 4 Iz Slovenije v Nemčijo 6 Iz Slovenije v Ameriko 9 Zgodbe iz drugih držav 18 Zgodbe iz vojne 22 Zgodbe iz preteklosti 31 Na drugem koncu sveta danes 57 Na drugem koncu sveta – a blizu srca Zbornik natečaja Na drugem koncu sveta – a blizu srca v okviru projekta Erasmus+ Knjiga me zmiga in mednarodnega projekta Pozdrav ptic miru Šolsko leto: 2020/2021 Vodja projekta Knjiga me zmiga: Katarina Klajn Vodja natečaja Na drugem koncu sveta – a blizu srca: Ana Marija Lednik Avtorica imena natečaja: Neca Ota Belehar, 7. c Avtorica slike na naslovnici: Šejla Balkić, 8. a Avtor misli na platnici: Svit Albreht, 8. d 1 Na drugem koncu sveta – a blizu srca

Zgodbe iz tujine V prvem poglavju Zgodbe iz tujine so zbrane zgodbe prednikov, ki so bili kakorkoli povezani s tujino. Nekateri so se iz tujine priselili v Slovenijo in si tukaj ustvarili nov dom, drugi so se zaradi različnih razlogov začasno preselili v tujino, nekateri pa so tam ostali in se le še občasno vračajo domov. Zgodbe smo razdelili v štiri podpoglavja, v prvem so zgodbe prednikov, ki so se v Slovenijo priselili, v preostalih pa zgodbe prednikov, ki so se iz nje izselili. Največ zbranih zgodb govori o selitvah v Nemčijo in Ameriko, zato smo jih zbrali v posebnih podpoglavjih. Naši predniki pa so se izseljevali tudi v druge države, njihovim zanimivim izkušnjam pa je namenjeno zadnje podpoglavje. Slika: Neca Ota Belehar, 7. a 2 Zgodbe iz tujine

Zgodbe iz tujine O natečaju Na drugem koncu sveta – a blizu srca Natečaj Na drugem koncu sveta – a blizu srca je na Osnovni šoli Šenčur potekal v šolskih letih 2019/2020 in 2020/2021 v okviru projekta Knjiga me zmiga (Erasmus+). Spodbuda, iz katere se je natečaj razvil, je bilo razmišljanje o tem, kako dobro učenci naše šole poznajo svojo družinsko zgodovino, življenjske zgodbe svojih prednikov, ki so marsikdaj nenavadne in zanimive ter navdihujoče tudi v času, v katerem živimo danes. Zato smo se odločili, da bomo v okviru natečaja zbirali zanimive zgodbe iz preteklosti, ki jih bodo učenci zapisali skupaj s svojimi starši, starimi starši, sorodniki, znanci. Predvsem so nas zanimale življenjske zgodbe prednikov, ki so bili povezani s tujino, bodisi so se iz domačega kraja odselili ali se sem priselili od drugod, ter življenjske zgodbe prednikov z zanimivimi, nenavadnimi življenjskimi izkušnjami, ki nas opominjajo, kako drugače so ljudje živeli nekdaj in kako zanimive zgodbe se lahko skrivajo v družinskem spominu, treba jih je le poiskati, pobrskati po starih albumih, poklepetati s starimi starši ... Namena natečaja sta bila dva, in sicer poiskati povezave med domačim krajem in tujino ter poiskati zgodbe o nenavadnih življenjskih izkušnjah svojih prednikov. Skozi šolsko leto so učenci zbirali zanimive življenjske zgodbe svojih prednikov, ki so se bodisi preselili v tujino bodisi priselili iz tujine v domači kraj ali pa so imeli nenavadno, navdihujočo življenjsko izkušnjo. Zgodbe, ki so jih učenci zbrali in zapisali, smo razdelili v štiri poglavja: Zgodbe iz tujine, Zgodbe iz vojne in Zgodbe iz preteklosti ter poglavje Na drugem koncu sveta danes. V prvem poglavju so zbrane zgodbe ljudi, ki so se priselili v Slovenijo ali se iz nje zaradi različnih razlogov izselili. Zgodbe iz vojne nam razkrivajo in nas opominjajo na težke čase vojne, ki so zaznamovali marsikatero življenjsko zgodbo. V tretjem poglavju pa so zbrane zgodbe ljudi z nenavadnimi in drugačnimi življenjskimi izkušnjami, ki vabijo k odkrivanju in spoznavanju drugačnega časa, kot ga živimo danes. V zadnjem poglavju pa smo se ozrli tudi v današnji čas in odkrivali, kako se s tujino srečujemo danes. Zgodbe o tem, kako so živeli naši predniki, so zanimive in vedno aktualne. Niso le dokument nekega drugega časa, temveč tudi navdih in popotnica za današnji čas ter povabilo k premisleku, od kod prihajamo in kam gremo ... Lepo vabljeni k branju in raziskovanju! 3 Na drugem koncu sveta – a blizu srca

Vandram sem in vandram tja, kjer položim glavo, tam sem doma. (Severa Gjurin) Zgodbe iz tujine Iz tujine v Slovenijo MOJ DEDEK IZ TEMNE FINSKE V SLOVENIJO Moj dedek prihaja iz Črne gore. Njegova družina Današnji svet je vedno bolj odprt. Meja ni več. Ljudje je živela na hribovitem območju, imeli so travnik in se selijo v kraje, ki jih privlačijo, in tja, kjer najdejo gozd. Ukvarjali so se s sadjarstvom in kmetijstvom. dobre pogoje za življenje. Tudi moja družina ima tako Sadili so hruške in slive, sejali koruzo in pšenico, iz izkušnjo. katere so pridelovali moko. Gojili so krave, ovce in prašiče. Iz mleka, ki so ga pomolzli, so pridelovali sir Žena očetovega bratranca prihaja iz Finske. Ime ji in kajmak. Teleta so imeli za meso, ovce pa so imeli za je Minna. Nikoli se ni dobro počutila na Finskem. striženje volne. Motila jo je tema. Sanjala je o toplih krajih, kjer je Leta 1973 se je dedek zaradi boljšega življenja preselil več sonca in zelenja. Udeležila se je srečanja mladih v v Slovenijo. Ukvarjati se je začel z gradbeništvom in si vasi Taize v Franciji. Med množico mladih je opazila v Šenčurju zgradil hišo. slovenskega fanta Marjana. Zaljubila sta se. Dolgo časa sta si dopisovala. Oba sta bila študenta. Vsako Sara Marinković, 7. a leto sta se za novo leto srečala na srečanju mladih, in sicer v drugi evropski državi. Močna ljubezen ju je združila in odločila sta se, da si družino ustvarita v Sloveniji. Minna se je hitro naučila slovenščine. SLOVENIJA IN ČRNA GORA – MOJI Srečna je, ker živi v deželi, kjer so štirje letni časi, DVE DOMOVINI veliko sonca, kjer imamo gore, čiste reke, morje, gorice, gozdove … Živi življenje običajnega Slovenca. Moja družina izhaja iz Črne gore. Moj dedek se je Ima tri otroke. Ni pa vse idealno in pravljično. Tudi preselil iz Črne gore v Slovenijo leta 1976, ko je začel delati v kranjski tovarni Sava. ona se srečuje z vsakdanjimi problemi. Vzrok za selitevv Slovenijo je bila ljubezen, ki ne pozna Dedkov rojstni kraj je omogočal le delo na kmetijah ali meja. Vseeno pa ji srce zaigra ob misli na Finsko, še v gozdarstvu, kar je bilo dovolj zgolj za golo preživetje. posebno v zimskem času. Zato se tja večkrat odpravi. Zato se je veliko mladih iz tistih krajev odpravilo po svetu s trebuhom za kruhom. Adela Zupan, 9. b Iz tujine v Slovenijo 4

Zgodbe iz tujine Odločitev zapustiti svoj rodni kraj, družino, prijatelje, MOJ DEDEK običaje, navade, jezik in se navaditi na drugačen Moj dedek je po rodu iz Makedonije, iz mesta način življenja v tujini ni bila lahka. Gevgelija. Predstavila vam bom, zakaj se je preselil v V Sloveniji si je dedek ustvaril dokaj varno življenje. Slovenijo. Delal je v proizvodnji in z zaslužkom pomagal svojim staršem, ki so ostali v Črni gori. Dedku je Slovenija Vse se je začelo, ko sta moj oče in dedek še živela v omogočila redno delo, boljšo plačo in s tem možnosti Makedoniji, ki je bila del takratne skupne države za ustvarjanje lastne družine. Rodil se mu je sin, moj Jugoslavije. Moj dedek je bil zaposlen v velikem podjetju Vinojug, znanem po vsej Jugoslaviji. oče, naslednjo generacijo pa nadaljujem jaz. Poslovalnice je imelo po celi državi, tudi v Sloveniji. Slovenija nam je omogočila boljše razmere za življenje, tu smo si ustvarili dom in našli prijatelje. Vsi smo Tudi v Šenčurju so imeli prodajni prostor, ki pa sprejeli in se privadili na malce drugačno kulturo. takrat še ni posloval. Moj dedek je od nadrejenih Počutim se kot Slovenka, hkrati pa se zavedam svojih dobil navodilo, naj prevzame to poslovalnico. črnogorskih korenin, na katere sem ponosna. Svoje Preselil se je v Šenčur in začel običaje pa ohranjamo v krogu družine. s prodajo izdelkov podjetja Poznam veliko ljudi, ki so se iz različnih razlogov Vinojug: ajvarja, kislih izselili iz rodne Črne gore, ne le v Slovenijo, tudi v kumaric, vložene paprike, Avstrijo, Nemčijo, Švico in drugam po svetu. Večina grozdja, paradižnika, je iskala priložnost za boljši zaslužek, nekateri pa so lubenic ... Moja babica in oče se preselili zaradi ljubezni, novih prijateljstev ali želje pa sta ostala v Makedoniji, a se je čez nekaj mesecev tudi po potovanju. Moj dedek moj oče preselil v Slovenijo. Ko Mislim, da so lahko selitve in s tem spoznavanje, se je Slovenija osamosvojila, sprejemanje novega okolja koristni tako za se je dedek odločil, da ostane tukaj, saj se je s posli dobro znašel in bil uspešen. Odkupil je prostore in posameznika kot za državo. ustanovil privatno podjetje. Imena ni spreminjal: Črno goro in sorodnike še vedno obiščem, kadar Vinojug danes deluje samo še v Sloveniji, v Šenčurju. je le priložnost za to, največkrat v času počitnic. Z V Makedoniji, v enem Vinojugovih največjih skladišč, veseljem bi tja povabila tudi slovenske prijatelje. Je je danes prehodni center za begunce. daleč od Slovenije, a ne na drugem koncu sveta. In je Lana Arnaudov, 9. a blizu mojega srca. Ajna Reković, 8. d 5 Na drugem koncu sveta – a blizu srca

Zgodbe iz tujine ostal še nekaj časa. Najprej je pomagal gozdarjem, nato pa se je z njimi odpeljal v dolino na policijsko Vandram sem in vandram tja ... postajo, kjer so ga evidentirali kot migranta. Poslali so ga v tako imenovani »lager«, kar je bilo središče Iz Slovenije v Nemčijo za migrante. Avstrija na njegovo žalost takrat jugoslovanskih migrantov ni sprejemala, zato je Lovro ta čas pomagal mizarju, saj je bil namreč po izobrazbi mizar. TUJINA JE LAHKO TUDI ZATOČIŠČE Takrat je prvič pisal domačim. Mizar ga je vzljubil, ker Pisalo se je leto 1957. Lovro, brat moje babice, je je bil priden in vztrajen. Hotel ga je zaposliti, vendar dočakal svoj 18. rojstni dan. To bi lahko bil vesel dan, mu država ni hotela odobriti niti statusa migranta vendar zanj ni bil. Ko je dočakal 18 let, so ga vpoklicali niti avstrijskega državljanstva. Ponudili so mu izbiro, v vojsko. Odločil se je, da bo pobegnil, bal se je namreč da odide v Nemčijo ali pa v Kanado. Odločil se je, da avtoritete, fizičnih naporov in ravnanja z orožjem. bo šel v Nemčijo, saj bo tako bližje domačim in jih bo lahko pogosteje obiskoval. Napotil se je v Nemčijo. Zjutraj zarana je s prijateljem Francijem, ki je bil Sam. Tam so ga prav tako namestili v »lager«, kjer je enakega mnenja kot Lovro, skrivaj pobegnil zdoma. moral trdo delati kot rudar. Čez nekaj časa je zaprosil Pešačila sta do vasi Mače in se povzpela do gore za nemško državljanstvo in ga pridobil. Zaposlil se Kališče, kjer je potekala slovensko-avstrijska državna je v gradbenem podjetju Siemens. Trdo je delal in meja. Pot je bila naporna, meja na vrhu pa močno kmalu je postal vodja. Na vodilnem mestu je ostal zastražena, tako z jugoslovanskimi kot avstrijskimi vsa leta do svoje upokojitve. V Nemčiji je zgradil hišo graničarji – vojaki, ki so stražili in nadzorovali in po desetih letih življenja na tujem prvič obiskal državno mejo. To je Francija odvrnilo od nadaljevanja domače. Nato je stike z domačimi redno vzdrževal do poti, zato sta se poslovila. Franci se je vrnil domov, svoje smrti. Umrl je leta 2017 pri starosti 78 let. Lovro pa je previdno napredoval do meje. Tam se je ustavil in opazoval stražarje, ki so jim pri delu Imel je tudi hčerko Heike, ki je poročena in pride z pomagali izurjeni psi. Na to se je že prej pripravil, s možem vsako leto v Slovenijo, saj ji je država zelo všeč. seboj je namreč vzel veliko popra, ki ga je nasul, da mu Vsako leto gresta na Primorsko na dopust, nas pa psi niso mogli slediti. Tako je varno prišel čez mejo. V prideta obiskat. njegovem, zdaj nekdanjem domu ga je zaman čakala Anže Žibert Simić, 9. b objokana mama, ki ji za odhod ni povedal. To je bila (v šol. letu 2019/2020) taktična poteza, saj ga tako nihče ni mogel izdati. Moja babica je bila tedaj stara sedem let. Mamo je 6 zelo skrbelo, ker ni vedela, kje je sin. Lovro je tedaj že prečkal mejo in je na poti do doline proti Železni Kapli srečal gozdarje. Ti so mu priskočili na pomoč, mu ponudili hrano in zavetje v zameno za pomoč pri njihovem delu. Tako je varno prišel v Avstrijo, kjer je Iz Slovenije v Nemčijo

Zgodbe iz tujine MOJ STARI STRIC JOŽE Upam, da bom lahko kdaj obiskala očetove bratrance v Nemčiji. Dedek Franc mi je povedal, da Jože svojih Dedkov brat Jože je bil izseljenec, ki je po drugi sinov nikoli ni naučil slovensko, saj za to ni imel časa. svetovni vojni pobegnil v Nemčijo. O njem mi je Ko so po dvajsetih letih prišli v Slovenijo in je Jožetov pripovedoval dedek Franc. oče, moj prapradedek, videl, da ne znajo slovensko, se je zelo razjezil. Rekel je, da jih bo naučil vsaj tri Jože bi moral služiti v vojski več kot dve leti in takrat besede: »Dajte mi kruha.« je veliko mladih fantov zbežalo v tujino. Med njimi je bil tudi moj stari stric Jože. Življenjske razmere takrat Moj oče se strica Jožeta spomni, kako je v Slovenijo so bile zelo težke, ni bilo hrane, v šoli, kamor je hodil, prišel z mercedesom in mu je prinesel čokolado. se ni dobro počutil. S tremi prijatelji se je odločil, da Podobno mi je pripovedovala mama o svoji teti Anki, bodo pobegnili v tujino. Živeli so v Mariboru in so ki se je tudi izselila v Nemčijo. Prinašala ji je lepe velikokrat peš odšli do meje, vendar pobegnili niso obleke, s katerimi je bila doma videti zelo posebna. peš. Skrili so se na vlak. Pobegnili so za novo leto, ker Moja mama še danes rada kupuje obleke v tujini so mislili, da je manjša verjetnost, da bi jih takrat in išče občutke, ki jih je skupaj z oblekami iz tujine odkrili cariniki. Skrili so se v prazno cisterno na prinesla njena teta. tovornem vlaku. Res so imeli srečo in jih cariniki niso našli ter so srečno prišli v Avstrijo. Tam so jih odpeljali Eliza Grubar, 7. a na policijsko postajo. Dobil je delo v nekem mlinu, a ker je bil Slovenec, ga gospodarica ni marala. Zato se je še z dvema prijateljema odpravil na ladjo. Odšel je IZKUŠNJA MOJEGA STAREGA ATA MARJANA v Avstralijo. Iskal je boljše življenje, a tudi tam ga ni našel. Čez Začelo se je pred približno 40 leti. Takrat so si le nekaj let je odšel v Nemčijo. Tam se je zaljubil v mlado redki srečneži lahko našli službo v Sloveniji, mojega mamico, ki je pobegnila iz Vzhodne Nemčije. Takrat ata se sreča ni dotaknila. Ker niso mogli stradati, je bila Nemčija razdeljena na Zahodno in Vzhodno in so se odpravili s trebuhom za kruhom v tujino. za boljše življenje si moral čez zid, ki ju je razdeljeval. Tega zidu danes ni več. Moj stari ata se je odločil, da poskusi srečo v Nemčiji. Stric Jože je v Nemčiji spoznal ženo. Ko je pobegnila, S sabo je vzel svojo družino, to je mojo teto, mojo staro je morala svojo deklico pustiti pri starših. Pobegnila mamo (moja mama se pa še ni rodila). Takrat je bil je brez nje in nato mojemu stricu rodila še štiri moj ata star 24 let. V Nemčiji so najeli stanovanje sinove. To so bratranci mojega očeta, ki pa jih nisem in tam je moj ata začel tudi delati. Delal je kot še nikoli videla. Jože dvajset let ni smel priti domov ključavničar v tovarni, popravljal avtomobile in delal v Slovenijo. Lahko bi ga ubili, ker ni služil vojaščine. v gozdu. Tujcem so namreč ponudili slabša delovna Imel je močno domotožje, starejši kot je bil, bolj si je mesta, ki so bila predvsem fizično naporna. Nikoli, želel, da bi se lahko vrnil. prav nikoli pa se ni počutil enakovrednega Nemcem. Še sreča, da je bilo v tovarni precej Slovencev! 7 Na drugem koncu sveta – a blizu srca

Zgodbe iz tujine Enkrat do dvakrat letno so se vračali v Slovenijo na Kaj kmalu je preskočila prva iskrica med Tonetom in počitnice in si vzeli čas za obiske pri sorodnikih. Marry Ann in tako sta se odločila, da se poročita. Po šestih letih dela v Nemčiji so se dokončno vrnili v Slovenijo, kjer so si s prisluženim denarjem zgradili To je bilo leta 1964. Kot priča je Tonetu prišel v Nemčijo hišo. Vendar je bilo potrebno precej odrekanja, saj brat Franci, k Merry Ann pa sta prišla oče in mati iz tudi v Nemčiji denar ne leži na cesti! ZDA. Še istega leta sta se odločila in podala na pot z ladjo v ZDA. Zanimivo je tudi, da sta jima za poročno Ko grem k starim staršem na počitnice, se spomnim, darilo kupila starša Marry Ann novega mercedesa, ki kako mi je stari ata z žarom v očeh pripovedoval o sta ga vzela s seboj na ladjo in odpeljala v ZDA. Starši trdem kruhu, ki ga je prislužil v Nemčiji. Še danes Marry Annini so bili precej premožni, saj so živeli v občuduje hišo, ki so jo zgradili, saj ve, koliko truda je mestu New York, imeli pa so svojo pekarno. Tone je bilo potrebnega, da so jo ustvarili. tam začel delati, kasneje pa je od staršev to pekarno celo prevzel. Čeprav mu v Nemčiji ni bilo treba stradati, pa ga je srce vleklo nazaj v domovino. Tako zanj še posebej Rodili so se jima štirje otroci, in sicer dvojčka Charles velja pregovor: »Povsod je lepo, a doma je najlepše.« in Christopher, sin Anthony ter hči Nancy. Vsi so sedaj že odrasli in imajo svoje družine, razpršeni pa Gaber Košir, 8. b so od vzhoda do zahoda ZDA. Ravno letos smo imeli rodbinsko srečanje, ki ga je ZGODBA MOJEGA PREDNIKA organiziral moj oče, naj povem, da naša rodbina šteje 280 članov in tudi Tone z ženo Marry Ann in sinom Anthonijem se ga je udeležil. V času računalnikov Predstavila vam bom zgodbo sorodnika Toneta in vseh družbenih omrežij ni težav s komunikacijo Knifica, rojenega na Prebačevem 53. z njimi ob katerem koli trenutku. Res da Tonetovi otroci ne govorijo slovensko, je pa zato še toliko bolje, Tone je bratranec mojega dedka Jožeta. Rojen je bil saj jaz lahko preko komunikacije z njimi izboljšujem leta 1939. Bil je eden od štirih otrok v družini. Živeli svoje znanje iz angleškega jezika. so dokaj skromno. Tone se je po končani osnovni šoli izučil za strugarja. Po odsluženem vojaškem roku je Nina Knific, 9. a nekega dne v časopisu videl oglas za delo v Nemčiji v mestu Augsburg. Stanovanje si je našel pri neki gospe, ki je bila po rodu Slovenka. Ni dolgo delal kot strugar pri nekem manjšem podjetniku, saj se je naučil tudi nemškega jezika in odšel v novo službo v podjetje Audi v Ingelstad. Gospa, ki mu je oddajala stanovanje, je imela v Združenih državah Amerike sestrično Marry Ann, ki je nekega dne prišla k njej na obisk. Družinsko srečanje Na drugem koncu sveta – a blizu srca 8

Zgodbe iz tujine Imata hčerki Moniko, ki je stara trinajst let, in Rebeko, staro šest let. Kot predstavnik novega, Vandram sem in vandram tja ... pomembnega področja v medicinski fiziki Robert zelo veliko potuje. Del znanja se trudi prenesti tudi Iz Slovenije v Ameriko v Slovenijo. Marjeta zato dela polovični delovni čas. Dekleti pa normalno hodita v šolo. Vsi štirje imajo tako slovensko kot ameriško državljanstvo. Slednje je dekletoma pripadlo avtomatično, ker sta rojeni v DRUŽINI JERAJ IN REPIČ Ameriki. Doma govorijo slovensko, v službi in šoli seveda angleško. Obe dekleti že od rojstva govorita Predstavila bom zgodbi svojih sorodnikov in oba jezika, zato nimata težav. prijateljev, ki so se zaradi različnih razlogov preselili v Ameriko. Marjeta doma Moniko in Rebeko uči slovenščino. Sama ju je na primer naučila pisane črke, ker se DRUŽINA JERAJ oni tega v šoli ne učijo. Kljub vsem Robertovim obveznostim vsako poletje med počitnicami za dva Najprej bom predstavila naše zelo dobre prijatelje. meseca pridejo v Slovenijo, kjer imajo v Stražišču hišo. To so Marjeta, Robert, Monika in Rebeka. Robert in Hišo si delijo z Marjetino mamo in bratovo družino. moj oče sta bila sošolca na gimnaziji in tudi kasneje Lansko leto smo jih imeli priložnost obiskati in ostala dobra prijatelja. Robert je od rojstva živel na moram reči, da živijo v prijetnem kraju. Orehku. Bil je edini otrok v družini. Njegova starša sta bila Anica in Jože. Mama mu je umrla že v srednji DRUŽINA REPIČ šoli, oče pa pred nekaj leti. Marjeta ima brata Aleša, otroštvo je preživela v Stražišču. Druga zgodba se nanaša na brata mojega dedka, Ol- jana. Po opravljenem doktoratu na Fakulteti za matematiko in fiziko je Roberta pot peljalav Ameriko. Pa poglejmo, Oljan se je rodil v relativno majhni družini, imel zakaj. je namreč samo enega starejšega brata, Dušana, mojega dedka. Njegov oče Henrik Repič je bil znan Najprej sta oba z Marjeto nadaljevala podoktorski slovenski biokemik (https://sl.wikipedia.org/wiki/ študij v Avstraliji. Tam se je Robert specializiral za Riko_Repič). Pred vojno je imel svojo lekarno, kasneje medicinsko fiziko in začel iskati nove izzive na tem se je posvetil akademski karieri. Mama Ema je bila področju. V Sloveniji takrat tega področja sploh še ni po izobrazbi pravnica, vendar je Henriku pomagala bilo. Zato se je odločil za univerzo v mestu Madison v njegovi lekarni. v zvezni državi Wisconsin. Tam je namreč največji center za medicinsko fiziko na svetu. Za primerjavo: celotna Slovenija ima proračun dvanajst milijard, univerza v Madisonu pa devet milijard. Tudi Marjeta se je zaposlila na isti univerzi in ustvarila sta si družino v Ameriki. Potovanje v Ameriko 9 Iz Slovenije v Ameriko

Po opravljeni maturi je šel Oljan z očetom na Zgodbe iz tujine univerzo Harvard, kjer se je njegov oče izpopolnjeval v biokemiji. Oljan se mu je prvotno pridružil le zato, da Zahvala predsed- bi videl Ameriko. Vseeno je začel hoditi na predavanja, nika države Mila- vendar kot nevpisani študent. Prepoznali so ga kot na Kučana Oljanu zelo obetavnega in mu dali štipendijo, da je lahko še Repiču za pomoč naprej študiral. Univerza Harvard je zelo draga in pri mednarodnem zato brez te štipendije ne bi mogel študirati. priznanju RS s strani ZDA Po opravljenem doktoratu se je zaposlil v farmacevtskem podjetju, se poročil s Susan in si ustvaril družino. Sedaj ima seveda že vnuke. Ko je ostal v Ameriki, je s svojo družino v Sloveniji vseskozi ohranjal tesen stik, sprva preko pisem in redkih obiskov, zadnja leta pa se vidimo vsako leto. OČETOV STRIC Ob osamosvojitveni vojni je pisal osebno pismo Očetov stric je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja predsedniku Clintonu. odšel kot krojač čez Storžič v Avstrijo, od tam pa v Aprila letos po osmih letih spet pridejo vsi, njegova Quebec v Kanado. otroka in vnuki. Teh srečanj se vsi zelo veselimo. Ko so bili nazadnje tukaj, jim je bilo zelo všeč. Otroci so Po nekaj letih življenja v tujini in po dolgem naslednje leto rekli, da bi radi šli ali v Disneyland ali dopisovanju z mladenko, ki je ni nikoli videl, je prišel v Slovenijo. Kar je pohvalno za nas, kajne? Stephen, v Slovenijo in se na Bledu z njo poročil. Zelo si se je Oljanov zet, je bil najbolj očaran nad res kratkimi želel slovensko dekle za ženo. V Kanadi ima dva brata in tri vnuke. razdaljami pri nas. Po upokojitvi je začel za hobi prevajati angleške Opravljal je različne poklice, nazadnje pa je bil strokovne knjige v slovenščino. Z ženo sta začela zaposlen na glavnem letališču v Torontu kot veliko potovati, zato vsako leto za nekaj dni prideta v vzdrževalec. Njegov sin je zaradi očetovega dela vzljubil letala in postal pilot potniškega letala. Slovenijo. Susan je vedno znova navdušena. Čeprav žena in otroci ne govorijo slovensko, je njegova Ko se je prvič odpravljal iz Avstrije v Kanado z ladjo, slovenščina po vseh letih še vedno zelo dobra. Vseeno je bila tam jesen. Ker ni bil dober v geografiji, se na so prevzeli kar nekaj slovenskih navad. Susan na prihod v Kanado ni dobro pripravil. Ko je prispel tja, primer kuha štruklje, peče potico in »štrudelj«, Oljan je bila huda zima. Na sebi pa je imel le svileno srajco in tanke hlače. Še danes se spominja, kako ga je nekaj in Adrian pa rada igrata tarok. dni zeblo. Ajda Jarc, 9. d Lucija Zupan, 6. a (v šol. letu 2019/2020) (v šol. letu 2019/2020) Na drugem koncu sveta – a blizu srca 10

Zgodbe iz tujine ŽIVLJENJE MOJE PRAPRAPRATETE hčer Francko, da bo imela boljše pogoje za življenje. FRANCKE Francka se je odločila in vložila papirje, ki so ji dovoljevali odhod v tujino. Tako je leta 1956 odšla Moja prapraprateta Francke Kavčič je večino življenja na pot. Potovanje je trajalo okoli dva meseca. Ko je preživela v Ameriki. Rodila se je 19. 2. 1921 v Žirovskem prišla tja, se je morala pri stricu Andreju obvezno Vrhu, umrla pa 9. 3. 1998 v Clevelandu v Ohiu v ZDA. učiti angleškega jezika, zato da je lahko dobivala priložnostna dela, kar pomeni, da je večkrat menjala Mladostna leta je preživela v Šenčurju, na katerega službo in ni imela stalne zaposlitve. je imela veliko lepih spominov. V tem času je delala v tekstilni tovarni Intex. Stanovala je v stari pošti, kjer Za novico, da je »Jermanškova Francka« odšla so danes prostori Občine Šenčur. Prijateljevala je z v Ameriko k stricu Andreju, je izvedel sosed iz Albino Verbič, po domače Šlosarjevo Albino. Žirovskega Vrha Maks Stanonik, ki pa je že od leta 1945 živel v Clevelandu. Tja so ga deportirali z ladjo po Moja prapraprateta je kot otrok živela v Žirovskem drugi svetovni vojni. Delal je v rudniku, kjer je hudo Vrhu, na malem kmečkem posestvu. Po domače se zbolel zaradi vdihavanja prašnih delcev in strupenih je reklo pri Jermanškovih. Družino so sestavljali: oče plinov. Zdravnik mu je svetoval, naj pusti delo in se Janez, mati Franca, sin Jože, drugi sin Slavko in tretji odseli na podeželje. Zatem je kupil manjšo posest Vinko ter hči Francka. Ker je bila to revna kmečka blizu Clevelanda. Ker ni imel življenjske sopotnice, se družina, so morali otroci takoj po končani osnovni je razveselil novice, da je v Kalifornijo prišla Francka. šoli iti »s trebuhom za kruhom«. Na mali domačiji je Odločil se je, da gre v Kalifornijo, jo obišče in zaprosi ostal le sin Jože. Franckin brat Slavko, oče moje stare za roko. mame, je odšel v Radovljico, da bi se učil za stavbnega kleparja pri premožni obrtniški družini. Nudili so Do nje je z ladjo potoval trideset dni. Leta 1958 sta mu hrano in stanovanje. Ker pa starši niso imeli se poročila. Po poroki sta odšla na Maksovo majhno dovolj sredstev za plačilo »vajeniške dobe«, so morali posest ter jo pridno obdelovala in širila. Na začetku vsako leto iz hleva prodati enega bika. Njen tretji sta imela par glav živine in manjši vinograd. Čez brat Vinko se je izobraževal za »šlosarja« (torej za nekaj časa pa sta vinograd razširila na petnajst orodjarja, ključavničarja), stanoval pa je v Šenčurju v hektarjev. Ker sama nista mogla vsega obdelati, sta stari pošti, tako kot njegova sestra Francka. najela delavce. To so bili slovenski izseljenci, ki so za dodaten zaslužek radi poprijeli za delo. Teta Francka Kot sem že omenil, se je Francka družila s prijatelji, ki jim je plačala pet dolarjev na uro ter malico in kosilo. jih je imela v Šenčurju. Skupaj so se igrali razne igre, Delali so v vinogradu, kjer so obrezovali trto, rahljali ob večerih pa so peli in se zabavali, včasih pa naredili zemljo in jo gnojili. Jeseni pa so pobrali pridelke in tudi kakšno neumnost. Njena najboljša prijateljica pridelovali vino. Večino grozdja je Francka prodala je bila Albina Verbič. Francka je rekla, da so njeni sosedu vinarju, ki je imel veliko vinsko klet in je najlepši spomini na čas, ko je živela v Šenčurju. Francki vsako leto dal eno desetino svojega zaslužka. Mama Franca je imela brata Andreja, ki je živel v Po letu 1975 pa so v Ameriki grozdje začeli obirati Kaliforniji od leta 1909. Ker Andrej ni imel otrok, strojno, zato so potrebovali manj delavcev. je prosil sestro Franco, naj mu pošlje v Kalifornijo 11 Na drugem koncu sveta – a blizu srca

Zgodbe iz tujine Teta Francka je vsakih pet let obiskovala svoje opravilih. Med tem je ponovno zanosila in rodila sorodnike v Sloveniji. Prav tako pa so njo obiskovali dvojčka. V Clevelandu sta si praprababica in sorodniki iz Slovenije. Razkazala jim je svoj novi dom prapradedek zgradila hišo, v kateri njuni potomci in okolico. Francka je bila zelo varčna gospodinja, saj živijo še danes. Praprababica je preko pisem je vse gospodinjske navade prinesla iz Slovenije. Ko vzdrževala stike s sorodniki v Sloveniji. Na pismo so je odšla po nakupih, je točno vedela, v kateri trgovini zapisali ime Francess, da je pismo sploh prispelo na so določena živila cenejša, in je zato nakupovala v njen naslov v Ameriki. Pred približno osmimi leti je različnih trgovinah. Maks in Francka nista imela moja praprababica umrla. otrok, zato pa je svojim sorodnikom vedno prinašala razna darila, na primer nova oblačila, razne Danes se s še živečimi sorodniki pogosto slišimo oz. dragocenosti in spominke. vidimo s pomočjo računalniške tehnologije. Pred šestimi leti pa so prišli v Slovenijo, tako da sem jih Nanjo so bili ponosni vsi sorodniki iz Slovenije, kajti tudi spoznala. Pripotovali so s posebnim letalom, na uspelo ji je nekaj, kar mnogim ni. Ko je prišla v katerem so bili slovenski izseljenci iz Amerike. Pri Šenčur, je vedno obiskala svojo najboljšo prijateljico nas so preživeli slab mesec. Skupaj smo si ogledali Albino Verbič in ji prinesla najlepše spominke. veliko zanimivosti, ki nam jih ponuja Slovenija, in se Seveda sta skupaj obujali spomine na otroštvo in se družili, si pripovedovali življenjske zgodbe ... Bilo mi temu smejali. je v veselje, da sem jih spoznala in upam, da si bom v prihodnosti tudi jaz lahko ogledala hišo, kjer je živela Še danes ohranjamo stike s sorodniki v Ameriki, ki moja praprababica. so se preselili v Kalifornijo, New York in Cleveland. Vsako leto nas obiščejo in so veseli, da nas vidijo. Lucija Ferjan, 9. a Anže Knific, 9. c (v šol. letu 2019/2020) ŽIVLJENJE MIHAELA GLOBOČNIKA Predstavila vam bom svojega sorodnika Mihaela MOJA PRABABICA FRANCKA Globočnika, ki je bil dedkov mlajši brat. Rodil se je v Vogljah, kjer še dandanes prebiva moja babica. V Moja praprababica Francka Jeler je živela v Ameriki, Ameriko se je odselil pri triindvajsetih letih. natančneje v Clevelandu. Rodila se je v Sloveniji, a je po drugi svetovni vojni odšla s trebuhom za kruhom Mihael se je v Ljubljani šolal za zdravnika. V šolo je v Ameriko, misleč, da jo tam čaka boljše življenje. V hodil kar s kolesom. Zaljubil se je v svojo sosedo in Ameriko je odšla z možem in hčerko. Ena od hčera se z njo tudi poročil. Takoj po končani šoli je skupaj pa je ostala pri teti v Sloveniji zaradi slabih odnosov z s svojo ženo z ladjo odpotoval v Ameriko. Odšel je očetom. Na poti je na ladji rodila še eno hčerko. zaradi boljših pogojev za zaslužek. V Ameriki je živel in deloval slovenski župnik, na Že pred odhodom je imel veliko domotožje, zato je katerega se je lahko zanesla, kasneje je postala napisal pismo in ga pritrdil na leseno desko ter njegova kuharica, mož pa je pomagal pri cerkvenih ga skril pod lesena tla. Kmalu zatem je moj dedek Na drugem koncu sveta – a blizu srca 12

Zgodbe iz tujine NENAVADNA MLADOST STAREGA OČETA prenavljal tla in odkril pismo ter ga prebral. V njem je pisalo, kako zelo To je zgodbaomojem dedkuin njegovemživljenju.Ata bo pogrešal svojo družino, Stanislav se je pri rosnih sedemnajstih letih odločil, domovino, prijatelje, gore … da se odpravi iz svojega rojstnega kraja Trbovlje v in razkril vsa svoja čustva. Nemčijo. Doma je bil samostojen, ker sta bila starša Pismo in leseno deščico, na ločena, je živel pri starih starših na hribovski kmetiji, kateri je napisano, imamo Pismo Mihaela Globočnika kjer se je bolje počutil. še dandanes doma. Kmalu po prihodu v Ameriko je dobil službo zdravnika. Kot otrok je služil denar tudi tako, da je nabiral rože Dobil je tudi dva otroka. Tam so stanovali v hiši z po travnikih ali pa jih je pobiral iz smetnjaka zraven bazenom. Ko je bila v Sloveniji kriza, sta oba pošiljala pokopališča in jih prodajal na tržnici. Pasel je krave vsem svojim sorodnikom oblačila in denar. Imel je in včasih prespal tudi na kozolcu. V Sloveniji ni imel tudi veliko domotožje, vsaj tako je napisal v pismih, lastnine, tako da je lažje odšel v svet. V tujino se je odpravil skrivoma, s prijateljem se je kot slepi potnik ki nam jih je pošiljal. vtihotapil v vagon vlaka. Tam si je potem moral Ko sta njegova otroka že odrasla, je Mihael žal umrl. urediti dokumente in začeti iskati delo. V Nemčiji je Njegova žena je poslala nekaj njegovega pepela v preživel okoli deset let, zamenjal je karveliko delovnih Slovenijo. Dala ga je v prečudovito pozlačeno žaro mest in si prislužil tudi del pokojnine. Opravljal je skupaj s pismom. Vendar je najprej prispela žara, čez različna dela, bil je šofer tovornjaka, vrtnar, delavec nekaj dni pa pismo. Moji sorodniki niso vedeli, kaj in vodja na gradbišču, ukvarjal se je tudi z boksom je v škatlici. Mislili so, da je poslala poper, dajali so in z nogometom kot vratar v golu. V Nemčiji ni živel ga v juho, vsaj tako mi je rekla babica. Ko je prišlo še strnjeno deset let, ampak je vmes živel tudi v Franciji in v Afriki. Tja ga je pot zanesla, ko se je v mladih pismo, so bili zgroženi. letih odločil za delo poklicnega vojaka v tujski legiji. Njegovi predniki še dandanes živijo v Ameriki, vendar smo na žalost izgubili stike. Mihael je bil V vojski je izkusil veliko hudega. Da je lahko končal zelo pogumen, da se je že pri triindvajsetih odselil v zaposlitev poklicnega vojaka, je moral v Afriki pobegniti po kanalih kanalizacije. Poleg tega je Ameriko in odšel od svoje družine. zamenjal priimek, in sicer prevzel ga je od svoje Lea Globočnik, 9. a matere. V vojaški službi je moral biti zelo iznajdljiv in pogumen. Bil je kot maček, ki ima devet življenj. Bil je pravi borec, kar je še danes. Že večkrat je bil blizu smrti, a se je vedno uspešno pobral in vztrajal. Izkušnje v Afriki so bile zanj zelo težke. Moral je hoditi 60 km v puščavi brez vode, pil je vodo iz kaktusov, da je lahko preživel. 13 Na drugem koncu sveta – a blizu srca

Zgodbe iz tujine Le najmočnejšim je uspelo priti do konca, veliko Toda Janez je bil po naravi trmast, kar si je zamislil, jih je med potjo omagalo in so jih z džipi odpeljali je tudi izpeljal. nazaj. Zaradi uporništva so ga pogosto kaznovali, a je s trmo in pokončno držo prestal vse kazni. V V tistem času je kar nekaj rojakov zapuščalo domove. prostem času se je rad igral z levčki in opicam dajal Ko se jih je nabralo določeno število, so organizirali banane. Nekoč je odraslemu levu gledal v oči. O boju letalski prevoz. Janez se je najprej odločil za Ameriko, z levom na življenje in smrt sicer ne želi podrobno ker pa ni dobil delovne vize, je ostala možna država govoriti. Možno je, da je bil kaznovan in se je moral za boljšo prihodnost Kanada. Njegov cilj je bil mesto z njim boriti ali pa da se je pojavil odrasel lev, ko se Montreal. je igral z majhnimi levi, in je želel braniti svoj zarod. Začetki so bili zelo težki. Ni znal jezika, vse mu je bilo V tujini se je moral ves čas boriti za vsakdanji kruh, tuje, velikokrat je bil prepuščen samemu sebi. Imel je zelo dobro se je naučil govoriti nemško. V tujini je hudo domotožje, vendar je bil preponosen, da bi se živel do približno 39. leta. Po vrnitvi v Slovenijo si je v vrnil. Najprej si je poiskal delo na kmetiji. To mu je Trbojah ustvaril družino, kjer živi še danes. Po svetu zelo pomagalo pri učenju jezika. Velike težave je imel ne potuje več. Rad pa spremlja dogajanje v tujini po pri pisavi, zato je hodil tudi na tečaj angleščine. Jezik televiziji, pogosto na nemških televizijskih kanalih. mu po določenem času ni več delal težav, zato si je poiskal novo službo v tovarni. Lara Žerovnik, 9. b Z domačimi je bil povezan preko pisem, saj takrat MAMIN BRAT JANEZ IZ KANADE družine doma niso imele telefonov. V Sloveniji je imel Moja stara mama mi je velikokrat pripovedovala tudi dekle, ki ga je vsa ta leta o življenjski zgodbi svojega brata Janeza, ki živi v čakalo. Ime ji je bilo Rezka. Po Kanadi. Vedno sem jo z velikim zanimanjem poslušal. Janezovih petih letih bivanja Tokrat bom resnično zgodbo delil z vami. v Kanadi se je tudi Rezka odločila, da zapusti domači Poročna fotografija Dogajalo se je v šestdesetih letih 20. stoletja. Janez je kraj in gre za njim. bil takrat star dvajset let. Na hitro se je odločil, da Ustvarila sta si družino. Leta 1963 se jima je rodila bo odpotoval v tujino. Do te življenjske odločitve ga je hčerka Nusha in leta 1965 sin Žan. Živeli so lepo pripeljala želja po boljšem življenju, deloma pa tudi, družinsko življenje. Rezka je bila zelo zgovorna, imela da se je izognil služenju vojaškega roka. V tistem času je veliko energije in bila vedno nasmejana. Hitro se so morali mladi fantje služiti vojaški rok vsaj dve leti. je privadila novemu življenju. Veliko so se družili z V družini je bilo šest otrok. Pogoji za življenje so bili drugimi živečimi Slovenci v Kanadi. Največ jim je skromni. Novica o odhodu jih je zelo presenetila. Bili pomenil vikend, ki so ga imeli kakšno uro stran od so v skrbeh zanj, njegova mama je veliko prejokala, svojega doma. To je bilo naselje, kjer so bili lastniki ker ni vedela, kako se bo znašel v novi državi na vikendov večinoma Slovenci. Vsak prosti trenutek so drugem koncu sveta. preživeli v tem okolju. Na drugem koncu sveta – a blizu srca 14

Zgodbe iz tujine Prirejali so zabavne večere, imeli so skupni bazen, BEG V DALJNO KANADO kjer so njihovi otroci lahko čofotali. To je trajalo vse do takrat, ko so njihovi otroci odrasli. Janez in Rezka Mama mi je povedala zgodbo o bratu mojega trdita,dajebiltonajlepšidelnjunegaživljenja.Hčerka pradedka, ki se je po koncu druge svetovne vojne Nusha je po izobrazbi preselil v Ameriko. ekonomistka, poročila se je z Italijanom Moj pradedek je bil doma na Lužah. Imeli so veliko Carlom. Rodila sta kmetijo. Imel je še dve sestri in mlajšega brata Janeza. se jima dva otroka, Janez bi moral prevzeti kmetijo. Moj pradedek hčerka Natasha in sin je med drugo svetovno vojno delal v mlekarni na Na družinskem izletu Stephan, ki sta danes Jesenicah, Janez pa je pomagal na kmetiji. Po koncu stara 31 let in 28 let. druge svetovne vojne pa je Janez mojemu pradedku Žan pa se ukvarja s hotelirstvom. sporočil, naj se takoj vrne domov. Povedal mu je, da mora zaradi negotovih razmer zapustiti dom in da V Kanadi življenje poteka tako, da imaš najprej večjo odhaja v Ameriko. hišo, potem se pa seliš v vedno manjše hiše, ker toliko prostora ne potrebuješ več, s starostjo pa tudi ni več Najprej je odšel v Avstrijo. S seboj je vzel dekle iz toliko finančnih zmožnosti. Janez in Rezka sta se v sosednje vasi in se z njo v Avstriji tudi poročil. Skupaj zadnjih desetih letih preselila že dvakrat, prav tako sta pot nadaljevala v Kanado. Naselila sta se v mestu tudi njuna hči Nusha. Tudi Nushina hči in sin sta Toronto, kjer je Janez delal v tovarni. Imela sta dva odrasla. Da sta jima lahko finančno pomagala, sta se otroka. Vse to smo izvedeli iz pisem, ki jih je pošiljal onadva preselila v manjšo hišo. mojemu pradedku, kajti Janez se ni nikoli več vrnil domov. Janez je danes star 83, žena Rezka pa 84 let. Zaenkrat še lahko skrbita zase. Imata kar nekaj zdravstvenih Pred približno dvajsetimi leti je v Slovenijo prišel težav, vendar sta po naravi borca in se bosta za sebe njegov vnuk, vendar ne s svojo družino, ampak s borila do konca. Nazadnje sta bila v Sloveniji pred skupino drugih otrok slovenskih izseljencev. tremi leti, zdaj pa zaradi starosti in predvsem zaradi zdravstvenih težav ne smeta več na letalo. Obiskal je tudi dom svojega pradedka in povedal, da mu je tukaj zelo všeč. Mama se tega dogodka spomni, Vesel sem, da sem ju lahko večkrat osebno srečal. pravi, da so si izmenjali naslove, vendar pa stikov Opazil sem, kako sta v Sloveniji srečna. Zelo vesel niso ohranili. Moj pradedek je že umrl in umrl je tudi sem bil tudi, ko nas je pred dobrimi šestimi leti prvič njegov brat Janez. Žal njuni družini nimata nobenih obiskala mamina sestrična Nusha z družino. Močno stikov več. upam, da se bodo mamine besede kmalu uresničile. Pravi namreč, da si zelo želi med dopustom z družino Rok Remic, 9. c obiskati Kanado. In to kmalu, saj mamin stric Janez in žena Rezka nista več mlada. Upam, da ne bomo prepozni. Filip Bizjak, 8. d 15 Na drugem koncu sveta – a blizu srca

Zgodbe iz tujine V AMERIKO ZA BOLJŠIM ANN TERCEK V AMERIKI ŽIVLJENJEM Ann (Anica)Tercek je bila sorodnica Staneta Konjarja, Včasih je za obljubljeno deželo veljala Amerika. Veliko rojenega 1914 v Smledniku, ki je bil moj praded. To ljudi se je tja preselilo za boljše življenje. Predstavila zgodbo mi je povedal moj dedek Rajko Konjar. vam bom Antonijo, ki se je iz Slovenije preselila v Ameriko. Ime ji je bilo Ann, po naše Anica. Rodila se je leta 1914 v Ameriki v mestu Cleveland. Njeni starši so bili doma Antonija, ali kot so ji rekli, Tončka, se je rodila v v vasi Smlednik blizu Kranja. Oče je delal v rudniku, Sloveniji, v Šenčurju. Imela je dve sestri in dva brata. mama pa, kadar se je pojavila kakšna priložnost. Pri trinajstih letih se je z družino preselila v Ameriko. Tako sta skromno preživljala družino. Njen oče je Tam so vodili podjetje, vendar Antonija s tem ni bila zaradi jetike zelo zgodaj umrl, mama pa se je sama zadovoljna. Hotela je postati nuna. s petimi otroki prebijala naprej. Anica je rodila tri hčerke, mož je po 30 letih zakona umrl. Kasneje je Odšla je v samostan in postala nuna. Tam je bila spoznala vdovca Čarlija in se z njim poročila. srečna. Vendar pa je pogrešala Slovenijo in svoje sorodnike. Odločila se je, da bo prišla, ko bo le mogla, V letu 1937 je na vratih hiše Sp. Duplje 11 na nedeljsko medtem ko njenih bratov in sester v Slovenijo ni bilo popoldne zazvonil zvonec in praded Stanko je odprl nikoli več. Znala je uporabljati telefon in se slišala s vrata štirim neznancem. Ena od njih je rekla, da je sorodniki vsak dan preko Skypa. Vsako leto je prišla pripeljala naše sorodnike iz Amerike, ki nas želijo v Slovenijo vsaj dvakrat in takrat živela pri mojem spoznati. Seveda je bilo presenečenje popolno, saj pradedu Petru in prababici Mariji. Vedno je prinesla s nihče ni znal dobro angleško. Gospa z natupirano seboj tudi darila. Darila so bila skromna, kot so rožni svetlo frizuro se je predstavila zelo enostavno. Rekla venci, plišaste igrače, včasih pa tudi kakšen dolar. je, da ji je ime Ann, njemu pa Čarli. Govorila je ameriško slovenščino. Zelo rada je odšla v cerkev na Brezje in tam molila k Mariji. Moji mami se je najbolj vtisnilo v spomin, Po povabilu v hišo se je razvila debata in medsebojno da je okrog oltarja Marije vedno hodila po kolenih. spoznavanje. Seveda besed in zgodb ni bilo konca. Babica mi je povedala, da je bila vedno pripravljena pomagati. Nikoli ni sedela križem rok. Pomagala je na Po nekaj urah obujanja spominov so se odpravili k vrtu, v kuhinji. Vedno je nosila predpasnik, za vsako sorodnikom v Britof, kjer so potem stanovali v času opravilo drugega. Zelo rada je hodila na sprehode in bivanja v Sloveniji. pletla. Mislim, da bi se midve zelo dobro razumeli. Ker je bil moj dedek edini voznik pri hiši in je imel Slovenski rek pravi, da je povsod lepo, a doma je avto, je bilo normalno, da bo vozil goste po obiskih. najlepše. Tu imamo starše, brate, sestre, družine, Po čudovitem druženju je bilo njuno prvo potovanje prijatelje in znance. Tu smo doma in domače je tisto, v Sloveniji zaključeno. Ostali so stiki, vsak mesec vsaj kar nam ogreje srce. eno pismo iz Amerike in pismo iz Slovenije nazaj. Naslednje leto nista prišla na obisk. Sara Mavri, 8. b Na drugem koncu sveta – a blizu srca 16

Zgodbe iz tujine Ker sta imela dobrega borznega posrednika, sta a po nekaj minutah brskanja po internetu sem pred obresti od vloženega denarja porabila za potovanja. očmi imela njen rojstni ter mrliški list. Tako sta vsaki dve leti prišla v Slovenijo, vmes pa sta potovala v Avstralijo, na Aljasko, v Las Vegas … Rodila se je ob koncu 19. stoletja v Hotemažah, umrla pa je 3. oktobra 1979 v Pensilvaniji. Moja najdba je Zanimiva je tudi zgodba o nekem obisku Anice in bila zelo zanimiva, a sem se zaradi pomanjkanja Čarlija v Sloveniji. Bilo je vroče poletje. Sedeli so v senci informacij obrnila na drugo, meni bolj poznano pod jablano. Anica je poklicala mojega očeta Tomaža, zgodbo. ki je bil takrat majhen deček, in mu podarila en dolar. Vprašal jo je, koliko sladoleda dobi za ta denar. Anica Govori o očetovi teti Viki, ki trenutno živi v mu je odgovorila, da ta dolar ni za sladoled in da ga Lihtenštajnu. Rodila se je julija 1945 v Hotemažah. Po mora prihraniti, ker je veliko vreden. Iz tega izhaja nekaj letih življenja na kmetiji se je odločila za delo spoznanje, kako so včasih znali ceniti denar. pri teti Angeli v Schaanu. Živela in delala je v Hotelu Post. Tam je spoznala Walterja, ki je bil domačin iz V Clevelandu sta živela v svoji hiši, kasneje sta Schaana. Z njim je ustvarila skupno življenje s tremi jo prodala in živela vsak v svojem varovanem hčerami. Še vedno živita v Lihtenštajnu in imata stanovanju. Stiki so se nadaljevali vse do Čarlijeve sedem vnukov ter psa. smrti, od takrat pa Anica ni več prišla v Slovenijo, so si pa redno dopisovali v pismih. Nihče od njenih Jerca Brolih, 9. b otrok ni znal slovensko in z njimi tudi pred in po njeni smrti nismo imeli več stika. Zala Konjar, 9. c ZGODBI MOJIH DALJNIH SORODNIC Ah, to srce, kaj neki čuti, kaj vse ve. Ah, to srce, kdo ve kaj išče in kam gre … Iskanje izvora mojih prednikov je bil velik izziv, saj doma nimamo veliko informacij iz preteklosti. Neko (skupina BUH) zimsko popoldne sem preživela v sobi svojih starih staršev med prebiranjem starih pisem in gledanjem slik. Po nekaj urah iskanja sem s presenečenim izrazom na obrazu zrla v 46-letno pismo. Pismo govori o moji prababici, ki je med svojimi sorodniki iskala poslednje slike svojega pokojnega moža. Med iskanjem se je obrnila tudi na svojo svakinjo, ki se je iz Hotemaž preselila v Pensilvanijo. Točnega razloga za njeno selitev nisem prepoznala (čeprav menim, da se je preselila zaradi ljubezni), 17 Na drugem koncu sveta – a blizu srca

Zgodbe iz tujine Francozi niso izkazovali naklonjenosti do tujcev, zato sta se Marija in njen mož odpravila naprej v Ameriko. Tam je bilo življenje boljše. Prihranila sta denar in si ... kjer položim glavo, tam sem doma ... kupila hišo. Vključila sta se tudi v slovensko skupnost, kjer sta se lahko družila z ostalimi tam živečimi Zgodbe iz drugih držav Slovenci. Marija se je hitro naučila angleščine, kljub temu da se je v šoli ni učila. Delala je v gostilni. Bila je zadovoljna in ni čutila domotožja. TETA MARIJA V Ameriki je ostala devet let, nato pa je odšla na Predstavil vam bom, kako se je v želji po boljšem Švedsko. Tudi tam se je naučila jezika. Bila je bliže življenju selila mamina teta Marija. domovini in je lahko večkrat obiskala starše. Na Švedskem je ostala 23 let. Po moževi smrti pa je prišla Rodila se je leta 1937, tik pred drugo svetovno vojno. nazaj v Slovenijo, v hišo, ki si jo je zgradila že prej. Po drugi svetovni vojni pa je vladala velika revščina. Tam živi še danes. Že takoj po končani osnovni šoli delala v Kočevju kot pomočnica pri spravilu lesa. Delo je bilo težko, zime Miha Malc, 8. d so bile hude, zato se je, ko se ji je ponudila priložnost, odločila za selitev v tujino. Na pot je odšla skupaj s fantom in nekaj sorodniki. ŽIVLJENJE MOJIH PREDNIKOV Najprej so šli v Italijo v Trst. Moji najbližji sorodniki živijo v Slovenj Gradcu in Nastanjeni so bili v azilnem Tržiču. V Šenčurju nimam sorodnikov niti prednikov, domu za migrante. Tam je ostala saj se je moja družina preselila v ta kraj, ko sem bil le nekaj mesecev. Medtem sta se s star dve leti. fantom poročila. Poročna fotografija Moji predniki po očetovi strani izhajajo iz Finske. Ker so v domu čakali na delovni vizum, kar je lahko Prapradedek Joseph Pori se je v želji po boljšem trajalo tudi več let, so ilegalno odšli v Francijo. Del življenju okoli leta 1830 odselil najprej v Francijo, poti so se vozili z vlakom. nato pa v Slovenijo v bližino Slovenj Gradca. Na Finskem je živel v mestu, ki leži na zahodni obali Na italijansko-francoski meji so jih najprej za dva in se imenuje Pori. V tem mestu je priimek Pori zelo dni zaprli, nato pa so jim Francozi pomagali priti pogost. Večinoma se napiše tako kot moj, poznane so do Pariza. Tam so živeli deset let. Marija je delala v pa tudi variante Poori, Porri ali Pory. tovarni, kjer so izdelovali hladilnike. Imeli so dovolj Ko je prapradedek v Franciji zaslužil dovolj denarja, si denarja za preživetje, vendar ne toliko, da bi kaj je v Kotljah pri Slovenj Gradcu kupil manjšo kmetijo prihranili. Ko so bili v Parizu, sta prišla tja še sestra in si ustvaril družino. Danica in brat Tone. Ostala sta le nekaj let in se nato vrnila nazaj v Jugoslavijo. Zgodbe iz drugih držav 18

Zgodbe iz tujine Imel je sina Jakoba. Njihova kmetija je bila zraven razmer. Mislim, da je prav, da poznamo zgodbe domačije, kjer se je kasneje rodil in živel znani svojih prednikov, njihove navade in način življenja. slovenski pisatelj Prežihov Voranc. Od njih se lahko marsičesa naučimo in mogoče tudi bolje razumemo nekatera svoja dejanja. Zaradi iskanja službe se je torej prapradedek odločil zapustiti domači kraj in se odpraviti v tujino, ki je Maks Pori, 9. a postala njegov drugi dom. Moji stari starši še vedno živijo na Koroškem. Pogosti razlogi za odseljevanje iz Slovenije med METKINA ZGODBA drugo svetovno vojno in po njej je bilo težko življenje, V deželi kengurujev in koal se potika moja prateta pomanjkanje služb, revščina. Ljudje so se večinoma Metka. Mojo prateto odseljevali v Ameriko. Stric mojega dedka, Teodor Marijo Pokoren vsi kličejo (Dare) Vovk je živel v Ljubljani in delal kot zdravnik. Metka. Živi v Avstraliji, Med vojno je moral zbežati, saj ni hotel delati za stara je 67 let, je v pokoju sovražnika. Z vlakom se je najprej odpeljal v Nemčijo, in je zelo prijazna. Je sestra nato pa v Italijo. Ker so bile ladje za Severno Ameriko moje prababice in skupaj z polne, so ga vprašali, ali bi šel v Južno Ameriko, v njo, še eno sestro in enim Venezuelo. Rekel je, da je pogledal na zemljevid, kje bratom so s starši živeli v je ta država, in ker mu ni ostalo drugega, se je vkrcal. Bitnju pri Kranju. Moja prateta Metka Več mesecev njegova žena ni vedela, če je sploh še živ. Ko je bila stara dvaindvajset let, je spoznala svojega V mestecu Cumana na severu Venezuele ob prvega moža, ki je živel in delal v Avstraliji in je Karibskem morju je odprl svojo kliniko in nekaj let prišel v Zagreb na dopust. Kmalu sta se poročila in kasneje se mu je pridružila žena. Ves čas, ko je moj skupaj odšla v Avstralijo. Metka ni znala niti dobro dedek študiral, mu je stric pošiljal denar in mu na srbohrvaškega jezika, kaj šele angleškega. Pri učenju ta način pomagal zaključiti šolanje. V Venezueli si jezikov ji je pomagala soseda, vendar je bilo to zanjo je ustvaril družino, ima hčerko Darjo in tri vnuke. kljub temu zelo težko. Kmalu po prihodu v Avstralijo Ko mu je žena umrla, se je poročil z domačinko iz se jima je rodil sin Robert, nato pa še hčerki Sandra Venezuele. Moja mami je bila pred leti tudi tam na in Natalija. Mož je vozil taksi in je bil veliko odsoten, obisku. Kot veliko Slovencev, ki so se po vojni odselili Metka pa je bila doma in pazila otroke. Službe zaradi v tujino, si je najprej tudi Dare želel vrniti za stalno. slabega znanja angleškega jezika ni imela. Ker pa je imel tam družino, vnuke, službo, se to ni nikoli zgodilo. Pred nekaj leti je umrl, njegova žena Ko so bili otroci še zelo majhni, sta se z možem ločila in hči pa še vedno živita tam. in Metka je ostala sama s tremi majhnimi otroki. Selitve se dogajajo in se bodo dogajale. Nikoli ne Primorana si je bila najti službo, da bi jih lahko vemo, kam nas bo peljala pot. Lahko smo veseli in preživela. Prvo službo je našla naveliki kokošji farmi,v srečni, da imamo v Sloveniji dobre pogoje za življenje Melbournu, kjer je pobirala jajca. Življenje v Avstraliji in da se nam ni treba preseljevati zaradi težkih vsekakor ni bilo lahko za mater samohranilko, ki je morala naenkrat opravljati več služb. 19 Na drugem koncu sveta – a blizu srca

Otroci so začeli hoditi v šolo, Metka pa se je sčasoma DEDA VASJA Zgodbe iz tujine naučila angleščine, da se je lahko vpisala na v šolo za oskrbovalko v bolnišnici. Ko je dobila službo v Predstavila vam bom svojega dedka Vasjo, ki mu Kraljevi bolnišnici v Melbournu, je zanje življenje rečem deda. Predstavila vam bom del njegovega postalo nekoliko lažje, otroci pa so tudi že odrasli. življenja, in sicer tistega, ko je zaradi službe odšel delat v tujino. Dedek prihaja iz Ljubljane, tam je PotrindvajsetihletihvAvstralijijijeuspeloprivarčevati študiral in tudi živel s svojo družino. V času njegovega toliko denarja, da si je lahko kupila letalsko vozovnico študija in po njem se je začelo razvijati računalništvo za počitnice v Sloveniji. Bila je neizmerno srečna, prav in tehnologija. To področje ga je zelo zanimalo, zato tako vsi sorodniki v Sloveniji, da je ponovno videla je službo iskal v tej smeri. Zaposlil se je v Kranju, v svoje brate in sestre, ki jih je neskončno pogrešala, podjetju, ki se danes imenuje Iskratel. Podjetje ga je starša pa sta ji žal že v času, ko je bila v Avstraliji, poslalo na daljšo službeno pot v Belgijo. S sodelavci, ki so tudi odšli z njim, so sprva le spoznavali sistem in umrla. se učili, kasneje pa ga prilagajali, da so lahko njihove V Sloveniji je preživela en mesec in potem pa se je centrale vzpostavili po celi znova vrnila domov k svojim otrokom. Pri 60 letih bivši Jugoslaviji. je spoznala svojega drugega moža in skupaj sta se preselila v predmestje Melbourna v hišo z velikim V Belgijo je odšel pri vrtom, kjer v pokoju neizmerno uživata. Velikokrat šestindvajsetih letih. Imel je že resno dekle, s katerim se pazita tudi na vnučke. je kasneje poročil. To dekle je Sedaj se vsako drugo leto vrača v Slovenijo, kjer preživi danes moja babica Bojana. en mesec. To je po navadi vedno v času poletnih Ko je zaradi službe odšel v Odhod v Belgijo počitnic, ko je v Avstraliji zima. Vedno sem vesel, ko Belgijo, sta bila že par, kljub temu je tukaj, saj nam pripoveduje zanimive zgodbe iz pa babica zaradi svojih obveznosti na fakulteti ni svojega življenja v Avstraliji. Kadar je v Sloveniji, vedno odšla z njim. V njegovi družini je bil on edini, ki je priredimo velik piknik, ki se ga udeležijo vsi sorodniki odšel v tujino zaradi zaslužka. Tudi nihče od njegovih in njeni prijatelji v Sloveniji. Ker je zelo družabna in prednikov ni delal v tujini. vesela oseba, je to vedno zelo zabaven dogodek. Ko je v Sloveniji, pa tudi vedno obišče Gostilno pri Rekarju, Delo v tujini je zahtevalo, da so bili tri mesece na delu, nakar so se lahko za en teden vrnili v Slovenijo. saj obožuje žabje krake. Velikokrat se je zgodilo, da po treh mesecih zaradi Enkrat si tudi sam želim obiskati Metko v Avstraliji količine dela niso mogli domov in so v Belgiji ostajali in spoznati njeno družino ter Avstralijo, ki je po tudi po pol leta. Domov pa so prišli za večino njenem pripovedovanju zelo zanimiva država in zelo praznikov. drugačna od Slovenije. Sprva je bilo načrtovano, da v Belgiji ostane leto in Nace Podjed, 9. c pol, vendar pa se je obdobje podaljšalo še za dodatno leto, torej dve leti in pol. Na drugem koncu sveta – a blizu srca 20

Zgodbe iz tujine V tistem času so vse, ki so prihajali na delo iz naložili na vlak. Potovanje je trajalo približno dva Jugoslavije, dojemali kot slabšo delovno silo. Tako so dneva in je bilo zelo naporno. se morali dedek in sodelavci veliko bolj dokazovati, da so bili sprejeti kot strokovnjaki na svojih področjih. Babica je dedka občasno obiskovala v Belgiji. Potovala je z vlakom, Dedek se spomni primera, ko so nastopile težave z saj nima vozniškega enim od računalniških sistemov, ki pa jih ni razumel. izpita. V Münchnu V številnih pogovorih s svojimi nadrejenimi se je je prestopila, vožnja o težavah pogovarjal, želel je razumeti zadevo, da pa je trajala slaba bi tako lahko našel rešitev. Nadrejeni ga niso prav dva dneva. Kasneje resno jemali, zato je imel še dodatno željo, da najde je namesto z vlakom Družinska fotografija rešitev in se na tak način izkaže. Po intenzivnih potovala z letalom, saj je razmišljanjih in preračunavanjih je odkril napako v bila pot bistveno hitrejša, še vedno pa ni bilo direktne sistemu, ki je povzročala težave. Napako je predstavil povezave, zato je morala prestopati v Frankfurtu. V svojim nadrejenim v Belgiji, po dodatnih izračunih času dedovega službovanja v Belgiji sta se v Sloveniji pa se je potrdilo, da je pravilno ugotovil napako in poročila in sta kasneje v Belgijo hodila skupaj. pravilno našel rešitev zanjo. Po tem dogodku so ga začeli spoštovati in ceniti kot strokovnjaka. Deda se Babica jev tem času študirala zgodovino in angleščino je od Belgijcev razlikoval tudi po načinu dela. na fakulteti, opravljala pa je tudi vsa gospodinjska opravila. Sprva ji starši niso dovolili, da odide v Življenjev Belgiji mu je bilo sicerzelovšeč, a je pogrešal Belgijo, saj jih je bilo strah, da se ji ne bi kaj zgodilo. svoje dekle (kasneje ženo), brata Aleša, mamo in svoje Vendar pa jih ni poslušala in je kljub njihovemu prijatelje. nestrinjanju odhajala z dedom. Doma je v prostem času rad hodil v Ko sta bila narazen, dedek v Belgiji, babica pa doma, hribe, česar pa v sta si veliko pisala. Ker še ni bilo interneta, sta si Belgiji ni mogel pisala pisma. Ta so potovala z navadno pošto, kar početi, saj Belgija je pomenilo, da so lahko potovala tudi po en teden. Dedkov avto ne ponuja takega Sama si ne znam predstavljati, kako je bilo živeti v preživljanja prostega časa, tistem času, saj so danes povezave bistveno boljše, zato je v času bivanja tam pogrešal tudi to. potovanja udobnejša, navadnih pisem pa sploh ne poznamo, saj vse opravi internet, elektronska pošta, V Belgijo je vedno potoval z avtom, ker pa svojega ni mobilni telefoni in aplikacije, ki nam omogočajo hitro imel, se je na poti tja pridružil starejšim kolegom, ki sporočanje. so avto imeli, stroške za pot pa so si razdelili. Pika Doberlet, 9. c Kasneje je kupil svoj avto (Zastavo 101) in je na (v šol. letu 2019/2020) pot odhajal z njim. Pot je bila dolga, večinoma so potovali po avtocesti in lokalnih cestah, za del poti pa so uporabili tudi vlak, kar je pomenilo, da so avto 21 Na drugem koncu sveta – a blizu srca

Zgodbe iz vojne Sprehajaš spomin skozi mesta usedlin, želiš si nazaj, a ne obstaja ta kraj, kjer si sedel pod kostanji na klopci ... (skupina BUH) ŽIVLJENJE MOJE PRABABICE vendar tega niso storili. Tako je morala urejati obnovo poslopij, seveda se je o vsem posvetovala s svojim možem; mamin bratranec ima še vedno shranjena To je zgodba o moji prababici, stari mami moje mame, pisma. Nekako v tem času je tudi družina spremenila Amaliji Jemec. priimek, prejšnji lastnik, ki je bil Alojzov sorodnik, jim je uredil spremembo iz Štravs v Jemec, da se je Jemčeva Malka se je rodila 2. 7. 1909 v Spodnji Sorici priimek Jemec obdržal. pri Koštnarju. Pisala se je Kemperle. Poročila se je mladoletna, stara komaj sedemnajst let, s šest let Potem je prišla druga svetovna vojna. Nemci so v starejšim Alojzom Štravsom, ki je bil prav tako doma župnišču, ki je stalo poleg Jemčeve domačije, naredili iz Spodnje Sorice. Z možem sta prišla na Jemčevo svojo postojanko z bodečo žico, župnika so izgnali, v kmetijo v Davči, kjer ni bilo naslednikov. Kmetija je cerkveni zvonik pa so postavili mitraljez. Partizani so bila velika, imeli pa so tudi gostilno in trgovino. Leta jih večkrat napadli, vendar jih niso mogli premagati. 1927 se jima je rodil sin Lojze, leto kasneje Polde, ki Vseeno je bila Davča zelo odročna, zato so se Nemci je kmalu po rojstvu umrl, naslednjega leta je svet konec leta 1943 umaknili, pred tem pa so župnišče ugledala hčerka Marija, moja stara mama, za njo pa zminirali. 30. 11. 1943 so partizani Amaliji ubili še štirje fantje: Mirko, Peter, Ivan in Marjan. Dela je moža Alojza, pobrali vso živino v hlevu, vzeli s seboj bilo veliko, čeprav so imeli tudi najete hlapce in dekle. tudi najstarejšega sina Lojzeta, ki je bil takrat star V tem času so tudi imeli lastno malo hidroelektrarno šestnajst let. na Davščici, elektriko so uporabljali za razsvetljavo in za žago. Amalija je ostala na izropani kmetiji sama s petimi otroki, najmlajši je imel osem let. Sorodniki iz Sorice To je bil čas med obema svetovnima vojnama, Davča so jim poslali kravo, da so imeli vsaj mleko. Lojze je je ležala tik ob državni meji z Italijo. Mejo so varovali s poškodovano nogo kmalu prišel domov, potem italijanski graničarji, ki so bili velikokrat pri Jemcu v je oskrboval bolnico Franjo, po končani vojni pa je gostilni. Ob neki priložnosti so se stepli z davškimi moral iti na dosluženje vojaškega roka. Čas po vojni fanti. Amalijin mož Alojz je graničarje pregnal iz je bil za mamo Malko težak. Ugotovitev, da je bil mož gostilne, njihov poveljnik pa mu je zagrozil, da se bo Alojz krivično ubit, ni spremenila veliko, predvsem maščeval. Res je bil kmalu zatem Alojz vpoklican v otrokom ni vrnila očeta, Malki pa ne moža. Na kmetiji Postojno na orožne vaje za dva meseca. Ta čas, ko ga je bilo veliko dela, otroci so odšli v šole, se poročili in ni bilo doma, se je v hiši vnel dimnik, pogorela sta odselili. Doma je ostal Lojze, ki se je poročil leta 1956. hiša in hlev do obokov, kozolec pa v celoti. Amalija je pisala poveljstvu v Postojni, da bi pustili moža domov, Zgodbe iz vojne 22

Zgodbe iz vojne Mama Malka se ni več poročila, vdova je bila od že spali, so jih napadli Nemci. Zažgali so zgornji del svojega štiriintridesetega leta. Bila je skromna, stavbe, kjer so spali. Zunaj je bil meter snega. Nemci delavna, redkobesedna in vedrega značaja. so z vseh strani streljali. Plazil se je po trebuhu do gozda. Poškodovan je bil v hrbet in imel je prestreljeno Moja mama, ki je bila poleti večkrat pri njih, je ni uho. Žrtev je bilo več kot 100, preživelo pa jih je samo nikoli slišala, da bi se jezila ali preklinjala. »Čaj (čakaj) 16, tudi moj praded. me, mrha,« je okregala kravo, ki je brcala ali mahala z repom. Vse življenje je govorila soriško narečje. Po končani vojni je bil tečajnik na pedagoškem tečaju Kokošim, ki so »skavsale« moderen stiroporni lonček v Kranju. Izobraževal se je za učitelja. Ko je že imel za rožo, pa je rekla: »golazen nekoristna«. V zimskih učiteljsko spričevalo, je dobil tudi stalno službo. Bil večerih je s kolovratom predla ovčjo volno in klekljala je imenovan za ravnatelja v osnovni šoli v Gradinu v čipke. Rada je tudi pela. Proti koncu življenja je bila Istri. To je mejno območje s Hrvaško. Po dolgih letih dementna, zanjo sta lepo skrbela vnuk in njegova so vaščani končno dosegli, da je vas ostala slovenska. žena. Umrla je doma, stara devetdeset let. To so dosegli tudi v sosednji vasi Pregari. Šolska stavba Svoje prababice Amalije nisem poznal. Davča ni blizu v Gradinu je bila še kar primerna, stavba v Pregari pa Hotemaž, še bolj pa je od mene oddaljen njen čas. ni imela primernega prostora za opravljanje pouka. Bom pa z veseljem prebral njena pisma in življenjepis, Razred je bil v največjem prostoru župnišča, in ker so če ga bo maminemu bratrancu uspelo napisati. bili otroci preveč glasni, je dal župnik vhod v učilnico zazidati. Zaradi tega so vaščani nasuli velik kup Jože Šenk, 9. b kamenja, da so otrokom omogočili vhod v učilnico skozi okno. Vse pa je rešila politika, ko je obveljal zakon o možnostih izseljevanja v Italijo. Veliko vasi se MOJ PRADED je tako izpraznilo. Sčasoma so zaprli tudi gradinsko šolo. V tistem času Predstavila vam bom svojega pradeda Marjana Malca se je Marjan poročil z učiteljico Milko. Takrat se je in njegovo življenjsko pot. rodil tudi moj dedek Marjan (1951). Nato so jih premestili Marjan se je rodil na Uncu na Notranjskem 31. na v Kuteževo pri Ilirski julija 1926. Svojo mladost je preživel doma na Uncu. bistrici. Delovno mesto je Ker je bila takrat druga svetovna vojna, je šel pri bilo bolj za silo, vendar je bilo sedemnajstih letih v partizane. Takrat so del Slovenije pomembno, da je bila glavna zavzeli Italijani in meja je potekala ravno na Rakeku. cesta daleč od šolske stavbe. Tam je obiskoval srednjo meščansko šolo. Najbolj zanimiva zgodba iz partizanskih časov je bil pokol Čeprav je bila v vasi elektrika, ob Mrzlem Studencu na Pokljuki. Tam danes stojita hotel Jelka in Šport hotel. je v šoli še niso imeli. Šola pa Druružinska fotografija je bila na samem in od vasi oddaljena slab kilometer. Marjan je z dovoljenjem Marjan je bil pripadnik 3. bataljona Prešernove tedanjih šolskih oblasti dosegel, da je bila v stavbo brigade. Napad se je zgodil 15. 12. 1943. Zvečer, ko so 23 Na drugem koncu sveta – a blizu srca

Zgodbe iz vojne napeljana elektrika. Tako so bile glavne počitnice sestra in brat pa so ostali v samostanu, kjer jih je podaljšane za en mesec. pazila neka gospa, ki ni bila sposobna fizično delati. Pozimi leta 1953 se je rodila hčerka Mirana. Takrat Nemški vojaki v samostanu niso imeli nič proti veri in sta se iz Kuteževega preselila v Hruševje pri Postojni. niso nasilno ravnali z ljudmi. Mama je vsak večer od Čeprav jim je bilo tam zelo lepo, so se čez nekaj let kmetov dobila nekaj hrane, ker so bili zaradi dobro selili v Prade pri Kopru, ker se je Marjan vpisal na opravljenega dela z delavci zelo zadovoljni. Moja visoko pedagoško šolo. babica je šla včasih z mamo na kmetijo delat in je pot že dobro poznala. Nekega dne je ušla gospe, ki Zelo je bil zadovoljen, ker je dobil službo v bolj je pazila na otroke, in se sama odpravila na kmetijo zahtevni šoli. Takrat je opravil tudi šoferski izpit in si k mami. Na poti do kmetije je padla v potok, a je kupil novega fička. uspešno prišla na cilj. Hrana v samostanu je bila zelo slaba, enolična in v majhnih količinah (repa, korenje, Leta 1973 se je preselil v Koper. To je bila njegova krompir je bil že boljša jed), zato je veliko ljudi umrlo zadnja selitev. Umrl je 31. januarja 2018. zaradi lakote in griže (nalezljive bakterijske bolezni). Ajla Malc, 9. c Očeta so kmalu po izgonu družine zajeli Nemci in ga zaprliv zaporv Begunje, iz Begunj pa so ga deportirali v koncentracijsko taborišče Dachau. Vojne ujetnike ŽIVLJENJSKA ZGODBA MOJE BABICE so mučili na različne načine, tudi s težaškim delom in pičlo hrano. Ko je babičin oče slišal, da je konec Leta 1942, ko je vojna po svetu divjala že tri leta, so vojne, so vojni ujetniki pod ograjo skopali rov in tako mojo babico in njeno družino izselili iz njenega pobegnili. Ob odhodu iz taborišča so bili vojaki tako rodnega kraja Voglje, saj je njen oče (moj prapraded) shirani, da jih je bila le kost in koža. Oče je bil tako shiran, da ga lastna žena ni mogla prepoznati. sodeloval s partizani. Takrat je bila moja babica stara leto in pol. Na vrata so Ob koncu vojne so moji babici in njeni družini prišli nemški vojaki in jim naročili, naj se pripravijo sporočili, da bo njen oče prišel v samostan, kjer na odhod, niso pa jim povedali, kam jih nameravajo so začasno živeli. Ko jih je našel, so se s tovornjaki odpeljati. Zbrali so se na določenem kraju, od koder odpravili nazaj v Slovenijo, kjer so tri mesece čakali na jih je nemška vojska s tovornjaki odpeljala v Medvode, prehod v Radovljici, saj je bil most miniran in ni bil natančneje v samostan Sora, kjer so ostali nekaj prehoden. Na nekem travniku so spali v šotorih, kjer mesecev. Nato so bili premeščeni v Nemčijo, točneje so jih nato vojaki izprašali, kam so namenjeni. Ko so v spodnjo Bavarsko. Tam so bili prav tako nastanjeni most za silo popravili, so se odpravili do Kranja, kjer v nekem velikem nekdanjem samostanu. Razdelili so jih je njihov dedek pričakal s konjem in jih odpeljal jih po skupinah, in sicer na tiste, ki so bili še zmožni nazaj v Voglje. delati, in na tiste, ki za delo niso bili zmožni. Blizu samostana pa so bile kmetije, kamor so ljudje, ki so Njihova hiša je bila čisto izropana. Pokradli so jim bili v tem samostanu, hodili delat. Babičina mama je vse, kar so imeli, le štedilnik je ostal, ker je bil vzidan. hodila delat na eno takih kmetij, moja babica, njena Imeli so malo zemlje, da so se lahko preživljali. Na drugem koncu sveta – a blizu srca 24

Zgodbe iz vojne Oče je hodil v službo, mama pa je ostala doma. Babica vlažna. Če je pri kakšnem obroku kaj ostalo, je dobila je dobila še brata in sestro, mama pa je postala srčni ona. Otroci so jo imeli zelo radi. Ko je šla, so bili zelo bolnik in kmalu po tem umrla. Tako so otroci ostali žalostni. Ko se je srečno vrnila domov, so njeni otroci, brez matere. vseh pet, kar planili nanjo in jo objeli. Takrat je Judita postala najsrečnejša ženska na svetu, saj je preživel Luka Zupan, 9. b toliko muk in se ni predala. (v šol. letu 2019/2020) Bor Repič, 9. a MOJA PRABABICA V ŽIVLJENJE MOJEGA PRADEDA KONCENTRACIJSKEM TABORIŠČU VINCENCA PRAPROTNIKA Judita je bila moja prababica po očetovi strani. Na kratko vam bom predstavil življenje in smrt Neke noči je nekdo potrkal na vrata. Vedela je, da svojega pradeda. so to Hitlerjevi možje. Takoj je morala oditi z njimi. Takrat je bila stara osemnajst let in morala je oditi Moj praded Vincenc Praprotnik je bil rojen leta 1903 v koncentracijsko taborišče v Mauthausen na severu na Koroški Beli, kjer je tudi kot majhen stanoval. Avstrije ob reki Donavi. Živel je v številčni družini, v kateri je bilo sedem sinov in tri hčere. Bil je sedmi sin. V družini so se ukvarjali Mauthausen je deloval od leta 1938 do konca druge s čevljarstvom. svetovne vojne. Bil je eno največjih in najhujših koncentracijskih taborišč. Imel je okoli 100 podružnic, Ko je končal osnovo šolo na Koroški Beli, se je zaposlil med njimi tudi taborišče na Ljubelju. V Mauthausnu v železarni na Javorniku. Ko je v železarni izbruhnila je umrlo več kot 100.000 ljudi, od tega več kot 1.500 stavka, je sodeloval kot član Narodno strokovne zveze. Slovencev. V Mauthausnu so večino ljudi pobijali tako, da so jih v plinskih celicah zadušili s klorom. Trupla Vincenc je bil tudi član sokolstva v Sloveniji. Sokolstvo so potem zažgali, nekaj tisoč ljudi pa so zvezali in jih je bilo prvo telovadno društvo na Slovenskem, vrgli v Donavo. ampak to društvo ni obsegalo samo druženja ob telovadbi, pač pa tudi narodno napredno stranko 7. 5. 1945 so Američani rešili ljudi iz taborišča in s panslovanskim poudarkom. Društvo je bilo jih poslali domov. Judita je v celici bivala še s tremi opredeljeno kot svobodomiselna organizacija. dekleti iz Avstrije. V taborišču je preživela dve leti. Ko je prišla tja, so ji na roko odtisnili številko in jo oblekli v uniformo, ki je bila videti kot pižama. Potem pa je nekega dne prišla neka oseba iz taborišča in ji je rekla, naj čuva njegove otroke, če hoče ostati živa. Judita je ta ukaz z veseljem sprejela in se odpravila v bližnjo vas, kjer je čuvala otroke, jim kuhala in prala Člani telovadnega društva Sokol leto in pol. Imela je svojo sobo, ki je bila mrzla in 25 Na drugem koncu sveta – a blizu srca

Zgodbe iz vojne Ko je aprila 1941, po začetku druge svetovne vojne, 1944 odšel v partizane. Moja prababica je sporočila Jugoslovanska vojska razpadla, so vsi jugoslovanski v železarno v službo, da je bil v partizane nasilno vojaki bežali in metali stran orožje. Temu se je mobiliziran. To je bil način, da so se take družine, reklo pobegla Jugoslovanska armada in to orožje je ki so imele svoje člane v partizanih, izognile nasilju Vincenc zbiral za odporniško gibanje. Dajal je tudi okupatorja. zavetje prvim borcem. Hkrati je bil tudi obveščevalec, ki obveščal o premikih okupatorskih patrulj. Moj Tako je moj praded postal aktivni član narodno praded je bil aktivist Osvobodilne fronte, ki je osvobodilnega boja. Partizanski odredi so bili nastala kot nuja naroda za ohranitev svojega obstoja. takrat razumljeni kot redna zavezniška vojska Osvobodilna fronta je bila slovenska politična skupaj z Američani, Angleži in Rusi. Moj praded je organizacija. bil v partizanih v Kokrškem odredu, ki je deloval v Karavankah na slovenski in avstrijski strani. Nekega dne pa je moj praded Vincenc dobil pismo Črne roke, na katerem Zima konec leta 1944 je bila zelo mrzla in neprijetna, je pisalo, da bodo prišli ponoči z veliko snega. Partizanstvo na tem področju je bilo ponj. Črna roka je bila prokatoliška zelo zahtevno in nevarno, saj je bila tukaj zelo močna teroristična organizacija, ki je med nemška propaganda proti partizanom in tudi drugo svetovno vojno opravljala sankcije za domačina, če so nudili streho partizanom, atentate oziroma umore političnih so bile neusmiljene. nasprotnikov. Velja za eno najbolj Črna roka kontroverznih organizacij na ozemlju Borci so se neprenehoma umikali nemškim enotam današnje Slovenije med drugo svetovno vojno. in so na koncu bili izdani in zajeti (24 borcev) v vasi Organizacija je ime dobila po odtisu črne roke, ki Bodental pri Ljubelju. Odpeljani so bili na policijsko ga je puščala na mestu umorov, grozilnih pismih in postajo v Celovcu, kjer so bili zaslišani in hudo letakih. pretepeni. Mojemu pradedu so iz ust izbili zlate zobe. Storilec je bil znan. Pred vojno je bil v železarni Na letaku je bila črna roka z mrtvaško glavo in pradedov sodelavec, na policiji v Celovcu pa je bil z napisom »SMRT OSVOBODILNI FRONTI IN sodelavec okupatorja. SMRT KOMUNIZMU«. Pisalo je tudi »ENKRAT SI UŠEL, DRUGIČ NE BOŠ«. Člani črne roke so bili Po tem dejanju je bil moj praded Vincenc odpeljan protikomunistični borci, ki so ubijali in mučili člane v koncentracijsko taborišče Dachau. Kakšni so bili Osvobodilne fronte. življenjski pogoji v teh taboriščih, ne bom omenjal, ker je znano. Ko je Vincenc to pismo prebral, se je začel skrivati in spati ponoči pod hišo v drvarnici. Ko pa je čez čas Iz tega časa imamo ohranjena tri pisma, ki jih je pisal dobil še eno podobno pismo, je njegova žena oz. moja domov družini. Vsa tri so napisana v nemščini, da prababica odnesla obe pismi na »javko«. To je bilo so vsebino lahko nadzirali in po potrebi cenzurirali. dogovorjeno mesto, kjer so se zbirali obveščevalci. Zadnje pismo je moj praded poslal prababici in Predlagali so, da bi bilo za mojega pradeda najbolje, otrokoma na silvestrovo, 31. 12. 1944, in je bilo hkrati da bi se umaknil v partizane. Tako je dne 16. 9. poslovilno. Na drugem koncu sveta – a blizu srca 26

Zgodbe iz vojne ZGODBA O MOJEM PRADEDKU Zadnje pismo Mojemu pradedku je bilo ime Jože Sajovec. Rodil se je leta 1903. Doma je bil na veliki kmetiji na Visokem. V družini je bilo osem otrok, on je bil najstarejši. Imel je še šest bratov in eno sestro. Bratje so bili Tone, Lojze, Ciril, Janez, Andrej in Franc, sestra pa je bila Johana. Po poklicu je bil mesar, imel pa je tudi svojo mesarijo. Leta 1943 se je poročil s prababico Frančiško. Ujetniki so bili v teh slabih življenjskih pogojih lačni Med drugo svetovno vojno, 19. marca 1944, je bila in polni uši. Uši so znane prenašalke tifusa. To je splošna mobilizacija. Odpoklican je bil v vojsko. Odšli bolezen prebavil in dobil jo je tudi moj praded. Moja so na Primorsko. prababica mu je po svojih možnostih, ker je vedela, da stradajo, pošiljala pakete s hrano, vendar ti do Pot jih je vodila preko Okroglega, prebrodili so taboriščnikov niso prišli, saj so Nemci vso hrano reko Savo, šli so preko Besnice, preko Nemilj proti namenjali svoji vojski, ki se je takrat umikala iz Rusije. Dražgošam, mimo Prtovča v Martinj Vrh. Tam je bil po krivem obsojen izdajalstva. Sodnica je bila Moj praded ni dočakal 9. maja 1945 – dneva šestnajstletno dekle na vojaškem partizanskem osvoboditve, ampak je umrl 27. 2. 1945, torej dobra sodišču. Skupaj s še nekaterimi je bil moj pradedek dva meseca pred težko pričakovano svobodo. ustreljen in pokopan v Martinj Vrhu. Moja prababica je Leta 1945 so ga njegovi prijatelji in brat šli z vozom in s konjem iskat v Martinj Vrh. Potovali so več dni po dobila šele osem dežju in v drugih neugodnih vremenskih razmerah. Domačini so jim pomagali, pokazali so jim grobišče, mesecev po osvoboditvi, kjer je bil pradedek pokopan. Po nekaj dneh so ga pripeljali nazaj domov in ga pokopali v domačem preko mednarodnega grobu na pokopališču v Šenčurju. Rdečega križa, fotografijo, ki je bila Fotografija, ki jo prejela tistega dne, ko je umrl moj prababica praded, posneta naskrivaj. To zgodbo mi je pripovedoval moj dedek, ki se je rodil Prikazuje pradeda na kupu mrličev z oznako štiri mesece po pradedkovi smrti. Dedek je svojega njegovega priimka. Posneli so jo člani francoskega očeta, torej mojega pradedka videl le na slikah. odporniškega gibanja. Maj Praprotnik, 9. c Eva Tolar, 9. c (v šol. letu 2019/2020) 27 Na drugem koncu sveta – a blizu srca

Zgodbe iz vojne MOJI PREDNIKI Franca pa je takratna oblast še za eno Predstavil bom zgodbo o svojem pradedku Francu leto zaprla v zapor Jarcu in prababici Ani Jerič. v Šentvidu, ker niso verjeli, da je bil nasilno Oče moje prababice je bil lovski čuvaj na gradu Strmol. rekrutiran v nemško Mama pa je bila gospodinja. Živela sta v Štefanji Gori, vojsko. Brat in sestra sta kjer sta se jima rodila sin Franc in hči Ana – moja si v Clevelandu s trudom prababica. in trdim delom ustvarila novo življenje. Franc ju Leta 1942, med drugo svetovno vojno, so imeli pri je obiskal leta 1977, ko sosedovih koline, kjer je pomagal tudi Anin oče. so se tudi zadnjič videli. Franc Jarc Soseda je naslednji dan nesla mesov dolino in naletela na kontrolo nemških vojakov. Zasliševali so jo, kje je Potomci sestre Ane niso nikoli dobila meso, saj je bil zakol takrat prepovedan. Med obiskali Slovenije, brat Jože pa ni imel potomcev. kontrolo pa so iz gozda začeli streljati partizani in ubili enega od Nemcev. Nemci so se naslednji dan Gašper Štupica, 9. d maščevali tako, da so v Begunje odpeljali oba starša in oba soseda. Tako sta komaj desetletna Ana in Franc ostala sama. Mamo so Nemci poslali v Auschwitz, ZGODBA MOJEGA PRADEDA očeta pa ustrelili v Begunjah. Natančnih podatkov o JERNEJA smrti mame ni – predvidevamo, da je umrla na poti domov zaradi tifusa. Otroka sta vojno preživela ob Jernej Bizovičar se je rodil 23. 7. 1922 v Zadobju nad pomoči tetine družine. Lučinami. Doma so imeli kmetijo s sedmimi glavami živine, kar je za tiste kraje veliko, zaradi razgibanega Moj pradedek Franc Jarc se je rodil leta 1924 v Srednji reliefa pa so se večinoma ukvarjali s poljedelstvom. vasi pri Šenčurju. V družini so bili štirje otroci – še en Jernej se je rodil kot deseti brat. Včasih so bili ljudje brat in dve sestri. Kmalu po začetku druge svetovne vraževerni. Verjeli so, da je deseti otrok nesrečen in vojne so ga kot sedemnajstletnega fanta rekrutirali prinaša nesrečo. Desetega brata so običajno odgnali v nemško vojsko. To so takrat počeli z mnogimi od hiše, a Jerneja to k sreči ni doletelo, a čutil je, da mladimi fanti in jih pošiljali na fronte širom Evrope. ga oče zaradi svojega vraževerja zapostavlja. A kljub temu je bil mamin najljubši otrok. Če je prišlo do Franca so tako poslali v Rusijo, Francijo in kot težko kakšnih sporov, se je vedno postavila zanj. Kot je bilo ranjenega v bolnišnico v italijanskem Meranu, od takrat v navadi, je pri šestih letih na kmetiji začel koder je po koncu vojne tudi odšel domov. Po vrnitvi opravljati različna dela, kot so pobiranje krompirja domov je srečal svoji sestri in brata, ko so zapuščali in drugih pridelkov, košnja, sajenje itd. rodno domačijo. Odpravili so se v Avstrijo, kjer se je ena od sester po novici o uboju fanta odločila ostati A kljub težkemu kmečkemu življenju se v pradedovi v samostanu v Avstriji, druga sestra in brat pa sta se pripovedi najdejo tudi lepši spomini. Imel je tri brate, odločila za pot v Ameriko. ki so bili »muzikantje«. Radi so igrali in plesali po Na drugem koncu sveta – a blizu srca 28

Zgodbe iz vojne veselicah, če veselice ni bilo, pa se je vaška mladina Na Poljskem niso bili dolgo, saj so jih kmalu ujeli zbrala in plesala kar pri njih doma. Za godove so Rusi in odpeljali na Ural. Tam so jih razdelili v štiri vedno »ofirali«. skupine. Prvi dve skupini sta delali v bližnji tovarni orožja, v tretji, v kateri je bil tudi Jernej, so delali cesto, Življenje se je kmalu spremenilo. Leta 1941 se je v v četrti skupini pa so bili ranjenci in bolniki. Jugoslaviji začela druga svetovna vojna. Brat Tone je bil invalid, zato je s starši ostal doma. Tako dvojčka Medtem ko so bili praded in ostali ujeti, se je vojna kot Jernej pa so dobili poziv v nemško vojsko. Dvojčka brez njihovega vedenja že končala. Rusi so jih spustili sta pri nemški vojski čez nekaj časa dobila dopust, a šele novembra 1945. se nikoli nista vrnila na fronto. Šla sta k partizanom, kjer sta oba padla v boju za svobodo. Jernej je poziv Železnice po vojni niso bile v najboljšem stanju, zato dobil leta 1943, pri enaindvajsetih letih. V treh dneh je pot domov trajala kar sedem tednov. Občasno so se je moral javiti v Gorenji vasi, seveda pri nemški potniki namreč morali lastnoročno dograditi del policiji. Če tega ne bi storil, bi mu domačijo požgali, železnice. Pot domov je z Urala vodila skozi Ukrajino, družino pa poslali v taborišče. Z avtobusom se je Romunijo, Madžarsko, do Subotice, kjer je praded pripeljal do Kranja, od tam naprej pa z vlakom do dobil odpustnico, nato naprej v Beograd, Zagreb, Nemčije, kjer je bil tri mesece na vojaškem urjenju. Ljubljano in končno iz Ljubljane v Kranj. Ker je bil po Po treh mesecih pa so jih odpeljali na rusko fronto, dolgi vožnji precej utrujen, do doma pa je bila dolga natančneje na Poljsko. Ata Jernej in njegovi tovariši pot, ga je prijatelj iz Hotemaž povabil k sebi domov. so bili le nemški ujetniki oz. pomočniki, zato je bilo Tako je Jernej prespal v Hotemažah in se že naslednji njihovo delo kopanje jarkov, streljali pa so nemški dan odpravil domov, kamor je prispel šele po dveh vojaki. Jedli so trikrat na dan. Za zajtrk meso, kruh dneh. Tam so ga bili po več kot dveh letih še posebej in čaj ali kavo, za kosilo in večerjo pa so si skuhali veseli, sploh ker so že mislili, da je mrtev. enolončnico. Vsak dan so dobili tudi nekaj cigaret. Ata Jernej ni kadil. Nekateri pa so imeli cigarete rajši Leta 1948 je šel v jugoslovansko vojsko. Takrat se je od kruha, zato jih je Jernej menjal za kruh. začel dopisovati s Polono, mojo prababico, in nekaj let kasneje se je rodila moja babica. Slovenija je bila Na Poljskem so bili en mesec, nato pa so jih z po vojni v komunistični Jugoslaviji, kjer je vladala živinskimi vagoni odpeljali v Ukrajino. Tudi tam so cenzura. Nekoč je morala babica v šoli napisati spis gradili jarke. Ostra ruska zima je oslabila nemško z naslovom »Moj oče – partizan«. Še danes se tega vojsko, zato se je ta umaknila nazaj na Poljsko leta nerada spominja, saj njen oče ni bil partizan. Zato 1943. Ker so se ves čas premikali, si je vsak vojak vsak je raje pisala o svoji materi, ki je delala za partizane. večer moral skopati nov jarek. Tako si je Jernej želel nekega večera skopati jarek pod nekim drevesom. Moj drugi praded Valentin, rojen 21. 2. 1907, pa je Zaradi korenin tam ni mogel kopati, zato si je jarek imel pet mladoletnih otrok, zato mu ni bilo treba iti skopal dvajset metrov stran. Ponoči je granata padla v vojsko. Kot predsednik Osvobodilne fronte je imel točno na mesto, kjer je prej želel kopati. Tako se je za nalogo priskrbeti hrano za vdove, ženske, ki so ostale las izognil smrti. brez možev, in njihove družine. 29 Na drugem koncu sveta – a blizu srca

Lahko bi rekli, da je glavno vodilo in recept za Zgodbe iz vojne preživetje v vojni za malega človeka »Nič videl – nič slišal«. Naj sov hišo prišli partizani ali Nemci, Valentin Pelji me, v svet odpelji, je vsakemu dal na mizo kruh in nož. Rekel jim je, da da vprašanje izvem. lahko vzamejo kruh, a naj si ga sami odrežejo. Tako so vojaki dobili kruh, a niso mogli reči, da jim je kruh dal Pelji me, domov pripelji, on. Tako se nikomur ni zameril in imel je zaupanje na da odgovor povem ... obeh straneh. (Vlado Kreslin) Nekega dne so v bližini vasi partizani napadli nemške vojake. Nemci so se želeli maščevati, zato so šli na lov za partizani. Svoja kolesa so pustili sredi vasi pod hribom. Ta kolesa je videl Marjan, takrat petletni brat mojega deda, torej Valentinov sin. V nezavedanju svojih dejanj in seveda posledic je spustil zračnice na vseh kolesih Nemcev in v žep dal ventilčke. Ko so se Nemci vrnili, niso bili prav zadovoljni, saj so se vsi utrujeni morali peš vrniti v postojanko. Naslednji dan je petletni Marjan s strahom očetu pokazal ventilčke. Oče Valentin je ob tem prebledel in se razjezil, saj se je zavedal, da bi zaradi sinovega dejanja vso družino lahko odpeljali v taborišče. Tina Šter, 9. c (v šol. letu 2019/2020) Slika: Tamara Mali, 7. b 30 Na drugem koncu sveta – a blizu srca

Zgodbe iz preteklosti Kdo je mož, ki sedi in dekle, ki te v naročju drži? Tu stoji zdaj nov blok, vse kot včeraj se zdi ... (Vlado Kreslin) PO SLEDEH MOJIH PREDNIKOV naklado deset tisoč izvodov, zelo uspešen je bil tudi Prvi slovenski humoristični leksikon iz leta 1908. Raziskovanje družinskih prednikov me je popeljalo Natisnil je tudi plakat Deset krčmarskih zapovedi, daleč v preteklost, kar štiri rodove nazaj, k pradedku ki ga je Viljemu narisal Hinko Smrekar in ga še mojega očeta. Ime mu je bilo Viljem Požgaj in je bil danes lahko vidimo v marsikateri gostilni. Leta 1907 zelo zanimiv, sposoben in vztrajen mož, poznan po je natisnil več zbirk sanjskih knjig, kasneje je želel tiskarni Požgaj v Kranju, ki deluje še danes. natisniti deset zvezkov kriminalnega romana o Josipu Petrossiniju, laško-ameriškem skrivnem policistu, ki Viljem se je rodil leta 1879 v Ljubljani. Njegovi je umrl nasilne smrti na Siciliji, vendar je izšel le en predniki po očetovi strani prihajajo iz Madžarske. zvezek, saj na Kranjskem ni bilo velikega zanimanja Živel je v Kranju na Kokrškem bregu, v hiši prvotno za ameriški kriminal. kriti s slamo, kjer je bila prej konjušnica. Že zelo mlad je odprl knjigoveznico in kartonažo, pri dvajsetih Tiskarna je ostala v družinskih rokah, najprej jo je letih je imel zaposlenih že več pomočnikov, vajencev prevzel sin Edvard, eden izmed sedmih otrok, kasneje in delavk. Leta 1908 se je poročil z Marijo, ki je tudi pa njegov vnuk Edmund. Edvard je naredil grafično prihajala iz družine knjigovezov. Marijina mati je šolo v Zagrebu, po šoli pa prevzel družinsko podjetje. bila Ana Giovani, po rodu iz Italije. V zakonu se jima Ladka, ki je bil violinist, so med drugo svetovno vojno je rodilo sedem otrok – trije sinovi in štiri hčerke: ubili Nemci, ker je bil partizan, in ga kot opozorilo Vladimir (Ladko), Janez, Edvard, Vida, Vilma, ljudem vrgli na trg v Kranju, skupaj z ostalimi ubitimi Marica in Helena – moja prababica, ki je umrla tik partizani. Viljemov sin Janez je študiral v Pragi, bil pred mojim rojstvom. je nadarjen pianist ter zelo dober slikar in kipar. V Tekstilindusu je delal vzorce litografije, kasneje pa je samostojno ustvarjal različne poslikave na steklo za razna podjetja. Moja prababica Helena je končala grafično šolo v Zagrebu ter po šoli delala v očetovi tiskarni. Kasneje je delala v Ljubljani. Levo: Edvard Požgaj, desno: Janez Helena je imela tri otroke, eden izmed njih je moj ata Požgaj, zadaj: Franc Škofic, st. Franc Branko. Tudi Branko je umetnik – slikar, kipar Tiskarna Požgaj je tiskala razglednice, tiskovine in in graver. Končal je Srednjo šolo za graviranje v Celju. različne knjige: molitvenike, računske priročnike za Med drugim je izrezljal kopito puške v zlatu in srebru trgovce, zbirke humoresk, satir in šal ipd. Največji za maršala Josipa Broza Tita. To puško je puškarna uspeh je doživela nabožna knjiga Angel varuh z nameravala podariti Titu, vendar je prej umrl. 31 Zgodbe iz preteklosti

Zgodbe iz preteklosti Popotovanje po sledeh prednikov nam odpira vezi s profesorjem fizike, ki mu je postal mentor in zanimive zgodbe, ki jih je vredno ohraniti v spominu. ga podpiral skozi vse življenje. Pomagal pa mu je tudi Zanimivo je poslušati zgodbe in spomine naših finančno in mu na maturi posodil obleko ter čevlje. dedkov in babic, ki nas popeljejo v pretekle dni, ko je bilo življenje še precej drugačno kot danes. Kasneje je zaključil študij matematike ter opravil magisterij in doktorat. Uresničil je svoje sanje in se Danaja Škofic, 9. c rešil revščine. A je bilo za to potrebno veliko truda in vztrajnosti. Nič ni nemogoče, če se le potrudimo. KO SANJE POSTANEJO RESNIČNOST Nala Zec Jesenko, 9. a Vsakdo ima sanje. Sanje vsakega posameznika so drugačne. Nekateri morda sanjarijo o avtu, telefonu, MOJ DEDEK denarju … Sanjamo pa lahko seveda tudi o tem, kdo si želimo postati in kaj želimo doseči. In to je zgodba, Moj dedek Boris Sajovic je bil zaposlen v Gorenjskem ki govori ravno o tem. Sledenju svojim sanjam. muzeju Kranj kot konzervator z nalogo, da je ohranjal našo kulturno preteklost. Konzervator je oseba, ki Moj ata je prihajal iz revne kmečke družine. evidentira, vrednoti, raziskuje in predvsem ohranja Pričakovano je bilo, da otroci iz takih družin po kulturno dediščino. Prisoten je bil pri arheološkem končani osnovni šoli ne bodo nadaljevali šolanja in izkopavanju staroslovanskih grobov pred cerkvijo sv. bodo ostali doma na kmetiji. A on je bil željan novega Kancijana v Kranju. znanja. Restavriral je gotske freske po gorenjskih cerkvah. Po končani osnovni šoli so otroke iz premožnejših Freske so bile pokrite z beležem. Pomagalo mu družin peljali v Kranj opravljat sprejemne izpite za je največ pet ljudi, po navadi pa so delali v dvoje. na Gimnazijo Kranj. Tudi moj ata si je želel iti, a Sodeloval je pri izkopu rimskega sarkofaga v Šenčurju čeprav je bil odličen učenec, mu straši zaradi revščine in transportu le-tega do mestne hiše v Kranju, kjer niso dovolili. To je pomenilo konec njegovih sanj. stoji še danes. Njegov brat se je zavedal njegovih zmožnosti, zato se je Rad je potoval z letalom, saj je bil pilot. Letel je okoli z njim pogovoril in mu predlagal, naj vseeno poskusi, Evrope, z letalom pa je vozil tudi ljudi na Triglav. Več saj je sposoben veliko več, kot pa do konca življenja kot 30 let je pel v pevskih zborih, kjer je dobil zlato delati na kmetiji. Te besede so se ga dotaknile. In res Gallusovo značko (Gallusova značka je jubilejna je upošteval njegov nasvet. značka sklada, ki jo prejmejo posamezniki za aktivno udejstvovanje več kot 15 let na področju ljubiteljske Edina možnost, ki mu je še preostala, je bila pešačenje glasbene dejavnosti). Pel pa je tudi v duetu z opernim do Kranja. In res je šel. Sam, peš, bos, saj doma seveda pevcem Ladkom Korošcem. niso imeli denarja za čevlje. Prišel je do gimnazije, kjer je uspešno opravil sprejemne izpite. Gimnazijo je tudi Kaja Sajovic, 8. b uspešno zaključil, poleg tega pa spletel prijateljske Na drugem koncu sveta – a blizu srca 32

Zgodbe iz preteklosti PRETEKLOST KMETIJE PR’ URIČ njen brat Tone, ki je bil nekoliko mlajši od Predstavil vam bom preteklost svoje družine in nje. Mama pa se je preteklost kmetije, na kateri sem odraščal deset let in pri dvajsetih letih za katero še danes skrbita moja stara starša. primožila na atovo kmetijo. Poročna fotografija Vsese jezačelopredvečkotdvestoleti.Ženašipredniki so se ukvarjali in preživljali s kmetijstvom. Ko je bil Po poroki pa ju je čakalo dolgo in zanimivo življenje. ata Franc star deset let, je njegovega očeta brcnil konj Preselili so se v novo hišo na drugi strani dvorišča, in je zaradi poškodb umrl. Tako je njegova mama podrla sta star hlev in zgradila novega, dogradila Frančiška ostala sama s tremi otroki. Vsako jutro so sta gospodarsko poslopje. Tudi stroji so bili iz leta pred odhodom v šolo morali iti v hlev in pomagati pri v leto novejši. Najprej sta imela samo en traktor, delu, prav tako po šoli in zvečer. Sestra Tilka je atu danes jih imata že pet. Seveda ne smem pozabiti velikokrat napisala domačo nalogo, ker je on pozno tudi na družino. Skozi njuna življenja ju spremljajo v noč delal na kmetiji. Atovi sestri sta čez nekaj let njuni otroci. Mojca, Peter in Milena, moja mama. odšli od doma, ata pa je ostal pred odločitvijo, ali Omogočila sta jim šolanje in jih dobro vzgajala. Mojca nadaljevati s kmetijo ali ne. Odločil se je, da nadaljuje je po končani srednji šoli odšla študirat v tujino in se s tem, za kar sta njegova starša celo življenje garala in tam tudi zaposlila. Staršem je težko povedala, da se naposled zapustila njemu. bo preselila v tujino, ampak so novico dobro sprejeli. Čez nekaj let je Moj stric Peter je ostal doma in nadaljuje s kmetijo, spoznal dekle, mojo dela pa tudi po državnih kmetijah in popravlja stroje. mamo Dragico, ki je prav tako kot on Milena, moja mama, pa je na morju spoznala mojega živela v Vogljah, očeta Rafota in si z njim čez nekaj let ustvarila nedaleč stran. družino. Skupaj sta ustanovila prevozniško podjetje. Dedova družina Zaposlena je kot računovodja in skupaj z očetom Tudi ona je odraščala na kmetiji, na kateri so bili trije vodita svoj posel. Imata tri otroke, Kristjana, Roka in otroci. Ata in mama sta se vse večkrat videvala. Eden mene. drugemu sta pomagala pri delu na kmetiji. Za živino Pa se vrnimo še v življenje ata Franca in mame je bilo treba imeti dovolj hrane. In to delo ni bilo Dragice. Kmetija je bila vedno večja in vedno narejeno v enem dnevu. Mama mi je pripovedovala, modernejša, kljub temu pa je bilo dela na kmetiji kako so cel dan na roke nalagali seno na voz, da so vedno veliko. Oba sta stara že več kot 70 let, in čeprav imeli dovolj hrane za živino. Ko je mama prišla na je delo na kmetiji zanju pravi napor, v tem uživata in atovo kmetijo, je bilo v hlevu samo sedem krav, danes si ne znata predstavljati drugačnega življenja. Ata je pa jih imata že 70. Seveda vsega dela nista mogla pred dvema letoma preživel možgansko kap, kar nas opraviti sama. Ne smemo pozabiti na prijatelje, ki so je vse pošteno prestrašilo, ampak se je hitro postavil prav tako imeli kmetije in so si pomagali med seboj. nazaj na noge in spet dela. Kmetijo, na kateri je odraščala mama, je prevzel 33 Na drugem koncu sveta – a blizu srca

Zgodbe iz preteklosti Na kmetiji velikokrat pomagamo njuni vnuki, ki Vso zemljo so obdelovali ročno, s skromnim domačim nas imata neskončno rada. Rok največkrat pomaga orodjem in vpreženo živino. pri delu na traktorju, Kristjan in jaz pa pomagava v hlevu in pri hišnih opravilih. Pridelovali so žitarice, in sicer pšenico, rž, ječmen, ajdo in koruzo. Iz pšenice so dobili moko za kruh, Letos novembra sta mama in ata praznovala zlato prav tako iz rži. Iz ajde in koruze so dobili moko za poroko – petdeset let skupnega življenja. Imeli smo žgance. Poleg žitaric so pridelali še krompir, fižol, se zelo lepo. Ko sem ju vprašal, ali bi kaj spremenila, repo in zelje. Fižol je bil poleg krompirja osnovni ko se ozreta nazaj na prehojeno pot, sta soglasno vir prehrane. Repo in zelje so kisali, da so ju lahko odgovorila, da prav ničesar. uporabljali celo zimo. V svojem vrtu blizu hiše so imeli še nekaj zelenjave, kot so čebula, česen, peteršilj, Matej Čebulj, 8. d korenje … V hlevu so imeli štiri krave in dva pujsa. Pujse so gojili ŽIVLJENJE MOJIH PRASTARŠEV predvsem zaradi mesa, krave pa so dajale mleko. Iz mleka so pridelovali sir, maslo in skuto. Redili so tudi Moja starša sta se v Šenčur preselila pred šestnajstimi pet ovac zaradi volne ter kokoši zaradi jajc. leti, ko sta ugotovila, da bi si v tem prelepem kraju lahko ustvarila družino. Predniki mojega očeta Predel, kjer je bila kmetija, je poraščen z gozdom. izvirajo iz vasi Vitanje pod Pohorjem. Predniki moje Les so uporabljali za kurjavo, poleg tega pa je bil les mame pa izvirajo iz Dolenjske. Oče je odraščal v pomembno sredstvo, iz katerega je moj pradedek izdeloval kmečko orodje. Včasih so del lesa tudi Ljubljani, mama pa v Kranju. prodali in tako zaslužili nekaj denarja. Skušala vam bom opisati življenje na vaški kmetiji, kot sta ga živela moj pradedek in prababica po Moja babica je hodila v šolo, ki je bila uro hoda mamini strani. Takratni način življenja se je močno oddaljena od doma. Takrat je obstajala možnost, da otrokom ni bilo treba v šolo. Delo na kmetiji je imelo razlikoval od današnjega. prednost pred obiskovanjem šole. Zemlja je bila Na odmaknjenem področju v hribovitem svetu je nerodovitna, omogočala je komaj golo preživetje. To pred 50 leti v Dolu pri Šentrupertu na Dolenjskem je tudi razlog, zaradi katerega so vsi otroci zapustili živela številčna družina. Družina je štela dvanajst dom in odšli boljšemu življenju naproti. Moja babica članov; poleg osmih otrok, očeta in mame sta k njej je od doma pobegnila s komaj šestnajstimi leti. sodila še stara starša. Eden izmed teh otrok je bila Nepredstavljivo je, kako je moje življenje drugačno od moja babica. življenja moje babice. Danes si življenja brez trgovin Dvanajstčlanska družina je na svoji kmetiji vse in nakupovalnih centrov ne znam predstavljati. potrebne dobrine za življenje pridelala sama. V Moj pradedek in prababica sta umrla pred mojim trgovini niso kupovali skoraj ničesar, razen sladkorja, rojstvom. Kraj je bil po smrti mojih prastaršev kar soli, olja, petroleja in še to v zelo majhnih količinah. nekaj let zapuščen in brez prebivalcev. Zaradi odročne geografske lege in slabih prometnih povezav Na drugem koncu sveta – a blizu srca 34

Zgodbe iz preteklosti je ta kraj še danes zelo oddaljen od modernega sveta. posebnimi oblačili, vedno je nosila razkošna oblačila, Dobra novica pa je, da se je tu ohranila izvirna lepota svoj elegantni stil oblačenja je dopolnjevala s širokimi pokrajine z neokrnjeno naravo ter da se je pred nekaj klobuki. Na vasi ji takrat ni bila kos nobena ženska leti tam ponovno naselil najmlajši otrok. Obnovil je tako v stilu oblačenja kot v tem, da je bila hkrati tudi rojstno hišo, v kateri sedaj tudi živi. zelo dobra mati in uspešna poslovna ženska. Tita Kuzman, 9. a Ker sta bila z možem premožnejša na vasi, sta bila takratni oblasti seveda trn v peti. Njuno trgovino je med vojno oblast zato zaplenila in družino pognala GOSPA MEDVED v beg. V strahu za življenje sta z družino med vojno najprej zbežala na Koroško, kjer niso bili dolgo varni, Čas druge svetovne vojne je predstavljal največjo zato sta se odločila za radikalnejši pobeg in zbežala v morijo v človeški zgodovini, ki je prizadela tudi tujino; izbrala sta Ameriko. Slovence. Družina moje prababice po mamini strani je bila tako s šestimi majhnimi otroki izgnana v Žal je gospa Medved v tujini zbolela in umrla za Avstrijo. Na srečo je celotna družina dočakala vrnitev rakom. Njen najstarejši sin je po vojni prišel nazaj v v Slovenijo, medtem ko družina gospe Medved, katere Trboje, kjer se je tudi poročil in pognal svoje korenine zanimivo življenjsko zgodbo vam bom podrobneje ter po osamosvojitvi Slovenije celo dočakal vrnitev premoženja svojih staršev. opisala, žal srečne vrnitve ni dočakala. Gospa Medved je bila prednica mojega starega Srce gospe Medved, ki je bilo za Trboje, je tako očeta, ki je živela v času druge svetovne vojne. Takrat vendarle z njenim sinom dočakalo vrnitev na rodno se je veliko ljudi zaradi strahu pred izgubo svojega zemljo. bogastva raje izselilo v tujino. Stella Rozman, 9. a Rojena je bila v Kranju, kjer je spoznala svojega moža. Skupaj sta se preselila v Trboje, kjer sta sredi vasi kupila majhno ŽIVLJENJE STARIH STARŠEV trgovino in postala uspešna trgovca. Predstavila bom otroštvo svojega starega očeta. Rodil Poleg uspešne kariere je bila Gospa Medved se je v Adergasu pod hišnim imenom pr’ Martinku. Živel je v skromni družini, vendar so bili odnosi topli ga. Medved tudi mati petih otrok. Njeno velikodušno in ljubeči. Imel je 15 bratov in sester. Bil je najmlajši srce je poklonila še deklici, ki sta jo z možem v družini. Njegove sestre so imele svojo sobo, ostali posvojila iz sosednje vasi Smlednik, ker je bila sirota. bratje pa tudi. Le on je spal na listju ali slami. Skoraj Svoje bogastvo je delila med mnoge otroke in bila je vsako leto se je ena sestra poročila. Med drugo tudi botra veliko revnim otrokom, tako da je svoje svetovno vojno so mu Nemci vzeli štiri brate. Enega so humanitarno poslanstvo širila predvsem med ranljive poslali na nemško farmo, enega je vzela ruska fronta, ljudi, ki so bili njene velikodušnosti še posebej veseli dva pa sta pobegnila. Vsem v družini je moral čistiti iskreno hvaležni. Svojo eleganco je rada izžarevala s čevlje in likati obleke za vso družino. Mama mu je 35 Na drugem koncu sveta – a blizu srca

vedno govorila: »Ti si najmlajši, ti moraš ubogati.« Zgodbe iz preteklosti MOJA PRABABICA ANA – ANGEL VARUH BOLNIKOV Včasih so mu bratje dali denar, ampak so mu ga v soboto vzeli, ker so ga potrebovali za v gostilno in Moja prababica Ana je bila rojena leta 1909. Izhajala je mu ga niso nikoli vrnili. Za rojstni dan je kot otrok iz kmečke družine, kjer so bili štirje otroci (dve hčeri in velikokrat dobil kuhano jajce. Doma so imeli svinje, dva sinova). Živeli so v Šentvidu pri Ljubljani. V njeni kravo in kokoši. Živali je moral pasti on, preden je družini so imeli to srečo, da so se lahko izobraževali. šel v šolo. V šolo je hodil v Adergas. Pouk se je začel Vsi so pridobili visoko izobrazbo. Najstarejši brat ob osmih in je trajal do pol enih. Iz šole so se s sošolci je imel svojo obrt, bil je električar, drugi brat je bil vračali dolgo, ker so se med potjo igrali, največkrat visoki oficir v jugoslovanski vojski, sestra je naredila z žogo iz cunj. V šoli so bili razdeljeni. Prvi in drugi meščansko šolo. razred sta bila v eni učilnici, tretji in četrti pa v drugi. Zvezke so imeli samo otroci iz premožnejših družin. Prababica je imela zelo rada ljudi, zato se je odločila, Ostali pa so pisali na papirnate vrečke, kjer se je tinta da se bo izšolala za medicinsko sestro. Obiskovala je Šolo za zaščitne sestre. Letnik je obiskovalo samo hitro razmazala. devet učenk. Šola je bila v centru bolnic v Ljubljani. Oblečen je bil v stare hlače, ki jih je razdrl in si iz blaga Do šole in nazaj je hodila peš, za kar je potrebovala sešil nove. Po navadi je imel obute prevelike čevlje, ki vsaj dve uri. Šolanje je zaključila v predvojnem času. jih je dobil od svojih bratov. Od maja do oktobra pa Službovala je v Murski Soboti, v Ljubljani, Tržiču sploh niso nosili čevljev. Prvo novo obleko si je kupil in Radovljici. Nazadnje je bila nameščena v Kropo. Glede na to, da v teh krajih ni bilo zdravnikov, je vso šele pri 21 letih. odgovornost in delo nosila sama. Odgovorna je bila Ima tudi nekaj nepozabnih trenutkov, ki so se mu kot za zdravje prebivalcev naslednjih vasi: Jamnik, Kropa, otroku zgodili. Ko je pasel krave na bližnjem hribu, Zgornja, Srednja in Spodnja Dobrava, Češnjica, kjer so bili partizani, so mu večkrat dali časopis, v Lipnica in Kamna Gorica. katerem je bilo skrito sporočilo, da ga je nesel svojemu očetu. Spodaj v vasi pa so bili Nemci in spomni se, V povojnem času je bilo veliko ljudi revnih in lačnih. da mu je Nemec Beno dal pomarančo. Spomnil se Kot posledica lakote so se pojavile tudi različne je tudi, da so enkrat s šolo s kmečkim vozom šli iz smrtonosne bolezni: tuberkuloza, rahitis, oslovski kašelj, davica. Prababica je večino dela opravljala Adergasa v Ljubljano v živalski vrt. v ordinaciji. Kadar je bilo treba, je obiskala ljudi Čeprav so bili skromni, so bili zelo povezana in tudi na domu. V bolj oddaljene kraje pa so jo svojci zadovoljna družina. Dedek mi je rekel, da se je v obolelega odpeljali s konjsko vprego, pozimi pa tudi življenju naučil, da ga ni strah novih izzivov. Največ s sanmi. Ljudem je bila na razpolago noč in dan. V ordinaciji je imela opremo, s katero je lahko opravila se je naučil iz svojih izkušenj in dejanj. tudi manjše operacije. Tajda Bukovnik, 9. a Zraven ordinacije so imeli tri bolnišnične sobe z zdravniškimi posteljami. Na drugem koncu sveta – a blizu srca 36

Zgodbe iz preteklosti Za hrano bolnikov so skrbeli njihovi domači, in dve hčeri. Eden od sinov je moj ata Zvone. Ko prababica pa je predano in strokovno skrbela za je bil star približno 10 let, se je z Minko s kolesom njihovo zdravstveno oskrbo. Zdravila in druge vozil v Domžale, od tam pa z avtobusom do Celja pripomočke je enkrat na mesec peš odšla iskat v na tržnico, kjer sta prodajala copate. Nekoč je ata s Radovljico, Kranj in celo v Ljubljano, če je imela srečo, kolesom zapeljal v jarek in se umazal. Ker tak ni smel se je del poti peljala na kmečkem vozu. Prababica je na avtobus in na tržnico, ga je Minka umila kar v dobila vzdevek Zaščitna. Pod tem imenom jo poznajo potoku. ljudje še danes, čeprav je že kar nekaj let, odkar je umrla. Spomini svojcev nanjo pa so še danes lepi, saj Po letu 1977 je tudi moj ata začel izdelovati copate in je bila pravi angel varuh obolelih. tudi cokle. Leta 1980 se je poročil z mojo mamo Marijo. Z mamo sta najprej živela v Mostah pri Komendi, Anca Logar, 8. b takrat sta copate delala v Zalogu pri Minki. Čez nekaj časa pa sta se preselila v Šenčur, kjer sta približno tri leta živela v baraki, zraven pa sta gradila hišo, v IZ MALEGA ZRASTE VELIKO kateri še danes živimo. Preden sta se preselila v hišo, sta v kleti naredila delavnico za izdelovanje cokel. V Predstavila bom zgodbo o svoji družini in kako so se delavnici ata še danes izdeluje usnjene copate. začeli ukvarjati z izdelovanjem copat in cokel. Od leta 1980 do leta 1990 sta cokle prodajala v Ta zgodba sej je začela med drugo svetovno vojno, Pekovih trgovinah po celi Jugoslaviji. Po osamosvojitvi leta 1944, ko je bil moj prapradedek Tone ustreljen Slovenije leta 1991 v Pekovih trgovinah nista mogla na straži. Zato je Cilka, moja praprababica, ki je bila več prodajati, ker je bila v Jugoslaviji vojna. Zato sta odprla svojo trgovino Cokla. Tam prodajata še rojena leta 1911, danes. Najprej sta tam dve leti prodajala obutev svoje morala sama proizvodnje. V trgovini so pomagali moja mama, teta preživljati štiri in stric, pomagali so tudi atu pri izdelovanju copat otroke, tri sinove in cokel. in eno hčerko. Prababica Minka Kot zanimivost naj povem, da si je moja teta pri Njena hči je bila moja prababica Minka, ki bo letos devetih letih z vročim železom, s katerim so na stara 89 let. Preživljali so se s prodajo copat, ki jih cokle vžgali napis Macho, opekla prst. Cokle s tem je začel izdelovati Minkin brat Franc. S tem je Franc napisom so bile takrat zelo popularne, kakor tudi družini pomagal preživeti. Copate sta prodajali Cilka cokli s sliko Smrkete, ki se jih je kar težko dobilo. Čez in Minka, tako da sta s kolesi vozili od hiše do hiše, nekaj časa sta trgovino razširila in začela prodajati dokler nista prodali vseh. To je včasih trajalo tudi en obutev domačih in tujih dobaviteljev. teden. Zala Arh, 9. a Prodajali sta vse od Žirov do Moravč. Prespali sta pri dobrih ljudeh na senikih ali v hlevih. Minka se je leta 1955 poročila z Vinkom, imela sta dva sinova 37 Na drugem koncu sveta – a blizu srca

Zgodbe iz preteklosti ANTON ISKRA Leta 1988 je ustanovil tudi svoj ansambel, ansambel Antonija Iskre. Poleg njega, ki je bil vodja ansambla, Predstavila bom Antona Iskro, ki je bil bratranec sta v njem igrala še Jani Kavalar in Srečo Langus. mojega dedka. Igrali so narodnozabavno glasbo in posneli dve kaseti, nastopali pa so tudi v vseh pomembnejših radijskih Anton Iskra je eden od članov hišnega ansambla in televizijskih oddajah, na Alpskem večeru in Avsenik. Rodil se je 12. januarja 1955 v Poljčah pri podobnih prireditvah. Nekaj njihovih najbolj znanih Begunjah na Gorenjskem, kjer živi še danes. Kot skladb: Sloveniji, Nagajiva harmonika, Uspavanka … otrok je živel nedaleč od Avsenikove domačije, vendar Z ansamblom so zaključili leta 1997. se takrat zanje še ni tako zanimal. Ansamblu se je pridružil leta 2002, in je pomemben član še danes. Petja Žun, 9. c Pred kratkim je tudi izšla njihova nova plošča, ki so jo naslovili po valčku Najsrečnejši dan, ki je delo Antona. Z OBALE POD GORE Anton Iskra je virtuozni harmonikar, ki je svojo Marušič(Davidovič- Oblačič) jehrvaškirodizdružine kariero začel v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija Oblačić. Gre za eno od sedmih plemiških družin, ki kot fagotist. Je odličen klarinetist, komponist, aranžer so se naselile v Dalmaciji, natančneje v Omišu, v 13. in producent. Prav tako je odličen skladatelj in učitelj stoletju pred invazijo Tatarov s severne Hrvaške oz. harmonike v glasbeni šoli Radovljica. Njegovi učenci Madžarske. Danes je priimek Marušič zelo razširjen naj bi segali po najvišjih mestih na različnih državnih po vsej Hrvaški in Slovenskem primorju. in mednarodnih tekmovanjih klasične glasbe. Pri njem se je v glasbeni šoli začel pri osmih letih učiti Privilegije plemiških družin Rogoznice, vključno z igrati harmoniko tudi vnuk Slavka Avsenika, Saša družino Davidović, začne 4. oktobra 1289 priznavati Avsenik. tudi srbski vladar Stefan Nemanjić, ki je bil takrat Igral je že v veliko ansamblih, v ansamblu Alpski kralj tako Dalmacije kot Bosne. Šestega septembra odmev (Alpenecho), ansamblu Rž, ansamblu Tonija 1310 je privilegije družinam potrdil tudi bosanski ban Savnika,Ljubljanskemkvintetu,vnemškemansamblu Stjepan Kotromanić. Podpisnik statuta družine je Lesachtaler Spatzen, v začetku devetdesetih let pa je ban Frankopan, ki ga je potrdil 30. marca 1437. tudi ustanovil svoj instrumentalni trio s pevko. Kot glava družine se že leta 1235 omenja Matias Davidović, ki je v imenu plemiške družine Davidović skupaj z ostalimi šestimi plemiškimi družinami, med njimi tudi Marušići, pripravil Zakon o upravljanju ozemlja Rogoznice v Omišu. Grb rodbine Marušič Anton Iskra (zadaj) z ansamblom Rodbine so se razselile po celotni Hrvaški, Sloveniji in Italiji, kjer je živel tudi moj pradedek Viktor Na drugem koncu sveta – a blizu srca 38

Zgodbe iz preteklosti (natančneje v Trstu). Njegov brat, Fran Marušič, se leti, zaradi česar se je moral preseliti na Dob k teti na je močno zavzemal za slovenski narod in deloval v kmetijo. Oče je imetje zapustil svojemu najstarejšemu ilegalni zvezi TIGR. sinu Janezu, mojemu atu. Med drugo svetovno vojno sta se med partizani Moj ata Janez se je poročil z Ano, imela sta šest otrok. spoznala s prababico Antonijo, ki je živela v To so Anita, ki je umrla že v mladosti, Martina, Marta, Koprivniku nad Bohinjem. Zaradi njegovega poklica, moj oče Janez, Simona in Urša. bil je slikopleskar, sta se po vojni preselila v Kranj, kjer se je rodil moj dedek. Na kmetiji so se ukvarjali z živinorejo in pridelovanjem krompirja. Imeli so od 20 do 25 glav živine, letno dva Ni naključje, da sem glasbenica, saj sta se tudi dedek pujsa in od tri do štiri hektarje krompirja. Ata Janez in babica v mladih letih ukvarjala z glasbo (zborovsko je kmetijo zaupal mojemu očetu Janezu. petje in igranje violine). Spoznala sta se na proslavi davnega leta 1973 v Šenčurju. Babica je živela v Janez se je poročil z Melito leta 2003, sedaj imata štiri Srednji vasi pri Šenčurju. Za doto je dobila zemljišče hčerke. v Šenčurju, kjer sta si zgradila hišo. Rodili sta se jima dve hčeri. Ena ima sina, druga pa dve hčeri, ena od Z Melito sta skrbela za hlev, a sta se zraven ukvarjala njiju sem jaz. s poljedelstvom oz. z gojenjem repe in zelja. Leta 2009 so hlev podrli zaradi širjenja ceste in takrat Tinkara Kukovič, 9. a je živinoreja propadla. Posvetili smo se poljedelstvu. (v šol. letu 2019/2020) Leta 2010 je moj ata Janez umrl za rakom. PRETEKLOST DRUŽINE JERIN Leta 2015 smo začeli graditi novo kisarno in 2016 začeli delati v njej. Sedaj letno pridelamo 300 ton kislega zelja in 100 ton kisle repe. Moj prapraded Franc Zupanec se je poročil s Polono, s katero sta imela najprej sedem otok, ki so vsi v Hiša, v kateri živi moja babica, je stara več kot 300 dveh letih umrli, ko je bil najstarejši star štirinajst let in je bila ena izmed prvih v Vogljah. To vemo zato, let. Kasneje so se jima rodili še trije otroci, ki so vsi ker so se prve hiše začele graditi v neposredni bližini cerkve. dočakali starost. Kmetija se je imenovala grunt, to pomeni, da je bila Neža Zupanec, 8. d velika. Imeli so od osem do devet hektarjev obdelovalne zemlje in dvanajst hektarjev gozda. Franc sam pa se je ukvarjal tudi s čebelarstvom. Kmetijo je predal svojemu sinu Janezu. Moj praded Janez se je poročil z Ivano, imela sta šest otrok: Janeza, Ivano, Franca, Staneta, Marjana in Cirila. Mama Ivana je umrla, ko je bil Ciril star dve 39 Na drugem koncu sveta – a blizu srca

Zgodbe iz preteklosti TINE ROGELJ Mama pravi, da so vaščani knjigo prebirali z velikim zanimanjem in še danes kdo vpraša zanjo. Predstavil bi vam rad svojega starega strica Na ta način je za vedno ohranil del preteklosti Tineta Roglja. Sam ga nisem poznal, saj je domače vasi. Za njegovo delo ga je Občina umrl, ko sem bil star šele eno leto. O njem in Šenčur nagradila z občinskim priznanjem. njegovem življenju mi je pripovedovala mama. Zapisoval je tudi spomine na to, kako so nekdaj, Mogoče se zdi, da njegova življenjska zgodba ni bila ko ni bilo traktorjev in strojev, potekala kmečka nič posebnega, vendar je bila pomembna za vaščane dela. O tem je pisal v zborniku Občine Šenčur. vasi Voglje. Tine Rogelj je bil rojen leta 1939, rodil se je v domači hiši, na kmetiji, ki se ji je po domače Vas Voglje je torej po zaslugi mojega starega reklo pr’ Bogat. Od tam je doma tudi moj stari oče. strica dobila svojo knjigo. Naša družina pa ima Tine je bil najstarejši otrok, in ko je odrasel, je prevzel po njegovi zaslugi izdelan družinski rodovnik, v domačo kmetijo, skrbel za živino in obdeloval polja. katerem so zapisani moji predniki za 300 let nazaj. Čeprav se nikoli ni šolal, je Mama pravi, da je imel njen stric zelo rad svojo zelo veliko vedel. Pozimi, ko vas, zato je z veseljem raziskoval njeno preteklost, ni imel del na polju, je veliko tudi če je imel na kmetiji veliko dela. Vaščani bral. Najbolj ga je zanimala so ga cenili in se ga še danes radi spominjajo. zgodovina domače vasi. Še ko je bil otrok, je z velikim Nik Rogelj, 9. d zanimanjem poslušal Družinska fotografija zgodbe o starih časih. Vedno se je rad pogovarjal z vaščani in je starejše spraševal o tem, kako so nekdaj živeli. Vse je zapisoval, in ko MOJ PREDNIK JURIJ JAGODIC se mu je nabralo veliko zapisov, jih je želel objaviti v knjigi. Zato je začel še bolj natančno raziskovati Moja mama iz Lahovč je imela prapradedka Jurija zgodovino vasi Voglje. Hodil je v knjižnice in arhive Jagodica. Njegovo posestvo je bilo na zemljišču v in pregledoval stare dokumente. Večkrat je za nasvet Cerkljah, kjer danes stoji Tic Cerklje in knjižnica povprašal strokovnjake, ki so mu z veseljem pomagali. (po domače Petrovčeva hiša). Bil je veleposestnik, gostilničar in lastnik dvanajstih konj in kočijažev – Leta 1997 so v Vogljah praznovali 750 let od furmanov. Ti kočijaži so vsak dan prevažali različno prve omembe vasi v pisanih blago na cesti Trst–Dunaj. Zaradi velikega uspeha v dokumentih. Ob tej priložnosti poslu je bil najbogatejši občan Cerkelj. je Tine Rogelj izdal knjigo z naslovom Pod zvonom svetega Kmalu so zgradili železniško progo Trst–Dunaj, ker Simona in Juda Tadeja, v pa je bil vlak cenejše prevozno sredstvo, je kmalu kateri je pisal o zgodovini vasi, moral začeti prodajati konja za konjem in odpuščati Knjiga Pod zvonom o prebivalcih Vogelj in kočijaže. Na koncu je čisto propadel. Posestvo je prišlo svetega Simona in Juda življenju na vasi nekdaj. na javno dražbo, kjer se je tudi prodalo. Tadeja Na drugem koncu sveta – a blizu srca 40

Zgodbe iz preteklosti Skupaj z ženo je vzgajal osem otrok, zato ni mogel več plačevati računov in prodal je še ogromno hišo, v kateri so takrat živeli. Preselili so se v majhno leseno kočo na koncu vasi. Na tem mestu danes stoji računovodski servis Bimline, po domače pa se je reklo pri Tomajnarju. Grba rodbin Sajevic in Volčič Stari oče moje babi Angele, Josip Ihan, je bil doma Jurij Jagodic je omenjen v iz Zagorice pri Velikem Gabru. Poročil se je z Uršo knjigi pisatelja Janeza Jalna Kastelic z Muljave in imela sta štiri otroke: Marijo, z naslovom Vozarji. Rezko, Frančiško in Jožefa. Jožef je odšel v prvo svetovno vojno. Ko se je končala, je prišel domov. Po poklicu je bil kamnosek in je sam sezidal hišo. Janez Jalen: Vozarji Naredil je tudi kamnito mizo in kamniti vrč. Danes je miza razstavljena pred Jurčičevim muzejem, vrč Mamina babica Katarina je bila njegova vnukinja. pa v veži Jurčičeve hiše. Poročil se je z Marijo Podržaj Jurij Jagodic je imel še enega vnuka, Jožeta Jagodica, iz Znojil pri Muljavi. Jožef in Marija sta starša moje ki je živel na Visokem pri stare mame Angele. Šenčurju, bil je duhovnik Jurij Jagodic (levo) Moja stara mama Angela je otroštvo preživljala na in glavni tajnik nadškofa Muljavi, na manjši kmetiji poleg Jurčičeve domačije. Rožmana v Ljubljani. Tudi on Rada je prepevala in deklamirala, še posebej so ji bila je napisal knjigo z naslovom pri srcu Jurčičeva dela. Mama ji je umrla še zelo mladi Mojega življenja tek. Taki zaradi bolezni, zato se je njen oče še enkrat poročil in knjigi sta na svetu samo dve imel še tri otroke. in imam res srečo, da eno od njih hranimo v naši družini. Zaradi druge svetovne vojne je na Muljavi umrlo Kaja Korelc, 8. d veliko nedolžnih ljudi. Od tega veliko Angelinih prijateljev, sorodnikov in znancev. Po vojni je odšla od doma s trebuhom za kruhom. Najprej je služila MOJI PREDNIKI v Ljubljani, a je zaradi nesramnega lastnika zbežala v Kranj, k svoji prijateljici z Muljave. Domov se ni Moji predniki po mamini strani, tako po njenem očetu vračala, saj ji je mačeha naročila, da se lahko vrne le kot po materi, izhajajo iz graščine. V obeh rodbinah, če bo tako hudo, da bodo na njej sekali polena. Tako tako v Sajevičevi kot Volčičevi, sta dva sorodnika hudo pa ni bilo. raziskovala preteklost, naredila vejo rodbine in našla Od številčne družine danes živita le še dva. Brat celo grb. Lojze, ki živi na Muljavi, in mamina polsestra, ki živi v Kranju. 41 Na drugem koncu sveta – a blizu srca

Zgodbe iz preteklosti V Kranju je dobila delo v tekstilni tovarni Jugočeška, pomanjkanja prostora preselili v Predoslje. Danes poznejši Tekstilindus. Kmalu je spoznala svojega mama in ata rada obdelujeta svoj zelenjavni vrt in moža Rudolfa. Rudolf Volčič je živel v Stražišču in bil hodita veliko po hribih. Nabirata zdravilne rastline, doma na eni največjih kmetij, na Babičevi domačiji. iz katerih izdelujeta zeliščni liker za zdravje. Rodbina Volčič pa izhaja iz Avstro-Ogrske. S Manca Logar, 8. d preseljevanjem so se naselili tudi v Stražišče. SPOMINI MOJE BABICE Angeli in Rudolfu sta se rodili dve čudoviti Veliko časa preživim s svojo babico, zato o njej vem hčeri. Starejša živi Angela Rudolf veliko stvari. Eno, zanjo najbolj žalostno izkušnjo, mi v Tenetišah in je bila je povedala nekega večera, ko sem prespal pri njej. trgovka,takopodušikotpoizobrazbi.Mlajša,kijemoja mama Ivanka, živi z atom Zdravkom v Predosljah pri Moja babica je vstopila v prvi razred 5. 9. 1961 v kraju Kranju. Bila je tehnolog elektromehanik, zaposlena v Porezen v Cerkljanskem hribovju. Ta dan babici ni tovarni Iskra v Kranju. Če se nam pokvari sušilnik za ostal v spominu, pač pa ji je ostal v spominu dan lase ali likalnik, nam mama vse popravi. Izdelala je po prvih zimskih počitnicah. Namreč, njihov učitelj tudi prve novoletne lučke za božično smrečico. je moral k vojakom, zato je bil dalj časa odsoten. Ker novega učitelja za to malo hribovsko vas niso Ali poznate kuharskega mojstra Bineta Volčiča? Tudi nikjer dobili, so vse šoloobvezne otroke, vključno z on je del našega družinskega drevesa. Njegov dedek mojo babico, dali v internat v Kobaridu. Tega dne je bil bratranec dedka moje mame Ivanke. se babica še danes dobro spominja s tesnobo v srcu. Pripovedovala mi je, da sta se takrat skupaj s svojim Ata Zdravko izhaja po mamini strani iz rodbine očetom odpravila v Kobarid. Oblečena je bila v obleko Sajevic, iz Srednje vasi. Ta rodbina izhaja iz daljnega ciklamne barve in sivo jopico. Takrat potovalke ali dvora na Madžarskem, ob reki Sajo. S preseljevanjem kovčka niso imeli, vse, kar je bilo treba vzeti s sabo, so prišli v Slovenijo v Velesovo, na Olševek in v Ribnico. je njena mama zložila v posebno vrečo, ki jo je babica Rodbino je raziskovala atova sestrična. Enkrat letno obesila na ramo. Ob odhodu jo je njena mama se Sajevci zberejo na srečanju v Velesovem. pobožala po licih in obe sta jokali. Babica je bila ob odhodu stara osem let. Oče mojega ata pa je bil poznan kot rokodelec izdelovanja brezovih metel, doma je bil iz Milj. Ko je prišla v internat, ji je bilo zelo hudo, veliko je jokala, bilo ji je dolgčas, pogrešala je svoj rodni kraj, Moja ata in mama sta se spoznala na našem tistih nekaj hiš in starše. najbližjem in najlepšem smučišču Krvavec. Bilo je v poletnem času, ko so pri kapeli Marije Snežne Najhujše so ji bile sobote in nedelje in takrat, ko je praznovali semenj. Imata dva otroka, mojo mamo in bila bolna in ni bilo ob njej njene mame. Bilo ji je celo mojega najljubšega strica Zorana. Najprej so živeli tako hudo, da se je odločila, da bo zbežala. Spominja v Stražišču pri stari mami, kasneje pa so se zaradi se, da je opoldan, ko so kosili ravnatelj in vzgojiteljice, Na drugem koncu sveta – a blizu srca 42

Zgodbe iz preteklosti zložila svoje skromno imetje v omarico ter nato stekla MATEVŽEVI na avtobus, vmes presedla na vlak in nato še več kot Predstavil vam bom družino svojega deda in življenje uro in pol hodila peš. njenih članov v časih, ki so bili povsem drugačni od Pot jo je vodila po makadamski poti do domače današnjih. hiše. Ko se je bližala hiši, se je že mračilo, pred hišo je videla svojo mamo. Babica je mamo objela in ji Moj praded Jože se je rodil leta 1896, prababica Micka rekla, da ne gre nikoli več v internat. Vendar je šolo pa leta 1902. Poročila sta se, ko je bila prababica stara morala opraviti, zato sta z očetom že prvi ponedeljek 27, praded pa 33 let. Kupila sta prazno hišo ob glavni ponovno odšla nazaj v internat. Babica še danes ne cesti sredi vasi, v kateri je bila nekoč vaška gostilna. razume, kako to, da se takrat nihče od mimoidočih Gostilničarju je bilo ime Matevž, zato se še danes pri ni vprašal, zakaj osem let stara punčka potuje sama »naši stari hiši« reče pr’ Matevž’, mi pa smo Matevževi. na avtobusu in vlaku. Jožetu in Micki, ki sta se za takratne čase poročila Ne glede na njeno domotožje je v internatu ostala precej pozno, se je rodilo kar šest otrok. Preživelo jih sedem let. Uspešno je zaključila osnovno šolo in je pet, Mari, Cilka, Jože, Francelj (moj ded) in Milka, se nato vrnila domov. Babica se še vedno doživeto ena deklica, Ana, pa je kmalu po rojstvu umrla. spominja, kako jo je ta dogodek zaznamoval za vse življenje, zato tudi toliko bolj ceni dom in družino. Živeli so skromno. Praded je sicer končal orglarsko šolo, a je zaradi poroke ostal v vasi in orgle igral le kot Ko sem poslušal babico, sem si predstavljal, kako organist v vaški cerkvi. Prababica je bila po poklicu hudo ji je moralo biti takrat. Hkrati sem si domišljal šivilja, a je po rojstvu otrok to delo skoraj v celoti tudi sebe, če bi se znašel v takšni situaciji. Zbrati bi opustila, saj je morala skrbeti za dom in družino; moral kar veliko poguma, da bi se na neznano pot le občasno je še kaj zašila, vendar iz tega družina ni odpravil sam. Babica je takšen pogum imela. Dom ji imela večjega zaslužka. Tako se je družina v glavnem je pomenil veliko več, kot to danes pomeni nam. Ko preživljala z delom na majhni kmetiji. Praded je delo sem razmišljal o svojem domu in šoli, sem ugotovil, da težko opravljal, saj je v prvi svetovni vojni izgubil hodim le v nekaj minut oddaljeno šolo in da sem vsak nogo, zato so otroci že zgodaj morali začeti delati na dan po šoli doma. Ne predstavljam si, kako bi bilo, da kmetiji. Če je bilo treba doma delo opraviti, otroci bi moral za več mesecev ali pa celo leto zapustiti dom. niso šli v šolo. Cilka je tako že pri rosnih šestih letih z očetom delala na polju, pri devetih letih pa je morala Jaša Janežič, 8. d poprijeti tudi za delo v hlevu. Mari je v gospodinjstvu že pri trinajstih letih nadomestila mamo, ki je hudo zbolela in je bila najprej dolgo časa v bolnišnici, potem pa dela ni več zmogla. Tudi oba fanta, ki sta ob začetku druge svetovne vojne dopolnila komaj pet oziroma šest let, sta morala doma poprijeti za vsako delo, četudi sta ga le težko zmogla, saj sta bila še majhna. 43 Na drugem koncu sveta – a blizu srca

Zgodbe iz preteklosti Hrana je bila skromna. Jedli so, kar so pridelali je samo na hitro nekaj pojedla, nato pa takoj začela doma (kašo, zelje, ješprenj, krompir, repo, jabolka …, delati na kmetiji. meso je bilo na jedilniku zelo redko) in kar so otroci nabrali v gozdu (borovnice, jagode, gobe …). Njive so Stara Matevževa hiša je preprosta hiša. V pritličju ima orali z volom, kasneje pa s konjem, za ostala opravila eno sobo, ki ji rečemo »hiša«, in dnevni prostor, ki mu na kmetiji pa so uporabljali kose, srpe, grablje, voz, rečemo »veža«; v veži je kuhinja – štedilnik na drva, motike ipd. Delo se je opravljalo ročno. Oblačili so se majhna miza in umivalnik. Poleg veže je bila včasih skromno. Poleti so hodili bosi, pozimi pa v coklah. »zgornja klet«, ki je služila za shrambo, danes pa je v tem prostoru kopalnica in stranišče. Včasih je bilo Otroci so bili vsake malenkosti zelo veseli. Daril ni stranišče zunaj, na dvorišču. Zgornje nadstropje je v bilo, za miklavža le kakšno suho sadje in orehova bistvu podstrešje, ki pa se je pozimi malo uporabljalo, jedrca. Prosti čas so si krajšali z igrami in petjem. saj je bilo tam zelo hladno. Hiša je imela še spodnjo Družili so se v glavnem s sosedi. Pozimi so se drsali, klet, kjer se je spravljala ozimnica (krompir, zelje in saj sank niso imeli, a moj ded si je sanke v domači repa). V spalnici je stala zakonska postelja. Otroci so drvarnici naredil sam. pozimi spali ob ali na krušni peči v spalnici, poleti pa na podstrešju ali v nad hlevom v slami. Nekoč se je zgodilo, da sta se Jože in moj ded igrala. Jože je kosil, ded pa ga je gledal. Pri tem je prišlo do Matevževi s(m)o se rodili z ljubeznijo do glasbe. nesreče – Jože je dedu skoraj odrezal nogo. Cilka Mama velikokrat pravi, da je moral vsak otrok začeti je mojega deda položila na lesen voziček in ga peš peti v cerkvenem pevskem zboru takoj, ko se je naučil odpeljala v Kranj k zdravniku. Dedu so nogo rešili, brati. Tudi sicer so Matevževi doma veliko peli: ob a brazgotina mu je ostala za vedno. Za vedno so mu večerih, pri delu, ob različnih praznikih, včasih pa ostale v spominu tudi strašne bolečine, ki jih je trpel kar tako, sami zase. Jože je po očetu »podedoval« na dolgi poti do zdravnika, saj je bil voziček lesen, pot mesto organista v vaški cerkvi, za zabavo pa je skupaj pa makadamska. Samo predstavljamo si lahko, kako z mojim dedom, ki se je sam naučil igrati kitaro, in ga je treslo, noga pa se je le še za kožo držala skupaj. prijateljem Nacetom skrbel za zabavo po veselicah in »ohcetih«. Pevsko tradicijo nadaljujemo tudi vnuki in PradedinprababicastabilarojenaTrbojca.Vživljenju pravnuki. nista hodila daleč od doma – najdlje do bolnišnice v Ljubljani in na romanja na Brezje. Drugače pa so šli Življenje v tistih časih je bilo težko, a kot pravi Cilka, do sosednjih vasi, v cerkev ali na veselico, dlje pa ne, so se kljub temu imeli lepo. Zase ne vem, ali bi se saj so za prevoz imeli na voljo le noge in kolo, avtobus danes zmogel navaditi na tako življenje. Pa vi? Si pa je vozil poredko. Ker so bili doma revni in ker je predstavljate, kako bi bilo, če bi se čas zavrtel nazaj bilo doma veliko dela, starša pa slabega zdravja, so se in bi se vi znašli v časih, ki sem jih opisal? Na koncu otroci morali takoj po osnovni šoli zaposliti v tovarni, pa naj kot zanimivost omenim še to, da je bila moja le Mari je ostala doma. prababica sestrična pesnika Simona Jenka. Ko je Cilka začela hoditi v službo, je morala vstati že Jošt Jesenovec, 8. d ob dveh zjutraj, da je do štirih, ko se je delo začelo, s kolesom prišla v tovarno. Ko je prišla iz službe domov, 44 Na drugem koncu sveta – a blizu srca

Zgodbe iz preteklosti RODBINA POSAVČEVA Franc se je poročil z Marijo Bogataj. Njen oče je bil kovač in vaški živinozdravnik, mama Marija pa je bila Predstavila bom svoje sorodnike, rodbino Posavčevo. Vodnikova iz Loga. Poleg Marije je bilo še pet otrok: Živeli so in še danes živijo v Gorenji vasi, v delu ob Francka, Marko, Janez, Anica in Jože. Marija je moja Sori, imenovanem Sestranska vas. prababica in še živi, pradedek Franc pa je že preminil. Imela sta pet otrok: Ljudmilo, Dušana, Cilko, Tadejo Začela bom z Marijo Demšar, eno od treh sestra, po in Brigito. Dušan se je poročil s Heleno Krajnik z Loga katerih je poimenovana Sestranska vas. Marija je in podedoval kmetijo. Mama Helena ima še dva brata bila doma iz Dobja pri Poljanah in se je v Gorenjo in dve sestri: Marušo, Štefana, Katarino in Toneta. vas preselila, ko se je omožila z Janezom Guzeljem. Njihova starša sta Marinka Platiša in Anton. Anton je Imela sta pet otrok: Janeza, Ano, Jerneja, Matevža in pred petimi leti preminil. Helena in Dušan imata štiri Franca. otroke, mojo mamo Barbaro, Nežo, Matevža in Lucijo. Mama se je poročila z mojim očetom Metodom. Tudi Janez je bil trgovec v Celovcu, Jernej trgovec v njegovi predniki izhajajo iz Poljanske doline. Imata Šentvidu na Koroškem in Gradcu, Matevž pa avstro- tri otroke: Tineta, Saro in mene. ogrski oficir na Dunaju. Franc je bil duhovnik, vikar v Logjah (vas na koncu Breginjskega kot, ob meji Kot zanimivost naj omenim, da naj bi Ivan Tavčar z Italijo). Posvečen je bil leta 1893 v Gorici. Umrl je prijateljeval z nekaterimi Posavčevimi z vrha mojega zaradi bolezni leta 1902 v župnišču v Šempasu, kjer družinskega drevesa. Ti so se takrat še pisali Guzelj. je bil prej tudi kaplan. Ana se je omožila z Antonom Nekajkrat jih omeni v svojih dveh najbolj znanih Pintarjem, kmetom iz Podvrha. Ta je dvakrat odšel delih: Visoški kroniki in Cvetju v jeseni. v Ameriko, vsakič za pet let. Ko se je vrnil prvič, je z denarjem, ki ga je tam prislužil, sezidal hlev, drugič pa kozolec. S sredstvi in svetovanjem mu je pomagal Meta Gašperlin, 9. d tudi Matevž. Obe stavbi še danes stojita in sta spomeniško zaščiteni. Ana in Anton sta imela štiri otroke: Marijo, Marjano, Molčati znaš dobro Frančiško in Franceta. Marjana in Frančiška sta o strahu in dvomu, umrli že nekaj mesecev po rojstvu. France je bil gluh, le včasih zapoješ a je zelo dobro risal. Njegove slike še danes visijo v si pesem o domu. hiši pri Posavčevih. Poročil se je z Johano Gantar, Reženovo iz Brd nad Poljanami. Imela sta pet otrok: (Feri Lainšček) Franca, Jožeta, Milko, Tono in Janeza. Milka in Tona sta se obe odselili od doma, Milka v Radovljico in Tona na Gorenjo Dobravo pri Gorenji vasi. Jože je umrl v drugi svetovni vojni, Franc in Janez pa sta ostala v Gorenji vasi. 45 Na drugem koncu sveta – a blizu srca

DRUŽINA MOJEGA DEDKA Zgodbe iz preteklosti Predstavila vam bom družino svojega dedka. zato jo je nekoč, ko je bila še v vozičku, porinil po klancu navzdol. Leta 1965 so se preselili v Stražišče, kjer stanuje še Najprej nekaj osnovnih podatkov o mojem dedku. danes. V Stražišču je hodil tudi v osnovno šolo, šolanje Ime mu je Marijan, star je 70 let. Živi pa je nadaljeval na srednji šoli za v Kranju, natančneje v Stražišču. Po elektrotehniko. Med šolanjem poklicu je elektrotehnik, zdaj pa je je veliko hodil naokoli, bil je lep že kar nekaj časa upokojen. Njegov fant, zato je bil dekletom zelo poštar mu velikokrat reče kar Marija všeč. Lahko bi rekli, da je bil pravi namesto Marijan, zato mu tudi sama Moj dedek »mačo« sedemdesetih let. rečem »ata Marija«. Moj dedek v mladosti Oče mojega deda oziroma moj pradedek je bil Leta 1968 je moral k vojakom, kjer je bil do leta Bernard. Klicali pa so ga Bertl. Rodil se je 20. 8. 1911, 1971. Eno leto po vrnitvi je spoznal ljubezen svojega živel pa je v Gorenji vasi, malo nad Škofjo Loko. Doma življenja, Vando Škulj, s katero se je leta 1974 poročil. se je reklo pr’ Jurnčk. Njegov oče je bil po poklicu Istega leta sta dobila edino hčer, Karmen, ki je furman, zato je tudi sam postal eden izmed njih, moja mama. Čez štiri leta so se preselili v Medvode, kljub temu da se je izšolal za mizarja. Furmani so bili natančneje v Presko. Leta 1991 je Marijanov oče vozniki konjskih vozov, ki so prevažali stvari in ljudi Bernard umrl, zato so se Marijan in njegova družina iz kraja v kraj. preselili nazaj v Stražišče, pet let po očetovi smrti pa je umrla tudi mama. A ljudje niso samo umirali. Leta Bernardova boljša polovica je bila Marija, rojena 3. 2002 se je dedku Marjanu rodila prva vnukinja, moja 8. 1918, ki je bila tudi doma iz Gorenje vasi. Njej pa sestra Lara. Žal se mu sreča ni dolgo nasmihala, saj so vsi rekli Marjanca. Njenemu domu se je reklo pr’ mu je dve leti zatem umrla žena. Spet se mu je sreča Jamrovc. Pr’ Jamrovc je bilo skupaj kar sedem otrok, nasmehnila, ko se mu je leta 2005 rodila še druga Marjanca pa je imela sestro dvojčico. Njun brat je vnukinja – jaz. komaj sedemnajstleten umrl v partizanih. Takšno je bilo življenje mojega dedka. Še vedno se mu Mladoporočenca sta se po poroki, ki je bila 17. 9. neprestano dogaja kaj novega. Zadnje čase igra igrice 1966, preselila v Škofjo Loko. Živeli so nad Loškim na telefonu, goji ribe, dan pa mu seveda skrajšamo odrom. Se pravi, živeli so nad gledališčem, kjer je tudi sorodniki. Bernard delal kot oskrbnik gledališča. Imela sta štiri otroke: Miro, Dušana, kasneje še sina Marijana – Ines Rozman, 9. d torej mojega dedka – in na koncu še hčer Vando. (v šol. letu 2019/2020) Že kot otrok je Marijan postal zvezda, ko je dobil 46 priložnost igrati v gledališki predstavi. Ko pa je malo zrasel, pa je postal tudi varuška. Moral je skrbeti za svojo mlajšo sestrico Vando. To ga ni preveč veselilo, Na drugem koncu sveta – a blizu srca

Zgodbe iz preteklosti MOJA PRABABICA BOŽA KMECL doma, kuhale, pospravljale ter skrbele za otroke. Ona pa je s prisluženim denarjem preživljala sebe in obe Moja prababica Boža se je rodila leta 1907. Njeni otroci hčerki. Poleg tega pa je vsako leto prihranila še toliko in vnuki so ji rekli »mamica Boža«, zato je v družini denarja, da so šle lahko na morje in vsaj enkrat na leto zanjo ostal ta vzdevek. v Ljubljano, kjer so »ajnkerale«, kar v nemščini pomeni »zaviti nekam«, … in one so zavile v slaščičarno! To pa Njeno družino so sestavljali oče Jan Macak, mama je bilo v tistih časih za večino nedostopno, saj so si kaj Amalija Reichmann ter sestra Marija Ana. Amalija in takega lahko privoščili le premožnejši ljudje. Jan sta bila eden redkih parov, ki se je poročil iz ljubezni, saj so bile v tistem času poroke večinoma dogovorjene. Na Amalijo je v družini ostalo veliko lepih spominov. To pa sta lahko storila šele po smrti Janovih staršev, saj Ko je še živela v Trstu, so jo klicali »La Bella Maestra«, se je tem zdelo, da Amalija ni dovolj dobra zanj. 7. 7. kar pomeni lepa učiteljica, saj je bila Amalija mlada 1907 se jima je rodila prva hčerka z imenom Boža, leto in lepa učiteljica klavirja. Veljala je za zelo strogo, kasneje, 25. 5. 1908, pa še druga hčerka Marija Ana. vendar pošteno. Od svoje babice sem večkrat slišala dve zanimivi zgodbi, povezani s svojo praprababico Jan Macak je bil po rodu Čeh. Bil pa je tudi zelo Amalijo. izobražen človek in je govoril kar devet jezikov. Cesarstvo na Dunaju ga je zaposlilo kot državnega Na začetku druge svetovne vojne sta si Slovenijo uradnika oz. finančnega svetovalca, zato so se z razdelili Italija in Nemčija. Italijani so okoli Ljubljane družino preselili na Dunaj. Tam so imeli dva klavirja in postavili bodečo žico in to je postalo italijansko ozemlje. zelo bogato knjižnico, ker je bil Jan velik slovanofil in je In takrat je Amalija živela v Ljubljani. Štajerska, kjer je zbiral slovenske knjige. Na začetku dvajsetega stoletja živela Boža z otroki, pa je bila pod nemško oblastjo. Ko pa je močno razsajala španska gripa, ki je pobila veliko so se nekoč srečali na meji, da bi se videli, je Amalija ljudi. Za njo je zbolel tudi Jan Macak. Ker je nato moral dala moji babici, torej svoji vnukinji Alenki, celulojdno veliko počivati in ležati, je zbolel še za pljučnico, zaradi punčko, ki je nato še dolgo ostala v naši hiši in spominu. katere je kmalu umrl. Pred smrtjo je ženi Amaliji naročil, naj proda knjižnico, da dobi denar za vrnitev Druga zgodba pa govori o moji babici, ki je bila zelo v Slovenijo, da se bosta hčerki lahko šolali v slovenskih suh in izbirčen otrok, zato ji je njena babica Amalija šolah. Pokopan je bil na Dunaju. pripravljala umešana jajčka. S tem jo je razvajala, saj je to v tistih časih veljalo za priboljšek in ni bilo nekaj Amalija Reichmann pa je bila po rodu Slovenka in samoumevnega. po Janovi smrti je ostala sama s hčerkama. In čeprav bi lahko ostala na Dunaju ter prejemala bogato Leta 1944 je Amalija zbolela za pljučnico in umrla. pokojnino po možu, je raje prodala knjižnico dr. Ivanu Ko je Boža odrasla, je postala učiteljica slovenščine. Prijatelju ter prav tako prodala enega od klavirjev in Poučevalajevrazličnihmanjšihkrajihinvčasihbilatako se z denarjem, ki ga je dobila, vrnila v Slovenijo. V osamljena, da se je lahko pogovarjala samo s pajkom Sloveniji je s hčerkama najprej živela pri Uršulinkah na steni. Kasneje je spoznala šolskega upravitelja ter (nunah), v nekem vagonu. Pri nunah so se naučile učitelja geografije in zgodovine, Edmunda Kmecla, ki kuhanja, ročnih del ter izdelovanja lutk. Kmalu je so mu v družini kasneje rekli »očka Edi«. Z njim se je Amalija začela poučevati klavir, da bi kaj zaslužila. To poročila. pa v tistih časih ni bilo običajno, saj naj bi bile ženske le 47 Na drugem koncu sveta – a blizu srca

Zgodbe iz preteklosti Imela sta najprej štiri otroke, dvojčka Matjaža in več razredov hkrati, kar je bilo zelo naporno. Boža Marka, mojo babico Alenko ter Aleša. je še vedno učila slovenščino, Edi pa geografijo in zgodovino. Oba sta veliko prispevala k razvoju in Matjaža Kmecla danes pozna veliko ljudi, saj je doktor kulturnemu življenju v krajih, kjer sta poučevala, slavistike, ki je dolga leta predaval na Filozofski nazadnje v Velenju. Edmund Kmecl je bil ustanovitelj fakulteti v Ljubljani, nekaj časa je filatelističnega in šahovskega društva, Boža pa je vodila bil tudi njen dekan, bil pa je tudi več zborov, otroškega, ženskega in moškega. Z njimi je minister za kulturo v SFRJ, član prvega hodila na razna tekmovanja. Igrala je tudi harmoniko, predsedstva samostojne RS, kasneje klavir in violino, klavir in violino je učila tudi v glasbeni pa dobil naziv častnega občana mesta šoli. Dekleta je učila ročnih del in izdelovanja lutk, torej Ljubljana. Je dolgoletni član društva Matjaž Kmecl vsega, česar se je kot otrok naučila pri nunah. Vodila je pisateljev Slovenije. Napisal je namreč tudi kuharske tečaje in veliko slikala. tudi več strokovnih in leposlovnih knjig. Znan je tudi kot vzgojitelj dveh vrtnic (vrtnice Prešeren in vrtnice Trubar). Vrtnica Prešeren je tiskana na znamkah in je prva uradno registrirana slovenska Učiteljica Boža vrtnica. Posadili so jo tudi ob Prešernovi Vrtnica Prešeren rojstni hiši v Vrbi na Gorenjskem. Zaradi zelo težkega in stresnega življenja je Boža zbolela za rakom in leta 1959 umrla v komaj dvainpetdesetem Kot sem že omenila, sta na začetku druge svetovne letu starosti, zato je nobeden od njenih vnukov žal ni vojne Slovenijo okupirali Italija in Nemčija. Boža in imel priložnosti spoznati. Edi z otroki sta živela na Štajerskem, ki je postalo nemško ozemlje. Učni jezik je namesto slovenščine Brina Udovič, 9. c postala nemščina. Zato so Nemci vse učitelje, ki niso znali poučevati nemško, izselili. Edi je moral v Avstrijo, kjer je delal kot prometnik na železnici. Boža pa je v NASTANEK NAŠEGA HOTELA otroštvu sedem let živela na Dunaju, zato je znala odlično govoriti nemško. Nemci so ji zato dovolili, da Pri nas doma imamo hotel. Predstavil vam bom, kako ostane, pod pogojem, da otroke poučuje v nemščini. smo se začeli ukvarjati s to dejavnostjo. Ker je nekako morala preživljati sebe in otroke, je bila to odločitev prisiljena sprejeti. Čeprav je bil pogoj, da otroke uči v nemščini, se tega ni vedno držala, saj je z Živimo v Vogljah. Vas je dobila ime po prvotnih njimi na skrivaj govorila slovensko. Prav tako je, da bi prebivalcih, ki so se imenovali Vogljanci. Naselili so se jih ohranila, za oltarjem skrivala slovenske knjige. namreč na vogalu nekdanjega jezera, ki se je nahajal v današnjem središču vasi, za kulturnim domom. Jezero Tik pred koncem vojne, 21. 3. 1945, se je Ediju in Boži so vaščani leta 1961 zasuli. rodil še peti otrok, deklica Marjetica. Po koncu vojne sta oba z Edijem spet poučevala. Učila sta tudi po Naša hiša je bila zgrajena leta 1703, v njej je bila več kot 200 let gostilna, vse do leta 1952. Na drugem koncu sveta – a blizu srca 48

Zgodbe iz preteklosti V tej hiši so bili rojeni tudi za vas Voglje zelo pomembni ZANIMIVE ZGODBE MOJIH možje, na primer župani in veleposestniki. Eden od PREDNIKOV njih je bil tudi zadnji gostilničar Franc Molj, ki je bil župan kar 51 let. Gostilna je bila pravo središče Predstavila vam bom preteklost delčka svoje družine, dogajanja v vasi, v njej je bilo sklenjenih mnogo kupčij ki pa je mogoče nekoliko neobičajna. in še marsikaj drugega. Leta 1899 je bilo pr’ Sknet, to je naše hišno ime, ustanovljeno Gasilsko društvo Voglje. Včasih so se ljudje preseljevali v druge države ali V tej hiši so kasneje, vse do leta 1981, živeli moji stari celo na druge kontinente zaradi vojne, pomanjkanja starši, moj oče in njegova sestra. služb in v upanju, da bodo drugje lažje in lepše živeli, zato so odšli s trebuhom za kruhom. Najpogosteje so V tem času sta moj stari oče in mama poleg stare se preseljevali v Ameriko in Nemčijo, saj so menili, da zgradila novo hišo, v kateri živimo danes. Stara hiša je so tam pogoji za življenje najboljši. potem več kot deset let samevala in čakala na obnovo, bila je že v kar slabem stanju. Leta 1994 se je moj ata Moja prababica Cvetka se je rodila leta 1926 in delala Marjan odločil za prenovo te stare hiše v turistične namene. Ker pa je ta hiša kot pilotka, leta 1950 pa je v prvem šolskem centru kulturni spomenik, je bilo za pilote v Butmirju v Sarajevu poučevala pilote o pri obnovi treba upoštevati padalstvu. navodila Zavoda za kulturno dediščino Kranj, ki so prenovo vseskozi nadzorovali. Paziti so morali, da je hiša karseda Leta 2007 je bila ohranila prvotni videz. Prenovo otvoritev naše turistične stare hiše sta zaključila moj oče Prababica kot pilotka kmetije Pr’ Sknet. Boštjan in moja mama Brigita. Takrat je bilo gostom na voljo šest sob, danes pa imamo Leta 1951 se je vrnila v svoj domači kraj in leta 1952 trinajst sob s 35 ležišči. Ker smo medtem opustili rodila mojo babico Tatjano. Ta čas je Cvetka živela s kmetijstvo, smo se čez nekaj let preimenovali v Garni svojim očetom Albinom in mačeho Marijo, s katero hotel. Tako zdaj k nam prihajajo gosti s celega sveta in pa se nista najbolje razumeli. Moji babici je bilo le povedati vam moram, da so navdušeni nad lepotami, šest mesecev, ko jo je Cvetka pustila pri mačehi in ki jih premore Slovenija. Gore, čiste reke, jezera, zelena s prijateljico pobegnila v Nemčijo. Med bivanjem v narava, čist zrak, veliko možnosti za športne aktivnosti, Nemčiji je na neki zabavi spoznala svojega bodočega dobra hrana in pijača ter prijazni ljudje so najpogostejši moža Manuela Franca, ki je tedaj služboval v razlogi, zakaj se tuji turisti znova in znova vračajo v ameriškem oporišču, po štirih letih pa se je skupaj Slovenijo. V poletni sezoni, ko imamo največ gostov, se z njim vrnila v Ameriko. Tam sta se ji rodili še dve veliko dela najde tudi zame in za moja dva brata. Zelo hčerki, Maria in Brenda, ki sta polsestri moje babice mi je všeč, da odraščam v hotelu, saj tega ne doživi čisto Tatjane. Cvetkina prva in zadnja vrnitev v Slovenijo je vsak. bila leta 1968, ko je še zadnjič obiskala svojo družino. Ožbolt Molj, 8. d 49 Na drugem koncu sveta – a blizu srca