50 let Osnovne šole Bršljin Novo mesto 1972-2021

OŠ BRŠLJIN OKTOBER, 2019 Oktober je hitro minil. Začela so se prva Šelesti, spraševanja in testi. Veliko smo tudi brali. S šelesti knjigo v roki smo čas preživljali v bralnem jesensko objemu, bralnem brlogu in tudi pri pouku. listje … Na šoli smo imeli tudi Knjigotrg. Prav je, da Listje se nas mlade spodbuja, da beremo, saj mojega nam to v življenju pride še kako prav na življenja ... vsakem koraku. George R. R. Martin je de- jal: »Kdor bere, živi tisoč življenj. Kdor pa ne bere, samo eno.« Veliko prostega časa nam je vzelo učenje, zato smo morda zamudili čarobnost jeseni. Ampak pred nami so počitnice in zagotovo boste našli čas za kakšen sprehod v naravi. Ugasnite televizijo in pustite telefon za dalj časa ležati na omari in raje uživajte v pisa- nih barvah gozda, šelestenju odpadlega lis- tja in petju ptic. Uredniški odbor: Gal Jurij Kovačič, Jakob Kastelic, Tian Recelj in Larisa Redek, Anastasia Tukić, Tjaša Krajnc

V TEJ ŠTEVILKI ... V tej številki UVODNIK UREDNIŠTVA ………… 1 IZPOD PERESA ………………………………… 3 ŠOLSKE NOVICE ………………………… 28 TO SMO MI ……………………………..53 KULTURA IN UMETNOST ……………… 58 MODA ………………………………… 60 NAJVIC ………………………………… 62 ALI VEŠ ………………………..64 2

IZPOD PERESA Če bi namesto rok imel/-a krila, bi…  poletel čez gore in vode in v Las vegas.  poletel v Pariz ali v živalski vrt.  poletela v najlepšo deželo in s sabo bi vzela svoje bližnje.  poletel na streho šolo in »šprical« pouk.  letela do mavrice in nazaj.  zletel v orbito, Torino in bi šel gledat vse tekme od Juventu- sa.  poletela v vse dežele sveta. Če bi čez noč zrasel/-a za več kot za dva metra, bi… • si najprej kupila nekaj za obleči. • bil gotovo eden izmed najboljših branilcev v nogometu v zgodovini sveta. • bi si zgradila ogromno palačo. • bi bil najboljši košarkar na svetu in v zgodovini. • bi hitreje tekla. • bi postavil bi lažje zabijal koše in moral bi podaljšati svojo posteljo in povišati sobo. • bi me bolela glava zaradi strahu pred tem, da bi se kam za- letel. • šla naslednji dan takoj na operacijo, da bi me pomanjšali na- zaj. 3

Če bi bil/-a predsednik/-ca sveta, bi … • jedel pice in bi rekel, da igrica Minecraft ni plačljiva in je obvez- na za vse otroke. • namesto sebe dal nekoga drugega za predsednika. • vsem ukazovala in spremenila cel svet v obratno. • povečal Zemlji in šel živet na Mars, kjer bi imel svoj mir. • ustanovila plesne klube. • ukinil šolo. • ukinila vse onesnaževalne stvari in snovi. Če bi na loteriji dobil/-a milijon, bi… • si naredila ogromno vilo iz zlata v Parizu, kupila na tone ličil, torbic, čevljev in oblek. • dal Karitasu, Unicefu in Rdečemu križu. • bi zgradila palačo iz sladkarij. • šel z raketo s svetlobno hitrostjo na Mars. • revnim zgradila nove hiše in kupila oblačila in hrano ter jim po- darila nekaj denarja. • kupil P.S 4+ in še živalski vrt. Odgovore napisali učenci 4. razreda pri ustvarjalnici (Svit, Peter, Lamija, Neža, Tilen, Žiga, Brina). 4

GROZNOVILCA IN PIKA NOGAVIČKA Pika Nogavička se je za bregom ob vili Čira čara igrala z Anico in Tomažem. Igrali so kri- ket. Pika je zamahnila s kriket palico tako močno, da je ta zletela visoko v zrak. Palice dolgo ni bilo nazaj. Anica je hotela vsa obupana oditi domov. Takrat je z neba priletelo nekaj čudnega. Pika je s prstom pokazala v nebo in Anici ter To- mažu velela, naj pogledata gor. Pogledala sta gor in na njunem obrazu se je naredil ču- den izraz. Anica je Piko vprašala, ali je to kriket palica ali morda žoga. Pika je pojasnila, da pravzaprav ni prepričana, kaj vidi. Iz vile Čira čara je prišel konj Bri, na katerem je se- del gospod Kričač, mala opica. Kričač je skočil na Pikino ramo in jo z repom požgečkal po vratu. Konj Bri je od veselja dvignil kopita. Kmalu je ta čudna stvar z neba priletela na mehko travo. Pika, Anica in Tomaž so stopili bližje. Le konj Bri je še vedno poskakoval po travi. Bila je košara. Pika je pogledala vanjo. V njej je bilo čudno bitje, ki je imelo dve rogovili, lep obrazek in črne oči in pšenično diše- če lase. Anica je nežno prijela košaro in jo odnesla v kuhinjo. Bitje v košari je bila Groznovilca. Pokukala je iz košare in vse tri pogledala. Anica je pomi- slila na Brija in Kričača, vendar jo je Pika pomirila, da se bosta že znašla. Groznovilca jih je s strahom vprašala, k-k-kdo so. Pika se je pogumno predstavila, prav tako tudi prijate- lja, Anico in Tomaža. Pika je takoj vprašala, kdo je ona. Groznovilca je, je povedala. Povedala je, da ji je v bistvu ime Ježumila. Anica je zelo ljubeče povedala, da ji je njeno ime všeč. Tudi Pika in Tomaž, ki ni hotel spregovoriti, sta se strinjala. Odločili so se za potovanje z balonom v svet nenavadnih bitij. V košaro so odnesli potreb- ne stvari. Groznovilca je bila navdušena, da je spoznala tako dobre otroke. Leteli so dva dni in tri noči in pod seboj videli živalski vrt, lunapark in še kaj. Ravno ko so razmišljali, kaj bodo počeli, je Pika povedala, da so prispeli. Groznovilca je bila nad potovanjem navdu- šena. Anica in Tomaž sta Groznovilco prijela za roke in skupaj so se sprehodili po svetu nenavadnih bitij. Videli so čarovnico s princem, Trnuljčico z Aladinom, lešnike, ki so nosili velikega medveda s košatim kožuhom. Groznovilco je bilo sicer malce strah, ampak ve- dela je, da jo njeni prijatelji varujejo. Ko so opazovali nenavadna bitja, so odkrili bivališče, kjer so prenočili. Skupaj so pojedli slastne sendviče. Naenkrat je Tomaž vprašal Grozno- vilco, zakaj je prišla k njim. Povedala je, da je izgubila dragoceni cekin. Pika, ki je medtem poslušala Groznovilčino zgodbo, je bila začudena 5

Prišla je temna noč, zasvetila je luna in prve zvezde. Pokrili so se s puloverji in za- spali. Zjutraj se je zgodilo nekaj nenavadnega. Svet, kjer so bivali, se je začel podi- rati. Groznovilco, Anico in Tomaža je bilo zelo strah. Pika Nogavička pa je zgolj str- mela v nebo. Anica je nad vsem obupala in je začela jokati. Groznovilca je pohitela zlagati obleke, hrano, igrače in drugo. Tomaž se je skril za Piko. Ker se je svet hitro podiral sam vase, je Pika ukazala, naj pohitijo s pripravo balona in košare. Zaradi hitenja je iz Pikinih rok zletela lepa Groznovilcina šalčka. Razbila se je na majhne koščke. Groznovilca se je nad Piko močno razjezila. Anica je z metlo pome- tla razbite dele šalčke, ostali pa so pakirali stvari. Groznovilca je naenkrat planila v jok, ko je zagledala razbitine šalčke njene prababice. Z robčkom si je obrisala solze, ki so ji kapljale z ličk. Pika je odvezala vrv, s katero je bila košara privezana na dre- vo. Balon, ki je nosil košaro, je plapolal v strašnem vetru. Anica in Tomaž sta v ko- šaro odnesla še Groznovilčine stvari. Vsi so skočili v košaro, ki se je počasi dvigala visoko v nebo. Zopet so leteli dva dneva in tri noči, ko so zagledali vilo Čira čara. Zaradi Pikinih letalsih sposobnosti je košara pristala na mehkem mahu. Pika je vse tri povabila v hišo na prigrizek. Ker je zapihal močan veter, je Groznovilca vedela, da je čas za odhod domov. Anica, To- maž in Pika so bili žalostni, ko se je Groznovilca poslovila. Anica je bila vesela, saj so z Groznovilco preživeli zabaven čas. Tudi Tomaž, ki si je z rokama podpiral gla- vo, se je s tem strinjal. Pika ju je tolažila, da Groznovilca pogreša svojo prababico, sestrične in bratrance. Groznovilca je pred odhodom vsakega objela, Tomaž pa ji je dal poljubček. Skupaj so odrinili košaro in Groznovilco je veter ponesel v nebo. Ob koncu sta se tudi Anica in Tomaž poslovila od Pike in odšla domov. Zvečer je Pika skozi okno opazovala svetle zvezde, ki so žarele bolj kot luna. Morda še danes strmi v nebo, če se še ni ulegla v mehko posteljo in zaspala. Angelika Umek, 4. b 6

GROZNOVILCA SREČA PIKO NOGAVIČKO Nekega sončnega dne se je Groznovilca odpravila na dolg sprehod. Odločila se je, da se bo nekje ustavila in prenočila. Prepričana je bila, da jo bo kdo sprejel v svoj domek, kjer si bo lahko privoščila zabavo. Predstav- ljala si je, da bo lahko povsod delala galamo. Hodila je, hodila … do večera. Noge so jo že pošte- no bolele. Temno je bilo, ko se je ustavila. Pred seboj je videla svetlo hišo, na kateri je pisalo: VI- LA ČIRA ČARA. V sekundi je bila pri vratih in trkala. Vrata ji je odprla zelo zeloo čudna deklica. Groznovilca jo je lepo pozdravila, deklica pa jo je pova- bila noter in ji rekla, da je pri njej vsak dobrodošel. Groznovilca je vstopila. Pot do dnevne sobe sta zasedala konj in čudna opica s šalom. Deklica se je predstavila. Ime ji je bilo Pika. Predstavila je tudi svoja prijatelja konja in opico po imenu Ficko. Pika je bila nad Groznovilco navdušena. Pove- dala je, da ji bo za večerjo pripravila slastne palačinke in čaj. Seveda jih bosta jedla tudi Ficko in konj. Pika je Groznovilco vprašala, od kod prihaja. Povedala ji je, da iz Hude hoste. Pika pa je njej za- čela govoriti stvari, ki jih sploh ni razumela: da je njen oče gusar in to najboljši na svetu, mama pa je v nebesih in pazi nanjo. Groznovilco je vprašala, ali ona nima staršev. Povedala ji je, da ima sa- mo prababico. Potem je odhitela v kuhinjo, saj je skoraj pozabila na palačinke in čaj. Ugasnila je čaj in do konca spekla palačinke. Na mizo jih je prinesla kar osemintrideset! Zraven pa še štiri skodelice čaja, ko- zarec evrokrema, marmelade in štiri nože. Na ves glas je zavpila Ficku in konju, naj prideta na pa- lačinke, saj so že na mizi. Popili in pojedli so vse, kar je Pika postregla. Potem so se pripravili za spanje. Pika je Groznovilci posodila pižamo in ji postlala posteljo. Zaspali so. Ko se je zjutraj zbudila, je pred seboj zagledala Groznovilco s polnim pladnjem dobrot in z obleka- mi. Dobrote je Groznovilca pojedla kar v postelji, nato se je oblekla. Odšla je k Piki. Pika ji je rekla, da je čas za odhod v Hudo hosto. Groznovilca je šla v sobo po svoje stvari, se po- slovila od Pike, Ficka in konja ter odšla proti domu, kjer jo je čakala prababica. Toda po nekaj dneh ji je postalo dolgčas in odločila se je, da se vrne k Piki. Skrivaj je vzela svoje stvari in tekla, tekla proti vili ČIRA ČARA. Čisto počasi je začela odpirati vrata, ko je izza vrat skočila Pika. Zače- la je kričati, naj se pobere v Hudo hosto. Povedala ji je, da je tam ne marajo, pri babici pa ji je dolgčas. Prosila jo je in prosila, če lahko ostane vsaj do šestih. Končno se je strinjala, a jo je opo- zorila, da jo bo morala ubogati. Da gredo včasih tudi na naporne pustolovščine. Tako je Groznovil- ca doživela prvo pustolovščino. Gospod Ficko je skakal po drevesih, Pika in Groznovilca pa sta jahali konja. Toda bližala se je šesta ura. Groznovilca se je Piki zahvalila, odšla po svoje stvari in se vrnila k prababici. Tako je bilo, ko je Groznovilca srečala zelo čudno deklico po imenu Pika. Brina Malnarič, 4. 7

GROZNOVILCA SREČA PIKO NOGAVIČKO Nekega lepega nedeljskega popoldneva je Pika Nogavička sklenila, da bo s Toma- žem in Anico nekam odšla, toda nihče ni vedel, kam. Tudi Pika ni vedela, kam gre- do. Hodili so ure in ure. Prišli so v črno, temno, veliko Hudo hosto. Pika je zagledala žalostno punčko. Vprašala jo je, zakaj je žalostna. Odgovorila ji je, da je nihče ne mara za prijateljico. Pika ji je rekla, da jo ona želi za prijateljico. Povabila jo je, da se gresta igrat. Pika je deklico vprašala, kako ji je ime. Groznovilca je, ji je odgovo- rila. Pika je povedala, da je njej ime Pika. Zanimalo jo je tudi, kje Groznovilca živi. Rekla ji je, da tukaj v Hudi hosti. Pika pa ji je povedala, da živi sama v vili Čira ča- ra. Anica in Tomaž pa sta brat in sestra in sta njena prijatelja. Groznovilca je Piki, Tomažu in Anici razkazala temno in črno Hudo hosto. Pozno je bilo, zato so se poslovili. Obljubili so si, da se bodo še kdaj videli. Maruša Žagar, 4. b PUSTOLOVŠČINA PIKE NOGAVIČKE IN GROZNOVILCE ��� Pika Nogavička in Groznovilca sta se igrali. Šli sta letet s čajnikom. Ko sta prispeli na cilj, je Pika Groznovilci pokazala mestece. Videli sta policaje. Potem sta s Pikinim očetom pluli z ladjo in raziskovali in raziskovali in našli delček zemljevida. Prebrali so ga in šli po na- slednji del zemljevida in ga sestavili. Ko so sestavili cel zemljevid, so razbrali, kje je za- klad in so ga šli iskat. Zaklad je bil zelo skrit. Groznovilca ga je našla prva, zraven tudi ključ. S ključem so odprli so skrinjo in v njej zagledali zlatnike, ogrlice in verižice … Ko so vse to zanesli na ladjo in se vkrcali, so odpluli do doma. Ko so prispeli, je Groznovilca še malo posedela pri Piki. Potem je rekla, da mora iti domov in prababici dati zlatnik. Vkrcala se je v čajnik, rekla adijo in odletela visoko. Še danes lahko vidite leteti Groznovilco po zraku. Svit Jambrošić, Žiga Bojanc, Anže Horvat, 4. b 8

Sovica Oka je obiskala 2. a Drugošolci imamo zelo radi pravljice, še posebej pravljice o živalih. Brali smo Sovico Oko in se ob njenih dogodivščinah zelo zabavali. Pri likovni umetnosti smo izdelali sovice iz odpadnega materiala, potem pa zgodbo še dramatizirali. Učilnica je postala naš oder in še nekaj dni smo uživali v družbi sovice Oke. Zapisala: Tatjana Pavlin 9

10

JAKA JURAK PERKO, 2.B 11

UČENKE IN UČENCI 2. B SMO PRI LIKOVNI UMETNOSTI IZDELALI SOVICO OKO. PAVLINKA GRDINA, 2. B 12

KO BOM VELIK /VELIKA BOM… natakarica ali učiteljica. plesalka in učila ples. delal na ministrstvu za javno upravo, podpisoval bom dokumente, tako kot moja mami. delal v velikem živalskem vrtu, ker imam rad živali, najbolj me zanimajo kameleon, ge- kon in legvan. najboljši nogometaš v svetu in v vesolju. ŠOLA JE NAŠ DOM, ZATO… ker imamo najboljšo učiteljico. ker je tu veliko prijateljev. ker v njej preživimo veliko časa,. ker sem bil v 3. razredu lahko veliko na igrišču. ŽIVLJENJE JE… lepo, ker imam ob sebi ljudi, ki so prijazni. najboljše, ker imam najboljše prijatelje. najboljša stvar na svetu, ker lahko vse vidiš in slišiš. lahko, ker lahko prilagojeno v šoli pišem na računalnik in osebni stolček. še kar v redu, zaradi tega ker obstaja nogomet. 13

Na današnjem športnem dnevu atletika sem: sem se počutil super, ker sem dobil posebno priznanje za trud, sodelovanje in disciplino.(Svit) bila najmanj uspešna pri krosu in tudi ostale discipline mi niso šle dobro od rok. (Brina) bila žalostna, ker nisem dobila priznanja, sem pa zadovoljna s 5. mestom na kro- su. (Neža) bil 2. najboljši v teku na 60 m, za eno stotinko sem bil počasnejši od Luka. (Žiga) bil zelo ponosen, ker sem bil 1. v krosu, bilo me je strah konkurence, recimo Ta- deja, Maksa, Leona in Luke. (Tilen) TOČEN KOT … sem jaz, je le nogometna žoga in Cristiano Ronaldo. urica. točen sladoled. Odgovore napisali učenci 4. razredov: Svit, Ne- ža, Tilen, Žiga in Brina. 14

Ptiček želi v nebesa Živel je ptiček po imenu Oto. Star je bil 10 let. Od nekdaj je imel željo, da bi od- šel v nebesa, a ni vedel kako. Odločil se je, da bo odletel v nebesa jutri, ko bosta starša za en teden odpotovala in ju ne bo doma. Odpravil se je za hišo in zaklical v nebo: »Duhovi, prihajam!« Začel je leteti. Prišel je do oblakov. Čez čas je začel lebdeti. Ustrašil se je, ker kar naenkrat ni mogel več dihati. Spomnil se je, da je s seboj vzel kisikovo bom- bo. Pot je nadaljeval mimo sonca, mimo lune in zvezd, dokler ni prišel do obla- kov, na katerih so prebivali zmaji. Na srečo ga niso opazili, ker je bil tako maj- hen. Hitro se je odpravil naprej in kmalu prišel do oblakov, ki so bili prazni, a ze- lo veliki. Spraševal se je, kaj je na njih. Ugotovil je, da je prišel v nebesa. Počasi je stopil na oblak. Prepričan je bil, da bo padel, vendar ni. Bil je zelo vesel, ker je končno prišel v nebesa. Odločil se je, da gre naprej po oblaku. Kar naenkrat se je zaletel v nekaj. Nato se je spomnil, da je vzel s seboj očala za nočni vid. Upal je, da bo z njimi kaj bolje videl. Nadel si jih je in zagledal hiše in v njih duhove. Hitro je dal očala pred kamero na telefonu in vse posnel. Ko je končal se je od- pravil domov. Ko je prišel domov, sta bila starša že doma. Nikoli jima ni povedal, da je bil v ne- besih. Sara Godina, 4.d 15

KRIŽANKE TAKO IN DRUGAČE ... Izpolni križanko. V pomoč so ti že vpisane začetne črke besede. Ljudje, ki so med seboj na kakšen koli način povezani. Nekaj, kar nam pomaga, de nečesa spomnimo. Več ljudi, ki jih povezujejo skupne lastnosti, potrebe, cilji in sestavljajo celoto. Določajo ravnanje v določenih okoliščinah (npr. prometna). Lastnost človeka, da o določeni stvari dopušča tudi drugačno, nasprotno mnenje. Nastane, kadar se kdo s kom spre ali skrega. Kar nas samo prevzame, česar ne moremo vključiti ali izključiti (veselje, žalost, jeza, strah, ljubezen…) Boštjan Škrbec, 4.d 16

MATEMATIKA TAKO IN DRUGAČE Izračunaj. Izpolni križanko. Patrik Gvido Hren in Jakob Zorman, 4.d 17

NOGOMETNA DOGODIVŠČINA Naj na začetku povem, da sem ljubitelj nogometa. Pripovedoval bom o nogo- metni tekmi med Slovenijo in Poljsko, ker se mi je ta tekma zelo vtisnila v spomin in se je spominjam, kot da bi bila včeraj. Že teden dni pred tekmo med Slovenijo in Poljsko sem se zanimal za ogled tek- me v živo, a nisem verjel, da bi se to lahko dejansko tudi zgodilo. Dan pred tekmo, to je bil četrtek, me je mami presenetila z vprašanjem, ali bi šel naslednji dan na tekmo v Stožice. Sestrična Špela je namreč imela eno karto več in me je povabila na ogled tekme. Bil sem prijetno presenečen in neznansko vesel. V petek sem se tako s stri- cem Markom odpravil v Ljubljano, kjer me je na avtobusni postaji počakala sestrična Špela. Z mestnim avtobusom sva se odpeljala proti Stožicam. Med vožnjo so se navi- jači Slovenije in Poljske pomerili v petju. Ko sva prispela pred stadion, sem osupnil nad veličino Stožic. Na tribuni sva sedela nekaj minut, ko se nama je pridružil najin prijatelj Gregor. Nogometaši se še niso ogrevali, zato pa so se toliko bolj ogrevali navi- jači, ki so že pred tekmo glasno navijali. Skupaj smo počakali na začetek tekme. Na začetku smo seveda slišali obe himni. Ponosno sem stal, ko je zaigrala slovenska himna. V rokah sem držal navijaški šal. Navijači Poljske so že prižgali bakle in glasno navijali. Potem pa se je začelo zares. Tekma je bila zanimiva, a po prvih 30 minutah navijači še nismo videli gola. Bližal se je konec prvega polčasa in Slovenija je zadela. Vstal sem s sedeža, ploskal in se veselil z ostalimi navijači Slovenije. Na stadionu je vrelo od navdušenja. In tako se je končal prvi polčas. V tem veselem navdušenju se je začel drugi polčas. Navijači so spodbujali vsak svojo ekipo. Po približno 20 minutah drugega polčasa smo navijači videli še en zadetek v mreži Poljakov. Od navdušenja sem ostal brez besed in nisem mogel verjeti svojim očem. Sedel sem dokaj blizu igri- šča, zato sem zelo dobro videl nogometaše. Poljaki so se vse bolj jezili drug na druge- ga in očitno postali nervozni. Vse je kazalo na zmago Slovenije. Kmalu pa se je zatre- sla tudi mreža slovenske reprezentance. Cel stadion je utihnil, če odmislim navijače Poljske, a kmalu je bilo njihovega veselja konec, kajti sodniki so dosodili prepovedan položaj in gol Poljakov je bil razveljavljen. Počutil sem se, kot da mi je padlo breme iz ramen. Do konca tekme bi lahko videli še tretji zadetek na tekmi, a to se ni zgodilo. Začelo se je rajanje, prepevanje in veseljačenje. Nikoli si nisem mislil, da bi lahko tako zlahka premagali Poljake. S Špelo sva se poslovila od Gregorja in odšla na mestni av- tobus. Ko naju je pripeljal v Rožno dolino, sva še približno 15 minut hodila do študent- skega doma, kjer ima Špela svojo sobo in se med hojo pogovarjala o tekmi. 18

Oba sva bila zadovoljna z rezultatom. V študentskem domu sva tudi pre- spala. Tako sem za eno noč spoznal tudi delček študentskega življenja. Vesel sem bil, da mi je bilo omogočeno biti na tako izjemni nogometni tekmi. Tega dne- va še dolgo ne bom pozabil. Spoznal sem, da se lahko tudi velike želje uresničijo. Z veseljem bi šel na po- dobno tekmo, da bi v živo videl še kakšne nogometne zvezde. Nejc Gabrič. 7.c 19

ZAJČEK ZAJČEK PRIDI, PRIDI, Z MUCKO SE IGRAJ. POTEM POKLIČE ZAJČKOVA MAMA IN GRE SPAT. ZJUTRAJ SE ZBUDI IN SE GRE IGRAT. Hana Davidović, 2. D 20

HALLOWEEN Jesenski čas prihaja poletni pa odhaja zunaj se ohlaja. Listje rumeni vse jesenske dni na polju buča dozori. Ko jih izrezljamo, privlečemo halloween na plano. Ponoči buče zažarijo čarovnice prebudijo. Otroci se bojijo, si grozljivke govorijo. Ko se naslednji dan zbudijo, se vsemu smejijo. Iza Simona Udovč, 4.a 21

V iskanju sreče Kaj je sreča? Ali je lahko boleča? Ali je morda lahko moteča? Ali kdo sploh ve, kaj je sreča? Vprašal sem potoček, ki tiho žubori. Vprašal sem ptička, ki veselo na veji sedi. Vprašal sem sonce, ki sije na vse konce. Nihče odgovora ne ve, Moje iskanje za srečo dalje gre. Ali kdo sploh ve, kje je sreča? Našel te bom sreča mila, te spoznal in močno objel. Skupaj se bova skrivala z oblaki, in peljala daleč z vlaki. Jakob Sinur, 5.c 22

Potovanje na Mars Pred tremi leti so izstrelili raketo XXIX. Odletela je na Mars. Tam so astronavti zgradili kočo. Ni je bilo enostavno. Skopali so luknjo. Tako so dobili veliko ma- teriala. Zgradili so pot do Zemlje. Po njej se je peljal vlakec. Dobili so vse po- trebne stvari in se z vlakcem odpeljali po tej luknji na Mars. Astronavt Tilen je na Mars odpeljal veliko opek in betona s tovornimi vlaki. Tam so zgradili ognje- nik. Tilen je izdelal stroj za črpanje lave in magme iz Marsa. Bil je narejen iz kamna in ohlajene lave. Zgradil je tudi prvo vesoljsko ladjo, ki je imela nepre- bojni nevidni ščit in lahko se je teleportirala. Imela je veliko orožja. Po vsem končanem delu so se vrnili na Zemljo. Ampak na Marsu je bila še ena luknja, za katero ni nihče vedel in iz nje so prišli Marsovci k nam na Zemljo. Lahko si mislite, kaj vse se je dogajalo potem. Peter Kolenc, 4.c 23

MARKO IN STEGOZAVER Pred davnimi časi je živel priden osem letni deček Marko. Vedno si je želel, da bi odšel v deželo dinozavrov in živel z njimi. Nekega dne je našel velik časovni stroj. Najprej ga ni znal upravljati, potem pa mu je nekako uspelo, da je šel vanj in se odpeljal na potovanje. Pristal je je 10060 let nazaj. Stopil je iz stroja in zunaj je zagledal na tisoče in tisoče dinozavrov. Najprej je srečal stegozavra. Mislil je, da je zlobni mesojedi dinozaver, zato ga je napadel. Da to misliš, se lahko zgodi, če v knjigi o dino- zavrih spustiš poglavje o stegozavrih. In Marko ga očitno res ni prebral. Ste- gozaver mu je predlagal, da se spoprijateljita in Marko se je kmalu pomiril. Skupaj sta odšla dalje in raziskovala sta puščave, savane, morja in našla zlob- ne tirekse. To so kralji dinozavrov. Ti so ju napadli in bežala sta, saj se nista mogla braniti. Odšla sta v globoko jezero, saj sta vedela, da bi tireksi tam poto- nili. Še dobro da stegozaver zna plavati. Tireksi so obupali in odšli. S stegoza- vrom sta odšla v sedanjost. Na srečo pri Marku ni bilo nikogar doma in je ste- gozavra lahko skril v ogromno skrinjo v njegovi sobi. Ko sta oče in mama prišla domov in zagledala Marka, sta bila tako vesela, da sta se začela jokati. Na- slednji dan se je Marko na skrivaj igral s stegozavrom. Stegozaver je tako skakal, da se je streslo spodnje nadstropje. Zato sta v Markovo sobo prišla oče in mama. Čisto sta bila začudena, ko sta videla Marka, ki se igra z velikim ste- gozavrom. Mama je od strahu zakričala, oče pa se je podelal v hlače. Nato ji- ma je Marko razložil vse od začetka. Nekaj tednov kasneje je Markova družina s stegozavrom odšla na dopust in to na morje. Še zdaj srečno uživajo na Hrvaškem. Žiga Bojanc, 4. b 24

Med uro spoznavanja okolja smo raziskovali, kaj že vemo o kmetiji. POSTAL SEM … Kaj se zgodi, ko odrasli vztrajajo, da je zelenjava okusna, zdrava, mi pa bi ob pogledu nanjo najraje pobegnili … Ker ne maram zelja, sem nekega dne za mizo postal volk. Stric je izrekel čudežne besede »Brikle, naj se Marcel spremeni. Ko sem se res spremenil, se je stric prestrašil. Rekel mi je, da bi naredil karkoli, sa- mo da bom zopet postal deček. Bal se je mojih star- šev, da bi postala jezna. Dobil sem odlično prilož- nost, da mi stric končno speče mafine. Pogumno sem mu naročil, da naj mi jih speče. To se je res zgodilo. Bil sem zelo vesel, saj sem se lahko do site- ga najedel sladice, ki jo imam najrajši na svetu. Marcel Rozman, 3.a 25

Bil sem na počitnicah pri stricu. Ko je bil čas kosila, je pred mano postavil ogromno skledo solate. Nekaj časa sem jo gledal, nato pa sem se začel spre- minjati v zelenega volka. Ko je stric opazil, kaj se dogaja za mizo, se je pre- strašil. Nagnal me je iz hiše. Stekel sem v gozd in kar naenkrat pred seboj za- gledal kraljično. Sledil sem ji. Čez nekaj časa me je opazila in se v hipu zaljubi- la vame. Čeprav sem bil volk, me je poljubila. V trenutku sem se spremenil v kraljeviča. Čez nekaj dni sva se poročila in srečno živela do konca svojih dni. Rok Seliškar, 3.a 26

PICA Pojedel sem preveč pice. Ko sem se nekoč ponoči zbudil, sem zagledal leteči krožnik v obliki pice. Vstopil sem in poletel v vesolje. Videl sem vesoljce, luno in zvezde. Utrgal sem eno zvezdo za obesek. Potem sem poletel nazaj na Zemljo, a nisem mo- gel izstopiti. Rešili so me ljudje, ki so pojedli leteči krožnik v obliki pice. Rok Golob, 3. b SLADOLED Vsak dan sem se izmuznil iz hiše in šel v slaščičarno. Tam sem vedno lizal sladoled. Ko sem šel enkrat iz slaščičarne domov, sem se spremenil v velikansko sla- doledno goro. Dan za dnem sem zmrznjen stal v sladoledni gori, dokler ni pri- šel fant, me obliznil in začutil okus sladoleda. To je objavil na spletni strani. Po nekaj tednih je prišel cel tabor otrok. Toliko časa so lizali sladoledno goro, da so me rešili. Potem ni- sem nikoli več jedel toliko sladoleda. Aleks Hrastar, 3. b 27

ŠOLSKE NOVICE — DOGODKI Nastop prvošolcev za krajevno skupnost V sredo, 9. 10. 2019, so učenci 1. a sodelovali na sreča- nju za starejše krajevne skupnosti Bučna vas in Kartelje- vo. Ob zvokih kitare so se s svojimi mladimi glasovi predstavili z več pesmimi in plesnimi igrami. Gledalci so jih navdušeno sprejeli medse. 28

IGRIVA JESEN V 2. C RAZREDU V 2. c smo ustvarjali iz jesenskih plodov. Pri likovni umet- nosti smo iz njih oblikovali domišljijske kipe, pri glasbeni umetnosti pa smo jih uporabili kot zvočila in iz njih izvabljali različne zvoke. Pri interesni dejavnosti Ustvarjalni prstki smo spretno sestavljali slike iz naravnih materialov. Nastale so nasled- nje umetnine. 29

Oktober je mesec, ko na naši šoli izvedemo Simbiozo giba. Pri uri športne vzgoje so nas obiskali naši dedki in babice. Na- učili smo jih nekaj elementarnih iger, jih ogreli z gimnastičnimi vajami, se z njimi pomerili v štafetnih igrah, na koncu pa zanje pripravili sproščujočo masažo. Zapisala: Suzana Miklič 30

BODOČI UČITELJICI V sredo, 16. 10. 2019, sva učenki 4.d razreda Ota Zupančič in Sara Godina zavzeli mesto učiteljice. Pri razredni uri sva izvedli učno uro ponavljanja snovi pri posameznih predmetih. Najprej sva učence razdelili v dve skupni in vsaka je prevzela vodenje posamezne ekipe. Pripravili sva različne in zelo za- nimive dejavnosti. Sošolci so navdušeno sodelovali. Ugotovili sva, da je vloga učiteljice težka. Na koncu so učenci, ki so bili najboljši pri posamezni dejavnosti, dobili priznanja s sladkim presenečenjem. Ota Zupančič in Sara Godina, 4.d 31

PRVOŠOLCI SE PREDSTAVIJO Za nas prvošolce je mesec september zelo lep mesec, saj postane- mo pravi šolarji. Po dobrem mesecu dela v šoli smo ugotovili, da se še vedno tudi radi igramo 1.b Saj naše učenje poteka na zelo zabaven način. Veliko se igramo s črkami, iščemo besede na prve in zadnje glasove, poimenujemo predmete in jih razvrščamo na različne načine. V razredu imamo tudi bralni kotiček in ABC koti- ček v katerih smo lahko med odmori in po oprav- ljenih nalogah. Seveda pa radi tudi likovno ustvarjamo, pojemo, pleše- mo in se gibamo na najrazličnejše načine. Pridite nas obiskat in povedali vam bomo še veliko več. Lep pozdrav od učencev iz 1.b. 32

V JATI Z DRUGAČNIMI OŠ Bršljin je četrtič sodelovala v mednarodnem projektu VDC Novo mesto »V jati z drugačnimi«. V četrtek, 17. 10. 2019, smo gostili skupino odraslih oseb s posebnimi potrebami iz Centra Ozalj s Hrvaške. Po pestrem kulturnem programu v mali telovadnici je skupina učencev od še- stega do devetega razreda z njimi ustvarjala še celo dopoldne. Izdelovali so naravna mazila za ustnice, osvežilce zraka in dišave, darilne škatlice, v kuhar- ski delavnici pa namaze iz fižola in z zelišči s šolskega vrta. Kljub začetni zadržanosti je druženje potekalo v sproščenem vzdušju. Zabavali smo se ob spoznavnih igrah, pantomimi, pogovorih v prepletu besed različnih jezikov. Učenci tretjega razreda so z mentorico Tino Turk ponovili gledališko igro Kako so se igrali nekoč na popoldanskem zaključku vseh partnerjev projekta v Gostišču Loka. Veseli nas, da smo bili del jate drugačnih, ki so nam pravzaprav v marsičem podobni. Obogatili so nas z optimizmom in dobro voljo. 33

34

Zelo sem vesela, zadovoljna in srečna, da sem bila del tega. Ko sem vodila kulturni pro- gram, sem bila malo nervozna, ampak sem se hitro sprostila. Res sem vesela, da sem spoz- nala goste iz Ozlja. Iva Zarja Karničnik, 8. c Danes je bilo zelo dobro. Spoznal sem, da so nekateri ljudje drugačni, a smo si vendar po- dobni. Takšnih dogodkov bi se še udeležil. Adijan Huskić, 9. b Bilo mi je zelo všeč, saj smo se zabavali, spoznavali nove stvari in nove prijatelje. Bilo je le- po druženje, ki bi lahko trajalo dlje. Urban Terlep, 9. b Všeč mi je bilo izdelovanje darilnih škatlic, pogovori in smeh. Anže Pirnar, 9. b Ustvarjali smo z drugačnimi ljudmi, kot smo jih vajeni v vsakdanjem življenju. Imeli smo pre- malo časa za druženje. Darja Hrastar, 7. a Program mi je bil zelo všeč, še posebej izdelovanje dišav pri gospe Davorki. Naši gostje niso bili prav nič drugačni. Brez težav smo se sporazumevali, čeprav so govorili hrvaško. Bolje sem spoznala tudi učenke, ki so letos prišle na našo šolo. Zelo sem se ujela z njimi. Druže- nje mi je bilo všeč. Iza Koščak, 8. b Sprva mi je bilo malo dolgčas, ampak postalo je zanimivo. Posebej mi je bilo všeč izdelova- nje »label« in pogovor z gospo Daliborko. Maja Karanović, 9. a Obisk s Hrvaške je bil super. Po predstavi za goste smo imeli delavnice. Gostje so nam po- kazali, kako naredimo kremo za roke in »labelo«. Mi pa smo goste naučili, kako pripraviti različne namaze. Gostje so bili zelo prijazni in z njimi se je bilo prijetno pogovarjati. Nismo se ozirali na drugačnost. Vsem je bilo všeč. Žalostna sem, ker sem zadnje leto osnovne šole in se ne bom več udeleževala podobnih dogodkov. Edina Ćehić, 9. a Danes je bil dober dan. Družili smo se s Hrvati, pripravljali hrano, se igrali, izdelovali škatlice in jih okrasili. Dan je postajal vse boljši in boljši. Gostje so bili zelo zanimivi, drugačni, a sem se z njimi zabavala. Tega dne ne bom pozabila! Pogovarjali smo se in smejali. To je res ne- pozabna izkušnja! Sajra Huskić, 6. b 35

SIMBIOZA GIBA V 2. B DANES SO NAS PRI URI ŠPORTA OBISKALI DEDKI IN BABICE. SKUPAJ SMO TELOVADILI. TEKLI SMO KROGE. NA RAZLIČNE NAČINE SMO VODILI ŽOGE. NA KONCU SMO SE PREIZKUSILI ŠE V LOKOSTRELSTVU. URA ŠPORTA JE ZELO HITRO MINILA. KARMEN IN PAVLINKA, 2. B 36

37

POHOD NA TROMEJO Rad imam dolge in včasih zahtevne pohode. Tromeja je zahteven hrib. Prišel je šestnajsti september, dan, ko smo šli na Tromejo. Na hrib, ki sem ga že eno leto želel osvojiti. Ko smo prišli do Rateč, sem bil zelo vesel. Začetek poti je bil zahteven, saj smo morali hoditi po velikih kamnih, ki niso bili ravno primerni za naše noge, potem se je pot nadaljevala po navadni poti, potem pa še po sedemindvajse- tih serpentinah, ki so ponujale lep razgled na avstrijski del Alp. Imel sem priložnost, da grem na del smučišča, ki mu v nemščini rečejo Arnoldstein, in fotografiram lep pogled na avstrijsko Koroško. Pri spustu smo se morali res potruditi, saj je bila velika nevarnost, da bi kdo padel in si kaj poškodoval. Ko smo prišli v dolino, smo si oddahnili, kajti avtobus je bil že pri- žgan in pripravljen za odhod. Po dveh urah vožnje smo prišli do šolskega parkirišča. Ves navdušen sem odhitel domov, da bom o doživetju povedal domačim. Hoja je prav gotovo pomembna, saj se veliko ljudi ne rekreira ali pa samo sedijo za računalnikom in ne hodijo ali pa samo ležijo. Hoja je prav gotovo pomembna za člo- veka, saj smo bili narejeni za hojo in ne za lenarjenje. Žiga Strajnar, 9. a 38

POHOD NA TROMEJO Kot vsako jesen smo se tudi letos s šolo odpravili na pohod. Tokrat smo se povzpeli na vrh Tromeje. Tromeja je višji hrib, ki meji na Avstrijo, Italijo in Slovenijo. Z avtobusom smo se odpeljali na Gorenjsko. Tam so se nekateri preobuli v športno oz. pohodniško obutev, nekateri pa so nekaj pojedli. Na začetku smo hodili po širši kamniti poti. V 15 do 20 minutah smo se 3-krat ustavili. Zatem so nas nekateri sošolci zapustili in se odpravili nazaj proti avtobusu. Pot smo nadaljevali po peščeni cesti vse do dreve- sa, na katerem je pisalo »31«. Ustavili smo se pred prvo serpentino, pred nami pa jih je bilo še 30. Ko si pomislil na to, da je pred nami še 30 serpentin, se ti je zdelo, kot da bo to trajalo celo večnost, da bomo prišli do vrha. Ampak da je to hitreje minilo, sem štel, koliko serpentin smo že prehodili in koliko jih moramo še prehoditi. In res je delo- valo! Nekaterim je bilo tako dolgčas, da so kar tekli proti vrhu, a so se hitro utrudili, ta- ko da smo jih kmalu dohiteli in skupaj nadaljevali proti vrhu. Ko smo prišli na vrh, sem od utrujenosti sedel na prvo klop, ki sem jo zagledal. Po počitku sem odšel pogledat prekrasen razgled. Malo sem se še družil s prijatelji, nato pa smo se odpravili v dolino. V dolino sem kar tekel, a ne za dolgo, ker so me kmalu začela boleti kolena, zato sem previdno začel hoditi vzvratno v dolino, da ne bi padel. Hitro smo prišli do avtobusa in tudi hitro v Novo mesto. Ne morem reči, da smo z družino strastni pohodniki, ampak si včasih vzamemo čas in gremo na sprehod čez bližnji travnik ali skozi mesto ali pa v gozd. Na sprehodu diham svež zrak, pogovorimo se, kaj je novega ipd. Ker redno treniram, telovadim in hodim na igrišče vsak dan, naredim nekaj zase. Ampak nekateri ljudje pa ne trenirajo toliko- krat kot jaz, žal večino časa preživijo notri. Pomembno je, da si večkrat na teden vza- memo čas in gremo ven. Zagotovo je bolje, da gremo s prijateljem na sprehod in se zunaj z njim pogovorimo o nečem, kot pa da sedimo na sedežni in tičimo za ekrani. Oskar Udovc 9.a 39

EKSKURZJA V sredo, 25.9., smo se učenci 9. razredov odpravili na ekskurzijo, kjer smo si ogledali Cerkno, Idrijo ter Vrhniko. Ob sedmi uri smo se vsi skupaj zbrali na šolskem igrišču ter posedli v šolski avtobus. Najprej smo si ogledali Cerkno, kjer smo videli Bolnišnico Franjo. Do bolnišnice je vodila krajša pot, po kateri je zaradi dežja zelo drselo. Ko smo prispeli, nam je vodič povedal nekaj o zgodovini bolnišnice in kako je tam potekalo zdravljenje, nato nam je razdelil uč- ne liste ter dal nekaj časa, da smo si ogledali lesene objekte. Po ogledu smo se odpeljali v Idrijo, kjer smo si ogledali rudnik živega srebra. Sprehodili smo se po Antonijinem rovu. Preden smo vstopili, so nas razdelili v manjše skupine ter nam dali čelade in oblačila za v rudnik. Rudnik je bil nizek, zato smo se z glavo pogosto zaleteli strop. Na koncu rudni- ka nas je čakalo kar nekaj stopnic, ki so bile za nekatere velik zalogaj. Nazadnje pa smo odšli v Vrhniko ter tam obiskali rojstno hišo Ivana Cankarja. V hiši smo spoznali veliko o njegovem življenju in njegovih delih. Izvedeli smo tudi veliko zanimivosti o njem ter o njegovem značaju, ko je odraščal. Zdelo se mi je zelo zanimivo, saj nas je gospod, ki nam je govoril o njem, znal pritegniti k poslušanju. Na koncu smo se vsi izmu- čeni odpravili domov. Ekskurzija se mi je zdela zelo zanimiva in poučna, saj se mi zdi, da se iz nje lahko veliko novega naučiš. Najbolj všeč mi je bil ogled Bolnice Franje, vendar me je zmotilo, ker nismo imeli dovolj časa, da bi si vse ogledali. Maja Mihina, 9. a 40

EKSKURZIJA Cerkno-Idrija-Vrhnika V sredo, 25.9.2019, smo se ob sedmi uri zjutraj odpravili proti Cerknem na ogled Bolni- ce Franje. Kot vedno smo si poleg svoje malice vzeli še šolsko, malce še poklepetali, nato pa z avtobusom krenili proti Cerknem. Med vožnjo z avtobusom je bilo sicer veliko zabave, nekaj učencev pa ni bilo družab- nih, ampak so svoj nos molili v male ekrane. A čas med vožnjo mine veliko hitreje, če se s čim zamotiš, tako smo bili v trenutku v Cerknem. Imeli smo nekaj časa, da smo nekaj malega pojedli. Vodič je prišel oblečen v rdečo vetrovko in z zvočnikom okoli pa- su, ki je bil povezan na njegov mikrofon. V uvodnem delu nam je zastavil nekaj vpra- šanj v povezavi z Bolnico Franja. Potem je še on nekaj na kratko povedal o partizanski bolnici in nato smo se odpravili po peščeni cesti naprej. Nekajkrat smo se ustavili na določenih točkah, pri katerih smo izvedeli še nekaj zanimivih stvari. Začeli smo se vzpenjati po strmih, spolzkih kamnitih stopnicah. Sam sem že vedel, da smo že blizu bolnice. In res, prikazala se je že po nekaj stopnicah. Pri eni od barak smo se ustavili, da nam je učiteljica razdelila delovno liste, ki smo jih morali rešiti s pomočjo besedil, ki smo jih našli v barkah. Na začetku nisem bil pretirano presenečen nad bolnico, ampak pozneje, ko sem začel razmišljati o tem, da so ljudje nekoč umirali ravno tam, kjer sem stal, sem se zgrozil. Na žalost je petnajst minut, ki smo jih imeli na voljo za ogled, zelo hitro minilo, tako da nismo imeli možnosti, da bi si ogledali vse barake, hkrati pa je pri- šla še eno šola na ogled in povzročila še večjo zmedo in gnečo. Mi pa smo se že odpravljali proti Idriji, proti rudniku živega srebra. Ta del ekskurzije se mi je zdel najboljši in bi ga priporočal za družinske izlete. Imeli smo prvi daljši odmor preden smo se podali v Antonijev rov. Po odmoru smo si ogledali krajši filmček o zgo- dovini pridobivanja živega srebra, njegovi vrednosti in lastnostih. Po filmčku smo se razdelili v tri skupine in se odpravili v podzemlje. Čisto vsak izmed nas si je moral na- deti čelado in obleči haljo. V rudniku smo se kar nekajkrat ustavili pri lutkah, ki so upri- zarjale delo rudarjev. Medtem ko smo si mi ogledovali lutke in rudnik, nam je vodič po- vedal še nekaj podrobnosti, da je bilo bolj zanimivo. Velikokrat smo se nekateri fantje z glavo oz. s čelado zadeli v strop, saj so bili ljudje, rudarji včasih manjši kakor danes in posledično so zato delali sebi primerno velike rove. Na koncu nas je čakalo nekaj več kot sto strmih in spolzkih stopnic. Na »vrhu« smo oddali zaščitno opremo, si ogledali živo srebro in se zahvalili vodičem. Ko smo prišli iz rudnika, smo bili vsi srečni, saj nas je obsijalo sonce, a ne za dolgo, kmalu je začel padati dež. Spet smo sedli na avtobus in se odpravili proti Vrhniki na obisk k Ivanu Cankarju. Potr- kali smo na vrata njegove hiše in kmalu nas je povabil noter. Hiša je bila opremljena v slogu, značilnem za čas Ivana Cankarja. Posedli smo, nekateri na tla, nekateri na pruč- ke in Ivan nam je začel pripovedovati o svojem razburljivem življenju. Po dolgem in hkrati izredno zanimivem pripovedovanju je Ivan zaključil in nas pospremil ven, kjer nas je pričakal dež. Še sreča, da sem imel dežnik ves čas pri roki! Spet smo nekaj pojedli in popili zatem pa je bil čas, da se odpravimo proti šoli. Po dež- ju smo se odpravili proti že čakajočem avtobusu, ki je parkiral kar malce predaleč. Na 41

cesti smo imeli gnečo, vendar smo prišli domov točni kot ura. Drug od drugega smo se poslovili in se utrujeni razšli. Pri ekskurziji mi res ni bilo všeč, da smo imeli premalo časa za ogled Bolnice Franja in upam, da bodo to popravili, saj mislim, da nisem edini, ki misli, da je petnajst minut pre- malo za ogled tako velike bolnišnice. Res bi rad pohvalil in izpostavil rudnik, saj je bilo zame zelo zanimivo to, da smo si nadeli čelade in se odpravili pod zemljo! Obisk pri Iva- nu Cankarju je po mojem mnenju ravno pravšnji za zaključek takih daljših ekskurzij, saj je vse malce bolj umirjeno, poglobljeno … Konec koncev sem še kar zadovoljen z eks- kurzijo in bi jo priporočal tudi drugim razredom. Žiga Strajnar, 9. a 42

DAN NA PRIMORSKEM V sredo, 25.9.2019, smo se odpravili na ekskurzijo po Primorskem. Učenci osmih raz- redov smo se odpravili na ekskurzijo, da bi spoznali Sečoveljske soline, Luko Koper in Škocjanske jame. Zjutraj smo se izpred šole odpeljali z avtobusom. Najprej smo si ogledali pristanišče Luko Koper - največje in najbolj pomembno pristanišče v Sloveniji. Pristanišče je veliko okoli 1900 ha, zgradili so ga leta 1957, razcvet pa je doseglo deset let pozneje, ko je postalo železniško povezano z ostalo Slovenijo. Iz pristanišča iztovarjajo dobrine z ladij s celega sveta, te pa nato transportirajo po celi Srednji Evropi. Vodič nam je iz avtobu- sa razkazal celo pristanišče, kje so določena območja za določene dobrine, npr. sadje, avtomobile, kovine, rude, les, žita… Videli smo tudi, kako so delavci v pristanišču na- kladali avtomobile na transporter za vozila. Izvedeli smo nekaj o zgodovini pristanišča, o prvi ladji, ki je priplula vanj (ladja Gorica), o podjetju, ki je bilo vodilno pri slovenski plovbi- Splošna plovba Piran. Opazili smo tudi velike kontejnerske ladje, avtomobilske transporterje, vojaško ladjo Triglav in transporterje za sipke/razsute tovore. Pristanišče ima tudi veliko površino za avtomobile, lesa in rude. Pristanišče je tako veliko, da se delavci vozijo po pristanišču s kombiji. Nato smo si ogledali Sečoveljske soline. Najprej smo prečkali mejo, prišli smo v repu- bliko Hrvaško. Od tam smo se peljali do vhoda v soline, kjer nas je pričakal poseben električen vlakec. Z njim smo se peljali do solinarskega muzeja, do njega pa smo mo- rali malo stopiti, ker je bila pot preozka za vlakec. V solinarskem muzeju nam je kusto- sinja predstavila solinarjevo življenje in pridobivanje soli. V muzeju nam je predstavila, kako so pobirali sol, da so le poleti živeli na solinah, da niso smeli imeti nobene živali razen kokoši, saj bi te lahko umazale sol ali pa celo padle v soline. Večinoma so živeli preprosto, solinarji so si zaradi pomanjkanja lesa delili peč. Da pa so vedeli, kateri kruh je njihov, so izdelovali pečate, ki so odtisnili njihov priimek v kruh. Bili so tudi odvisni od vremena, ker je dež lahko pokvaril sol. Naši solinarji pa so se veliko naučili od naših južnih sosedov, ki so jim predlagali, da položijo alge na blatno dno solin, ker so te pre- prečevale, da se je blato mešalo z soljo, sol pa je tako prišla ven iz solin bolj čista in bela. V njihovih hišah je bilo spodnje nadstropje namenjeno skladiščenju soli in orodja pred dežjem, v zgornjem nadstropju pa so imeli kuhinjo in postelje ter mizo. Ker je bilo stanovanje po navadi majhno, so večino skled, loncev in drugih pripomočkov obešali, tako da so imeli več prostora (V hiši je navadno živela razširjena družina, zato je bila prostorska stiska velik problem. Ko je morska voda začela izhlapevati v sol, se je na površju pojavil solni cvet. Tega so solinarji najraje razbili, ker je preprečeval nadaljnjo izhlapevanje soli. Ta solni cvet včasih ni bil preveč vreden, zato so ga po navadi zmeta- li nazaj v morje. Ker sol in kovina reagirata slabo, je bila večina orodja lesenega. 43

Bosa noga lahko uniči alge, ki so pod soljo, zato so ob pobiranju soli nosili taperine, ki so v glavnem deske z jermenom za pritrditev na nogo. Ko so pobrali in osušili sol, so jo hitro prenesli v spodnje dele solinarjeve hiše, od tam pa so jo naložili na posebno ladjo solinarko, ki je imela na vsaki strani odprtine za transport soli do pristanišča. Na koncu smo si ogledali še podzemni svet Krasa- Škocjanske jame. Škocjanske ja- me so zelo velike, v eno od dvoran bi lahko dali celo nogometno igrišče, reka Reka pa je izdolbla največji pozemni kanjon v Evropi. Jame so sestavljene večinoma iz apnen- ca, ki je zelo krhka kamnina, zato je reka Reka z lahkoto izdolbla tako jamo in kanjon. Po celem kompleksu Škocjanskih jam vodi pot, ki so jo v namen ogleda naredili jamar- ji. Jame so vpisane na Unescov seznam svetovne naravne dediščine. Hodili smo tudi po mostu, ki prečka kanjon in je 40 m nad reko Reko. V jamah je tudi veliko kapnikov, kapniških stebrov, ki so podobni živalim / rastlinam (morski pes, krokodil, drevo, čaka- joči psi…). V jami ne smemo fotografirati, saj bi to lahko bliskanje preplašilo netopirje v spanju. Nekateri kapniški stebri so imeli neke vrste votle cevi, t.i. piščali, na katere so ljudje včasih trkali in iz njih izvabljali lep zvok. To pa so opustili, saj so te cevi krhke in so se nekatere polomile od udarcev. Po ogledu jam smo si lahko kupili spominke ali pijačo. Kdor pa je imel več denarja s seboj, si je lahko kupil oboje. Zunaj smo še malo pomalicali in nato smo se odpravili domov. Ob 18.00 smo prišli do šole in potem smo šli domov. Marko Malenšek, 8. c 44

45

46

47

48